Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.
Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Mejni pas je postal znan kot Cona A. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Kristina Gorišek se je kot poštna uslužbenka vpisala med letalke. Postala je prva šolana pilotka na Balkanu. Njena kariera pilotke se je končala s poroko in selitvijo na tuje. Spomin nanjo ohranjajo v Stični, kjer je preživela otroštvo.
Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.
Portret strastnega opazovalca in raziskovalca sveta, biologa in entimologa dr. Matije Gogala, ki odkriva zanimivi in skriti svet žuželk. Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.
Znameniti Izidor Cankar, Ivanov bratranec, je bil sprva duhovnik, kasneje diplomat, umetnostni zgodovinar, politik, profesor in pisatelj. Nagel v odločanju, karizmatičen in zato ključen za številne kulturne projekte v času med obema vojnama. Tako je, recimo, prepričal dediče Dragotina Hribarja, da so prispevali pretežni del denarja za gradnjo Moderne galerije, in vplival na njeno podobo. Izidorjevi Obiski, kjer se srečuje s sodobniki, so pomemben vir za razumevanje tistega časa, S poti velja za enega najboljših slovenskih modernih romanov. Uvod v umevanje likovne umetnosti in Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi sta še danes temeljni besedili slovenske umetnostne zgodovine. Kot enega najbolj izobraženih slovenskih duhovnikov so ga pripravljali za katoliškega političnega voditelja. Potem pa je vse presenetil, ko je leta 1926 izstopil iz katoliške vere in se poročil s premožno Ljubljančanko Ničo Hribar. Njuno razmerje se je zrahljalo po tragični smrti prvorojenke Kajtimare. Po letu 1936 se je Cankar umaknil iz Slovenije v Argentino in pozneje v Kanado, kjer je bil poslanik kraljevine Jugoslavije. Za kratek čas je kot minister vstopil v vlado Ivana Šubašića v Londonu. Iz tega obdobja je ohranjen Londonski dnevnik. Njegovo diplomatsko kariero je v knjigi opisal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Bolgarska raziskovalca dr. Ljudmil Dimitrov in Ljudmila Malinova-Dimitrova pa v svoji knjigi odkrivata Izidorjevo razmerje z enigmatično bolgarsko pesnico Bagrjano. Zadnja leta je Cankarju pri urejanju izdaj pomagal dr. Lojze Gostiša, ki je bil priča tudi njegovim zadnjim dnem v sanatoriju Emona leta 1958. Izidor Cankar je bil rojen leta 1886 v Šidu. Bratranca Ivan in Karlo Cankar sta ga pripeljala na šolanje v Ljubljano. Na Dunaju je doktoriral iz umetnostne zgodovine in postal profesor na ljubljanski univerzi. Zaznamoval je dejavnost Narodne galerije, ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino, urejal revijo Dom in svet in časopis Slovenec ter Slovenski biografski leksikon. Bil je med ustanovitelji slovenskega PEN-a. Pod psevdonimi je pisal leposlovna besedila in prevedel vrsto pomembnih romanov, med njimi Guliverjeva potovanja. Uredil je ter z uvodi opremil Zbrane spise Ivana Cankarja. V filmu o Izidorju Cankarju spregovorijo dr. Tomaž Brejc, dr. Janko Kos, dr. Tone Smolej, dr. Špelca Čopič, dr. Janez Bogataj, Janez Stergar, dr. Andrej Smrekar, Angelika Hribar, dr. Lev Kreft, dr. Bogo Zupančič, Maja Hren Brvar, Breda Ilich Klančnik in mag. Andrej Aplenc.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.
Za Roka Petroviča je bilo smučanje poezija, umetnost in ustvarjalnost, vožnja med vratci pa neke vrste balet. Brušenje grobega kamna do popolnosti, do kristala, je delo, ki zahteva polno mero znanja, smisla za lepoto, strasti in užitka. Rok Petrovič je prišel, videl in zmagal na belih poljanah. Njegova tridesetsekundna »meditacija« na vsakokratnem startu se je vtisnila v spomin tisočim oboževalcev. Rok ni bil običajen posameznik, bil je tudi mnogo več kot vrhunski smučar, ki je slovel po svoji inovativnosti, tako v tehniki smučanja kot pri uporabi materialov. Joga in meditacija sta bili pomemben del njegovega življenja. S svojimi načini sproščanja, z maksimalno koncentracijo ter vztrajnostjo in garanjem na vseh področjih delovanja je dosegel svoj zmagoviti pohod na vrh v sezoni 1985/1986 in takoj nato našel nov izziv — v svetu znanosti. Pri svojem raziskovalnem delu je združeval izkušnje smučarja, razodetja joge in spoznanja časa. Dokumentarni film je nastal po scenariju Nuše Ekar in Boža Grlja, slednji je film tudi režiral.
Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma in eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so prejemali nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka so motili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija Siniša Gačič.
Neveljaven email naslov