Pogovarjali smo se z mariborsko violinistko, koncertno mojstrico v SNG Maribor Oksano Pečeny, Ukrajinko po očetu in Rusinjo po materi. Osemletna je leta 1991 prišla iz Kijeva v Slovenijo in si tu ustvarila dom in umetniško ime. Zdaj z veliko zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v Ukrajini in še posebej v Kijevu, kjer so njeni sorodniki in prijatelji. Na Poljsko pa smo poklicali humanitarca in zgodovinarja Borisa Krabonjo; dijake in druge zainteresirane državljane vodi po kraju, kjer je zgodovino dala človeštvu eno najtežjih lekcij, po koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau.

Še na predvečer ruskega napada na Ukrajino se je Oksana Pečeny slišala z nekaterimi prijatelji, ki so bili prepričani, da bo zmagala dipomacija in do napada ne bo prišlo. Naslednje jutro so pakirali stvari in bežali. Ena od prijateljic je pravi čas z možem in sinom pobegnila v Litvo, od tam pa na Ciper. Mnogi, med njimi tudi sogovorničini znanci in sorodniki pa ostajajo; odločeni so pomagati, na primer njen boter, ki je upokojeni zdravnik.

Odpor, ki blazno boli

Ob vse sankcijah zoper Rusijo, se pojavljajo tudi pozivi k bojkotu ruske umetnosti, ruskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Kako o tem Oksana Pečeny razmišlja kot umetnica:«Uh… (vzdih), ogromno ruskih umetnikov je javno nastopilo v podporo Ukrajini…Joj, veste, to je tako težko vprašanje…Ker namreč 25. aprila pripravljava z ukrajinskim pianistom Denysom Masliukom slovanski večer. Program je že narejen, na sporedu so dela slovenskih, ukrajinskih in ruskih skladateljev. In veste, da je bila celo moja prva misel…pa sem umetnica 33, 34 let, igram vse zvrsti glasbe…in je bila moja prva misel - joj, kaj pa sedaj? Ali smeva igrati ruske skladatelje ali je to sploh primerno, čeprav ne Čajkovski ne Šostakovič nimata čisto nič s tem. Ker je vseeno tu en odpor, ki mene blazno boli, ker imam tudi prijatelje in znance ruske nacionalnosti. V končni fazi je moja mati čistokrvna Rusinja, oče pa čistokrvni Ukrajinec.«

Politik, ki ga ne morejo niti imenovati

Oksana Pečeny nenehno spremlja tudi družabna omrežja, da bi vedela, kaj je z njenimi bližnji, v Kijevu je tudi njena 95-letna babica. Vprašali smo jo, ali ve, česa se ljudje najbolj bojijo:«Joj, ljudje se v teh dneh najbolj bojijo atomskega orožja. So celo komentarji, da zdaj zbiramo, zbiramo, ampak če bo pritisnil (op.a.Putin, sogovornica in mnogi Ukrajinci namreč njegovega imena ne želijo niti izgovoriti) na tipko, ne bomo imeli več za koga zbirati. Bojijo se požrešnosti, da tej določeni osebi ne bo dovolj, da ni samo Ukrajina cilj, pokoriti Ukrajino. Veste, Ukrajina je bila dolga leta zatirana, če grem na konkretni primer, dolga leta se ukrajinski jezik ni govoril….«
Razlago razlik med jezikoma in razmišljanje sogovornice o tem, da je trenutno (ne samo) njena največja želja, da se vojna konča in da si ne želi smrti ne Ukrajincev ne Rusov, lahko slišite na klik:

Tanka črta, neizbežna primerjava

Borisa Krabonjo poznamo kot humanitarca, tu ga izpostavljamo kot profesorja zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor. Svojim dijakom in drugim zainsteresiranim državljanom namreč na Poljskem razlaga strahotno zgodovino nemškega koncentracijskega taborišča Aschwitz-Birkenau. Ob tem obisku so predvidena štiri vodenja, po eno še danes in jutri. Vsako traja štiri ure in pol in je čustveno in psihično izčrpavajoče. Ko jih bo opravil, jih bo imel za seboj skupaj 60! »Prek zgodb teh ljudi, ki sem jih prebiral kot spomine in beležke, se v svojih tridesetih letih dela s tem materialom poskušam poistovetiti in izenačiti z njimi, z njihovimi občutki, kolikor se le da. Seveda mi povsem ne uspeva. Tako poskušam ljudem prikazati, da je med tem, kaj je pekel in kaj je raj na zemlji, zelo tanka in zelo nevarna črta, ki lahko hitro izgine«, razloži Boris Krabonja.

Otrokom jemljemo neodtujljivo

V kontekstu vojne v Ukrajine in v kontekstu vseh vojn na svetu imajo ta vodenja poseben pomen. Gre za ponavljanje najtemnejših obdobij zgodovine, ki se nikoli ne končajo. V zvezi z vodenji in ozaveščanjem o grozotah holokavsta pove, da je to njegov prispevek, zagotovo pa to spremlja tudi velik občutek nemoči ob zavedanju, da je človek le lutka v primerjavi s politiko:«Dejstvo je, da nobena vojna ni enosmerna ulica, kar pa je najhuje, je to, od pamtiveka do današnjega dne iz nje noben ni prišel kot zmagovalec, vsi so samo poraženci. Skrbi me, da ti beli cvetovi, ki meni simbolizirajo preživele otroke iz taborišča Auschwitz, da nimajo nobenega sporočila več ali pa je njihovo sporočilo tako zbledelo, da bomo v imenu neke ideologije, svobodode in demokracije in ostalih kvazifloskul otrokom vzeli, kar je njihova neodtujljiva pravica, to je otroštvo.«
Tu je na voljo posnetek pogovora: