Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Dokumentarni - Arhiv

Prisluškovalec svetov, dokumentarni film

Akademik dr. Matija Gogala je zanimiva osebnost. Med drugim je glasbenik, ki je zaplul v znanstvene vode in tam pustil trajni pečat. Da je po duši tudi glasbeni umetnik, se pozna tudi v njegovih raziskovalnih posnetkih naravnih okolij, ki so precizno znanstveni, obenem pa ob njih uživamo v poslušanju zvočne krajine, kot bi poslušali simfonijo narave. Naslov »Prisluškovalec svetov” simbolno opredeljuje številna področja, na katerih je deloval in še deluje akademik Gogala. V filmu tako nastopa kar 23 sogovornikov, ki vsak s svojega zornega kota osvetljujejo njegovo življenjsko pot in delo. O poljih raziskovanja, analiziranja in ustvarjanja pa spregovori tudi sam. Dokumentarni portret je nastal po scenariju Boštjana Perovška in v režiji Boštjana Vrhovca.

Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik

Življenjepis Angele Piskernik daje vtis, da gre za osebo, ki smo si jo izmislili, da bi lahko govorili o življenju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec TVS so sp ...

Ama Dablam, izsanjane sanje, dokumentarni film

Dokumentarna pripoved režiserja Igorja Vrtačnika o treh možeh in eni steni, ki se je začela odvijati spomladi leta 1996 na eni najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.

V ritmu volovske vprjege, dokumentarni feljton

Globoko v Poljanski dolini, v vasi Suša, sredi raja pod Blegošem, kot s turističnim jezikom opisujejo te kraje, živi družina Ramoveš. Uršula je učiteljica in pevka, ki uglasbuje pesmi svojega moža Janeza. Dokumentarni feljton je vpogled v njuno življenje in svet Poljanske doline. V tisti košček Slovenije, kjer je bil posnet legendarni film Cvetje v jeseni. Po eni stani je vse še tako, kakor je bilo nekoč, po drugi strani pa ni nič več zares. »Dobili smo novega velikega pesnika, povrhu še inovatorja, zakaj narečna poezija doslej ni dosegala visoke umetniške ravni. Ramoveš skrajno neposredno, le na videz preprosto opisuje podirajočo se idilo kmečkega življenja. Po eni stani je vse še, kakor je bilo nekoč, po drugi stani pa vse skupaj ni nič več zares. To globoko nasprotje izražata pesnikova presunljiva ironija in prisrčno krohotajoč se humor...Vtis, ki ga napravi ta poezija na bralca, če se le potrudi doumeti narečje, je opojen kakor močno vino. Prav posebno učinkoviti so ritem in rime te poezije, ker narečje omogoča številne čisto nove, doslej neznane možnosti. Vital Klabus »Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša. Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka 'ljudskih' pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.« Rajko Muršič

Pluti je treba! (Navigare Necesse Est)

Slovenska prisotnost ob morju je vsaj tisočletna in ravno tako stara je želja po lastnem pomorstvu. Uresničila se je lahko šele po koncu druge svetovne vojne s priključitvijo tega delčka jadranske obale matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?

Kustosova soba; Igor Zabel: kako narediti umetnost vidno?, dokumentarni film

Dokumentarni film Kustosova soba je posvečen umetnostnemu zgodovinarju in kustosu Igorju Zabelu (1958–2005) in se osredotoča na njegovo delovanje v polju likovne umetnosti od konca 1980-ih do njegove smrti. Skozi film spoznavamo, kako se je v tem prelomnem času, na preseku 20. in 21. stoletja, (post)moderne in sodobne umetnosti, lokalnega in mednarodnega umetnostnega prostora, socializma in kapitalizma, Vzhoda in Zahoda, umetnosti in družbenega, skozi svoje delo soočal z velikimi spremembami, konflikti, hkrati pa tudi z možnostmi novega. Film, ki ga je po scenariju Urše Jurman režiral Damjan Kozole, je portret človeka, ki notranjim protislovjem sveta umetnosti navkljub vztrajno verjame v moč umetnosti. Hkrati pa je tudi portret časa in prostora, v katerih je Igor Zabel deloval in ju sooblikoval.

Mako.

Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so v večini prejeli nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka pa so zmotili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija SINIŠA GAČIĆ Direktor fotografije in snemalec MAKSIMILIJAN SUŠNIK Avtorja in izvajalca glasbe JURE ENGELSBERGER, ALEŠ DVOŘAK Montažer ZLATJAN ČUČKOV

Kólo: Pesem za Matijo Jamo

Soesja Citroen je uveljavljena jazz pevka, ki že od najstniških let nastopa na Nizozemskem in po svetu. Kadar obišče Slovenijo, išče sledi svojega deda, priznanega slikarja Matije Jame. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Veliko časa je preživel v naravi in slikal. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala sestra Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. V skromnem stanovanju so povsod ležale Jamove slike in družina se je okužila z umetnostjo. Soesjin brat Hans Citroen je arhitekt, filmar in konceptualni umetnik, ki zadnja leta raziskuje dediščino taborišča Auschwitz. Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji Jami in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji. Z nizozemsko pevko slovenskih korenin spoznamo svobodomiselno družino, predano umetnosti.

Valerija Skrinjar - Tvrz, 2. del

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Fani Okič: Polepšali ste mi dan, dokumentarni film

Dokumentarni portret o Fani Okič, nenavadni in neumorni raziskovalki kultur naše davne in pradavne preteklosti. Pisateljica v svojih knjigah pripoveduje o starodavnih kulturah in izročilih ter razmišljanjih o človekovem poslanstvu na Zemlji, medčloveških odnosih, človekovem odnosu do okolja in življenja nasploh. Njene misli so klene, prodorne, razločne in na povsem svojstven način kritične do prevladujočih paradigm sodobnega sveta. Njen neizčrpni vir so predniki, njihova vedenja, vpeta v danes še vedno nedoumljive in nedokazane kozmične zakone časa, prostora, človeka in energij. Hodi po samotnih poteh, a nagovarja vsakogar, ki ga mikajo drugačni pogledi na naše dogovorjene resnice in interpretacije resničnosti. Predava in daje intervjuje. Imajo jo za kulturno antropologinjo. Tisti, ki jo srečajo v živo, pa ne morejo skriti svojega začudenja. Kdor jo pobliže spozna, ve, da ima opraviti s samostojnim človekom brez dlake na jeziku in z veliko žlico hvaležnosti za življenje z veliko začetnico. Dokumentarni film je nastal po scenariju Sonje Dular in v režiji Eme Kugler.

Mladi kmetje Evrope, 2. del, izobraževalno-svetovalna oddaja

Ikka in Erkka sta mlada laponska kmeta, ki sta se že pri 16 letih odločila, da prevzameta kmetijo svojih staršev daleč na severu Evrope, kjer je čas za pridelavo na poljih le od tri do štiri mesece. Viljar je po študiju na univerzi v Tartuju uresničil sanje svojih prednikov z moderno ekološko pridelavo mleka, ki upošteva modrosti iz preteklosti. Švedinja Josefine je ustvarila svojo prepoznavno znamko jagodičevja, mladi avstrijski kmet Thomas je povezal živinorejo z obnovljivo energijo lesa, sonca in vode, na kmetiji Meščanka na Goričkem gospodarita mlada Ljubljančana, ki pridelujeta različne čaje iz ajde in konoplje ter jih prodajata tudi v Združene države Amerike. Mladi si s pridelavo hrane v Evropski uniji ustvarjajo nova delovna mesta, v naslednjem finančnem obdobju pa bo za mlade kmete v evropskem proračunu tudi 20 % več denarja. Bo to omogočilo zamenjavo generacij, saj je le 6 % kmetov v EU mlajših od 35 let?

Simfonija globine, dokumentarni film

Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do danes je Postojnsko jamo je 9. 11. 2017 obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.

Lotse, dokumentarni film

Lotse, četrta najvišja gora na svetu, je bila prvič osvojena leta 1957. Med svetovno alpinistično javnostjo pa je poznana predvsem po izjemno zahtevni južni steni. V njej so se odvijale najbolj dramatične, epske zgodbe svetovnega himalaizma. In pri tem so imeli zelo pomemben delež tudi slovenski alpinisti. Tehnično skrajno zahtevna in predvsem izjemno nevarna stena je zasipavala plezalce s plazovi, vedno znova, brez konca. Kljub izjemnim naporom in skrajni nevarnosti pa so se vztrajno pomikali navzgor. Vsak meter je bil prigaran in nič ni bilo podarjenega. Steni ni bilo videti konca. Kot bi se tri severne stene Triglava postavile druga vrh druge. Za vztrajanje v tej smrtno nevarni igri sta bili potrebni izjemna motivacija in popolna predanost cilju.

Od kompromisa do poslanstva: portret Janeza Drnovška, 2. del

Ob 10. obletnici smrti dr. Janeza Drnovška Televizija Slovenija pripravlja dokumentarni portret politika in državnika v dveh delih. V prvem opisujemo Drnovškovo beograjsko obdobje, ko je bil član in predsednik predsedstva SFRJ. V drugem delu pa njegovo vrnitev na slovensko politično prizorišče, prevzem LDS-a , vlade in nato predsedniško obdobje. Politično pot Janeza Drnovška opisujejo nekateri njegovi najtesnejši sodelavci in politični sopotniki: Borisav Jović, Milan Kučan, Gregor Golobič, Borut Šuklje, Mojca Osolnik, Viktorja Potočnik, Anton Rop, dr. Dimitrij Rupel, dr. Slavko Gaber, dr. Pavel Gantar, dr. Darko Štrajn, Lojze Peterle, dr. Miha Brejc, Janez Podobnik, ... . Dr. Janez Drnovšek je bil za slovensko in še prej za jugoslovansko politično prizorišče v vseh ozirih nenavaden politik, s svojstveno držo. Že način, na katerega je padel v visoko politiko se je zdel kot čudež: lokalna mladinska organizacija ga je predlagala za slovenskega člana predsedstva Jugoslavije.

Vzpon mesta

Vzpon mesta je dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm filmskega gradiva poskuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so si avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije, ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij, režija in montaža: Marko Radmilovič Direktor fotografije: Jure Pervanje Avtorska glasba in zvokovna obdelava: Danilo Ženko Izvršni producent: Samo Radmilovič

Ivan Tavčar: Visoška kronika

V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Nas določa konflikt med konformizmom in svobodo, ki ga izpostavlja Tavčarjeva Visoška kronika? Četudi so avtorju očitali, da je svoje že povedal, so jo leta 1919, ko je prišla med bralce, proglasili za najbolje napisano knjigo tistega časa: Tavčarjevo Visoško kroniko. Ta veliki roman o razvoju osebnosti glavnega junaka Izidorja določajo tri zgodovinske teme - preganjanje čarovnic, protestantov in tridesetletna vojna - ki jih je Tavčar zlil v napeto in mnogplastno zgodbo, vredno sodobnikov, kot sta bila Thomas Mann ali Robert Musil. Na Visokem, kjer je bila knjiga napisana, smo iskali korenine Tavčarjeve bogate življenjske zgodbe, tako književne kot politične, z režiserjem Jernejem Lorencijem pa smo se pogovarjali o konfliktu med konformizmom in etično čistostjo, ki določata naracijo dramske uprizoritve. Ali pa je Visoška kronika predvsem pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? Ali morda pripoved o preganjanju slovenskih žena, ki jih skozi svojo nedolžnost pooseblja Agata Schwarzkobler?

Ko bolezen postane izziv, dokumentarna oddaja

Huntingtonova bolezen je ena najhujših oblik genske bolezni, za katero še ne poznamo zdravila. To je izkušnja, ki postavi tako sorodnike kot negovalce in ostale vpletene pred velike izzive – le-ti daleč presegajo posameznika. Zato je izjemnega pomena medsebojno sodelovanje sorodnikov, negovalcev in zdravniškega osebja ter spoštovanja prizadetega človeka, kljub procesu izgubljanja njegovih zmožnosti odziva. Film je zastavljen s perspektive prostovoljke, ki vstopa v zahtevni svet Huntingtonove bolezni v prepričanju, da se z neugodno diagnozo življenje ne konča!

Valerija Skrinjar - Tvrz, 1. del

Valerija Skrinjar se je rodila leta 1928 v rudarski družini v Zagorju, v času, ki so ga zaznamovale stiske hude gospodarske krize. S šestnajstimi leti je postala partizanska učiteljica, le leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Franti. Tam je doživela tudi pekel bojev na Menini planini in preboj petsto borcev iz obroča večtisočglave esesovske divizije. Po vojni se je Valerija Skrinjar-Tvrz posvetila novinarstvu in pisateljevanju, življenjska pot pa jo je za več desetletij zanesla v Sarajevo, kjer je prestala še eno hudo vojno. Danes živi v Ljubljani.

Otroci na čakanju, dokumentarni film

Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.

Električne sanje: Miha Kralj, celovečerni dokumentarni film

Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.

Prijavite se na e-novice