V Slovenskem narodnem gledališču Maribor bo ob 19-ih premiera predstave To noč sem jo videl po istoimenskem romanu Draga Jančarja in v priredbi in režiji Janeza Pipana. Gre za veliko mednarodno koprodukcijo, pri kateri sodelujejo dunajski Burgtheater, Jugoslovensko dramsko pozorište iz Beograda in Cankarjev dom. Scenska balada v treh slikah z elementi slovenske tragedije, ki je tako zgodba nekega družbenega kolektiva kot tudi posameznikov, bo pred občinstvom oživela na odru Stare dvorane. Tudi zaradi širše prepoznavnosti romana so pričakovanja velika.

Pred prvo vajo, 24. maja, je pisatelj Drago Jančar, ki je pravice za dramatizacijo romana hranil za režiserja Janeza Pipana, povedal, da zgodba ne želi biti učna ura zgodovine, temveč govori o medčloveških odnosih in ljudeh, ujetih v kolesje družbenopolitičnega dogajanja. Janez Pipan je gledališko zmontiral pet pripovedi, v treh jezikih:«…in na ta način, da sem morda v ospredje potisnil nekatere momente iz knjge, ki so tam morda bolj obrobni, v uprizoritvi pa funkcionirajo kot dodatek dokumentarnega. Ppredvsem govorim o glasbi, različnih pesmih, tudi o vizualni podobi, kostumih in tako naprej. Uprizoritev je na nek način dokumentarno gledališče, čeprav gre za čisto fikcijo."

Dobro znani roman to noč sem jo videl pripoveduje o nekaj letih življenja in o skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe. Režiser o temeljnem vidiku zgodbe, ki v slovenski družbi odzvanja še danes:«Se pravi žrtvovanje nedolžnega človeka, nedolžne osebe, kot nek moment, na katerem se utemeljuje družba, na katerem se je utemeljila revolucija. To se mi zdi tista tragična pomota, ki je temelj te zgodbe. »

Stevana Radovanoviča, oficirja jugoslovanske kraljeve vojske, igra Milan Marić iz Beograda. Zanj je zgodba o Veroniki zgodba o svobodi:« O Veroniki pripovedujejo drugi, ona o sebi ne pove ničesar. Pogled nanjo, tudi našega, oblikuje dojemanje vseh drugih, pa tudi druge spoznavamo skozi njihovo pripoved o njej. Tako je tudi s svobodo, mar ne? Vsi jo poskušajo ukrotiti, si jo podrediti, jo razumeti, si jo prisvojiti. V resnici pa je to nemogoče in tudi, ko ona to hoče, jo to začne ubijati. Zaradi vsega tega ob pomisli na ta roman, na to zgodbo, na veroniko iz romana, pomislim na pojem – svoboda.«

V mednarodnem igralskem ansamblu nastopa tudi Daniel Jesch iz dunajskega Burgtheatra, kot oficir Wehrmachta. Razloži, kako mu je igralski kolega Nejc Ropret, ki igra partizana Petra in oficirja Ozne, rekel…. »…'Predstavljaj si, da bi živela v tistem času! Najbrž bi si bila nasprotnika.' Po eni strani je ta misel fascinantna, po drugi pa zastrašujoča. Kako hitro se lahko časi spremenijo in kako to vpliva na življenje ljudi. V romanu doživimo neverjetno tragedijo, na koncu sta dva človeka mrtva in si zastavljamo vprašanje, zakaj."

Vladmir Vlaškalič igra Jeranka, delavca in partizana v poznejših letih; pravi, da so v predstavi stvari, ki jih je prav danes, zaradi velikih psiholoških pritskov in manipulacij treba povedati: »Za mene se dogajajo ta predstava, vse te stvari, onstran dobrega in zlega, prek človeka, mimo ega, želje, hotenja, nuje..Neka agonija je itak v nas. /.../ Mi smo znotraj tega besedila naredili tako, da ni ideologije, nič ni prav stvar. Eno je, da si bojevnik ali bojevnica, drugo pa je, da si ti pripravljen umreti slepo za neko stvar, zaradi vere v nekaj. Takrat si tempirana bomba, si izstrelek, naboj v nekogaršnji puški, si orodje. Problematično je iz ljudi delati vojake, ki verjamejo v ideologijo in so pripravljeni narediti vse, brez vprašanj.«

V predstavi To noč sem jo videl Veroniko Zarnik igra Nataša Matjašec Rošker, Lea Zarnika Blaž Dolenc, nastopajo med drugimi še Mateja Pucko, Matevž Biber, Irena Varga, Kristijan Ostanek in Mirjana Šajinović, prvič z mariborsko dramo sodeluje Milena Zupančič; scenograf je Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, skladatelj in izvajalec scenske glasbe je Milko Lazar.