Lokal v Ljubljani, ki si ga moral obiskati, če si hotel biti 'kul'
Imel je najbolj petične goste in najboljšo kavo v Ljubljani, interier pa tako sodoben, da je imel prvi približek v Trstu, drugega na Dunaju. V Platano so hodile najlepše manekenke v Jugoslaviji, klientela pa mu ostaja zvesta vse od odprtja pred 50 leti.
50 let od odprtja Platane in 30 od prenove, ki jo je izvedel arhitekt Boris Podrecca
Objavljeno: 21. november 2019 ob 06:00
Ljubljana - MMC RTV SLO

Foto: Katja Štok

Ko je sloviti arhitekt Boris Podrecca pred 30 leti ta majhen in iz zunanjosti nevpadljiv lokal na Kongresnem trgu prenovil, rednim gostom ni bil všeč. Kdo ve, zakaj, pa saj niti sami ne znajo povedati, morda le zato, ker je stara navada železna srajca. A dejstvo je, da je Podrecci uspelo oblikovati prostor, ki je bil za tisti čas svež, sodoben in predvsem prvi lokal s konceptom v Ljubljani.

Zadosten razlog torej, da je privabljal petične goste, intelektualce in družbeno elito kot tudi okoliško študentarijo, ki je hotela užiti življenjski slog Srednje Evrope, piti dobro kavo ali le videti Anko Senčar, "eno lepših žensk na svetu, ki je bila nekaj čarobnega za pogledati", kot se izrazi publicist Igor Omerza, ko govori o legendarni slovenski manekenki, ki je danes sicer pokojna, a še vedno zaseda piedestal najuspešnejše jugoslovanske manekenke z izjemnim prebojem v tujino.

Foto: Katja Štok

Omerza je eden tistih gostov, ki v lokal zahaja od njegovega odprtja 13. novembra 1969. "Platana je bil eden prvih lokalov, ki je imel dobro kavo, prav takšno, kot je bila v Italiji. Danes je lokalov podobnih Platani 200, takrat ni bilo niti enega. Imel si Mercatorjeve bifejčke, pa vinotoč je bil, a to ni bilo to. Tu si lahko spil kavo, pojedel sendvič. Pili so viski (…) tudi oblikovno je bil drugačen, ni bil socialističen bife, kjer so ti v kozarcu za mleko prinesli vino," se spominja Omerza, ki doda, da v sedemdesetih letih v prestolnici pač ni bilo kavarniške kulture kot na Dunaju ali v Trstu.

Kjer se pogovarja o kulturi in nogometu

Detajli v lokalu so organski in mehkih linij, "to je haptična arhitektura, ki se jo dotikam z roko", pravi Boris Podrecca. Foto: Damjan Gale

To družbenokulturno vrzel, ki je še konec osemdesetih manjkala Ljubljani, je z arhitekturnim jezikom zapolnil Boris Podrecca. "Ideja je bila narediti škatlo za urbane boeme in urbane poslovneže, kjer se pijejo campari, caipirinha, martini. Tu se pogovarja o kulturi in nogometu. Ta značaj Platane je namenjen hitremu prenosu informacij, krajši časovnosti, prostor je hiter in svetel, a hkrati eksploziven," razlaga koncept prenove sogovornik, medtem ko sediva v Platani, čisto zadaj, in zadovoljno ugotavlja, da je prostor ali 'škatla', kot se je izrazil, po 30 letih še vedno zanimiva.

Idejo eksplozivnosti, ki jo primerja s sredozemsko-italijanskim značajem, je prostoru vnesel skozi prizmo mestnega vrveža tam zunaj in ambientov; od sedenja pri vhodu do stojišč z ozkimi policami, "kjer spiješ in greš", ter intimnejšega dela na črno oblazinjenih usnjenih nizkih sediščih.

Sredi prostora je kot skulptura umeščen točilni pult kobaltno modre barve, za katerim je prostor intimnejši, na sprednjem delu, bolj povezanim z uličnim vrvežem, pa dinamičen. Foto: Damjan Gale

Kot eho srednjeevropskega prostora je pri točilnem pultu umestil križ kobaltno modre barve, barve, ki jo je uporabljal avstrijski arhitekt Otto Wagner, na dunajski Akademiji lepih umetnosti med drugim profesor Jožeta Plečnika. Na tej skulpturi sloni ves prostor, saj zagotavlja tako intimnost kot dinamičnost. "Bar mora imeti tudi majhen eros. Če tam vstopi Monica Belucci, lahko rečete, zvečer sem bil z njo, ker sva tako blizu, to je kot metafora," razlaga in pogleduje proti vhodnim vratom.

Načrte za bar in bistro Platana je izrisal arhitekt Matej Vozlič (Atelje Vozlič), ki je takrat z Vesno Vozlič opravljal prakso v ateljeju Borisa Podrecce na Dunaju. Poleg izvedbe projekta je prav on zaslužen za logotip Platane, ki ga je izrisal ročno. Za barvo ozadja je izbral modro v baru in zeleno v bistroju, barvi, ki ju je sicer v interierju definiral že Boris Podrecca. Foto: Atelje Vozlič

Malo Dunaja in malo Italije

Vsak detajl v prostoru ni le premišljen, ampak ima zgodovinsko-teoretično premiso, ki jo Podrecca kot profesor še kako premore. Medeninasto stensko svetilo na steni ima recimo na spodnjem delu oblikovano kapljico, metaforo za svečo in topljenje voska, elementa likvidnosti, "jaz kot postmodernist ne bom delal sveče za nono, da je srečna". "Iz tega naredim metaforo, saj poznam zgodovino in vem, da ima vosek, ki se topi, eno poetiko, kot sonet." Prav zato je element sveče reinterpretiral, saj "ne gledam proti preteklosti, vnesem jo v svojo časovnost".

Lastnica Platane Alenka Hace in arhitekt Boris Podrecca. Foto: Katja Štok

Popolnoma nasproten koncept je zastavil v restavraciji, bistroju, ki je z visoko oblazinjenimi klopmi "nobilitaren" in tako zelo dunajski. V primerjavi z barom je bistro, ki je danes sicer zaprt, "imploziven, kjer nekaj poješ in sediš uro ali uro in pol (...) dihotomija tipologije in karakterja obeh prostorov sta diverzificirana", doda.

Podrecca ne skriva, da je navdih za zasnovo bistroja iskal tudi pri Adolfu Loosu in American baru na Dunaju; stene in stropovi so "oblečeni" v cipollino, "najlepši marmor iz Grčije", ki prostor zaokroži kot "tekstilna preproga". "In tako imamo dve arhikulturi z antropološkim in etnološkim značajem. To me zanima bolj kot lepuškasta arhitektura in 'biti modern', čez deset let pa nisi več moderen. Najti moraš jezik s širšo temporalnostjo, kot ga je imel Plečnik, da traja dolgo".

Kava je tekla v potokih

Bistro Platana z visokim sediščem, stene in stropi pa so oblečeni v marmor. Foto: Damjan Gale

Lokal, ki sta mu Janez Bončina – Benč in Brane Kastelic posvetila pesem Vsak dan ob istem šanku, je postal priljubljen med mestno klientelo zaradi svoje unikatnosti in, presenetljivo, zaradi rjavega praženega dragulja kavoljubcev. Ob odprtju lokala pred 50 leti so prodajali "nenormalne količine kave", pove nekdanji lastnik Milan Hace. "Rekord je bil 18 kilogramov v enem dnevu," nadaljuje galanten gospod v modri obleki z miniaturno belo rožo, pripeto na suknjič, z nekdanjo ženo Alenko sta vodenje lokala prepustila hčeri in vnukinji. Skrivnost dobre kave je bila v nizkem odmerku, pravi, saj da so v Platani na kilogram kave skuhali med 110 in 120 kav, v drugih državnih lokalih pa med 150 in 200, "zato je bila bolj švoh".

Biftek, tiramisu in zavitek vsak torek

Lastnik Platane Milan Hace, ki pravi, da jo je nekoč skoraj prodal, saj da je bila ponudba zelo mamljiva, "a lastnik je lastnik, mar ne", pravi. Foto: Katja Štok

V 90. letih sta Hacetova odprla še bistro v sosednjem prostoru, kjer je bil prej ženski frizer, za pomoč pri sestavi jedilnika pa povabila kuharja iz Italije. Z današnje perspektive gurmanske obsesivnosti do hrane bistro ni ponujal posebnega presežka dnevnih malic in kosil (zvečer so imeli tudi a la carte), a pred 30 leti jesti v restavraciji, in to sestavljeno solato z gorčičnim prelivom, biftek, lazanjo, testenine ali tiramisu, ki so ga stranke nosile domov na rêpete, je bila svojevrstna izkušnja takratnih jedcev. Danes 78-letna Alenka Hace, ki so jo stranke po potrebi klicale tudi "gospa Platana", saj niso poznale njenega imena, je ob torkih pekla domači zavitek.

"Malice, ki smo jih stregli, sem poskusila vsak dan. Če ni bila dobra zame, ni bila dobra niti za druge in zgodilo se je, da smo celotno malico vrgli stran. Gledali smo, da smo kuhali hrano, kot bi jo zase, pa saj smo tudi sami jedli v bistroju," pripoveduje energična gospa, oblečena v vpadljiv rdeč suknjič z barvito ruto okoli vratu in rdečilom na ustih.

Prvi zasebni lokal v Ljubljani

Boris Podrecca je v prostoru izrisal prav vse elemente, razen obešalnikov za oblačila, ki so delo Adolfa Loosa. Foto: Andrej Križ

Platana je bila v času nekdanje Jugoslavije eden prvih zasebnih lokalov v Ljubljani, kar je bila takrat redkost in morda prav zato skoraj vedno nabito poln. "Danes lahko lokal odpre vsak, takrat si moral biti lastnik lokala in gostinec ali imeti narejen tečaj," razlaga prav tako 78-letni Milan Hace, ki se je v gostinske vode podal pri 27 letih, na lokaciji ob Parku zvezda pa je prostor kupil po naključju.

Ker se je v tistem času ukvarjal s prevozništvom in veliko hodil v Trst, je hotel tak italijanski lokal odpreti tudi v središču Ljubljane. A ravno ko je rezerviral izbrani prostor, "je šla žena Zlatarja Labode (op. p. Tomislav Laboda) od frizerja in sporočila, da se prodaja lokal, v katerem je moški frizer". Poleg Zagrebške banke in Medexa je bil Hace peti ponudnik z očitno najvelikodušnejšo vsoto dinarjev.

Tik nad Platano živi igralec Boris Cavazza, ki je prav tako med rednimi gosti Platane, kot tudi Janez Bončina – Benč, pa grafični oblikovalec Jani Bavčar, pisatelj Andrej Rozman – Roza, napovedovalec Ivan Lotrič in še kdo. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Prvo podobo Platane je zasnovala arhitektka Staša Blažič Gjura, ki je med drugim podpisana tudi pod ureditvijo Zlate ladjice, Sokola, Vodnikovega hrama in Mačka. Boter imena Platana pa je France Bernik, takratni tajnik Slovenske matice. Ko se je gospa Alenka s seznamom 25 predlogov, med katerimi niso manjkali Cankar bar, Zvezda, Sidro in različne grške različice imen, ji je Bernik dejal: "Moj predhodnik je vedno govoril: 'Poglej, kakšen krasen park imava in gledava te platane!' Sam bi dal na vašem mestu ime Platana." In tako je bilo.

Med rednimi strankami Platane pri Parku Zvezda je bil industrijski oblikovalec Niko Kralj, ki je najbolj užival, ko mu je kavo skuhala natakarica Cvetka, pa satirik Fran Milčinski – Ježek, "ki se je tu z ženo ustavil na poti domov", skladatelj zabavne glasbe in dirigent Mojmir Sepe in takratni dirigent v Filharmoniji Oskar Danon, "ki je z menoj rad govoril o partizanih, na kavo pa je prišel tudi petkrat na dan", pove Hace.

Poleg pravnikov, profesorjev, umetnikov in družbenih petičnežev so svoj pečat Platani odtisnili tudi študenti, ki so kavne skodelice iz Italije "jemali kot spominek", v mirnem tonu nadaljuje Hace. "Ampak mi tega nismo vedeli," se zasmeji. "Ko sem nekoč med nakupom skodelic srečal gosta iz Platane, mi je rekel: 'Po skodelice ste prišli? Pojdite jih iskat malo v študentsko naselje, saj jih je tam polno!' Na koncu študija pa je res prinesel šest ali sedem skodelic, se zahvalil in mi rekel, da si je mislil, da jih bo prej vrnil."

Študentsko naročilo: dva metra špricarja

Podobno je bilo z izbrano ponudbo pijač, kot so bili takrat redki ženski likerji, pa izbrani viskiji in konjaki, ki jih je Hace kupoval kar na carini, v trgovini, ki je prodajala zaplenjene pijače. "Začeli smo z žganimi pijačami, kavo in sokovi, oglaševali smo juice, ki ga takrat po lokalih ni bilo. Potem pa so mi študenti rekli, da ne morejo hoditi v ta lokal, ker ni vina, zato smo ga dodali na meni in ga točili le po deciliter, saj smo malo gledali, da ne bo vse narobe, in potem so bili ves čas notri. Še posebej, ko je kdo naredil izpit. Nekoč je nekdo naročil dva metra špricarja. To so bili študenti medicine, v glavnem pa Štajerci. Bili so perfektni."

Boemi, hazarderji, ljubimci in bleferji

Janez Bončina Benč – Ob šanku

"Vsak dan ob istem šanku, le redkokdo je manku, vse sami stari znanci, v malem vsi pijanci, boemi, hazarderji, ljubimci in bleferji, vsak dan ob istem šanku, vsak dan ob istem šanku." Na presenečenje nekaterih je odo kafanskemu življenju napisal novinar, kolumnist in pisec erotičnih zgodb Brane Kastelic, ki je bil v tistem času RTV-jev komentator v zunanjepolitični redakciji.

Kot pravi, besedila, "ki pove veliko o tem, kdo vse se je tam zbiral in zakaj", ni napisal za Benča, "ampak sem ga kar napisal, ker sem tako doživljal tisti čas. Ponujal sem ga več glasbenikom, ki niso pokazali nobenega zanimanja. Spomnim se enega izmed njih, ki mi je dejal, da se iz tega ne da narediti nič drugega kot kakšno polko. Janezu sem ga dal v branje ravno pred Platano. Hipoma se je navdušil, "izginil" za dva, tri dni in ga uglasbil. Grega (op. p. Grega Forjanil) je naredil aranžma, drugo pa je, kot pravijo, zgodovina."

Kastelic razkrije, da se je v Platani "dogajalo marsikaj, tam se je začelo veliko prijateljstev, začele in končale ljubezni in aferice, sklepali posli, vedno je bila polna optimizma in veselja, vedno je bila tudi zbirališče različnih skupin prijateljev, posebno ob sobotah, legendarno pa je bilo "ogrevanje" za silvestrovanje. O tem sem napisal tudi eno fino erotično zgodbo."

Katja Štok, katja.stok@rtvslo.si
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj