Čeprav bi se za uveljavitev pravice do prostovoljnega končanja življenja pri nas odločila le peščica ljudi oziroma bi jim ta možnost izhoda v sili pomenila (zgolj) tolažbo, je treba zakon doreči do potankosti. V združenju za dostojno starost Srebrna nit, ki je pripravilo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, obžalujejo, da o posvetu v UKC Maribor niso bili obveščeni in nanj tudi ne povabljeni.

Kot so povedali, jim je bila tudi onemogočena dejavna razprava na posvetu, ki so ga že prej pripravili v UKC Ljubljana. To obžalujejo in pogrešajo bolj raznoliko, širšo debato. Upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič je javnosti dobro znana po prizadevanjih za uzakonitev možnosti končanja življenja in bo svojo voljo uresničila v tujini, čeprav bi jo raje doma, in pove:»Zdi se mi, da neprimerno razpravljamo, ker se zapiramo vsak v svoj balonček in v tistem balonu drug drugemu govorimo eno in isto; tisto, kar že poznamo.«

Zdravniška dokumentacija, ne le naveličanost življenja

Na posvetu v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor so se sodelujoči zdravniki izrekli zoper pomoč pri evtanaziji in pri samomoru. Osvetlili so različne etične in pravne dileme, predvsem pa izpostavili vlogo zdravnika kot tistega, ki ohranja življenje in bi s tem, ko bi predpisal ali apliciral smrtonosno učinkovino, prevzel veliko odgovornost. Kot najprimernejšo alternativo so izpostavili paliativno oskrbo neozdravljivo bolnih ter priznali, da bo treba na tem področju še veliko urediti. Primerne paliativne oskrbe namreč zdaj pri nas ni deležna niti četrtina bolnikov, potrebe po tem zdravniškem kadru pa so velike. Govorniki na posvetu so izrazili tudi pomisleke glede popolne avtonomnost bolnika pri odločitvi za smrt. Predsednica Odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije Jelka Reberšek Gorišek:«Niti ne vidim problema pri kronično in neozdravljivo bolnih ali tistih v terminalni fazi, kjer vidimo, kje je rešitev. Problem so ljudje, ki so se naveličali življenja; zaradi prenehanja radosti življenja, bi on nehal živet. Potem imate socialni problem, človek se počuti ogrožen, nima denarja, je v breme svojcem. Če bo zakon to dopuščal in če bodo pritiski vedno večji, ekonomski in socialni, se bo avtonomno odločil, da reši svojce, da reši družbo in bo to naredil.«

Akademik dddr. Andrej Pleterski pojasnjuje, da mora biti bolnik po predlogu zakona dobro informiran, možnost prekinitve življenja namreč ni namenjena nekomu, ki je le naveličan življenja, postopek pa je nadzorovan. V predlog zakona so vgradili različne varovalke, podlaga za odločitev in za odobritev so medicinske utemeljitve, ni pa »nujno, da je človek neozdravljivo bolan. Osnovna predpostavka je, da trpi. Poudarjam, da stopnjo neznosnega trpljenja določa pacient sam. Vloga zdravnikov pa je, da presodijo ali obstaja medicinska podlaga za njegovo trpljenje«, je povedal sogovornik.

Vsak zakon se lahko zlorabi. Tudi ta?

Nedvomno gre za pomembna moralno-etična vprašanja stroke, obenem pa tudi za pravico hudo bolnih do zakonske možnosti končanja življenja. Zato mora biti zakon dobro premišljen. Strokovna direktorica UKC Maribor in zdravnica Nataša Marčun Varda se boji zlorabe:«Včasih še celo pravniki ne vedo, kako se zakon tolmači, en trdi drugače kot drugi. Izpostavljeno je bilo, in se moram s tem strinjati, da se vsak zakon lahko zlorabi. Zakaj se ne bi mogel ta?«. Pri tem ne izključuje niti zlorabe v zdravniških vrstah, dr. Vesna Ribarič Zupanc iz Enote za paliativno oskrbo pa razmišlja tudi o tem, da bi lahko bilo nezaupanje do zdravnikov še večje. Pravi, da morajo že zdaj nekaterim svojcem zatrjevati, da pacientov ne bodo pustili umreti ali jih celo »ubili«. Pravnica Suzana Kraljić je opozorila tudi na pravne zaplete v državah, kjer so že pred leti uvedli pomoč pri samomoru. Tudi bi bilo treba pri nas dotični zakon uskladiti s preostalo zakonodajo, ki definira pomoč pri samomoru kot kaznivo dejanje. Evtanazija naj ne bi bila pravica, temveč izjema prepovedi.

Slabo poznana izjava o vnaprejšnji volji pacienta

Z javno obravnavo predloga zakona o pomoči pri končanju življenja, ki se je končala sredi aprila, se razprava o njem še ni končala. Ko bo tako daleč, bodo pripravljalci zbirali pet tisoč glasov volilcev in kot civilna skupina poslali predlog v zakonodajni postopek. Ostalo bo v rokah poslancev, pove Andrej Pleterski.

Sicer ni neposredno primerljivo z zakonom, a pacient lahko svojo usodo delno nadzoruje z izjavo o pacientovi volji. Ljudem je ta možnost slabo znana, so ugotavljali tudi na posvetu v UKC Maribor, dr. Vesna Ribarič Zupanc razloži:«Pri svojem osebnem zdravniku se izrazi ta vnaprejšnja volja, predvsem to, česar si v nekaterih situacijah ne bi želeli, med drugim agresivnega oživljanja, podaljševanja življenja s priklopom na ventilator ali z drugimi posegi. Ta zadeva se mora obnavljati na tri leta, saj se tudi medicina spreminja in napreduje; stvari, ki so se prej zdele nerešljive, je zdaj mogoče urediti z neagresivnimi posegi.«

Več podrobnosti je v prispevku. Vabljeni k poslušanju.