Nasilje nad ženskami in v družini spada med najbolj razširjene kršitve človekovih pravic, ki zaradi strahu in sramu večinoma ostaja neprijavljeno. Po podatkih Združenih narodov ena od treh žensk doživlja fizično ali spolno nasilje. Tako kot so različni njegovi obrazi, tako so različni tudi nasilneži – psihično, fizično, ekonomsko, spolno in digitalno nasilje izvajajo – sicer najpogosteje partnerji, a pogosto tudi drugi najožji sorodniki - tašče in tasti, vnuki in otroci, predvsem pri digitalnem nasilju pa je mreža še širša.

»Če bi v sosednji hiši opazili požar, bi poklicali na pomoč«, je eden od sloganov na plakatih, s katerimi policija ozavešča javnost. Ljudje, ki zaznajo nasilje, imajo pogosto pomisleke, ali o tem obvestiti policijo; tudi žrtve ga trpijo leta, celo desetletja, preden končno poiščejo pomoč. To je mogoče dobiti pri različnih nevladnih društvih, na Centrih za socialno delo in policiji. Samostojni policijski inšpektor pri Policijski upravi Maribor Robert Štrman opozarja in zagotavlja:«Žrtev naj nikoli nima pomislekov in naj ne dvomi, v katerem primeru poklicati policijo. Ta je državljanom na voljo 24 ur, najboljše pa je, da najprej pokličejo policijo, še preden obvestijo nevladne organizacije, službe Centra za socialno delo ali Društvo za nenasilno komunikacijo. Najhitrejša pot je, da pokličejo številko 113 ali anonimno številko 080 12 00. Tako bo odziv policije najhitrejši.«

Iščejo poti za izhod iz nasilja, pri žrtvi pa tudi vire moči

Policijska uprava Maribor tesno sodeluje s tukajšnjim Centrom za socialno delo, ki ima razvejano mrežo socialnovarstvenih programov – koordinacijo za preprečevanje nasilja, svetovalnico za žrtve nasilja in zlorab, Krizni center za žrtve nasilja v družini, Varno hišo in Materinski dom. Direktorica mariborskega CSD-ja Marjana Bravc si želi, da bi javnost prepoznala njihov pomen, žrtve nasilja in zlorab pa pri njih poiskale pomoč. Opozarja, da je nasilje mogoče prijaviti na katerem koli CSD-ju v Sloveniji, gre za tako imenovano prvo socialno pomoč, sodelavci centra sporočilo posredujejo pristojnim osebam, ki sprožijo postopek. Koordinatorica za preprečevanje nasilja dr. Sanja Sitar Surič:«Žrtvam takojšnjo pomoč in podporo omogočamo 24 ur na dan. Z žensko se pogovorimo in naredimo t.i. hitri varnostni načrt, ki vključuje, kaj je v tistem trenutku pomembno za zagotavljanje njene varnosti, povežemo se tudi z drugimi ustanovami, nudimo ji finančno podporo ali iščemo neke vire, seveda pa tudi iščemo njene vire moči, da bo zmogla izhod iz tega.«

Strokovne službe CSD-ja poskušajo žrtvam nasilja vrniti občutek vrednosti in samospoštovanja, ki so ga v nasilnih odnosih izgubile. V njih dolgo vztrajajo ali se v nasilno okolje vračajo iz različnih razlogov, najpoosteje se bojijo, kako bodo živele, kaj bo z otroki in kdo jim bo pomagal. Vodja svetovalnice za žrtve nasilja in zlorab Radojka Hižman:«Ta meja, kdaj kdo reče 'Od tu naprej ne več!', je zelo odvisno od okolja, v katerem se nasilje dogaja, pa tudi od osebe same, njenega karakterja, vzgoje, koliko ima informacij. Ugotavljamo, da imajo osebe, ki doživljajo nasilje, zelo visoke meje, dolgo ga prenašajo, več let ali celo desetletij, preden prepoznajo, da je že take narave, da ga ne željo in ne morejo več prenašati.«

..od komaj polnoletnih deklet do žensk v devetem desetletju življenja...

Krizni center omogoča zavetje ženskam, ki morajo takoj zapustiti nasilno okolje. Do konca oktobra so se približali številki iz leta 2014, ko se je tja zateklo 158 žensk s 75-imi otroki. Vodja centra Vilma Kersnik pravi, da v nasilnih odnosih živijo ženske iz različnih socialnih okolij in generacij:«Pri nas je stanovala ženska, ki je praznovala 18. rojstni dan, pa tudi 82-letna gospa, ki se je morala umikati od nasilnega moža. Zelo je težko, ker žalost spremlja tudi sram.« Potem ko mine akutno stanje se lahko ženske za eno leto z možnostjo podaljšanja nastanijo v Materinskem domu in tam iščejo rešitve za organizacijo nadaljnjega življenja.

Vztrajanje v nasilnih odnosih je lahko zelo, celo smrtno nevarno, v skrajnih primerih tudi ne samo za trpinčene ženske, ampak tudi za druge družinske člane. Žal se je v praksi že izkazalo, da niti policija ne more preprečiti najhujšega. Inšpektor Robert Štrman pravi, da se trudijo za čim večjo senzibilizacijo in ozaveščenost tudi policistov:«Na vsaki policijski postaji so določeni kriminalisti, vodje policijskih okolišev, posebej zadolženi za to področje dela. Ko policist sprejme prijavo, jo posreduje v reševanje drugemu; tudi ko začnemo zbirati obvestila, tega nikoli ne začne in ne konča eden in isti policist, temveč se krog širi, znotraj organizaicje se pogovarjamo, si pomagamo, tako da je postopek temeljito izpeljan.«

Ne samo uradne pomoči, žrtve potrebujejo tudi pogovor med seboj

Lani, v karantenskem letu, ni bilo več prijav nasilja nad ženskami oziroma v družini kot leta prej, kar pa ne pomeni, da ga je bilo manj, pravijo na Centru za socialno delo. Žrtve so bile pod večjim nadzorom, nasilje je ostajalo med štirimi stenami. Včasih je tako dolga leta … Anonimna sogovornica se zaveda, da to pušča posledice tudi na otrocih. Zbrala je pogum, da spregovori o tem, pa vendar iz strahu želi ostati neprepoznana. Več let je bila izpostavljena psihičnemu, fizičnemu in ekonomskemu nasilju. Kaj čuti do nekdanjega partnerja? Predvsem se ga boji:«Otroci so komaj čakali, da bo oče šel, problem pa je, ker se te zadeve vračajo. Če nisi razvezan, če nimaš nekih drugih stvari urejenih, ne prideš nikamor. Pomoč CSD, svetovalnice in vseh teh služb je zelo pomembna, ampak te službe so uradna pomoč. Menim, da bi bilo treba v Sloveniji, v Mariboru organizirati laično službo, neke vrste društvo za samopomoč, kjer bi se ženske lahko dobile in pogovorile med seboj. Potrebuješ namreč nekoga, ki je dal to skozi in ti pove, kako si lahko neke stvari urediš….«

V skrajnem primeru selitev v Varno hišo ali v neznano

Medtem ko za nekdanjega partnerja velja sodna prepoved približevanja, je družina na varnem. Kaj pa se lahko zgodi potem? Sogovornica odgovarja:«Ne vem. Predlog CSD-ja je, da se, ko se bivšemu partnerju izteče sodna prepoved približevanja in če se ne rešijo zadeve, da me odselijo na neznano lokacijo. Ali pa da se sama odselim, da ne bi nihče vedel, kje bi živela…«

Pomoč in varno bivanje omogoča ženskam z otroki Varna hiša. Tam je mogoče živeti leto dni, v izjemnih primerih tudi dlje; uporabnice pa se morajo vključiti v programe pomoči in opolnomočenja. Do konca oktobra je v varni hiši živelo 14 žensk, njena vodja Lidija Ovčar: »Letos smo pomoč in psihosocialno podporo nudili 290-im uporabnicam. To pomeni vsem tistim, ki nas pokličejo, ko potrebujejo informacijo, ko so v stiski ali prepoznajo nasilje in vejo, da bo težko ter iščejo rešitve za naprej. Občutno več je telefonskih klicev in k temu je absolutno prispevala kovidna situacija. Prepoznavamo jo v vseh programih pomoči.«

Žrtve nasilja se bojijo tudi prihodnosti

Nasilje se kot kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, žrtve pa se ga pogosto bojijo prijaviti in to podkrepiti z izjavo. Ne vedo, kaj lahko pričakujejo od policije in sodišč… Pri iskanju odgovorov jim pomagajo v Svetovalnici za žrtve nasilja in zlorab v CSD Mariboru. Vodi jo Radojka Hižman, ki pravi, da ženske prihajajo po nasvet tudi že v procesu odločanja za odhod iz nasilnega okolja:«Pri nas dobijo, če še niso drugje, informacije o nasilju, o zakonodaji, o oblikah pomoči, o tem, kako delujejo ustanove. Nekdo, ki je komaj spregovoril o nasilju, ne ve, kaj lahko dobi od policije, od CSD-ja, ne ve, kaj se bo dogajalo na sodišču. Dovolj preprosta in natančna razlaga lahko žrtvi zagotovi, da v tej težki situaciji ne bo ostala sama……«

Vse zapisano in še več v posluh....