Poklon Narodni galeriji: Kovačičeve Iluzije se pridružijo umetnikovi zbirki
Sicer je tisto "piko na i", o kateri je Bojan Kovačič večkrat govoril, dočakal že z retrospektivo, ki so jo ob njegovi 60-letnici odprli v Narodni galeriji, a svojevrstno zaokrožitev umetnikovemu opusu je z nedavno donacijo želel dati tudi Iztok Premrov.
Iztok Premrov podaril zbirko slikarja in grafika Bojana Kovačiča
Objavljeno: 6. december 2019 ob 13:50
Ljubljana - MMC RTV SLO

Bojan Kovačič, Iluzije, 1987, olje na platno 60 x 45 cm. Foto: Osebni arhiv Iztoka Premrova

Premrov, umetnostni zgodovinar, ki je bil tudi Kovačičev dolgoletni prijatelj in spremljal njegovo likovno pot tako rekoč od njenih začetkov do konca, ni mogel mimo 70. obletnice, ki bi jo letos praznoval umetnik, če leta 2017 ne bi "odšel med zvezde". Premrov je zato ob prijateljevem jubileju Narodni galeriji, ki je že tako skrbnica zajetne Kovačičeve grafične zbirke, podaril sliko Iluzije. "Sliko vračam ob 70. rojstnem dnevu, ki ga žal ni doživel. Predajam jo Narodni galeriji, ki jo zelo spoštujem."

Bojan Kovačič (1949–2017). Foto: Osebni arhiv Iztoka Premrova

Čeprav je Kovačič glavnino svojega ustvarjanja posvetil grafiki in je donirano olje na platnu del bolj kot ne izjemnega poglavja v Kovačičevem opusu, ta obenem zajema vse bistvo umetnikovega ustvarjanja. "Zdi se mi, da ta slika, kolikor je skromna, izraža vse njegove temeljne prvine, le da na slikarski način. Preplet črne in bele je ves čas navzoč, od začetka njegovega ustvarjanja do konca," je ob predaji dela v Zlati dvorani Narodne galerije dejal Premrov.

Umetnostni zgodovinar je v tistem kratkem obdobju Kovačičevega slikarstva opazil dva pomembna koraka – prvi je bil svetloba, drugi tema. "Ta pristop iz belega v temno je bil zelo pomemben. V dunajski fazi v 80. letih pa so prvič do izraza spet prišle barve, kolorit in tisti nenavaden domišljijski svet. O barvi v grafiki je Kovačič vedno dejal, da gre samo za dodatke. Osnova mu je dialog črne in bele."

Premrov, ki ga je kustos Narodne galerije Andrej Smrekar uvodoma opisal kot Bojanovega življenjskega spremljevalca, saj sta se oba srečala na začetku ene in druge kariere, je s svojim zvestim spremljanjem Kovačičevega dela poskrbel tudi za njegovo umetnostnozgodovinsko umestitev in ovrednotenje.

Odprtje Kovačičeve razstave v Galeriji Labirint, 1988. Foto: Osebni arhiv Iztoka Premrova

Grafika kot magična uganka
"Pri njem mi je bilo najbolj všeč, da je delal grafike z vso predanostjo in kako je užival v sami procesualnosti,"
pravi Premrov. "Zanj je bila grafika neka magična uganka, neka enigma. Užival je v samem postopku procesa."

V Sežani rojeni Kovačič se je z grafiko srečal v Milanu, kjer je leta 1975 diplomiral na milanski umetnostni akademiji Brera in v študijskih letih tam deloval v grafičnih delavnicah. To mu je na eni strani pomenilo preživetje, a tudi izpopolnjevanje v mediju, ki mu je zapisal svoje ustvarjalno življenje. Ko je prišel v Ljubljano, je bil sicer izdelan grafik, a izpopolnjevanje pri Bogdanu Borčiću in Marjanu Pogačniku ga je potegnilo stran od italijanske nove podobe (nuova immagine) na ljubljansko stran, novo likovno odkrivanje pa ga je privedla do prepoznavne črno-bele tehnike.

Foto: Osebni arhiv Iztoka Premrova

S Premrovom sta se srečala leta po letu 1975, ko je umetnostni zgodovinar nastopil kot kustos prodajne galerije Mladinske knjige v podhodu Maximarketa. "Nekega dne pride v galerijo Jože Spacal in mi predstavi kolega moje generacije. To je bilo obdobje, ko smo v Labirintu predstavljali mlade umetnike, in sva začela razstavljati njegove stvari," se spominja. "Najbolj je bil ponosen na razstavo iz leta 1978, ko je ravno kot odgovor na tehniko prečiščenosti grafične šole s sekiro udaril po cinku in rekel to je to. Takrat je bil prvič malo zagrenjen, ker ga uradna kritika ni zaznala in opazila njegove radikalne poteze, si je želel vsaj kakšno omembo."

Premrov opisuje Kovačiča kot samostojnega jezdeca, ki se ni priključil nobeni skupini. Smrekar je spomnil na Kovačičevo perforacijo matrice, nov element, ki je nastal v čustvenem izpadu ob prestopu meje, ki je odprl možnost za takšne okoliščine. "Kovačič je perforacijo matrice etatiziral v svojem delu in jo sistematično uporabljal v svojih pretehtanih, prečiščenih kompozicijah. To je postal čustven poudarek do konca njegovega življenja," pove Smrekar.

Kovačič je trdil, da je za grafiko potrebno dvoje – ideja in tehnika, torej zanesljivost in predvidljivost. Nekoč je Premrovu dejal, da bolj, kot je avtor grafike oseben, tem bolj sta specifična njegov notranji in zunanji svet.

Ves čas se je ukvarjal s svojo dušo, s tem, kar je vrelo v njegovi zunanjosti. Prepričan je bil, da se zunanji in notranji svet spreminjata glede na to, kakšni občutki bivajo v duši.

Iztok Premrov o Bojanu Kovačiču

O abstraktnosti, ki ga je nagovorila po posvečanju figuraliki, je govoril, da osamosvoji elemente likovne govorice, fabulo pa skrije v nove strukture in njihove napetosti. Ni bil deklarativen umetnik. "Vse, kar je prišlo, je prišlo spontano, tipičen Kraševec," razmišlja Premrov. "Ni bil umetnik, ki bi ustvarjal, da bi bile podobe privlačne, polne barv in oblik, ampak je bil popolnoma drugačen tip človeka. Sliko je ustvaril, da je rešil svoj notranji problem – teoretični, grafični ali osebni."

Umetnik z mamo na dan odprtja njegove razstave slik iz cikla Iluzije v Mali galeriji Sežana, 23. aprila 1987. Foto: Osebni arhiv Iztoka Premrova
Iz Narodne galerije v Kostanjevico na Krki
Razstavo grafik Bojana Kovačiča in grafične šole, ki jo je vodil v Narodni galerji, bodo 20. decembra odprli še v Likovnem salonu Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

Umetnik, ki je živel za grafiko in šolo
Nič manj pomembno od njegovega ustvarjanja ni bilo Kovačičevo pedagoško delo – sprva je bil asistent za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, zatem pa docent za področje grafike na oddelku likovne pedagogike Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Petnajst let, vse do svoje smrti, je vodil grafično šolo v Narodni galeriji.

"Živel je za grafiko in šolo. Ne poznam enega študenta, ki ga ne bi imel rad. V svojem pedagoškem delu se je razdajal. Na eni strani je bila ta ljubezen do iskanja samega sebe, preverjanje samega sebe in razdajanja svojega znanja naprej. Ves čas je risal intimne, lastne podobe ali pa notranje zemljevide. Ves čas se je ukvarjal s svojo dušo, s tem, kar je vrelo v njegovi notranjosti. Prepričan je bil, da se zunanji in notranji svet spreminjata glede na to, kakšni občutki bivajo v duši."

Razstava, posvečena Bojanu Kovačiču


Maja Kač
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj