Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Primorska oz. kraška noša po načinu šivanja spada med noše alpskega tipa, saj ima krilo prišito na životec. Nosili so jo na tržaškem območju in na Krasu, vse do Komna, kjer se že prepleta z značilnostmi goriške noše. Pri tej noši izstopajo bogato izvezeni deli oblačil, še posebej srajca in naglavna ruta, ki so jih ženske vezle za srečo in blaginjo bodočih rodov. Pripadnost slovenskemu narodu so poudarjale s šopkom v barvah slovenske zastave.
V dokumentarnem portretu, režiserke Tine Novak in scenaristke Polone Bertoncelj, nas bo Peter Prevc popeljal skozi vzpone in padce svoje izjemne kariere. 15 sezon je preživel v svetovnem pokalu, osvajal odličja na največjih tekmovanjih, osvojil prestižnega zlatega orla in je edini skakalec, ki se lahko pohvali z dvema zmagama v skupnem seštevku svetovnega pokala, a le enim velikim kristalnim globusom. Po Petrovih stopinjah so se podali tudi sestra Nika ter brata Cene in Domen. Peter Prevc bo razkril tudi, kako zahtevno je biti perfekcionist v smučarskih skokih.
Delo na kmetiji se je v preteklosti zelo razlikovalo od današnjega, določena dela so opravljali tudi otroci. Bili so pastirčki. Ko so hodili v šolo, so gnali na pašo dvakrat na dan, zgodaj zjutraj pred šolo in popoldan po šoli. Čez poletje so pasli na gmajni, ponekod tudi daleč od vasi in tako preživljali počitnice. Skrbeli so, da se kakšna žival ni izgubila, čas pa so si krajšali z izdelovanjem lesenih glasbil.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
Na ravnini sredi Ptujskega polja, ob robu vasi Dornava stoji razkošen baročni dvorec. Mogočen videz, ki pritegne od daleč, zbuja misel na vznemirljivo preteklost in sproža pričakovanja o bogastvu za ograjo, ki dvorec ločuje od okolice. Dornavski grajski kompleks velja za izvrstno sožitje arhitekture in vrta. A s pogledom od blizu kompleks izgubi precej sijaja, saj je stavba že nekaj let brez prebivalcev in notranje opreme, prav tako pa ne uidejo pozornosti znamenja propada.
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
Vsak kamen na kraški gmajni ima svoje lice, na eni strani bolj gladko na drugi razbrazdano, in kakršno koli že je, pripoveduje o življenju na kraškem svetu v preteklosti in o ljudeh, ki so s spretnostjo zlaganja kamenja pokrajino pretvorili v kulturno krajino brezmejnih suhih zidov in drugih kamnitih objektov.
Kamnoseške mojstrovine so ključna sestavina tipične kraške arhitekture – iz kamna so mojstri z neverjetnim občutkom klesali okenske in vratne okvirje, stopnice, kamnite žlebove, znamenja in okrasne elemente. Eden takih kamnoseških mojstrov in največjih ambasadorjev kraškega kamna je Jernej Bortolato, ki živi in deluje v slikoviti Pliskovici.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Luiza Pesjakova, učenka samega Franceta Prešerna, je v 20. stoletju skoraj docela utonila v pozabo, danes pa ji priznavamo njeno vlogo v razvoju slovenskega slovstva. Hči znanega ljubljanskega pravnika, politika in mecena Blaža Crobatha, sicer izobražena v več jezikih, je ljubezen do slovenščine odkrila pod vplivom Prešerna, kasneje pa Vraza in Levstika in ji v svojem javnem delovanju in literarnem ustvarjanju ostala strastno in predano zvesta do smrti. Luiza Pesjakova je bila predvsem pesnica, pisala pa je tudi novele in prvi slovenski »ženski« romantični roman Beatin dnevnik. Napisala je tudi libreto za opero Gorenjski slavček Antona Foersterja. O srečanju s Prešernom, ki jo je kot rosno mlado deklico usmeril na pot slovenskega jezika in poezije, je mnogo kasneje zapisala: "V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z mano, povedal mi kaj veselega ter smejal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako, da so mu solze prihajale v oči." To srečanje jo je zaznamovalo za vse življenje. Ponosno in neomajno je sledila spominu na svojega velikega vzornika. Kratki portret Luize Pesjakove, ki ga kot avtorica podpisuje Anka Pirš, skuša odstreti večplastno osebnost ženske, soproge, matere in pisateljice, ki je bila otrok svojega časa, pa kljub temu v svojih mislih in nemalokrat tudi smelih javnih nastopih veliko pred njim. Njen mili, toda odločni pogled lahko danes občudujemo na portretu, ki ga je naslikal Mihael Stroj in je na ogled v Narodni galeriji.
Neveljaven email naslov