Svet

Poudarki

  • "Zdaj je čas za ukrepanje, in ne razpravljanje"
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 64 glasov Ocenite to novico!
Tomo Križnar
Križnarjevo orožje so male leteče kamere. Foto: www.tomokriznar.com
Tomo Križnar
Pri etheconu so zapisali, da Križnarjevo delovanje za človeštvo sledi veri v mir. Foto: www.tomokriznar.com
       Bolelo me je to, kako pri nas ljudje narobe dojemajo druge kulture in kakšne stereotipe imajo, še posebej o staroselcih.       
Tomo Križnar
Delo na terenu. Foto: www.tomokriznar.com
Nubska vas
Gore rdečega granita so domorodnim ljudem v Nubskih gorah naravne trdnjave, v katere se že vso znano zgodovino zatekajo pred lovci na sužnje, ki napadajo iz savane. Foto: www.tomokriznar.com
       Ko poskušam tukaj navdušiti ljudi za vrednote, ki jih imajo Afričani, vidim, da me sploh nočejo razumeti. Imajo me za naivnega.       
Nubska vas
Kruhovci so ranljivim nubskim družinam najboljši prijatelji. Foto: www.tomokriznar.com
Nube
Nube nimajo prijateljev med velesilami, da bi jih zaščitili pred iztrebljanjem. Foto: www.tomokriznar.com
       Afrika kot zibelka človeštva bi morala skupaj z Evropo kot zibelko humanizma sodelovati tako leva in desna roka. Skupaj lahko naredimo več.       
Nube
Kolo je v deževni dobi boljše prevozno sredstvo kot terenska vozila, ker se je z njim mogoče izogniti največjemu blatu. Foto: www.tomokriznar.com
Nube
Vaščani opravljajo poljska opravila skupaj. Najprej delajo pri eni družini, nato gredo k drugi. Pri tem se na veliko zabavajo, kot so se nekoč ob delih na poljih tudi naši predniki. Foto: www.tomokriznar.com
       Sem za sodelovanje vsega človeštva, in ne samo za eno globalno silo.       
Nubsko pokopališče
Tradicionalno pokopališče v Buramu. Namesto križev postavijo Nube na grob razbite lončene buče, ki so jih pokojni uporabljali za vodo. Foto: www.tomokriznar.com
Nube
Nube so naseljene večinoma na jugu Sudana. Foto: www.tomokriznar.com
       Rase so v fantaziji belega človeka, ki potrebuje opravičilo, da lahko iztreblja.       
Nube
Nubska ljudska skupščina pod drevesom blizu Kaude. Foto: www.tomokriznar.com
Nube
Križnar je domačine usposobil za snemanje. Foto: www.tomokriznar.com
       Gledam svoje vrstnike, ki samo še čakajo na pokojnino. To je tragedija za mojo generacijo, ki je toliko obljubljala.       
Tomo Križnar
Simpatije in prijateljstvo Nub je občutljivemu človeku nemogoče pozabiti. Zato se stalno vračamo, pravi Križnar. Foto: www.tomokriznar.com
Nube
Droni v rokah domačinov. Foto: www.tomokriznar.com
       Narobe je, da pri nas živimo samo za zabavo in užitke.       
Med odpravo na snemanje z droni. Foto: www.tomokriznar.com
Nube
Oče in sin na poti v savani pod gorami. Foto: www.tomokriznar.com
       Prav zaradi ignorance vseh mednarodnih medijev in arogance tako svetovne politike kot najširših množic so afriški staroselci v Darfurju zdaj še bolj ogroženi kot kdaj koli prej.       
Nubsko dekle. Foto: www.tomokriznar.com
Tomo Križnar
Za Križnarja je pomembno, da dokumentira vse, kar se dogaja v Nubskih gorah. Foto: www.tomokriznar.com
       Afrika nam lahko da veliko več kot to, kar najdemo v medijih, ki so večinoma rasistično nastrojeni.       
Pri nakupu dronov Križnarju pomaga humanitarna organizacija HOPE, ki jo vodi Klemen Mihelič. Foto: www.tomokriznar.com
Solidarnost in sodelovanje so vrline, ki Križnarja navdušujejo pri staroselcih. Foto: www.tomokriznar.com
       Uspešnost Slovenije ni odvisna od tega, kdo bo premagal koga med našimi hribi in gmajnami. Pogoji so nova vest in zavest.       

Dodaj v

"Ljudje se ne zavedajo, da je treba še veliko več kot samo podeljevati nagrade"

Pogovor s slovenskim človekoljubom in aktivistom za pravice staroselcev
3. november 2014 ob 06:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Evropa in Afrika bi morali sodelovati kot leva in desna roka, saj lahko skupaj naredimo več, je prepričan letošnji dobitnik nagrade ethecon Tomo Križnar.

Križnarja je mednarodna fundacija za etiko in ekonomijo Ethecon letos razglasila za prejemnika nagrade modri planet, s katero počastijo izredna človeška prizadevanja za ohranitev in reševanje modrega planeta. Nagrada se podeljuje ljudem za izjemno angažiranje na področju zaščite in varstva človeške etike. Hkrati z nagrado modri planet nemška okoljevarstvena organizacija podeljuje tudi nagrado črni planet, ki so si jo letos prislužili člani uprave in delničarji kemijskega koncerna Dow Chemical za odgovornost pri kemijski katastrofi v indijskem mestu Bopal.

Fundacija Ethecon je nastala ob prelomu tisočletja in se zavzema za socialno pravičnost ter zaščito človekovih pravic, pri čemer je kritična do stranpoti globalizacije in svetovnih korporacij, ki imajo za svoje vodilo dobiček. Nagradi modri in črni planet podeljuje od leta 2006.

"S svojim ranim spoznanjem, da naša potrošniška družba temelji na izčrpavanju, je začel potovati po svetu in spoznavati ter ceniti drugačne načine življenja. Ugotovil je, da so ljudstva, ki niso udeležena v kapitalističnem potrošništvu, v našem od pohlepa zaznamovanem svetu zaradi sle po virih eksistenčno ogrožena. Na začetku 80. let je opustil obetajočo kariero v največjem v državi – takrat še jugoslovanskem – podjetju za elektroniko in se začel s svojim novinarskim talentom kot avtor, snemalec in fotograf posvečati nečloveškemu ropanju življenja," so v glede Križnarja zapisali v fundaciji ethecon.

Ob prejemu ugledne nagrade smo na MMC-ju pogovarjali s Križnarjem, ki je vedno zanimiv sogovornik, ko s polno zanosa pripoveduje o svojih potovanjih v Afriko, kjer se požrtvovalno podaja na nevarna območja, da bi tamkajšnje staroselce ne samo branil, ampak jih tudi naučil se braniti pred zatirjevalci, naj si bodo Arabci, Kitajci ali pa Evropejci, ki se skušajo polastiti njihove zemlje, s tem pa tudi naravnih bogastev, ki jih ta skriva.

Delujete kot človek, ki mu nagrade ne pomenijo veliko in je za vas pomembnejše zadovoljstvo ljudi, ki jim nesebično pomagate, a vseeno gre v tem primeru za mednarodno priznanje vašemu dolgoletnemu trudu. Zato čisto klišejsko vprašanje, s kakšnimi občutki odhajate na podelitev?
Podelitev je šele marca, zato me še ni strah. Strah me je, da se bom moral lepo obleči, lepo obnašati in govoriti diplomatsko, ampak ne bom. Ljudje se ne zavedajo, da je treba še veliko več kot samo podeljevati nagrade. Treba je iti v Afriko, v Sahel in povedati, kaj se tam dogaja. Pomagati, da ljudje ne bodo bežali v Evropo, ampak tam ustvarili razmere za delo in preživljanje družin. Zdaj je čas za ukrepanje, in ne za razpravljanje. Vsekakor pa bo podelitev nagrade priložnost, da ljudi seznanim z dejanskimi razmerami in jih pozovem k ukrepanju. Neko rahlo zadoščenje čutim, ker so nas opazili, ampak to bi morali opaziti tisti, ki lahko ukrepajo. V primeru te nagrade imam nekaj upanja, da me bodo slišali. Dolgo smo potrebovali, da smo začeli zaščito ogroženih živali in očitno bo zadnje prišlo na vrsto nedolžno človeško staroselsko življenje. Bojim se, da je tako, ker se še vedno počutimo ogrožene od njih, čeprav smo jih že davno premagali.

Potovati ste začeli že v študentskih letih, a očitno samo pohajkovanje po svetu za vas ni bilo dovolj in leta 1985 ste se kot prostovoljec odpravili v begunska taborišča v Pakistanu, Indiji, Šrilanki. Kaj se je zgodilo oziroma kaj je vplivalo na vas, da ste se odločili sveta ne samo ogledovati, ampak tudi skušati spreminjati?
Ker sem čustven in občutljiv, nisem mogel pozabiti, ko sem se vrnil v ta naš bunker na severu planeta. Zasledovale so me podobe žrtev tega evropskega gospostva, tako kolonialnega kot neokolonialnega imperializma. Bolelo me je to, kako pri nas ljudje narobe dojemajo druge kulture in kakšne stereotipe imajo, še posebej o staroselcih. Knjige so bile napisane o tujih ljudstvih, ampak vse z evropocentričnim pogledom. Čutil sem potrebo, da povem to, kar sem sam konkretno doživljal na potovanjih v Iranu, Afganistanu, Indoneziji, v srednji Ameriki, kjer te vabijo v hiše in ti oni dajo, ne pa poskušaj vzeti. In to, kar ti dajejo, so zgodbe iz zgodovine, kaj smo jim mi belci naredili. Za nas podobno občutim kot pri Rimskem cesarstvu, ki se ni zrušilo zaradi barbarov na njegovih mejah, ampak zaradi gnilobe od znotraj in vsesplošnega pretiravanja poslednjih elit. Takšen materialističen odnos čutim pri nas. Gledamo zviška na tiste tam dol, ki so žrtve zgodovine naših osvajanj in jim pripisujemo, da so nevarni in da nas ogrožajo.

Ste imeli kdaj v življenju kakšnega vzornika?
Prav gotovo. Ryszard Kapuściński, Gandi, Ramana Maharshi, Frančišek Asiški, Vaclav Havel, Nelson Mandela, trenutno pa najbolj Tiziano Terzani, ki je istih let kot jaz. Od njega sem prebral vse. Potem ko so mu odkrili raka, se je umaknil s poročanja iz prvih linij od Vietnama, Kambodže, srednjeameriških držav in odšel iskat zdravilo za raka. Še posebej priporočam v branje njegovo knjigo Pisma proti vojni, ki so jo prevedli tudi v slovenščino.

Zakaj ste si za svojo človekoljubno udejstvovanje izbrali prav Afriko?
Ker je to največji žrtvenik človeštva. Prevladuje miselnost, da če mora kdo najprej umreti, naj bo to Afričan, ker so najbolj leni, zanemarjeni in najbolj podobni opicam. Ko poskušam tukaj navdušiti ljudi za vrednote, ki jih imajo Afričani, vidim, da me sploh nočejo razumeti. Imajo me za naivnega. Spopade dovoljujemo in spodbujamo, da jih lahko izkoriščamo. Zdaj tekmujemo s Kitajci, ki pa imajo še močnejšo strategijo – ubij sužnja s sužnjem, kar se trenutno dogaja v Sudanu. Vse celine se postavljajo na noge, le Afrika ne. Kamor koli pogledaš južno od Sahare, vsepovsod gori, vsepovsod so vojne.

Velik del preživite v Afriki. Kje se počutite bolj doma, v Sloveniji ali v Afriki? Bi se mogoče preselili v Afriko?
Težko bi samo z eno nogo in eno roko. Sam resnično čutim korenine v Afriki in zaupam teoriji, da smo prišli iz Afrike. Tam res začutim to človečnost, kar je značilno za človeka, in pri staroselcih te vrednote, ki so nam pomagale preživeti v vseh teh letih razvoja človeka. To je solidarnost, sodelovanje, spoštovanje naravnih sil. A samo na svoji korenini težko živim, zanima me namreč razvoj kulture in družbe v industrializiranem svetu. Tudi njegova umetnost, antropologija, humanistika, ki jo razvijamo. To, da si upamo raziskovati tudi znotraj sebe, ne samo leteti na luno in razvijati jedrsko bombo. To mi je fascinantno. Afrika kot zibelka človeštva bi morala skupaj z Evropo kot zibelko humanizma sodelovati tako leva in desna roka. Skupaj lahko naredimo več. Sam imam trenutno pri sebi humanitarnega koordinatorja upornikov iz Darfurja Sulejmana Džamusa, ki je hudo zbolel, in njegovo družino. Veš, koliko se naučimo drug od drugega. Predvsem to, da so prav tako ljudje kot mi in da niso nobeni barbari, ampak so pri mnogih stvareh bolj zadržani in obvladani kot mi.

Zanimivo je tudi to, da je v Afriki malo samomorov. Pri staroselcih, kot so Nube, je to popolnoma neznano. Kako se lahko pri nas ljudje ubijajo, saj nam nič ne manjka. In tukaj nam lahko tudi pomaga Afrika. Večina tistih, ki obišče Afriko, opazi, da so kljub vsem tegobam še vedno radostni in polni življenja. Sem za sodelovanje vsega človeštva, in ne samo za eno globalno silo. O rasah sploh ne bi smeli govoriti, saj jih ni. Rase so v fantaziji belega človeka, ki potrebuje opravičilo, da lahko iztreblja. Razvijati bi morali človekoljubje, in ne orožja. Kaj nam daje pravico, da smo svetovni policisti. Nič nismo dosegli s temi vojaškimi avanturami. Glasni bi morali biti tisti, ki dobro mislimo, kot je rekel Prešeren, ampak nas skoraj ni slišati. Gledam svoje vrstnike, ki samo še čakajo na pokojnino. To je tragedija za mojo generacijo, ki je toliko obljubljala. Bili smo prvi, ki smo imeli možnosti, da smo lahko šli v svet in sami izkusili druge kulture, kjer smo iskali odgovore na temeljna vprašanja.

Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Letos poleti ste skočili v zakonski jarem in s sopotnico ste že obiskali Sudan. So zdaj vaša potovanja kaj drugačna kot prej?
Seveda, veliko manj tesnobna, veliko manj me je strah. Veliko bolj čutim, da hodim z dvema nogama in imam dve roki, dve peruti. Vse je lažje. Se dopolnjujeva in več narediva kot prej, ko sem bil sam. Jaz sem kot en janičar, samo moška energija, zdaj je zraven tudi ženska energija. V Sudanu sva lahko več naredila skupaj, saj so naju videli kot princeso Diano in princa Charlesa, vse se je kar odpiralo. Domačini se me ne bojijo toliko in potem se tudi meni ni treba bati njih. Ona se zmeni z moškimi, jaz pa z ženskami. Pri njej sem videl, da ceni Nube, in če njih, potem tudi mene. Jaz sem tudi v osnovi staroselec, tega mi ni uspela izbrisati nobena univerza.

Mia Farrow je o vas zapisala, da takega človeka, kot je Tomo Križnar, enostavno ne najdemo nikjer drugje. Zakaj je tako na svetu tako malo Tomov Križnarjev?
Saj so, seveda so. Sam jih srečujem v Darfurju, v Nubskih gorah, ne pa v Modrem Nilu, tam pa res ni nobenega, ker nihče ne vidi, da bi se dalo kaj narediti. Najboljši so nemški humanisti in njihova človekoljubna zdravstvena organizacija. Oni imajo zmeraj bolnišnice tam, kjer je najhuje, in ko usposobijo domačine, se nato premaknejo drugam. Mogoče res ni toliko takih, ki zadaj ne bi imeli močne podpore in kakšnih interesov. Toda mi nočemo delati za kakšne gospodarje in se znajdemo izključno sami. Če sem čisto odkrit, nas žene bolečina. Če bi imelo več ljudi stike s temi žrtvami človeštva, bi nas bilo več takih. Pri tem krivim tudi medije, ki ustvarjajo te strahove.

Od kod vedno znova jemljete energijo, da svet opozarjate na krivice, a se nato nič ne zgodi? Človek bi sklepal, da ste pogosto razočarani, a vas vedno vidimo polno optimizma?
Verjetno delujem tako, ker sem pogosto dol med temi ljudmi, ki resnično živijo skrajno neudobno življenje. In če so oni veseli, zakaj ne bi bil tudi jaz, ki imam ta privilegij, da lahko hodim sem ter tja. Tam se nalezeš tiste volje, ki je tukaj ni, volje do življenja, do navduševanja drugih. Moraš se boriti, da ohranjaš nekaj idealizma in navdušenja. To je glavni izziv, da ne zapadeš v neko kolektivno depresijo, ki vlada v naših prodanih kulturah. Narobe je, da pri nas živimo samo za zabavo in užitke. Pri človeku je šlo vedno za nekaj več, kot je samo sprostitev in uživanje, šlo je za raziskovanje, zdaj pa smo se uklonili potrošniški kulturi, a to ni življenje, da se ukvarjamo samo s preprostimi težavami. Zato nisem pesimist, ker verjamem, da ko bo šlo za nohte, se nam bodo vklopili mehanizmi za samopreživetje. Zdaj nam je še preveč dobro in naokoli hodimo zadeti ali pa tiščimo glavo v pesek.

Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, se zavzemate za pravico narodov do samoodločbe. Kako gledate na prve korake najmlajše afriške države Južni Sudan po odcepitvi od Sudana?
O Marija, to pa težko na kratko odgovorim. Te odcepitve so si želeli predvsem zahodni lobiji, ki so se hoteli polastiti naftnih polj, preden jih zasedejo Kitajci. Zato zadaj ni bila skrb za demokracijo in človekove pravice, ampak samo nafta. To so izpeljali tudi s pomočjo humanitarnih organizacij in misijonarjev, ki so vsi nagovarjali tamkajšnja ljudstva za odcepitev, in ne za enotno državo. Zato Južni Sudan od vsega začetka ni mogel računati na srečo. Tistih pet let premirja po vojni, ki je vzela dva milijona življenj in pet milijonov ljudi pregnala z njihovih domov, se ni čisto nič vlagalo v infrastrukturo, ampak se je samo kupovalo orožje. Vsi so imeli figo v žepu, tako sudanski predsednik Omar Bašir kot južnosudanska vojska, zato ni nič čudnega, da se je kmalu začela nova vojna. Mi smo vseskozi opozarjali, da odcepitev ni rešitev. Zame je to najhujša katastrofa poleg Sirije, Afganistana.

O Darfurju se v medijih ne govori nič več. Ali to pomeni, da so se razmere tam umirile?
Razmere v Darfurju se sploh niso umirile. Iztrebljanje domačinov z afriško identiteto iz Darfurja se nadaljuje z bombardiranji iz zraka in napadi po zemlji, podobno kot iztrebljanja afriških staroselcev iz Nubskih gora, Modrega Nila in Abjeja. Prevladujoči zahodni mediji, ki so sicer od začetka vojne v Darfurju leta 2003 v nasprotju z naštetimi pokrajinami budno poročali o genocidu in usmerjali v Darfur ne samo pozornost zahodnih organizacij za človekove pravice in pomoč vseh največjih človekoljubnih organizacij, ampak tudi najširše javno mnenje, o neskončnem trpljenju milijonov nedolžnih otrok, žena in starcev – nič več ne poročajo že vse od mirovnega sporazuma maja 2006.

Zakaj je tako?
Najbrž prav zaradi tega mirovnega sporazuma, ki ga je maja 2006 pod prisilo ameriških in evropskih mirovnih mešetarjev podpisala le ena od frakcij upornikov iz Darfurja. Druge so namreč sprevidele, da ponujeni mirovni sporazum ustreza le arabskim in zahodnim interesom v Sudanu, ki jih zanima predvsem, kako si bodo skupaj razdelili zemljo, vodo in minerale, ki so še pod nogami afriških plemen, preden jih dosežejo korporacije s sedeži na Kitajskem, v Indiji in drugod v Aziji. Prav zaradi ignorance vseh svetovnih medijev in arogance tako svetovne politike kot najširših množic so afriški staroselci v Darfurju zdaj še bolj ogroženi kot kdaj koli prej. Več kot štirim milijonom beguncev v begunjskih taboriščih se vsak dan pridružujejo novi na begu iz svojih vasi pred džandžavidi. Džandžavidi so plačanci, ki jih vladajoča diktatorska hunta najema ne samo med arabskimi plemeni v Darfurju, ampak v celem Sahelu, kjer možje in fantje zaradi podnebnih sprememb in proti jugu napredujoče Sahare ne morejo več preživeti svojih družin na tradicionalen način z nomadskim pastirstvom.

Džandžavidi, za katere je sudanski predsednik ob začetku vojne trdil, da delajo na svojo pest in da jih na noben način ne more obrzdati, se udinjajo za plačo in pravico do plena, dovoljeno jim je krasti, se naseljevati na afriško zemljo in si vzeti vsako dekle in posiliti kateri koli ženo. Novo pa je to, da jih je Omar Bašir spomladi popolnoma legaliziral tudi tako, da jim je podelil poseben status v Nacionalni varnostno obveščevalni službi. Po novem so nad zakoni, ne odgovarjajo nikomur, so nad sudansko vojsko, ki ji Bašir ne zaupa več, ker jo sestavljajo pripadniki različnih etničnih skupin. Bašir je džandžavidom podelil celo misijo varovati glavno mesto Kartum in glavno vlogo v vojni proti afriškim staroselcem. Zdaj nič več na konjih in kamelah, kot nekoč, ampak na terenskih vozilih, povezani z vladno vojsko, ki hkrati raketira civilno prebivalstvo iz svojih oporišč in ruskih migov ter antonovov, hitro pridobivajo moč in dobesedno prevzemajo Sudan. Povezujejo se z drugimi terorističnimi skupinami, kot so Boko Haram v Severni Nigeriji in Al Šabab v Somaliji in podobnimi islamisti v Čadu, Srednjeafriški republiki in na vzhodu Konga. Vse enotnejši v skupni strategiji prevzeti nadzor nad naravnimi viri v tem delu Afrike podirajo stare kolonialne meje, ki so jih na zemljevidu prejšnje stoletje zarisale evropske metropole, in hitro gradijo novo silo v tem delu Afrike, ki se bo skupaj s prav tako rastočim kalifatom, kljub ameriškemu in evropskemu posredovanju na Bližnjem vzhodu, lahko resno postavila po robu interesom zahodnih križarjev in neoliberalcev. Tudi o tem prevladujoči mediji skoraj ne poročajo, ameriški in evropski politiki pa še naprej vtikajo glavo v pesek.

Medtem Kartum še naprej razdvaja različne uporniške skupine v Sudanu z zahrbtno arabsko politiko "ubij sužnja s sužnjem", na podoben način kot z mirovnim sporazumom za Darfur maja 2006. Kot posebni odposlanec našega takratnega predsednika Janeza Drnovška in njegove civilne iniciative Svet za Darfur sem bil po petih mesecih pri upornikih priča, kako so evropski in ameriški interesi kupili vodjo uporniškega SLA-ja Minnija Minnawija. Nekaj dni po podpisu miru so dobili vse, kar so si lahko zaželeli do tedaj za vse prikrajšani uporniški vojaki SLA-ja: hrano, viski, travo, prostitutke in celo orožje in terenska vozila. Takrat se mi je vojna za temeljne človekove pravice v Darfurju razkrila kot zgolj samo še en "bussines as usual" - običajni posel. In še ena revolucija, ki je požrla svoje sinove. Njenega plena in dobička so bili deležni skorumpirani poveljniki, a tudi navadni vojaki. Samo civilisti niso dobili nič, razen trpljenja svojih družin in otrok. In staroselci, najbolj nedolžni, črni in čudni, drugačni od vseh nas, neprilagojeni na logiko trgovcev in učiteljev, misijonarjev in človekoljubnih delavcev in aktivistov. Staroselci, črni Indijanci, morajo izginiti ali pa se morajo prilagoditi in živeti tako kot vsi mi, tako kot smo se morali vsi mi.

Iz Nubskih gora vedno prinašate slabe novice. Sploh še upate na izboljšanje razmer?
V Nubskih gorah je upanje, to pa zato, ker so staroselski borci proti invaziji tujcev, v kateri sodelujejo ne samo Arabci in Kitajci, ampak tudi Rusi, Američani in Evropejci, enotni in združeni pod vodstvom poveljnika Abdela Aziza El Hila. Tega moža, ki je po očetu iz Darfurja, mama pa je Nuba, in bere tako Marxa kot Sveto pismo in Koran, najbolj navdušen pa je nad Jungom, spremljam in opazujem od leta 2001, ko ga je v gore poklical nubski pobudnik upora izobčencev Jusif Kuwa Maki. In v vseh teh letih ne vem za nobeno napako, ki bi jo storil. Ne v prejšnji vojni, ne v tej novi, ki se je začela z novimi napadi na Nube maja 2011. Priča sem bil, da je kot namestnik guvernerja province naredil vse, kar je mogel, da guvernerju Harunu, ki ga Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu obtožuje, da je bil glavni izvrševalec genocida v Darfurju in bil nastavljen, da je nadaljeval svoje grozljivo poslanstvo pod krinko različnih trikov tudi v Nubskih gorah, ne bi uspelo sprovocirati Nube v novo vojno tik pred odcepitvijo Južnega Sudana. Ko vojne zaradi napadov na nubske vasi ni bilo več mogoče preprečiti, pa zdaj počne vse, da bi sledil legendarnemu Jusifu Kuwu, ki ni bil samo začetnik upora nekdanjih sužnjev, ampak tudi duhovni prenovitelj, ki ni samo navdihoval za samoobrambo, ampak je svoje ljudi osvobajal tudi suženjskih spon v glavah iz časov, ko so jim Turki lovili najboljše sinove in jih vzgajali v janičarje. Boj za preživetje na svoji zemlji je boj za pravico ostati Nuba. Ostati Nuba pomeni ne postati džandžavid. To ni biznis! Gre za temeljne človeške vrednote, dostojanstvo in ponos, zato so nubski borci veliko bolje motivirani kot džandžavidi. Na pomoč se jim vračajo tudi študenti, ki sta jih Kuwa in Aziz poslala na izobraževanje v Evropo in Ameriko. Ne ostajajo na varnem, ampak se vračajo tja, kjer je najtežje, najmanj udobno, najdalj od cone udobja, ki vse bolj skorumpira preostalo človeštvo. Nikjer na svetu ne najdeš več takega zanosa, takega navdušenja, take volje do življenja, take pripravljenosti odpovedati se apatiji in kolektivni depresiji.

Pri svojem delu ste začeli uporabljati inovativne tehnološke pristope, od kamer do dronov. Je zdaj vaše delo lažje?
Po naših izkušnjah več kot tisoč različnih kamer, ki nam jih je s Klemenom Miheličem iz humanitarne organizacije HOPE in somišljeniki v naši Ustanovi uspelo pretihotapili na mejo med Sudanoma od Darfurja prek Nubskih gora do Modrega Nila, res straši zločince, da si ne upajo več početi najhujših grozodejstev, ker se bojijo, da bo na posnetkih dokumentirano natikanje na kole in paranje trebuhov, izzvalo odpor, jih razkrinkalo in priklicalo odzive sicer dremajoče svetovne skupnosti. Ne morejo pa ustaviti iztrebljanj staroselskih ljudi v Sudanu, ki jih podpirajo ne samo svetovni gospodarji vojn, ampak ves "civilizirani svet", ki še naprej vztraja zaverovan v svojem etnocentričnem napuhu in superiornosti. In to s podobnim molkom, kot je prejšnja stoletja na drugih celinah podpiral iztrebljanja na primer ameriških Indijancev in avstralskih aboriginov.

Da bi priklicali na pomoč reakcije najširših množic iz razvajenega sveta, eksperimentiramo z droni, ki snemajo z neba. Iz zraka snemamo jaslicam podobne vasi, Jezuščke, ki jih Marije in Jožefi nosijo h krstu v male skromne cerkvice iz blata in slame, Kekce, kako pasejo suhe krave po hribih, lokalne tržnice, koder skoraj brez vsega na prodaj posedajo pod kruhovci stari očaki in kadijo doma pridelan tobak in mame med nagibanjem velikih buč s pivom iz sirka. Snemamo obrede zahvaljevanja za letino na njivah in rituale, ki naj bi prinesli dež in plodnost. Poroke in smrti in vse drugo, kar upamo, da bo občutljivim kulturnim ljudem pokazalo, kdo in kaj umira na žrtveniku sveta, kakršen vse bolj postaja. Droni s kamerami danes pred divjimi lovci varujejo divje zveri, leve in krokodile. Ne samo slone in gorile kot v Kongu – tudi staroselske ljudi v "rezervatih" Sudana verjamemo, da lahko. Lahko rešimo svoje korenine in potentna semena za neki postkataklizmični svet, ko bomo, upamo, ljudje spet iskali človeka v sebi - le kritična masa človeštva se mora odločiti za to.

Kako po vašem mnenju zahodni mediji poročamo o Afriki. Sami Afričani nam očitajo, da pišemo samo o negativnih stvareh, medtem ko je njihova celina veliko več kot vojne, lakota in diktatorji.
To je res. Afrika je zibelka človeštva. Če lahko verjamemo zadnjim odkritjem v raziskavah človeškega genoma, smo se ljudje prvič zavedeli samega sebe v Afriki. Največ svojega časa je naša vrsta življenja preživela na tej celini. V Afriki smo bili deležni največ izkušenj, kdo sploh smo. Te izkušnje so ostale v spominu afriških ljudstev in njihovih kultur, ki so po nekem čudežu preživele vse pogrome od lova na sužnje pa vse do velikega pehanja za industrijskimi surovinami danes, ko nam sužnji niso več potrebni, saj nam delajo stroji, in smo tudi mi delavci vse manj potrebni in zato cena človeškega življenja tako dramatično pada, da se spreminjamo vse bolj v zgolj nekakšno kolateralno škodo. Afrika nam lahko da veliko več kot to, kar najdemo v medijih, ki so večina rasistično nastrojeni. Ne morem se ubraniti vtisa, da utečeno poenostavljeno poročanje o afriških vojnah, lakotah in boleznih služi nekemu skritemu namenu izolirati še bolj domačine v Afriki. In na ta način preprečiti, da bi Afriko obiskovali bolj in se učili bolj neposredno in končno začeli simpatizirati in si bolj pomagati med seboj.

Z vami se največkrat pogovarjamo o razmerah v Afriki in skoraj nikoli o Sloveniji. Kako gledate na stanje v Sloveniji?
Tako kot vi in vsi, s katerimi se pogovarjam doma, absolutno nisem zadovoljen s stanjem v Sloveniji in Evropi. Južna Evropa se očitno hitro spreminja v tretji svet. Prihaja zlo, ki ima iste korenine kot to, ki sem mu priča v Afriki. Sovražnik je v resnici isti!

Ste kdaj razmišljali, da bi se spustili v politiko in zadeve spreminjali na ta način? Mogoče s kandidaturo za župana ali kar z ustanovitvijo Stranke Toma Križnarja?
Na predavanjih čutim, da me večina Slovencev razume. Posamezniki podpirate naše poskuse reševanja najbolj nedolžnih s pomočjo dokumentarnih filmov in knjig. Donirate za drone, kamere in satelitske povezave na medmrežje. Ne podpira pa nas politika oziroma poslovneži v korporacijah, ki imajo največjo moč in bi lahko dramatično spremenili trend. Najbrž nimamo istih interesov. Drnovšek je bil izjema, najbrž zato, ker ga je bližajoča se smrt odrešila vsega napuha. Takrat sem večkrat slišal, da sem se spustil v politiko in umazal.

Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?
Uspešnost Slovenije ni odvisna od tega, kdo bo premagal koga med našimi hribi in gmajnami. Pogoji so nova vest in zavest, da ne živimo v varnem bunkerju in da je varnost in blaginja naših otrok odvisno tudi od sodelovanja z vsem okrog nas, ki želijo isto dobro svojim otrokom. Ne trudimo se, da bi reševali prebežnike iz Afrike v Evropo. Zavzemamo se za to, da bi ti, ki bežijo pred nesmiselnimi vojnami in zdajle pakirajo skromne cule in gledajo čez Saharo in Sredozemsko morje, lahko ostali doma. Rojevati doma, delati in preživeti od dela svojih rok doma. Od tega bi vsi nekaj dobili. Če drugega ne, bolj zdravo eko- in biohrano iz Afrike. Morda pa tudi gostoljubno roko, za primer, če bomo mi iz Evrope prisiljeni bežati v nasprotno smer, nazaj v zibelko človeštva, od koder so petdeset tisoč let nazaj prišli naši daljni predniki.

Kdaj se vračate v Afriko?
Z ženo Bojano se bova skušala vrniti na oblegana območja v Sudanu z novimi droni, kamerami in satelitskimi povezavami naslednji mesec. V Sloveniji zbirava podporo in prispevke za nov dokumentarni film, ki bo skušal prepričati vse še občutljive, da stroji resnično lahko služijo človeštvu, ne pa ga zgolj zasužnjujejo in spreminjajo v robote.

Gregor Valenčič
Prijavi napako
Komentarji
Samsa
# 03.11.2014 ob 07:25
Tomo je človek na mestu, žal to v tem svetu ne šteje prav nič. Vrednote so pohlep, napuh, samohvala, koristoljubje... Kapo dol TOMO KRIŽNAR!!!
espero
# 03.11.2014 ob 06:34
Čudovit prispevek g. Valenčiča. G. Tomo Križnar je kot popotnik spoznaval dežele sveta in kmalu uvidel da to ni dovolj. V Afriki je srečal pleme Nube ki je bilo izpostavljeno nasilju in nezavarovano. Odločil se je da jim pomaga pri ohranitvi. Lahko nam je za vzor , tako da vidimo sočloveka v stiski in mu pomagamo. Ali smo na to že pozabili.?
kozorog1973
# 03.11.2014 ob 06:47
naivno vprašanje, vendar vseeno, zakaj taki kot so Križnar ne dobijo Nobelove?
Krpanka
# 03.11.2014 ob 07:55
Tomo Križnar predstavlja Nubam človeka, ki mu lahko zaupajo in vanj verjamejo. Je kot Nelson Mandela za Južnoafričane. Žal takšnih ljudi pri nas ne znamo dovolj ceniti in predvsem jim nismo pripravljeni pomagati pri njihovem delu. Razen Janeza Drnovška ni v njem noben slovenski politik prepoznal pravega humanista. Tudi mediji se raje ukvarjajo s kvazi estradnimi napihnjenci kot pa z ljudmi Tomovega kova. Vsa pohvala temu prispevku, a na žalost ga verjetno ne bi bilo, če ne bi Tomo ravno prejel ethecon nagrade...
Anar Hija
# 03.11.2014 ob 07:30
Križnar je poleg ljudi kot je ga. Anita Ogulin, pa še bi se kdo našel, eden največjih slovencev našega časa. Kot vsi veliki, je tudi on s strani slovenskih medijev in oblasti, več ali manj prezrt razen, ko ga s kakšno nagrado pohvalijo na tujem. Pri nas kaj več kot osebnost tedna na valu 202 ni bil #Slovenceljstvo
josh k.
# 03.11.2014 ob 08:48
Tomo ne pridiga, on dela. Lahko je za vzor našim škofom, kardinalom....
Mitko
# 03.11.2014 ob 07:23
Vsi živimo na istem planetu.
Ocelot
# 03.11.2014 ob 12:12
Crveni je tako lepo opisal razcvet številnih pdsaharskih afriških držav, da sem mu, glede na to, da je kot primer priložil Kigali, katerega sem pred nekaj leti tudi sam obiskal, dolžan replicirati :)

Res je, središče Kigalija izgleda čudovito. Vse se blešči, pojavile so se nove veleblagovnice, hoteli, poslovne cone, impresivni vodometi sredi krožišč, da se popovičev projekt na vpadnici v Koper lahko skrije. A to so le igračke za bogataše ter slepilo za turiste ter zahod na splošno, saj Ruanda (kot številne druge) tako rada pošilja v svet "dokaze svojega razcveta", ki se potem širijo po spletu. Kar si storil tudi ti.
No, realnost je seveda drugačna. Le deset minut z "boda boda" avtobusom iz središča mesta človeka pričaka realna slika - predmestja brez tekoče vode, s fekalijami, tekočimi po odprti kanalizaciji, lačnih ljudeh, ki se komaj preživljajo iz dneva v dan, sirotah, ki prosjačijo po ulicah. Ni ravno prijeten pogled, to lahko garantiram. A to je realna slika. Res je sicer, da se vlada trudi revščino zajeziti in ji to do neke mere s svojevrstnimi primeri uspeva, a vse skupaj je še daleč od razvitosti, kot jo razumemo mi v Evropi.
Tudi "mirna območja" si preveč razširil. Prav Ruanda ima konstantno prisoten problem, ko ji tuk za mejo s Kongom grozijo uporniške skupine. Tudi spomini na genocid lahko državno skrbijo, da ne bodo vseskozi ostali to - namreč spomini. Spomnimo tudi na "gospodovo vojsko" v Ugandi, ki je načeloma res stabilna, a ji vseskozi grozijo ekstremistične skupine. Zaenkrat prodiranje islama v vzhodni Afriki (Uganda, Ruanda, Kenija, Tanzanija) še poteka relativno mirno (čeprav vemo, kaj se je pred kratkim dogajalo v Keniji - a to so vdori terorističnih skupin), a kdo ve, kako bo trk verstev potekal v prihodnosti, saj vidimo, kaj se dogaja npr. v Nigeriji in Srednjeafriški Republiki.
Tudi na jugu Afrike ni vse tako lepo, kot se sliši. Državi, ki sta se kolikor toliko uspeli otresti pohlepa postimerialistov iz Zahoda in Kitajske, sta JAR in Botzwana, sicer pa gre večina bogastva še vedno skoraj izključno v roke majhne domače elite ter zahodnih držav.
A morda ni vse tako črno, to ti dam pa prav. Prihodnost Afrike bi lahko bila lepša, a le, če ne bi "razviti svet" posegal na celino le iz želje po poceni dragocenih surovinah, temveč iz namena ustvariti stabilnega partnerja, ki bi bil sposoben sam tako politično kot ekonomsko poskrbeti zase. Kot sem omenil, na mnogih področjih afriške države niti ne bodo potrebovale veliko pomoči, ne manj vmešavanja!
Je pa vsekakor nekaj, kar se moramo v Evropi vsekakor naučiti od Afričanov in kar je omenil tudi Križnar: naj je življenje še tako težko, na ulicah afriških mest vseeno vidiš mnogo več nasmejanih obrazov, kot si lahko le predstavljaš v senci evropskih metropol.
zemljemerec
# 03.11.2014 ob 06:59
Veliko dobrih Slovencev sem srečal po svetu na svoji delovni poti in vedno sem bil prevzet, ko sem bral koliko dobrih stvari so naredili v Afriki...in med tem ko hodim po Slovenskih hribih in dolinah se sprašujem, kje so vsi ti dobri ljudje, ki bi Slovencem pomagali iz revščine,od poplav in plazov, požara in drugih nesreč...kdo bo tem ljudem pomagal iz stiske ?tudi v Sloveniji je že preko 7.000 otrok, ki so lačni hrane in lepe besede.
gesan
# 03.11.2014 ob 09:32
Pohlep je gonilo razvoja. Pohlep je ustvaril najboljšo državo na svetu - ZDA. In pohlep bo ustvaril najlepše mesto na svetu, nje:
........................................
...............

saj ni čudno, da je tako kot je.
Ko pa imamo tako pamet. Me sploh ne čudi kateri opciji si zaverovan in jo striktno zagovarjaš.
In potem nam jo ponujaš kot pošteno.

To je živ primerek beeejavosti.
sonet7
# 03.11.2014 ob 08:18
Tomo je car!
DejanD
# 03.11.2014 ob 15:45
Križnar ni en tistih razvajenih turistov, ki se majo za popotnike, rečejo ja hudo jim je, pa gredo naprej domov, kot da se nič ne dogaja. On dejansko neki tud naredi za boljši svet,...
Krpanka
# 03.11.2014 ob 11:45
Bom poskusil odgovoriti na "naivno vprašanje" Kozoroga 1973: zakaj taki kot so Križnar ne dobijo Nobelove?
Če si Nobelovo nagrado za mir prislužijo taki kalibri, kot so egiptovski diktator Mohamed Anwar al-Sadat, židovski vojni hujskač Menachem Begin, vietnamski "vojni veteran" Henry A. Kissinger, ameriški neoliberalec Barack H. Obama in celo kompletna ječa malih držav EU, ni pa je na primer dobil Mahatma Gandhi in še prenekateri zaslužnež... potem nam je lahko jasno, da je ta nagrada izgubila vsakršno kredibilnost in smisel. Je samo še medijsko podprt rompompom.
vojnaslo91
# 03.11.2014 ob 16:54
Jaz mislim, da če bi Tomo Križnar dobil Nobelovo nagrado bi to veliko za samo Nobelovo nagrado. Tomo Križnar je ne potrebuje, mi vemo da je najboljši.
Jarik
# 03.11.2014 ob 09:26
Čestitke Tomo, naš svetilnik v morda nekoč boljši svet...
Tomo Križnar se mi zdi kot Don Kihot in Jezus Kristus v eni osebi. Verjetno edini, ki svojo energijo, ki je ni malo, troši na najboljši način, kot ga človek lahko...
pozitivc
# 03.11.2014 ob 09:24
Tomu je dober človek
Jarik
# 03.11.2014 ob 09:20
Tomo, čestitke.
Vem, da bi bil najsrečnejši, če bi se spremenil ta zahodni, izkoriščevalski odnos do Afrike že iz danes na jutri, pa žal ne gre. Ljudje smo tukaj velika večina preveč egoistični, kapital se je povsem zasidral v naše glave, boj za preživetje malih ljudi se kaže v vsakdanjem letanju od službe (ki jo še imajo seveda) do popoldanskih obveznosti, zdravnikov, ipd.. Ob koncu tedna zasluženo odhajamo na kosila k babicam ali na glavni trg v mestu in tam bluzimo o sreči ali nesreči. In tako nas večina obstaja neobčutljiva za takšna dejanja, na katera nas ti opozarjaš.
Hvala bogu, da te imamo, kot nekakšno slabo vest, vest slovencev, kot tudi vse več tistih zunaj Slovenije....
Ta naš Tomo Križnar je istočasno Don Kihot in Jezus Kristus....
gesan
# 03.11.2014 ob 09:11
"Ljudje se ne zavedajo, da je treba še veliko več kot samo podeljevati nagrade"
.............................

Večina teh institucij je žal namenjeno predvsem temu, da se polnijo zadnjice, ki sedijo v udobnih foteljih in govorijo, da bi dosti govorili in bolj malo povedali.
Ko udobno sedijo globoko razmišljajo predvsem o tem, če inmajo kakšen višek, ki bi ga dali vstran od sebe in potem potorijo drobtinice in podelijo kakšno priznanje, da imajo izgovor za kakšen slavje kjer se dobro zastonj je in pije.

če bi bilo drugače bi bil ta svet precej drugačen, ker je teh "dobronamernih" institucij več kot preveč.

Klanjam se pa njemu, da jim vsaj del od tega upa tudi povedat.
Malo je takšnih in preveč tistih, ki so jim priznanja satisfakcija in cilj.
at111
# 07.11.2014 ob 04:44
Crveni kok si pa ti opran :) zgled vsega tega kar Križnar opisuje, da je narobe z Zahodnjaki si ravno ti.
gesan
# 03.11.2014 ob 09:16
Na eni strani se tala na stotine milijonov nekim pokavcem, ki se gredo "kao" šport in se picanijo, da ti gre na bruhat, ko ga gledaš polizanega...kot, da bi ga krave polizale...

Na drugi strani pa beda.
Sistem tega sveta je idiotsko pokvarjen. In vsi, ki temu razsipavanju na eni strani dajo prav, so prav tako pokvarjeni. In ogromno jih je.
Mitko
# 03.11.2014 ob 08:07
Res je, sicer pa v tem pogovoru itak tudi veliko pove o svetu in nas samih.
Stanislav Sivec
# 03.11.2014 ob 20:42
Tudi Slovenci smo staroselci in se nas uspešno iztreblja. Bolj sofisticirano, kot to počno v Afriki efekt pa je isti. Eni se izselijo, drugi naredijo samomore, ko vidijo, da ni izhoda in tretjim pomagajo, da umrejo!
nikhrast
# 03.11.2014 ob 17:10
Pa saj je v Afriki na tisoče teh ki delajo v dobrodelne namene.
Poglej koliko medicinskih sester dela tam, pa Medicin sans frontieres, pa koliko donirajo milijarderji kot Bill Gates za razvoj cepiva proti malariji...
Nobelovo nagrado so pa dobili vse sorte lopovi, tudi Arafat, na primer, seveda pa levica ne bi rada omenila to.
Križnar je pa malo poznan po svetu, prvi problem je da pride iz majhne, nepoznane države, tako da nikoli ne bo dobil toliko pozornosti kot Bono, Mia Farrow...
blaz-lipar
# 03.11.2014 ob 15:43
Pa saj Tomo ni rekel, niti se zavzema za to, da bi bila Afrika kot Evropa oz. kot ostali svet. Ravno nasprotno, v njihovo človeško drugačnost se je zaljubil, zato se je 20 let tja vračal z velikim veseljem. Bori se za mir tamkajšnjih staroselcev, ki nikomur ne želijo žalega. Oni pač živijo tam... Zelo dolgo že. Živijo zase, pridelujejo zase,... Želijo živeti zase, pridelovati zase,... Česar jim ne dovoljuje boj med vzhodom in zahodom, Amerika se na vse na kriplje želi postavljati po robu Kitajcem, Bashir pa jim gre hudo na roko s tem genocidom. Oni so pravi žrtveniki našega sveta. Še globalno segrevanje se jim najbolj pozna, v Sahelu je 30% manj padavin, Sahara se širi 7km letno(to niso le malo povišane temperature, ki na nas praktično ne vplivajo)!!!!!!
Ostali staroselci so večinoma premagani, raztopljeni in omejeni, apatično jih je odrinil etnocentrizem. Spoštujem Toma. Res.
gesan
# 03.11.2014 ob 09:34
Jarik
# 03.11.2014 ob 09:26
Čestitke Tomo, naš svetilnik v morda nekoč boljši svet...
Tomo Križnar se mi zdi kot Don Kihot in Jezus Kristus v eni osebi. Verjetno edini, ki svojo energijo, ki je ni malo, troši na najboljši način, kot ga človek lahko...
...............................

Ni edini, jih je pa daleč preveč - premalo.
gesan
# 03.11.2014 ob 09:13
Ko bo ta svet razumel, da je pohlep zločin, zaenkrat je še vedno spoštovan, tudi pri tistih, ki so na dnu, bo ta svet šel na boljšo pot v prihodnost.
Dokler pa ne bo zločin, pa ta svet nima nobene prihodnosti razen vse bolj takšne kot je.

Hinavske
ZIZITOP
# 03.11.2014 ob 08:34
Zakaj Tomu ne uspe še več, tudi nominacija za Nobela? Njegov način posredovanja informacij je nekoliko nasilen in nerealen. Kaj mislim s tem? Na vsak način želi, da sprejmemo le njegovo razmišljanje in le za Nube. Svet je poln takih primerov tako na lokalni ravni kot svetovni. Posamezno Nubo imamo tudi doma, tam jih je več in zato bi morali delati le za njih. Včasih se mi zdi, kot da ima v sebi veliko rano, ki jo bo zacelil samo s svojim razdajanjem v to pa moram po njegovih merilih stopiti tudi jaz.
Ne Tomo. Zelo spoštujem tvoje prepričanje, samo moje je enako le po drugi poti. Spoštujem vse ljudi tega planeta, ne samo to, vsa živa bitja, a svet ne more bit narejen le po mojih merilih. Zakaj bi bila Afrika kot Evropa? Seveda mislim v kulturnih in ekonomskih pogledih. To ne bi bilo to. Afrika živi drugačno življenje ima drugačne težave in jih rešuje drugače kot mi. Ali se oni ukvarjajo s tem, kako nam bi pomagali z brezposelnostjo ali mobingom na delovnem mestu ali problem zasvojenosti z mamili, alkoholom, hrano...
Oni bi hipotetično morali pomagati nam, pa je to nerealno pričakovat. Tako kot se ne bomo mi ustavili pot pretvezo napredka, tako njih ne moremo popeljati za tristo let naprej v enem tednu.
To je realnost, ki jo lahko izkoreninimo le z ljubeznijo do bližnjega in nato vseh. To naj bo svetovni cilj, ki pa je tudi nerealen.
Zid v katerega se zaletavaš se ne bo zrušil, je pa zvok ki ga ob tem oddajaš zelo glasen in zato velika hvala.
regicaaa
# 03.07.2015 ob 23:15
"Križnar je poleg ljudi kot je ga. Anita Ogulin"

Anar hija, kako lahko Križnarja in Ogulinovo mečeš v isti koš?!?!?!?!?! halooo, odpri oči, napni ušesa, tudi ona je polna pohlepa in napuha. Le da ti tega še pač ne veš!
fuckwad
# 03.11.2014 ob 10:10
Večna dilema: utopični Gandhi ali neskrupulozni Gordon Gekko :)
barezi
# 03.11.2014 ob 08:49
To kar v SSN vseskozi pravijo je delovanje slovenske politike v smeri zmanjševanja konfliktov in partnerstva z afriškimi državami, da se bodo razvijale in da ne bo imigrantov v Slovenijo in EU. Pripravljeno imajo tudi resolucijo za ZN kako partnersko sodelovati.
goldrake
# 03.11.2014 ob 22:01
Crveni

# 03.11.2014 ob 09:25
Prijavi neprimerno vsebino Ko bo ta svet razumel, da je pohlep zločin, zaenkrat je še vedno spoštovan, tudi pri tistih, ki so na dnu, bo ta svet šel na boljšo pot v prihodnost.

Pohlep je gonilo razvoja. Pohlep je ustvaril najboljšo državo na svetu - ZDA. In pohlep bo ustvaril najlepše mesto na svetu, nje:


pohlep je smrtni greh
Jagoda Lilit
# 03.11.2014 ob 12:53
Če te zanima točno zakaj je Afrika tako revna vtipkaj v Google Mirko Bojkot ali pa Mirko Rdeči trak.
bori
# 03.11.2014 ob 12:06
@Crveni
Pohlep je gonilo razvoja. Pohlep je ustvaril najboljšo državo na svetu - ZDA. In pohlep bo ustvaril najlepše mesto na svetu, nje..
----------
..in tako človek zgradi "osebnost"... in pozabi, kdo je...
Man, who You are?
Jagoda Lilit
# 03.11.2014 ob 12:07
Ali veste, da ima najbogatejši Američan bogastva kot 99% Afričanov, en sam odstotek pa je bogatih Afričanov.
Crveni
# 03.11.2014 ob 10:24
Sam imam trenutno pri sebi humanitarnega koordinatorja upornikov iz Darfurja Sulejmana Džamusa, ki je hudo zbolel, in njegovo družino.

Kaj ni Sulejman Jamus pripadnik JEM (Justice and Equality movement)? Skupina se bori v Južnem Sudanu na strani vladnih sil. Veliko njihovih pripadnikov je bilo pobitih s stranih upornikov v masakru v mošeji v mestu Bentiu:

Bentiu atrocity
Kobayagi
# 03.11.2014 ob 07:23
Križnar verjetno že tekoče govori z domačini.
ffffff
# 03.11.2014 ob 14:00
Tomo ne pridiga, on dela. Lahko je za vzor našim škofom, kardinalom....

Nič nimam proti Križnarju, samo kaj imajo s tem naši škofje in kardinal. Kar se tiče humanitarnega dela škofi in kardinal vseeno naredijo več kot Križnar in to zaradi tega, ker za njimi stoji največja humanitarna organizacija na svetu, se pravi vesoljna rimokatoliška Cerkev. Križnarja bi kvečjem lahko primerjali s Pedrom Opeko, vsekakor pa ne moremo reči, da sta za človeštvo več naredila Opeka ali Križnar, če ju primerjamo s kardinalom Rodetom npr. To so pač druge dimenzije.
Zadeti Derviš
# 03.11.2014 ob 10:16
Niti omembe palestinskega trpljenja?
Crveni
# 03.11.2014 ob 13:18
V Afriko potujem že petnajst let, vsako drugo leto. Videl in doživel sem že marsikaj, zato lahko iz lastne izkušnje povem, da Afrika se razvija. Bogata območja se širijo in mnogo ljudi spleza iz nižjega v srednji sloj. Žal veliko gospodarske rasti požre previsoka nataliteta. Kar hočem reči je, da ni res, da vsi Afričani potrebujejo našo pomoč in da vsi živijo slabo. Nekateri živijo zelo dobro, celo precej bolje kot mi. In ja, nekateri pa so zelo revni in živijo slabo. Apak to je nihov problem. Naj stuhtajo kako bodo živeli bolje sami. Če jim pomagamo mi, zahodnjaki, naredimo več škode kot koristi:

Dambisa Moyo on why aid to Africa has been a disaster.
Crveni
# 03.11.2014 ob 09:48
saj ni čudno, da je tako kot je.
Ko pa imamo tako pamet. Me sploh ne čudi kateri opciji si zaverovan in jo striktno zagovarjaš.
In potem nam jo ponujaš kot pošteno.


Predvsem se ne sprenevedam in sem realist. Poglej kaj pravi Friedman o pohlepu:

Milton Friedman - Greed
Crveni
# 03.11.2014 ob 09:25
Ko bo ta svet razumel, da je pohlep zločin, zaenkrat je še vedno spoštovan, tudi pri tistih, ki so na dnu, bo ta svet šel na boljšo pot v prihodnost.

Pohlep je gonilo razvoja. Pohlep je ustvaril najboljšo državo na svetu - ZDA. In pohlep bo ustvaril najlepše mesto na svetu, nje:

Kigali Masterplan 2040
Crveni
# 03.11.2014 ob 08:58
Vse celine se postavljajo na noge, le Afrika ne. Kamor koli pogledaš južno od Sahare, vsepovsod gori, vsepovsod so vojne.

Dragi moj Tomo, brez senzacionalizma, prosim. Južno od Sahare imamo trenutno konflikt na severu in vzhodu Nigerije (medtem ko Lagos in Abuja cvetita - Nigerija je letos prehitela JAR in ima največjo ekonomijo v Afriki), Potem je tu konflikt v Sudanu (vladna vojska in nomadska, arabizirana plemena napadajo staroselce - Nube).
V Južnem Sudanu se končuje deževna doba in se spet začenja vojna med Nueri in Dinkami.
V CAR se menda tepejo kristjani in muslimani, v južni Somaliji pa sile Afriške unije tepejo Al-Shabaab.
Na vzhodu Konga kraljujejo lokalni gospodarji vojne, v drugih delih države je mirno.
In to je to.

Po drugi strani ekonomsko cvetijo JAR, Botsvana (višji BDP na prebivalca, kot večina držav bivše Juge), Mozambik se razvija, Zambija, Namibija. Angola doživlja ekonomsko eksplozijo, zaradi nafte, prav tako Ekvatorialna Gvineja. V Keniji pričnejo črpati nafto 2016 - državo pa je že zdaj preplavil tuji kapital, gradi se na vsakem koraku. Ruanda aka Afriška Švica je vzpostavila izjemno konkurenčno poslovno okolje, bo država uspeha v bližnji prihodnosti. Dobro gre Ugandi in Etiopiji. Zimbabve se popravlja, vendar do Mugabejeve smrti ne bo bistvenega napredka. Malawi in Burundi stopicata na mestu, Tanzanija pa ima kar precej tujih vlaganj, vendar se jim pozna, da so imeli komunizem, ki je izpridil in polenil ljudi. Situacije v drugih državah ne poznam.

Skratka ni vse črno na Črni celini. Primer: Kigali City
Kazalo