Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je bil Mitja Čander, Hočan v Ljubljani in pogosto tudi v Mariboru, avtor, urednik, direktor (Študentske založbe Beletrina) in eden ključnih akterjev pri udeležbah Slovenije pri projektu Evropska prestolnica kulture (programski direktor – Maribor 2012 in stratetški svetovalec pri projektu Ptuj 2025). V zadnjem času je vzbudil pozornost s politično satiro z naslovom SLEPEC.
Mitja Čander v romanu, ki je izšel pri mariborski založbi Litera, s časovne razdalje poravna račune z izkušnjo Evropske prestolnice kulture; opisuje namreč stik intelektualca s politiko. Ta odnos se izkrivi, kultura postane sredstvo, lastni interesi pa cilj in literarni (anti) junak iznenada ugotovi, da si »del nomenklature, zgolj nekih funkcionarskih vrst, da nisi dosti drugačen kot tisti, ki vlečejo politične niti«, v pogovoru pove Čander in doda, da se je v romanu ukvarjal z omejenostjo dosega intelektualca v današnji družbi - na humoren način. Tako kot s humorjem spregovori o svoji močni slabovidnosti, o izzivih in omejenosti, s katerimi postreže vsakdanjik, pojav slepote in zaslepljenosti pa vnese tudi na družbeno raven.
Komu še zaupamo?
Roman ponuja mnoga vprašanje za resničnost. V zvezi z usodo intelektualca v romanu, tudi to, v kaj oziroma v koga narod danes še verjame oziroma komu zaupa. Čander pravi, »da smo na splošno nezaupljivi do sodstva, šolstva, zdravstva, medijev, tudi intelektualcev ne jemljemo več resno, na splošno pa je težava globlja: »Zmanjkalo nam je medsebojnega zaupanja. Da verjamemo, da tudi drugi nastopajo z neke kredibilne pozicije, da imajo svojo resnico, ki je enako pomembna kot naša in da imajo kaj za povedati. Živimo drug mimo drugega in se ne poslušamo in potem politika krmari znotraj vsega tega z nekim leporečenjem o neki poštenosti, skupnih zgodbah, o vizijah. Vse to pa je igra praznih besed in absurda.«
Branje - ne samo za izbrane!
Z Mitjo Čandrom smo se med drugim pogovarjali tudi o njegovi ljubezni do knjig, o tem ali je otroke smiselno siliti k branju in, kako lahko frustrira dejstvo, da je splet dostopen, pa ga nekdo zaradi močne slabovidnosti ne more uporabljati. Založba Beletrina se je v tem kontekstu specializirala za dostopnost do interneta, država pa se je zavezala, da bodo vsa spletišča javnega sektorja v nekem obdobju dostopna ljudem z različnimi oviranostmi.
Izvolite, poslušajte!
