Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.
S svojo osrednjo veduto, markantno goro Boč nad dolino Dravinje pri Poljčanah, vabi Krajinski park Boč že od daleč. Na potepih in sprehodih po njegovih gozdnih prostranstvih spoznavamo številne raznolike gozdne združbe, ki so njegova velika posebnost. Pestrost gozdne flore se preliva v pestrost suhih gorskih travišč in mokrišč ob vijugavi, še vedno naravni strugi Dravinje. Obiskovalca pa presenetita tudi podzemni svet in ostaline srednjeveške zgodovine. Štajerski razglednik s svojim pogorjem in razgibanim haloškim obrobjem je pravo doživetje!
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, v katere zapisuje pesmi, in teh je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat graja. Tudi njegova družina ne podpira njegove strasti. Ker čuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato veliko časa porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih.
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Film Pragozd Krokar predstavi največji pragozdni rezervat v Sloveniji, bukov pragozd Krokar na slemenu Borovške gore. Lani je bil vpisan na UNESCOV Seznam svetovne naravne dediščine kot starodaven in prvinski bukov gozd s posebno univerzalno vrednostjo. Odmaknjen visoko nad dolino Kolpe ta pragozd obstaja že vse od časa pred ledenimi dobami. To so pokazale genetske raziskave v evropskih bukovih gozdovih in primerjave med rezultati teh raziskav. Pragozd Krokar je zato eno od izjemno redkih ledenodobnih zatočišč bukve, ki se je po ledenih dobah razširila z jugozahodnega obrobja Alp po vsej srednji Evropi.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Moušumi Huda je manekenka, ki je v otroštvu zaradi bolezni izgubila lase. Ker je bila plešasta, se je med odraščanjem soočala s hudo diskriminacijo. Vendar ji to ni preprečilo uresničitve sanj. Zdaj si želi zakorakati po mednarodnih modnih brveh.
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Visoke ravne smreke, plakati, transparenti, lesene rože, inovativne skulpture, prometni znaki, natlačene lutke, različni predmeti obešeni na visoka debla brez lubja, vse to in še več so lahko rojstnodnevni mlaji. Pogosto jih srečujemo na podeželju, a tudi v mestnih središčih niso več redkost. Ne glede na velikost, obliko in postavitev, izražajo ustvarjalnost in izvirnost, postavljanje mlaja pa je vselej družaben dogodek, ki bistveno prispeva k ohranjanju skupnosti.
Krajinski park Logarska dolina je eden starejših slovenskih krajinskih parkov. Lani je minilo 30 let od njegove ustanovitve, in prav skladnost med naravo in ljudmi, ki tu živijo in oblikujejo kulturno krajino, je njegova velika odlika. Ena najlepših ledeniških dolin v Alpah vedno znova prevzame obiskovalce s svojo krajinsko podobo in preseneti z divjino, ki jo skriva v stenah, krnicah in pobočjih, ki so jih oblikovale gorotvorne sile in ledeniki. Cvetoče alpske trate, melišča, živali visokogorja, gorski gozd in pašnik, divja in ukročena Savinja so njeni obrazi.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV
Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.
Akaš je musliman, ki izdeluje kipe hindujskih božanstev. Kaj je razlog da vztraja kljub verskim omejitvam in nenehnim pritiskom okolja. Mohamed Akaš je 24-letni kipar. Izdeluje kipe hindujskih božanstev, murtije. To pa ni všeč njegovim sovernikom, saj je Akaš musliman, ne hindujec. Uživa v svojem poklicu, za katerega se je izučil že v otroštvu. Sodelavci zelo cenijo njegovo predanost temu delu, ki presega verske omejitve. V Bangladešu so zelo pogosta trenja med verstvi in celo nasilje skrajnežev nad hindujskimi verniki, sploh v času praznika durga pudža. Zamisel, da bi musliman izdeloval hindujske predmete čaščenja, skrajneže tako radikalizira, da Akaš ves čas nosi glavo na prodaj. Dokumentarni film nam predstavi njegovo zgodbo in razlog, zakaj je želja po kiparjenju božanstev vere, ki ni njegova, tako močna, da vseeno kljubuje nevarnosti.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Shalini Bholasingh je bila čudežni otrok. Ker je zelo lepo pela, jo je družina k petju silila in je bila nanjo ponosna. A Shalini je zapadla v globoko depresijo, tako da se ni mogla niti premakniti več. Odločila se je, da naredi nekaj zase. Odkrila je južnoameriški ples in način življenja. To ji omogoča izražanje veselja in čutnosti. Objave na družbenih omrežjih pa vznemirjajo njeno družino, ki vidi svojo nekoč idealno hčer kot "lahko" žensko.
V tokratni oddaji bomo rušili predsodke in stereotipe, da je ljubezen namenjena le mlajšim. Da je ljubezen življenjsko gorivo za vsakogar, ne glede na leta, v oddaji poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. Z njo se strinjata tudi zakonca, ki svoj odnos negujeta ne glede na to, da je eden od njiju že v domu za starejše. Zakonca Grum, nesojen par iz mladosti, ki sta se po več kot 70 letih spet našla in pred letom dni tudi poročila ter zakonca Turnšek, ki sta se v jeseni svojega življenja našla celo prek spletnega portala, pa do nas prinašajo sporočilo, da je lahko ljubezen v zrelih letih še bolj polna, zrela, izpopolnjujoča, tudi romantična in da se je zanjo vredno boriti. Ne glede na leta oziroma še sploh v zrelejših letih.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje dileme družbe, razpete med individualno usmiljenost in splošno nasilje. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji gibanja Hare Krišna in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal, glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Dokumentarni film o pokončni osebnosti Viktorja Murnika, zavzetega sokola, pokončnega Slovenca in utemeljitelja telovadbe na Slovenskem. SLOVENEC SEM IN KDO JE VEČ ni po naključju podnaslov filma. Viktor Murnik je bil pionir svoje stroke, ki se je zavedal, da telovadba potrebuje svojo organizacijo, da je potrebno vzgojiti ljudi, ki bodo znali prenašati znanje na druge. Leta 1896 ustanovil prvi vaditeljski zbor na Slovenskem, ustanovil je prvo strokovno sokolsko panožno zvezo, leta 1907 pa je popeljal slovenske telovadce na prvo mednarodno tekmo v Prago. Pod njegovim vodstvom so trenirali vsi najboljši slovenski telovadci pred drugo svetovno vojno, tudi Josip Primožič in Leon Štukelj. Sokolstvo je v ideološkem primežu državljanske vojne na Slovenskem v letih 1941-45 razpadlo in bilo zaznamovano kot meščanska opozicija, Viktor Murnik pa je razen v ozkih krogih poznavalcev zgodovine telovadbe za širšo javnost ostal pozabljen in skoraj neznan.
Neveljaven email naslov