Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Demenca je med boleznimi sodobnega časa še vedno zelo tabuizirana in tudi stigmatizirana. V velike stiske ne potiska le oseb z demenco, temveč tudi in predvsem njihove svojce. Kako ti sprejemajo dejstvo, da npr. njihovi starši doma potrebujejo čedalje več pomoči pri vsakdanjih opravilih in največkrat tudi nadzor, ob tem da so sami večji del dneva zaposleni? Kdo jim daje potrebne informacije, znanje, kako sprejemati osebo z demenco takšno, kakršna je, komunicirati z njo in jo razumeti? Kako se spopadajo z boleznijo, bodo pripovedovali Tomaž Gržinič, ki je demenco spoznal že v svoji družini, zdaj pa je tudi sam zbolel, zakonca Jamnik, ki vso težo demence čutita zadnja leta, ko so se znaki bolezni pokazali pri možu Tonetu, Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Združenja Spominčica, ki je bolezen spoznala, ko je pri 50 letih zbolel njen mož Jaša Zlobec Lukič, in zdaj vso energijo v združenju namenja ozaveščanju o tej bolezni, obolelim in njihovim svojcem pa pomaga z nasveti, delavnicami, posvetovalnicami … Izhodišče, kako ravnati z osebami z demenco, v oddaji postavi mag. Jože Škrlj, ki se ukvarja prav z izobraževanjem svojcev in osebja v domovih za starejše. Nikoli, niti v najtežjih trenutkih svojci ne smejo pozabiti, da se za mnogokrat napornim vedenjem človeka z demenco še vedno skriva ista draga oseba, z vsemi čustvi in občutenji – in ko smo z njo, se ji moramo pridružiti v njenem svetu, ker se nam ona v našem ne zmore več.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Bruno Bruno Costa je frizer z Azorskega otočja, ki se kot kraljica preobleke prelevi v komični lik Gertrudes Labaça, ki s svojimi nastopi med pandemijo uspešno zabava domačine. Izmišljeni lik pa vse bolj vpliva na igralca in tudi na njegovo življenje. Pinky Pinki Čiran je staroselka, ki živi v Bangladešu, in tudi glavna pevka v glasbeni skupini F-Minor, ki jo sestavljajo samo ženske. Kot staroselko jo zasmehujejo zaradi njenega jezika in življenjskega sloga. Velja za drugorazredno državljanko, a se je kljub temu odločila, da bo vodila glasbeno skupino in živela svoje življenje tako, kot sama želi. Mišel Reper in socialni delavec Mišel Ristov oziroma Amo Socialec se ob petju in pomoči ljudem z družbenega roba skuša osvoboditi tudi sam ter ob tem ustvariti okolje, ki bi bilo boljše od tistega, v katerem je odraščal sam.
Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ko se je hrvaško ministrstvo za šolstvo odločilo zmanjšati količino obveznega čtiva v šolah, je Lovro Krsnik, pravkar diplomirani gledališki režiser in učitelj na srednji šoli za umetnost, začel projekt #idalječitam (berem še naprej). Odločil se je, da bo sto dni na glas bral knjige, ki so jih črtali s seznama obveznega čtiva. Vsak dan je pred hrvaškim parlamentom eno uro bral Malega princa, Piko Nogavičko, Dnevnik Ane Frank in Varuha v rži. Njegov protest je pritegnil sledilce in nasprotnike na družbenih omrežjih, toda ali mu je uspelo vladi dopovedati bistveno?
Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.
Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.
Drugi del serije popelje v raznoliko in z rudo in redkimi minerali bogato podzemlje Pece. Mežiški rudnik šteje več kot 330 let rudarjenja svinčevo-cinkovega rudnega bogastva, ki je močno zaznamovalo kraje, ljudi in naravo. Po zaprtju rudnika so deli rudišča postali zanimivi kot geološka in tehnološka in kulturna dediščina. S pestro geološko zgodovino in mineralnim bogastvom privablja obiskovalce, ki so željni doživetij in vedenja o skrivnostih podzemlja, in to jih ne razočara! Presenečenje pa je tudi nekdanji rudnik premoga na Lešah – danes skoraj neznan, v času delovanja pa največji premogovnik v Sloveniji. Nad njim kraljuje Uršlja gora – botanični rezervat.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Mohamad Abdul Al Monaem, sirski pesnik in pisatelj, je v Slovenijo pribežal leta 2016. V Alepu je imel knjigarno in založbo. Verjel je, da literatura ne pozna meja, zato je objavljal dela z vsega sveta. Kar nekaj izdaj je tamkajšnji režim prepovedal. Mohamad je bil kratek čas celo zaprt. Med vojno je režim usmrtil veliko njemu podobnih svobodomiselnih ljudi, zato je Mohamad moral na pot. V Ljubljani je našel nov dom. Leta 2018 je izdal trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. V sicer demokratični Evropi pa je trčil ob novega diktatorja – denar. Ta ima vrhovno oblast nad ljudmi in brez verig omejuje njihovo svobodo. Novinar Andraž Rožman je o Mohamadu napisal roman Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano.
Tehnologija ima v našem življenju pomembno vlogo in težko si predstavljamo vsakdan brez uporabe računalnikov, telefonov ali kakršnih koli drugih zaslonov. Kje je meja med uporabo in zlorabo, kdaj smo odvisni in kdaj zasvojeni, kolikšna uporaba zaslonov je še sprejemljiva in kje iskati pravo ravnovesje med delom, zabavo in komunikacijo na zaslonih? V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu so nam svoje zgodbe zaupali tisti, ki so se srečali s prekomerno rabo in tisti, ki so se zavedali, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, in ne v virtualnem svetu. Scenarij: Nina Cijan Režija: Alma Lapajne
Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.
Prvi del serije začenja raziskovalni potep po Smrekovškem pogorju na južni strani geoparka. Na njem se razkrijejo edinstveni geološki prizori iz kamninske notranjosti smrekovškega vulkana. Nastajala je ob izlivih in eksplozijah magme, plazovih vulkanskega prahu in usedanju le-tega na pobočja podmorskega vulkana. Na severni strani pogorja se znajdemo v območju Periadriatskega preloma – zaznamujejo ga sledovi živahnega tektonskega dogajanja še posebno med bližanjem in trkom afriške in evrazijske celinske plošče. To so pasovi kamnin, ki so ob tem nastajale in jih lahko opazujemo na črti preloma, ki tudi ločuje dve veliki geotektonski celoti – Južne Alpe in Vzhodne Alpe. Kamnine spremljajo tudi zanimive botanične zgodbe na teh odmaknjenih območjih.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Nastija se od rojstva bori s spinalno mišično atrofijo, ki jo je priklenila na invalidski voziček. Je zvedava, artikulirana in prodorna mlada fotografinja ter plesalka na invalidskem vozičku, ki ne želi pohlevno čakati na nujne spremembe na nivoju urejanja pogojev za samostojno bivanje in delovanje invalidov v družbi, temveč javnost aktivno in neposredno opozarja na nepravilnosti. Ne prenese jamranja. Svoj handicap sprejema kot izziv. Kadar ne blesti v soju žarometov na plesnih podijih, Nastija snema vloge. Angažirane vloge na temo diskriminacije in neenakosti hendikepiranih v družbi. Spremljamo Nastijo, ki se iz dive mednarodnega plesnega tekmovanja prelevi v urbano aktivistko in se z invalidskim vozičkom podaja na novo angažirano foto-video odpravo.
Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Dokumentarno izobraževalni film Krajinski park Radensko polje popelje na odkrivanje raznolikih obrazov majhnega in dragocenega pretočnega kraškega polja. Mokrišče še vedno osuplja s svojo botanično pestrostjo, dvoživkami in metulji ter kraško hidrološko podobo. Osem evropsko pomembnih življenjskih okolij je na Radenskem polju, tri pa še posebej varuje omrežje Natura 2000. A močvirske in travniške ptice kljub temu že močno občutijo vplive sodobnega urbanega in kmetijskega utripa. Bo ta izjemno lepi in pomembni mali prostor uspel ohraniti svoje zaklade?
Neveljaven email naslov