Katja Rinc iz Hoč je 21. oktobra javnosti predstavila otroško slikanico z naslovom Nad mavrico. Za temi objektivnimi podatki pa je težka izguba in datum, ki ima za družino poseben pomen. Takrat je namreč Katja Rinc v 30. tednu nosečnosti rodila mrtvega otroka, Aljo, ki bi oktobra praznovala deveti rojstni dan. Njena smrt je bila velika izguba za starša in širšo družino, tudi za Aljino starejšo sestrico Evo. Takrat dve leti in pol stari deklici je bilo treba razložiti, da ne bo odraščala s sestrico, ki jo je nestrpno pričakovala. Mama si je takrat želela, da bi si pri tem lahko pomagala s kakšno slikanico; ker je ni našla, se jo je odločila napisati sama.

Pričakovanje otroka je povezano z radostnimi načrti, njegova prezgodnja smrt pa s krivdo, jezo, žalostjo in neskončno veliko vprašanji. Ta imajo tudi otroci, ki ne morejo razumeti, kako se ne bo uresničilo tisto, kar tako zelo pričakujejo in na kar se pripravlja vsa družina, da bodo dobili bratca ali sestrico.

Najti besede

V širši družini so takrat pričakovali še enega dojenčka in starejša hčerka Eva je bila močno pod vtisom veselega pričakovanja. Ko so se Rinčevi morali soočiti z izgubo, pa je bilo, kot razloži sogovornica:«…za naju (z možem, op.a.) takrat nepredstavljivo, kako ji to sporočiti. Dobrodošlo je bilo, da sva lahko govorila s psihologinjo, ki naju je opremila z informacijami in dejstvi, kako ravnati, pojasniti in izbrati besede, da je sestrica umrla, nujno je namreč, da otrok s smrtjo ne povezuje drugih stanj. Če bi rekli, da je nekdo šel spat ali počivat, bi si otroci to lahko narobe razlagali, vzbujali bi se jim neprijetni občutki v situacijah, ki nimajo s tem nič. To je bila najina rešilna bilka, saj takrat nisva imela znanja, kako ravnati v takšnih situacijah. Pred devetimi leti se je o tem govorilo še manj kot danes. Ko pričakujemo otroka, smo starši opremljeni z veliko informacijami, ne vemo pa, kako pa ravnati ob izgubi.«

Zgodba je njihova, družinska, pravi sogovornica, kot takšna je lahko najbolj iskrena, a je pri pisanju poiskala tudi pomoč strokovnjakov; da ne bi bi zapisala kaj neustreznega oziroma na način, ki bi lahko zmedel otroke. Ob koncu knjige je tudi nekaj napotkov odraslim, kako se pogovarjati z otroki ob izgubi sorojenca in jim pomagati pri žalovanju.

Dobiti pomoč

Družinam, ki so izgubile otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, pomaga Društvo Solzice, ki si tudi na Ptuju in ob podpori občine prizadeva za ustanovitev pokopališča za nerojene ali šele rojene otroke. Za takšno pokopališče oziroma za spominsko obeležje z možnostjo raztrosa pepela si prizadevajo tudi v Jesenicah in Murski Soboti, obstajajo pa že v sedmih krajih, med drugim tudi v Celju in Mariboru; tam so ta del pokopališča poimenovali Polje belih vrtnic.

Eden ključnih dejavnikov, v kakšnem spominu bo staršem ostal trenutek izgube, je odnos zdravstvenega osebja. Staršem veliko pomeni, da lahko z otrokom preživijo dovolj časa, ga fotografirajo, vzamejo odtis njegove roke ali noge, si shranijo pramen las. Nič manj pomembno pa je zanje to, da zdravstveno osebje z otrokom ravna nežno in ljubeznivo.

Vabljeni k poslušanju celotnega prispevka, ki bo pomagal razumeti bolečino staršev in njihovo željo po ustvarjanju spominov na otroka, ki ga ne bodo videli odraščati.