Nedavno je na hodnikih naše televizijske hiše “razsajala” prav posebna energija: v studiu so se zbrale štiri igralske legende, ki so se v preteklih desetletjih vtisnile v spomin vsakemu ljubitelju gledališča in filma. Med njimi je bil tudi Danilo Benedičič, s katerim smo se zapletli v kratek pogovor.

V svoji bogati igralski karieri je Danilo Benedičič na odru ljubljanske Drame upodobil številne izjemne like, svoje igralske kolege na odru pa še zdaj redno spremlja iz občinstva. Za svoje delo je prejel prejel Severjevo nagrado (1974), Borštnikovo nagrado za igro (1976), nagrado Prešernovega sklada (1980) in najvišje slovensko igralsko priznanje, Borštnikov prstan (1989).

V Tržiču rojeni Benedičič je skoraj 40 let, torej vso svojo igralsko kariero, ki je uradno trajala med leti 1957 in 1996, igral pa je tudi še pozneje, preživel v Drami, vmes pa, kot številni drugi igralski kolegi, bogatil svoje izkušnje na filmu. Tudi po upokojitvi ne počiva, temveč ohranja svojo fizično čilost s hojo, sicer pa veliko in rad bere.

Zelo aktivno spremlja tudi dogajanje v Drami, kamor redno zahaja. “V gledališče pa redno zahajam, sem vabljen na vsako predstavo oz. zadnjo vajo, kamor smo vabljeni vsi nekdanji člani."

Kot pravi, se seveda pogosto zgodi, da uprizarjajo gledališka dela, v katerih je v svoji dolgi in bogati karieri zaigral tudi sam. “Ravnokar je bila Kaligula, jaz sem v njej igral pred 40 leti. V njej sva igrala s Štefko Drolc. Ko sem zdaj to predstavo videl, sem bil tako presenečen, ker je bila tako različna, da sem mi je zdelo, kot da je kot druga predstava. To se pogosto dogaja. Gledališče se spreminja.”
"Nisem bil lačen posebnih predstav"
Na vprašanje, ali je v svoji karieri uresničil vse svoje igralske želje, odgovarja, da si nikoli v življenju ni nekaj izrecno želel. “Kar od začetka, od leta 1957 naprej, sem imel toliko dela, toliko so me angažirali, da so me popolnoma zadovoljili. Nisem bil lačen kakšnih posebnih predstav. So pa bile posamezne vloge, ko sem si želel, da bi jih igral, in sem potem tudi jih. Ampak tisto običajno ni uspelo tako kot nekaj, česar nisem niti slučajno pričakoval, da bo dobro,” se spominja.

Najlepši spomini povezani z rojstvi potomcev
Ampak ko ga vprašamo po spominu, ki se mu je najbolj vtisnil v srce, ta ni povezan z odrom, temveč z družino. “Teh spominov je najbrž več, ampak eden najlepših trenutkov je bil, ko se mi je rodil sin. Rojstvo sina in potem še hčere, to je bilo nekaj najlepšega, in potem ko so se rojevali vnuki in zdaj že tudi pravnukinja. To so bili najlepši dogodki.”