"Skoraj vsak nekdanji Jugoslovan ima s fičkom osebno izkušnjo"
Družbena vloga fiča se je korenito spremenila: od motorizatorja države do posmeha vrednega kupa železa, a ta avto ostaja predmet, v katerem se vozijo osebne zgodovine, zgodovine narodov Jugoslavije in kamor se da "spakirati" tudi čustva in pričakovanja.
Imate tudi vi na zalogi kakšno anekdoto? Delite jo z nami!
Objavljeno: 11. maj 2019 ob 10:09
Ljubljana - MMC RTV SLO

Družina se odpravlja na smučanje - smuči privezujejo na streho avtomobila, 8. 2. 1963. Foto: Marjan Ciglič/Muzej novejše zgodovine Slovenije

Martin Pogačar, doktor znanosti s področja kulturologije, ki deluje na Inštitutu za kulturne in spominske študije, je tudi avtor knjige Fičko po Jugoslaviji: zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini. V omenjenem delu in v članku Kaj je ostalo od avtomobilskega fenomena Fičo? iz zbornika Made in YU 2015 Zastavinega "prvorojenca", model 600, pozneje pa 750 in 850, pravzaprav prirejeno različico Fiata 600, opiše tudi kot "vozilo, ki je na kolesa postavilo Jugoslavijo, ljudi in industrijo" ter kot "alegorično figuro industrializacije Jugoslavije".

Foto: BoBo

Raziskovalec, ki je zgodbe o fičku ‒ vzdevek avtomobila izvira iz stripa v časopisu Borba ‒ tudi sam prvič slišal od mame, je gotovo najboljši naslov za vprašanja o zgodovinskem pomenu tega "skoraj avtomobila", ki je komaj zmogel "sto na uro", a si je v več kot šestih desetletjih, odkar je prvič zapeljal na (jugoslovanske) ceste, mineva pa že več kot tri desetletja, odkar so v tovarni Zastava izdelali zadnjega, pridobil kultni status. Nezanemarljiva je tudi vloga jugoslovanske kinematografije pri utrditvi fička kot kultnega jugoslovanskega avtomobila: denimo v epizodi serije Na vrat na nos (Grlom u jagode), pa v filmu Nacionalni razred ...

Nacionalni razred

Sprožilec navala nostalgije

Kaj je po njegovem mnenju poglavitni razlog, da je že zgolj omemba fiča še dandanes sprožilec kolektivnega obujanja spominov in nostalgije? "Glede na to, da je bilo v 30 letih, kolikor so ga izdelovali, narejenih res veliko fičkov (med letoma 1955 in 1985 jih je s proizvodnih trakov prišlo skoraj milijon, op. a.), se je podoba avtomobila, ki je vozil ljudi, orodje, potovalke po vsej Jugoslaviji, globoko vtisnila v imaginarij preteklosti. Skoraj vsak nekdanji Jugoslovan ima s fičkom osebno izkušnjo ‒ ali kot dete, ki se je v njem rodilo, otrok, ki se je v fičku vozil na morje, morda mladostnik, ki je zletel s ceste ali pa "zapeljal" svojo ljubezen," razmišlja sogovornik in nadaljuje: "Poleg tega je pomembno, da je avto, ki je Jugoslavijo dejansko postavil na kolesa, za svojo izdelavo potreboval vrsto polizdelkov, od luči, gum, plastičnih delov, ki so jih izdelovali kooperanti po vsej državi (več kot 200). To pomeni, da je bil fičo poleg prevoznega sredstva tudi, vsaj na simbolni ravni, razlog za zagon vrste perifernih industrijskih panog (pri tem ne smemo pozabiti, da je bila Jugoslavija, pred vojno pretežno agrarna država, med vojno dodobra uničena, pri umiku so nacistične enote še izdatno uničevale infrastrukturo: tako se je jugoslovanska oblast spopadla tako z razrušeno infrastrukturo kot tehnološko neizobraženim kadrom), in, pomembno, tudi turizma."

Teden smučarskih poletov med 22. in 24. 3. 1963 je bil, podobno kot mnoge druge planiške prireditve, množično obiskan. Foto: Miha Dariš/Muzej novejše zgodovine Slovenije

"Osrednji razlog torej je po mojem mnenju ta, da je fičo avto, katerega družbena vloga se je spremenila od motorizatorja države do posmeha vrednega kupa železa, ki se ga da popraviti z najlonkami, in ne nazadnje do avta razvaline, ki pa nudi priložnost vrsti zanesenjakov, da se spopadejo z rjo in pri tem ne odkrivajo samo plasti laka in mahu, ampak tudi plasti zgodovine, tudi skozi druženja s "fičkoljubci" po vsej nekdanji Jugoslaviji. Skratka, ta avto je predmet, v katerem se vozijo osebne zgodovine, zgodovine narodov Jugoslavije in kamor se da "spakirati" tudi čustva in pričakovanja," zaključi odgovor o fiču kot sprožilcu navala nostalgije. Kot zanimivost na tej točki velja omeniti, da dandanes največ fičkov, avtov s pogonom na zadnja kolesa in motorjem zadaj, ki so postali označevalci jugoslovanskega vsakdana, še vedno "živi" v Dalmaciji, kjer jih je registriranih kar okoli 20.000.

Parkirišče s fičkom pri samopostrežni trgovini Prehrana, avgust 1961. Foto: Marjan Ciglič/Muzej novejše zgodovine Slovenije

Mobilniki, "fičkoti" prihodnosti?

"Nakup fička v 60. je bil dogodek, enako pomemben kot rojstvo ali smrt v družini," je raziskovalec zapisal v svoji knjigi, v kateri tudi opiše rituale, ki so sledili nakupu tega "skoraj avtomobila". Ali danes obstaja kaj primerljivega, kar bi sprožalo podobna čustva, kot jih je nekoč fičo? "Vprašanje idolizacije in čaščenja predmetov je kompleksno. Ko gledamo na preteklost, se nam kažejo predmeti, ne samo avtomobili, ki v vzvratnem pogledu, tako se zdi, povzemajo duh časa, v katerih se je destilirala zgodovina. Skozi take predmete včasih začutimo, zavonjamo, zatipamo preteklost. Pomislimo na staro knjigo, na vinilko, na babičin kavni mlinček. Pri tem pa radi pozabimo, da so bili ti predmeti nekoč v vsakdanji rabi, tako rekoč potrošni material, kakor so danes telefoni, televizije, računalniki. Tako rekoč so brez "zgodovinskega žmohta". In ta žmoht bodo pridobili šele s časom. Ali pa tudi ne."

Foto: BoBo

"Dejstvo namreč je, da tudi čustveno vrednost predmetov določa, vsaj v neki meri, pomanjkanje. Fičkov, recimo, je danes relativno malo, kar pomeni, da so cenjeni. Nasprotno je starih telefonov na tisoče, kar jim na neki način otežuje prehod med kultne predmete. Tako si nihče ni mislil, da bo fičo postal kultni predmet, prav tako ne pony ali pa Meblove luči. V vsakem primeru je težko ali nemogoče napovedati, kateri predmet bo dosegel kultni status. Poleg tega pa bi lahko rekli, da se danes kultnost predmetov tvori vseeno v drugačnem okolju: če je bilo nekoč obvladljivo število novih predmetov in so bili v rabi enaki predmeti pri relativno velikem številu ljudi, je to pomenilo, da se ti predmeti vzpostavljajo kot predmeti "kolektivnega senzoriuma". Danes pa je kroženje predmetov precej bolj fragmentirano, poleg tega jih je neobvladljivo veliko, kar tudi otežuje, da bi pridobili razširjen kultni status. Kako bomo čez 20 let gledali na mobilne telefone, bo pa treba počakati na leto 2040," zaključi Martin Pogačar.

Tombolski dobitki za veliko tombolo 23. 9. 1960 v Kranju: razstavljeni izdelki s številkami na njih, med njimi tudi dva avtomobila – fičota. Foto: Marjan Ciglič/Muzej novejše zgodovine Slovenije

Navdušenec nad fički: "Moj prvi je bil prava podrtija"

Nostalgijo po fičkih vsekakor razume član Fičo kluba Slovenije, Dean Dekki - Dekel, administrator Facebookove strani omenjenega kluba, ki deluje s ciljem promocije in ohranjanja spomina na ta legendarni Zastavin avtomobil. Združuje skoraj 700 ljudi, ki si na ta način izmenjujejo informacije glede ikoničnega vozila, srečujejo pa se tudi na Fičo zborih, ki jih ne organizirajo vsako leto, a letos ga bodo in vse skupaj so zastavili zelo velikopotezno: septembra bo na prireditvi v Vranskem Guinessova knjiga rekordov certificirala rekord Zastavinih fičkov na enem mestu.

Fičko Deana Dekkija, ki je narejen skoraj izključno iz novih delov, se ne vozi, služi zgolj kot eksponat. Obenem gre za edini avto iz nekdanje Jugoslavije, ki je našel mesto na najbolj znanem avtomobilističnem portalu Petroliciuos. Foto: Dean Dekki - Dekel

Ikona je zaradi tega, ker je mnogokateri prebivalec nekdanje Jugoslavije imel osebno izkušnjo z njim. Preprosto, bili so na vsakem koraku.

Dean Dekki - Dekel
Na največjem zboru fičkov na svetu ‒ v Španiji se jih je zbralo skoraj 1.000. Foto: Dean Dekki - Dekel

Dekki jih ima v lasti 10, še vedno pa se spominja svojega prvega, ki ga seveda, kot vsi ljubitelji fiča, ni pozabil: "Moj prvi fičko je bil prava podrtija. Kupil sem ga s prijatelji, ko sem bil še mladoleten. Služil je celih 14 dni, končal pa precej klavrno." Veliko anekdot, povezanih s fičkom, se nanaša ravno na njegovo nezanesljivost, Dekki pa je zase obnovil več fičev, zato nas je zanimalo, katere so prednosti in slabosti tega avtomobila: "Prednosti so enostaven koncept, enkraten italijanski dizajn in praktičnost. Slabosti pa morda gumi zglobi na pogonskih polosovinah, malce podhranjen motor, samo 4-stopenjski menjalnik."

Fičo klub Slovenije se povezuje s klubi v državah nekdanje skupne države, pa tudi širše, s klubi v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Španiji in Švici: "Z vsemi imamo določena sodelovanja, se pa tudi udeležujemo srečanj, ki jih omenjeni organizirajo. Osebno sem se najdlje peljal na Fičo zbor v Španijo. Skoraj 5.000 km vožnje tja in nazaj."

Fičo, s katerim se je Dekki podal na 5.000 km dolgo pot do Španije in nazaj. Foto: Dean Dekki - Dekel

Najlonke namesto jermena

Tako Dekki kot Pogačar sta doživela številne anekdote, navajamo eno iz Pogačarjeve knjige. "Verjetno ima vsak, ki se še spominja fička, ki ga je videl, se v njem vozil, ga vozil, z njim potoval, kakšno posebno in osebno zgodbo. Sam se spomnim štiričlanske družine na trajektu za Cres, ki je v svojega fička zložila ne le stole za kamping, ne le mize in vseh tistih potovalk z oblačili, škatel s hrano in igračami za dva manjša otroka, ampak je uspela na streho privezati tudi leseno kletko z dvema kokoškama, ki sta socialistični družini tam nekje pod borovci omogočali užitek domačih jajc in ob slovesu z jadranskega otoka verjetno tudi kakšno dobro in močno kurjo juho ter zvrhan obrok pohanih perutničk. Pa to ni nikogar presenečalo. Tako se je pač potovalo. Moj dedek je, medtem ko smo se vozili tja proti Umagu in ko so mu v koloni za njim trobili gastarbajterji z opli in starimi mercedesi, vedno znal reči: "Počasi se daleč pride!" In res, fičko je prišel povsod. Počasi. Bil je kot reven sorodnik s podeželja, ki se mu je uspelo preriniti tudi tja, kamor ga nihče ni vabil, kaj šele želel. Resda skozi mala vrata, pa vendar; in kot tak postal ikona nekega političnega sistema, družbene ureditve in kulturnega okolja. In zato fičko danes ne sodi niti v garažo niti v muzej, marveč v spominsko knjigo družbenih, političnih in kulturoloških spominov, kakršne predstavljajo zgodbe o jugoslovanskih frajerjih, ki so ženskam kar ob cestah slačili najlonke, tudi tiste s črto, in jih uporabili kot zamenjavo za strgan jermen motorja."

Foto: Dean Dekki - Dekel

Spodaj si poglejte fotografije iz Muzeja novejše zgodovine (s klikom se vam foografija poveča, napisano pa je tudi, kje in kdaj je fotografija posneta).

Vodstvo po Muzeju novejše zgodovine
Muzej lahko z nekaj sreče obiščete tudi vi. V sodelovanju z MNZS-jem namreč podarjamo voden ogled njihove razstave, kjer boste lahko videli še več retro predmetov in skočili v preteklost. Vse, kar morate storiti, je, da na mmc-nagrade@rtvslo.si pošljete e-mail, v katerem boste našteli predmete, spomine, lahko pošljete tudi fotografije, ki v vas vzbudijo nostalgijo. Odgovore pričakujemo do 21. maja. Izžrebali bomo enega nagrajenca, ta pa bo lahko na voden ogled muzeja povabil še devet ljubiteljev retroizdelkov. Pravila o sodelovanju v nagradni igri si lahko preberete tukaj.

Alenka Klun, Dolores Subotić
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.