Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Jožefa in Janez Javornik

Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Jožefa pove, da so se bali partizanov, ki so pogosto hodili k njim in zahtevali hrano, po vojni pa jih je dodatno ošibila obvezna oddaja. Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj, v zrelih letih, pogosteje razmišljata o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in njuni družini. Ob koncu pričevanja se sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, ki danes stoji na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina, in se sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever - Franta, ki je bil takrat partizan v teh krajih.

Pianist v belem, portret dr. Pavla Kornhauserja

Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.

Mira Marko, dokumentarni portret

Gorništvo v vseh možnih oblikah je del narodove slovenske identitete. Alpinizem, kot njegova najbolj ekstremna in žlahtna oblika, je vedno spremljal duh herojstva, žrtvovanja in plemenitosti. Mira Marko Debelakova je s prvenstvenim vzponom leta 1928 po severni steni Špika razburkala tedanjo slovensko in evropsko alpinistično javnost. Časopisi po alpskih državah so njen vzpon kovali v zvezde. Njen dosežek je bil v vseh pogledih vrhunski, ker pa je to storila ženska, je bila to še dodatna dimenzija in vzrok kontroverznosti. Zaradi njenega, objektivno vrhunskega alpinističnega udejstvovanja, je Mira Marko ena od najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini.

Zelena energija gozda, dokumentarna oddaja

V zgodovini naše civilizacije se je že večkrat potrdilo, da predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga, lahko pomeni smrt civilizacije. Gozd niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, gozd je življenjski prostor številnih živih bitij, ki v čarobnem procesu soodvisnosti v njem živijo. In v te soodvisnosti vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec… Po obdobju zgolj »lesnega« črpanja gozda človek vse bolj spoznava kakšne druge dragocenosti še skriva gozd zanj v smislu zelene ekologije in energije, zelenih delovnih mest, zelene promocije gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenja z zdravilno energijo gozda, rekreacije, izobraževanja ….V dokumentarnem filmu različni ljudje – uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij in pametne predelave njegovih outputov lahko razbremenimo, očuvamo in vanj vlagamo v smislu trajnosti, saj smo končno prepoznali njegov večplastni kapital. Kajti, gozdove so nam v čuvanje zapustili naši dedi, pradedi, od nas pa je zdaj odvisno, ali bomo gozd z vsemi njegovimi darovi v taki obliki uspeli predstaviti in zapustili tudi zanamcem.

Memento mori

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

Protestantizem

Pred skoraj 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike, revolucionarne spremembe. Rimsko-katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom je zapadala v vse večja brezna napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami temeljito zarezal v tovrstne odmike. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017, je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. V avtorskem smislu so ga najbolj zaznamovali scenarist in režiser Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.

Alfred & Sofie, dokumentarni film

Sofie Hess je vstopila v življenje Alfreda Nobela kot prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja v trenutku, ko je bil Alfred slaven in bogat, a hkrati zelo osamljen in razočaran človek. Njuno skoraj dvajset let trajajoče razmerje je bilo polno ljubezni, napetosti in izsiljevanja, kar potrjuje več kot dvesto Alfredovih in nekaj Sofiejinih pisem, prepolnih rotenja, oproščanja in zahtev po denarju. Svoje »požiralke denarja«, kot ji je rekel, mu ni uspelo izklesati po lastni podobi – jo izobraziti in ukrotiti. Njuno razmerje je Alfreda pripeljalo tudi v Celje, kamor je nekajkrat prišel zato, da bi obiskal Sofie in njene sorodnike, ustanovitelje Cinkarne Celje. Pisma, ki jih danes hrani Državni arhiv v Stockholmu, so bila do nedavnega javnosti skrita, saj jih je Sofie izročila Nobelovemu skladu v zameno za visoko rento. Dokumentarni film izpostavi razsežnosti Nobelovega izuma in posledice odkritja, ki ga je sam razumel kot napredek, ne pa uničevanje človeštva. »Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro, in ne v zlo,« je govoril, a se hkrati zavedal, da je trgovec s smrtjo. Zaradi slabe vesti je izumil Nobelove nagrade in spodbujal oziroma financiral mirovniška gibanja. Pri tem je imela odločilno vlogo njegova nesojena partnerica, prijateljica, mirovnica, pisateljica in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Bertha von Suttner. Zgodba o Alfredu Nobelu in Sofie Hess ni pravzaprav nič drugačna od drugih. Le bolj »nobel« je. Z bolj čitljivimi nasprotji: je zgodba o geniju in otroku. O konstruktorju in pesniku. O krivdi in skesanosti. O ljubezni in odpovedi.

Janko Kersnik: Kmetske slike

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kersnikove Kmetske slike so v suhoparnem pravnem jeziku zemljiške knjige naše pretresljive sgodbe, ki jih piše življenje. Na prelomnici med romantiko in realizmom, med ganljivo lepoto narave in trdo realnostjo kmečkega življenja, vzniknejo Kersnikove Kmetske slike. V tej zbirki črtic je v idiličnem okolju gradu Brdo pri Lukovici skozi tančico romantike realistično naslikal življenje kmečkega prebivalstva. Toda ob ponovnem prebiranju stoletje kasneje v oddaji iz serije 50 knjig ugotovimo, da življenje še vedno slika podobne slike, ki jih vestno beleži zemljiška knjiga. V oddaji smo skušali priti do samih začetkov zgodbe, mag. Žarko Bizjak iz zgodovinskega arhiva v Ljubljani nam je zato v regionalnih arhivih, ki se merijo v kilometrih, pokazal zapuščino spisov po notarju Janku Kersniku, medtem ko nam je literarno ozadje razsvetlil dr. Igor Grdina.

Kdo se boji slovenščine?: 3. del

O branju, njegovem pomenu, vrednosti knjige, ločevanju med dobro in manj dobro literaturo, načinu branja se rojeva veliko razmislekov, teorij in načrtov. Pa vendar je med odraslimi (pre)velik delež nebralcev – takšnih, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, naj bi bilo kar 42 odstotkov. Odločitev, ali vzeti v roko knjigo ali pametni telefon, je seveda povsem svobodna in v rokah vsakega posameznika. Zavedanje, kaj knjiga ponuja in kako pomembna je za ustroj celotne družbe, pa je treba širiti vztrajno in neomajno.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 4. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

V tišini letnih časov

Televizijski poetični zapis, ki se brez besed prepušča zvokom dneva, noči in narave, ter se z njimi odpira v doživljajski svet ilustratorke Luise Tomasetig ,v katerem odkriva vrsto asociacij in prispodob, ki jih umetnica prevaja in udejanja v svojo umetnost.

Miro Cerar: "Če nisi pošten, te orodje kaznuje!"

Miro Cerar je eden najboljših telovadcev na svetu. Ob praznovanju njegove 80-letnice se bomo spomnili njegovih dosežkov. Njegovo paradno orodje je bil konj z ročaji, a ne želi, da bi se ga zapomnili le kot konjenika. Je dobitnik olimpijskih kolajn, večkratni svetovni in evropski prvak, predvsem pa velik človek, ki je ravnotežje z gimnastičnih orodij prenesel tudi v življenje. Po koncu športne poti je deloval kot pravnik, s svojo pravno pisarno. Tudi sicer ga v življenju vodi pravičnost, s svojo tenkočutnostjo pa skrbi za ranljive skupine. Miro Cerar je ambasador številnih projektov, ustanovitelj olimpijskega gibanja v Sloveniji, borec za pošteno igro, predvsem pa je predan športnim vrednotam. V dokumentarnem feljtonu, ki ga je na podlagi scenarija Mihe Mišiča in Ivana Čuka režirala Alma Lapajne, boste Mira Cerarja spoznali v različnih vlogah. Kljub temu, da je od njegovega zadnjega gimnastičnega nastopa minilo že skoraj 50 let pa so spomini in vtisi še kako sveži.

Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj?

Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.

10 let Ritma mladosti: Siddharta in Big Foot Mama

Enkratni sočasni nastop Siddharte x Big Foot Mame na dvojnem odru v areni Stožice je bila ena največjih, če ne kar največja domača glasbena zgodba leta 2016. Projekt, ki je nastal na pobudo producentov Ritma Mladosti (in soustvarjalcev številnih odmevnih regionalnih spektaklov, kot je Ultra Europe v Splitu), potovalne agencije Collegium Mondial, je dva benda, ki sta močno zaznamovala okus četrt stoletja generacij ljubiteljev čistokrvnega rocka, povezal v superskupino, ki ji pri nas še dolgo ne bo para. To enkratno zgodbo o glasbi, ustvarjanju, mladosti in rock 'n' rollu v filmu, polnem vsem znanih glasbenih hitov, boste lahko prvič podoživeli skozi oči snemalcev, ki so Siddharto x Big Foot Mamo spremljali od prvih vaj do triumfa na prizorišču, ki je izziv tudi za največje svetovne glasbenike. Dokumentarec seveda vključuje tudi še neizdane verzije skladb, ki sta jih skupini priredili prav za ta nastop.

Razkošje lepega; 100 let Narodne galerije

Ob stoti obletnici Narodne galerije v Ljubljani je v Dokumentarnem programu TV Slovenija nastal film, v katerem želijo ustvarjalci prikazati zlasti simbolen pomen naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.

Čudež pri Kobaridu

Dokumentarna pripoved je osredotočena na 12. soško ofenzivo, imenovano tudi Preboj oziroma Čudež pri Kobaridu, ki se je začela 24. oktobra 1917 s prebojem skupne 14. nemško-avstro-ogrske armade pri Tolminu in Bovcu in se meseca novembra končala s katastrofalnim porazom in umikom italijanske vojske vse do reke Piave. Domači in tuji zgodovinarji skupaj z ostalimi sogovorniki presojajo enega največjih vojaških gorskih spopadov vseh časov s stoletne distance, odstirajo mite in ozadja ter razkrivajo manj znane podrobnosti takratnega bojevanja ter taktiko infiltracije in zametke pozneje slovitega nemškega blitzkriega – bliskovite vojne, preizkušene tudi v Zgornjem Posočju. Številne domače in tuje institucije, organizacije in društva še danes po 100 letih z različnimi dogodki in slovesnostmi obeležujejo spomin na Čudež pri Kobaridu, kot ga je v svoji knjigi poimenoval avstrijski general Alfred Krauss. Pri nastanku filma scenarista in režiserja Valentina Pečenka so poleg Kobariškega muzeja, Tolminskega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Filmarchiva Austria, Furlanske kinoteke (Cineteca del Friuli), Istituta Luce ter domačih in tujih zbiralcev sodelovale tudi druge slovenske, italijanske, avstrijske, nemške in druge ustanove, občine, združenja in društva. Film so sooblikovali snemalci Pavel Jurca, Andrej Heferle in Mišo Čadež, montažerka Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob, mojster zvokovne obdelave Marjan Drobnič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič in drugi. Producent in organizator je bil Vojko Fakin.

Miki Muster: Zvitorepec

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Če so nas nekatere knjige napisale, je bil Zvitorepec strip, ki nas je narisal. Da le ni kvaril mladine ... Kmalu po drugi svetovni vojni v socialistični Jugoslaviji Zvitorepec ni bil sprejet brez nezaupanja, saj je predstavljal proizvod dekadentnega kapitalizma. Po razhodu s Sovjetsko zvezo leta 1948, ko se je SFRJ ozirala proti ZDA, so tam uzrli tudi Disneyjeve stripe. Leta 1952 so na tedniku PPP hišnemu ilustratorju Mikiju Mustru naročili, naj v slogu basni nariše podoben živalski strip, vendar z avtohtonimi slovenskimi junaki, s katerimi se bodo mladi bralci lahko poistovetili, da le ne bo kvaril mladine. O fenomenu Zvitorepca smo se pogovarjali z lastnikom striparnice Aleksandrom Buchom, z Iztokom Sitarjem je beseda tekla o družbenem kontekstu stripa, pesnica in založnica Anja Golob pa je orisala koncept risoromana, novega knjižnega žanra, ki združuje literaturo in risbo.

Kdo se boji slovenščine?: 2. del

Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.

Aleksandra Kornhauser Frazer, 3. del

Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.

Za Prekmurje gre!, dokumentarna oddaja

Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Dokumentarni film Za Prekmurje gre! je mala učna ura polpretekle zgodovine Prekmurja v obdobju desetih mesecev, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919, natančneje 17. avgusta, zamenjalo kar devet oblasti. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

Prijavite se na e-novice