21. februarja zaznamujemo mednarodni dan maternih jezikov, ob tem pa se nam je ponudila odlična priložnost, da razmislimo o slovenščini, ki jo po ocenah po vsem svetu uporablja 2,2 milijona ljudi. Uporaba maternega jezika je tudi politično vprašanje, njena raba je namreč ena od temeljnih človekovih pravic. Obstaja približno sedem tisoč jezikov, polovico jih govori manj kot deset tisoč, kar 90 odstotkov jezikov pa manj kot sto tisoč ljudi. Po teh merilih bi skoraj lahko menili, da spada slovenščina med srednje velike jezike, nedvomno pa med visoko kultivirane, saj je tudi jezik umetnosti in znanosti. Obenem obvladati jezik, ne pomeni zgolj znati pravilno postavljati vejice, z jezikovno občutljivostjo ali njenim umanjkanjem smo lahko žaljivi ali celo sami zafrustrirani.

K razmisleku smo povabili sogovornici s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, prof. dr. Branislavo Vičar in prof. dr. Alenko Valh Lopert in med drugim ugotovili, da je slovenščina zelo hitro prevzela pandemijsko izrazje, od koronapozdrava, koronakrize, koronačasa, covidnega oddelka ipd. Prof. Branislava Vičar: »In pa še nekaj moramo upoštevati v zvezi s pandemijo covida-19. To je pojav, ki ga v jezikoslovju imenujemo determinologizacija, pomeni pa, da nekatere besede z določenega znanstvenega področja pod vplivom medijev prehajajo med splošno javnost in v splošno rabo. V glavnem gre za termine iz medicine, kot so recimo pridružene bolezni, asimptomatski itd.«

Tvitanje ja, sebek pa ne

Digitalno okolje družbenih omrežij nima nujno le slabih jezikovnih učinkov, dalo nam je nove besede kot so guglati, tvitniti, trolati ali pa besede dobivajo nove pomene. Beseda sledilec je s »povečanim vplivom družbenih omrežij dobila nov pomen, in sicer pomeni nekoga, ki je naročen/a na prejemanje objav in obvestil drugega uporabnika/ce na družbenih omrežjih. Tako da so tudi s sociolingvističnega vidika pomembne spremembe«, pojasnjuje prof. Branislava Vičar. Če sta se besedi tvitanje in guglanje dobro in hitro prijeli, je šlo s sebkom za »selfie« težko oziroma sploh ne. Prof.Alenka Valh Lopert:«Prevzete besede se rodijo, živijo, in potem ali obstanejo, ali enostavno izginejo. Najbolj pomembno se mi zdi, da ob pravem trenutku tvorimo novo slovensko besedo in če ta trenutek zamudimo, se tista prva ohranja«.

Slovenščina želi biti (tudi spolno) vključujoča

Predpostavljajmo, da človeštvo s starostjo postaja modrejše in tudi bolj demokratično, odprto, strpno in vključujoče in da je to razlog, da se spolno binarna slovenščina odpira vključevanju skupin, ki svojega spola ne definirajo zgolj kot moškega ali ženskega. Uveljavlja se celo takšen vključujoč zapis, ki presega zapis tipa »radijec/ka« in legitimira raznolikost transspolnih oseb. Prof. Branislava Vičar:« In tukaj jezikoslovke in jezikoslovce, ki smo jezikovno občutljivi in izhajamo iz sociolingvistične in etične pravičnosti ter si prizadevamo za enakopravno zastopanost vseh spolov v jeziku, sodelujemo s transspolno skupnostjo in skupaj iščemo različne načine. Tako se recimo na pisni ravni kaže kot učinkovit za preseganje spolnega binarizma podčrtaj, ki ga zapišemo med obliko za ženski slovnični spol in obrazilom za moški slovnični spol in odpira prostor za pluralnost spolov.« Povedano je zapisano videti tako: radijka_ec. Angleščina s tem nima »težav«, ker ni spolno zaznamovana, pojavljajo pa se že (nestrpne) kritike zapisa v slovenščini, četudi ta ni normiran, že razmislek o njem in delna raba pa kažeta na pomembno vključevalnost.

Inšpektor Vrenko govori…..

Še en del izpostavljamo, preden povabimo k poslušanju sredine teme v etru (24.2.), namreč zaznamovanost jezika v televizijski seriji Primeri inšpektorji Vrenka. Odziv štajerskega oziroma mariborskega občinstva, ki je najbrž pričakovalo njemu bližji govor, pri predvajanju pa ga je presenetilo nekaj, čemur pravijo »ljubljansko narečje«...Izkazalo se je namreč, da smo do jezika vse prej kot brezbrižni, a tega t.i. ljubljanskega narečja ni, pojasnjuje prof. Alenka Valh Lopert, v tem primeru smo poslušali ljubljansko mestno govorico. Sogovornici ni tuje raziskovanje jezika v filmih in v gledališču in ugotavlja, da je film drugačen medij od gledališče ali knjige. »Slovenski jezik je res socialno-zvrstno izjemno bogat in tukaj nastane ta možnost, ki jo imajo ustvarjalci filma in se lahko odločijo, kako bodo ustvarili občutek pristnosti in če je tak namen. Izbira je«, razloži sogovornica in doda:«Dober lektor bi lahko usmerjal like glede na njihove značaje, vloge in na poklic. Morda bi bilo to smiselno. In nekje sem prebrala, da govorijo knjižni pogovorni jezik, pa morda ni čisto tako, ker bi se naj knjižni pogovorni jezik govoril po vsej Sloveniji/…/ vendar pa, če natančno pogledamo tiste značilnosti (v seriji, op.a.), so vezane na osrednjo Slovenijo«. Knjižni pogovorni jezik je nevtralnejši in štajersko občinstvo bi bilo manj zafrustrirano. A zdaj je, kar je in govora v seriji smo se pravzaprav že (skoraj) navadili. Izvolite povzetek daljšega pogovora v zvoku, daljši pogovor pa boste lahko slišali v oddaji Poglobljeno, 16. marca ob 20-ih.