Haloze so gričevje na severovzhodu Slovenije, ki ga od nekdaj zaznamujejo odročnost, nerazvitost in težko življenje. In vendar ali pa prav zato zaznamuje delo profesionalnih in ljubiteljskih umetnikov. v preteklih dneh smo imeli priložnost videti, kako jih vidijo in jih želijo pokazati v dveh ločenih projektih - v profesionalnem dokumentarnem filmu (12. marca bo svetovna premiera) in v ljubiteljskem gledališču (ponovitvi bosta ta konec tedna).

Konec januarja je bila v Majšperku predpremiera poetičnega dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo. Njegov avtor je Vid Hajnšek, vnuk novinarja, pesnika in pisatelja Franceta Forstneriča. Režiser je mestni otrok, Mariborčan, njegov dedek pa se je rodil v Pobrežju v Halozah, in je v maniri zmernega modernizma postavil spomenik tem krajem; med drugim je za pesnitev Pijani kurent prejel nagrado Prešernovega sklada. Izhodišče za Vidovo filmsko pripoved so dedkova poezija, fotografije fotografskega mojstra Stojana Kerblerja in pripovedi haloških protagonistov različnih generacij.

Haloze v poetičnem dokumentarcu

»Res je bil ta moj osnovni poriv za film, da sem šel po mnogih letih ali celo prvič zares brat dedejevo poezijo. Morda sem bil končno dovolj star in v pravem obdobju, da sem rekel, to bom zdaj prebral, končno zares. Bilo mi je, kot bi ga šele zares spoznal in mi je žal, da ga ni več, ker se mi zdi, da bi se zdaj prvič lahko o tem pogovarjala, o teh eksistencialističnih stvareh«, pove Vid Hajnšek, ki je številne rojstne dneve praznoval na dedkovem majhnem posestvu z vinogradom v Halozah.

Film z zelo malo besedila spregovori v univerzalni govorici podob, režiser je namreč želel v njih ujeti univerzalno zgodbo. Zato niti ni pomembno, v katerih krajih je snemal; na Kerblerjevih fotografijah prepoznavamo babice in dedke ter kraje iz katerih izhajamo, ne glede na to ali gre za majhne vasi na Gorenjskem ali Dolenjskem: »Vsi smo zrasli iz nekih takih okolij oziroma smo jih prenesli vase prek svojih prednikov, četudi se jih kdo sramuje. Tega je tudi ogromno in ljudje nočejo niti govoriti o tem in o revščini, iz katere izhajajo.«

Poezija Franceta Forstneriča je v filmu zapisana, v podnapisih, da jih gledalec prebere s svojim notranjim glasom, posebej očarljiva sta trenutka, ko vidimo Franca Stojnška in Dragico Kodrič, otroka s Kerblerjevih fotografij; prvega se spomnimo sredi cvetočega travnika, druge kot svinjske pastirice. Ko spregovorita, oživita fotografiji, ki se zdita zamrznjeni v času …

V mojih sanjah rase vsako noč drevo – to je prvi Hajnškov profesionalni film, sofinancirala sta ga Mestna občina Maribor in Slovenski filmski center. Svetovna premiera bo 12. marca na festivalu dokumentarnega filma v Solunu, nato bo krenil v kinematografske dvorane, najbrž v artkino mreži.

Haloze na ljubiteljskem odru

Gledališka skupina KUD-a Franceta Forstneriča iz Vidma pri Ptuju je ob stoletnici društva vdihnila odrsko življenje besedilu Pesem klopotcev, ki pripoveduje o težkem haloškem življenju. KUD se je po letih delovanja pod imenom France Prešeren poimenovalo po domačinu Francetu Forstneriču. Gledališka skupina je besedilo Pesem klopotcev uprizorila že tretjič; pred 50-imi leti ga je napisala takrat 17-letna Marija Kolednik Črnila, desetletja aktivna v kulturnem življenju kraja. Takrat je igrala naslovno vlogo, viničarko Lizo in bila tudi režiserka:« Igra je v naši okolici kar zaživela in veseli me, da je dobila novo preobleko, nov videz s pesmimi in vinogradniki. Ni vse žalostno, radi prikažemo tudi kaj veselega, saj je bil Haložan vedno vesel človek, le življenje naredi svoje. Igra govori o težkem življenju viničarjev, zgodbo pa mi je predala ena gospa, Dolfova Cilika, ki je živela v takšni družini. Takrat so otroci množično umirali za davico, ne le pri nas, ampak po vsem svetu.«

Tokrat je viničarko Lizo prepričljivo odigrala Manja Vinko, o tem, kako so se Haloze spremenile, pa pove:« Absolutno kažejo boljšo podobo in so očitno tako privlačne, da k nam prihajajo tudi tujci iz Škotske in iz Anglije. Haloze se razvijajo, ljudje znajo ceniti neokrnjeno naravo in se vračajo k njej, saj naša prihodnost temelji na povezanosti z zemljo.«

Dramo je s soglasjem avtorice priredila Metka Ostroško in je v 50-ih letih njena tretja režiserka. Če vas zanima ljubiteljsko gledališče, navdihnjeno s haloškimi zgodbami, si lahko predstavo Pesem klopotcev v občinski dvorani v Vidmu pri Ptuju ogledate tudi 17. in 18. februarja.

Prispevek smo pripravili pred slovenskim kulturnim praznikom, POSLUŠATE GA LAHKO TUKAJ