Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila Anja Golob, pesnica, prevajalka, kritičarka, urednica in direktorica Založbe Vige Vage knjige. Umetnica izdatno sooblikuje slovensko kulturno krajino, s kritičnim očesom in peresom pa kot kolumnistka spremlja družbo in to, kako ta gleda na kulturo. Leta 1976 rojena Korošica s Prevalj živi v Ljubljani, enajst mesecev leta 2019 je preživela v Mariboru. Tudi če nam je takrat ni uspelo ujeti v eter, je bila zdaj takoj pripravljena priti na Ilichovo 33 s komentarjem: »Seveda, pridem, če preteklost še kaj velja.« Seveda velja!

Tudi jaz plačujem davke!

Življenje močno kroji sedanjost. Ne samo, da je vse usmerjeno v fizično in finančno preživetje, razgradnja vrednot, nespoštovanje in kritiziranje iz neznanja ter iskanje grešnih kozlov načenja ugled ustvarjalnih področij, družbenih skupin in ljudi. Tako pravi Anja Glob: »Jaz, recimo, nimam možnosti soditi niti o čevljih ne, kaj šele o mečih, ker to ni moje področje. Včasih so imeli ljudje neko spoštovanje, če rečem po naše ksiht, da se niso izpostavljali, da si niso mislili, da je vse kar se njim zdi legitimno, tudi izreči, da je že kar vredno tega. Kar je problem današnjega časa je, da izumira ta neverjetna sposobnost znati ostati tiho. Ko nimaš kaj reči, je to ena umetnost, ki jo zelo malo ljudi obvlada. Biti tiho, ko to ni tvoje področje, ko ne znaš/…./To je problem zaradi katerega se debata o kulturi preusmerja. Seveda obstajajo problemi v kulturi, seveda obstajajo klike, imamo takšne stvari v kulturi, logično. Ampak vprašanje je, kot kaj uporabljamo to debato o kulturi. Če mi zato, ker slabo živimo, ker so plače nizke, ker ni delovnih pogojev, ker ljudje živijo pod pragom revščine, ker izgubljajo delovna mesta, ker je socialna slika v državi katastrofalna.... Treba je najti razlog za to. In je treba ta razlog nagovoriti. Ne moreš se ti, zato ker je taka situacija, zadovoljiti s tem, da rečeš, kulturniki so paraziti. To so, če se že želimo pogovarjati na tak način, tudi moji davki, to so tudi naši davki. Jaz tudi plačujem davke in to ne majhne.«

To je Maribor!

Anja Golob je s Prevalj, doživela je že nekaj sveta, živi v Ljubljani, skoraj leto (2019) je preživela v Mariboru. Pravi, da je bila tu sama in tudi osamljena. Mesto ji je pokazalo svoje slabe in dobre plati, k sreči tudi dobre ljudi. Eden takšnih je Vid Kmetič, ki jo je navdušil s pripovedjo o mariborski živi verigi iz oktobra leta 1988, ko so ljudje selili gradivo na novo lokacijo Univerzitetne knjižnice. Njenega navdušenja nad tem ni mogoče zapisati drugače, kot s poskusom dobesednega navedka, v katerega pa, žal, ne moremo ujeti toplega koroškega prizvoka: «Mislim, da bi to moral biti praznik mesta Maribor. Mislim, da bi morali takrat narediti neko fešto, ker da je kaj takega mesto sposobno narest. Ne samo narest kot nek PR, ampak dejansko sfurat to…. To se mi zdi…Mislim, jaz kaj takega….To je Maribor! Tota gesta, tota slika je nekaj kar si bom dala povečat in si bom dala v sobo. Ker to kaže za mene, ko nisem tu živela in nisem tu rojena, eno najboljših podob Maribora, kar sem jih jaz dobila, ko sem bila tu eno leto. To je ta filing Maribora, ni to samo mit, ampak tu res rečejo v gostilni 'Kaj boš pa ti?' ali pa 'Ali bomo še eno rundo?' Ljudje so se res sposobni dol vsest med sabo, tudi če se niso zmenli, ampak so se slučajno srečali. Ampak so se sposobni dol vsest in se dve uri menit.«

Spoznajte sogovornico tudi skozi njeno pesniško delo. Izdala je štiri samostojne pesniške zbirke (prva je bila V roki) v slovenščini in bila večkrat nominirana za nagrade. Za zbirki Vesa v zgibi in Didaskalije k dihanju je prejela Jenkovo nagrado, za pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam... pa nagrado Kritiško sito.

Če vam je mar za higieno duha, potrebujete navdih ali ste kot Mariborčani pozabili, v kakšnem mestu živite, vas vabimo k poslušanju oddaje Obrazi sosednje ulice.