Predstavljajte si, da ste dvajsetleten študent iz Ukrajine, ki je odpotoval na študijsko izmenjavo v Slovenijo, poln pričakovanj in želje po novem znanju, izkušnjah in prijateljih. Teden dni po vašem odhodu v domovini izbruhne vojna, kmalu zatem izgubite stik s svojci. Ni ga, ki se ne bi počutil povsem samega na vsem svetu. Vse to je doletelo Stanislava Pinchuka, študenta računalništva in informatike iz ukrajinskega Černigova, ki se spreminja v ruševine. Njegov študijski semester v okviru evropskega programa Erasmus se izteče julija, kaj pa potem?

Dvajsetletnik bi se zagotovo raje pogovarjal o čem drugem kot o vojni, ne izgublja pa optimizma in poudarja, da je treba najti načine za nadaljevanje ali bolje rečeno za začetek iskrenih prizadevanj za mir. Medtem smo izvedeli, da je ponovno vzpostavil stik s starši in da se zanašajo na skorajšnjo evakuacijo. Pretreslo pa ga je, da je bil bombardiran most na eni od pomembnih cestnih povezav s KIjevom, a se zanaša na druge evakuacijske možnosti.

Za pol leta bo dom Stanislava Pinchuka študentski kampus na Gosposvetski cesti v Mariboru, v mislih pa je pogosto v rodnem Černigovu. To je mesto z nekaj več kot 280 tisoč prebivalci na severu Ukrajine, katerega ime danes izgovarjamo v isti sapi kot Kijev, Harkov in imena drugih mest, ki jih želi zavzeti ruska vojska. Tam so ostali njegovi sorodniki, starši in trinajstletna sestra. Komunikacija z njimi je že dlje časa prekinjena in sogovorniku je hudo, ko to pripoveduje. Zavoljo svojega duševnega zdravja pa nima druge izbire, kot ohraniti optimizem, in ne želi v mislih preigravati najhujših scenarijev:« Ne mislim na to, kaj bi se lahko zgodilo moji družini, je pa to zelo težko. Nazadnje ko smo se pogovarjali, je mama napovedala, da bo šla po nakupih, da poskušajo živeti čim bolj običajno. Dan po tem, ko smo izgubili stik, pa sem prebral strašno novico, da je ob bombnem napadu na Černigov umrlo deset ljudi, ki so stali v vrsti za kruh.«

To je nedvomno ena najbolj tragičnih podob vojne, dobro se jih spomnimo iz 90-ih letih v Sarajevu. Tudi sedanjost in prihodnost Ukrajine bodo zaznamovali opustošenje, brezup, bolečina, tudi sogovornikov razmislek o tem, ali se vrniti, kdaj, kako in kam, je težak:«Ne znam pojasniti svojih načrtov. Seveda bi se želel vrniti v Ukrajino, tam bo treba veliko postoriti, upam, da se bo vojna končala čimprej, najraje bi videl, da se konča še danes.»

Stanislav Pinchuk je eden od petnajstih študentov iz Ukrajine na Univerzi v Mariboru in obenem eden od dveh, ki so na izmenjavi v programu Erasmus. Seveda nas je zanimalo, kako bosta univerza in država poskrbeli za njihovo prihodnost v primeru, da se po izteku izmenjave oziroma študija vojna v njihovi domovini ne bo končala. Na Univerzi v Mariboru so v dogovoru s pristojnimi ministrstvi in uradi pripravili za študente enotno spletno točko, na kateri so zbrali čim več informacij in odgovorov na različna vprašanja v zvezi s študijem in bivanjem v teh novih okoliščinah; omogočajo jim tudi psihološko pomoč (https://moja.um.si/en/future-students/Strani/supporting-ukraine.aspx)
Vabljeni k poslušanju pogovora: