Kulturno-umetniško društvo Moment iz Maribora je v sodelovanju z SNG Nova Gorica pripravilo glasbeno predstavo z naslovom Godzilla Tribute Band. Premiera bo ob 20-ih na Intimnem odru GT22; prva ponovitev bo jutri, potem pa bo v Mariboru predstava spet na ogled šele jeseni. Gre za avtorski projekt in kolektivno delo skupine; pod režijo se je podpisal Zoran Petrovič, ki ob Mihi Bezeljaku in Maji Poljanec Nemec tudi igra.

Gledališka predstava, ki želi biti koncert, združuje gledališče predmetov, predvsem pa ljudi. Godzilla Tribute Band je kolektiv, ki se je zbral, da reši svet. Najdemo jih v ilegali, podzemlju, v zaklonišču, pravijo. Režiser in igralec Zoran Petrovič pa o pomenljivi lokaciji, kamor se zatečemo pred nevarnostjo in kjer igrajo tudi bendi, pove:«V zaklonišče se konec koncev takrat, ko se ljudje srečajo v njem, morajo družiti in skušajo sobivati. Takrat vzpostavijo nek odnos in interakcijo. In to je tudi neko izhodišče, nas katerem smo gradili - da smo tukaj pod zemljo skupaj. Kaj pa zdaj, kako naprej?«

V tem primeru je nevarnost Godzilla. Predstava se opira na legendarno filmsko pošast iz leta 1956, ki jo prebudi jedrsko sevanje:«To je seveda metafora. Verjamem, da si bo vsak pri sebi naredil določene zaključke, kaj dejansko želi ta pošast biti«, še pove Zoran Petrovič.

Predstava-koncert nastavi svetu ogledalo in je na tankem ledu med norčevanjem oziroma karikiranjem in ohranjanjem čustvene distance, pove igralec Miha Bezeljak. O sodelovanju KUD-a Moment in Narodnega gledališča Nova Gorica oziroma o solidarnosti velikega gledališča z majhnim neinstitucionalnim pa pravi:«Je pa to tudi neka zanimiva poteza, kar se gledalcev tiče, da se jim ponudi nekaj novega. Tukaj je, seveda, dobrodošlo, v obeh pogledih.«

Godzilla Tribute Band je avtorski projekt z avtorsko glasbo in občasnim spogledovanjem z zimzeleno glasbeno tradicijo, kot dramaturga sta sodelovala Marek Turošík in Nuša Komplet Peperko.

Predstava je nastajala dlje časa, vmes ji je sapo jemala epidemija, zaradi aktualnosti so jo vsebinsko spreminjali. Nekaj je improvizacije, ni pa tako imenovane četrte gledališke stene, dodaja Zoran Petrovič: «Že zaradi tega, ker priznavamo vse tukaj. Ni pa to interaktivna predstava v smislu, da bi moral nekdo na silo stopiti na oder. Priznavamo pa definitivno drug drugega v prostoru.«