Tone Škarja - legenda slovenskega alpinizma in himalajizma
"Vodenje in izvedba uspešne odprave je kot grajenje piramide: vsaka napaka je lahko usodna," pravi Tone Škarja, ena od osrednjih osebnosti slovenskega alpinizma v zadnjih 50 letih, vrhunski alpinist ...
Film Tone, javi se! bo kmalu tudi na ogled na TV Slovenija
Objavljeno: 2. marec 2015 ob 07:29,
zadnji poseg: 2. marec 2015 ob 15:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tone Škarja
Tone Škarja se je v gore zaljubil že kot otrok, z njimi pa je tesno povezan vse življenje. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
       Žena mi je, enkrat pozneje, ko sva bila v Centralnih Alpah - v času odprav sem namreč veliko samostojno plezal in na ta način kompenziral to, da kot vodja nisem mogel na vrh - rekla, da se že vse življenje počuti kot polovična vdova.       
Tone Škarja
Med 21 odpravami, od katerih jih je vodil 17, je bila največ pozornosti deležna 25-članska odprava na Mount Everest leta 1979. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
       Ko smo šli na Mount Everest, sem šel do višine 7.300 metrov, na zahodni rami. Ugotovil sem, da ne bi mogel, če bi šel še višje, voditi odprave v tistem mrazu. Taborili smo na hudem vetru, šotori so rohneli, kuliji sploh niso pisali. Moja naloga je bilo skrbeti za vse: kazal sem diagrame, načrte poti, ni smelo prihajati do nobenih zastojev, hkrati ni smelo biti preveč ljudi v enem taboru, vsi so morali udobno spati, moralo je biti dovolj zalog hrane, plina, skratka veliko stvari.       
 O odpravi na Mount Everest
Tone Škarja
V filmu Tone, javi se! je orisana zgodba osebnosti, ki je bila kot alpinist in vodja v središču prelomnih dogodkov v slovenskem alpinizmu: bil je sredi neizmernega veselja ob srečnih zgodbah uspešnih vzponov in velike žalosti ob nesrečah, v katerih je veselje zamenjala strtost zaradi smrti kolegov alpinistov. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
Tone Škarja
Tone je prava enciklopedija informacij o himalajskih odpravah, v katerih je sodeloval. O njih je napisal tudi več knjig. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
Tone Škarja
Njegova gorska biblija. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
Tone Škarja
       Na Kančgendzengi sem bral Iliado, ki je idealna knjiga za take podvige: polna je neusmiljenih bojev iz principa, in to ti daje dobro podlago. Enako je bilo s filmom Divja horda.       
Tone Škarja
Ko so šli sodelavci na kavo, sem jaz skakal na Planinsko zvezo, popoldne in zvečer sem nonstop nekaj delal ter spal po štiri ure, opiše svojo predanost odpravam. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
Tone Škarja
Svoj zadnji vzpon je opravil pri 75 letih leta 2012, Teranova smer v Dolgem hrbtu pozimi, kamor je plezal za sinom kot z vodnikom. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
       Nekomu, ki se je rad skliceval, češ, da ga gora pokliče, sem rekel: Morda te res pokliče, a nikoli ne veš, kaj ima za bregom.       
Tone Škarja
Srečala sva se v knjižnici Otona Župančiča, kamor rad pride pisat. Foto: MMC/Miloš Ojdanič
Tone Škarja
V spominu ti ostanejo uspehi in mrtvi, pravi. Foto: MMC/Miloš Ojdanič

"Vodenje in izvedba uspešne odprave je kot grajenje piramide: vsaka napaka je lahko usodna," pravi Tone Škarja, ena od osrednjih osebnosti slovenskega alpinizma v zadnjih 50 letih, vrhunski alpinist in vodja večine od 21 odprav, tudi tiste znamenite leta 1979 na Mount Everest, ki se je z zlatimi črkami zapisala v zgodovino slovenskega alpinizma.

V gore se je zaljubil že kot deček, o njih je rad bral, potem pa začel odkrivati najprej domače vrhove, potem evropske in kasneje himalajske. Med letoma 1968 in 1978 je bil načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku, od leta 1979 pa do lani pa je bil tudi načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, vseskozi pa je bil zaposlen v Elektro Ljubljana.

Za svoje izjemne alpinistične dosežke je prejel številne nagrade, med drugim Bloudkovo plaketo za odpravo na Mount Everest, lani pa tudi nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo. O svojih podvigih v gorah je redno pisal članke, napisal pa je tudi več knjig: Stene mojega življenja (1975), Jalung Kang (1987), Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981), Na vrhovih sveta (1992), Kangčendzenga - gora usode (2008) in Po svoji sledi (2011), obsežno knjigo, v kateri je na 414 straneh bogato opisal razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma.

Med 21 odpravami, od katerih jih je vodil 17, je bila največ pozornosti deležna 25-članska odprava na najvišjo goro sveta leta 1979. Takrat je jugoslovanska alpinistična reprezentanca osvojila Mount Everest po zahodnem grebenu, kar je ob 21 poskusih uspelo ponoviti le še Bolgarom. 13. maja sta kot prva na vrh sveta stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni pozneje pa še Stane Belak - Šrauf, Splitčan Stipe Božić in vodja šerp na odpravi Nepalec Ang Phu.

V več kot 70 letih je Škarja opravil več kot 800 vzponov, med njimi več kot 30 prvenstvenih smeri. Nazadnje je s sinom leta 2012 pri 75 letih (!) pozimi preplezal Teranovo smer v Dolgem hrbtu.

Na pravkar končanem 9. Festivalu gorniškega filma je bil na ogled film o njem z naslovom Tone, javi se!, ki bo kmalu na ogled tudi na RTV Slovenija. V njem je orisana zgodba osebnosti, ki je bila kot alpinist in vodja v središču prelomnih dogodkov v slovenskem alpinizmu: bil je sredi neizmernega veselja ob srečnih zgodbah uspešnih vzponov in velike žalosti ob nesrečah, v katerih je veselje zamenjala strtost zaradi smrti kolegov alpinistov.

Z izjemnim spominom o neverjetnih zgodbah je Tone Škarja sogovornik, ki bi ga lahko poslušal ure in ure.

Pa začniva na začetku. Kako se je začelo vaše vseživljenjsko razmerje z gorami?

Prvič sem šel v ta "prave hribe" z očetom, šla sva na Veliko planino, sicer pa me je zelo hitro zanimala tudi Gobavica, ki ima nekaj skalovja in tam smo že kot osnovnošolci plezali in se šli indijance. Sicer sem pa že takrat zelo rad bral o hribih. V predvojnih revijah sem požiral zgodbe o boju z Matterhornom in Everestom, predvsem o dvoboju med Edwardom Whymperjem in Jean-Antoinom Carellom pri osvajanju Matterhorna. To je bila res tekma.

Osvajanje najvišjih vršacev so začeli Angleži, ki so imeli takrat ogromen imperij in tudi osvajalsko miselnost. Vse prve odprave na Everest so vodili general, polkovnik, tudi tisto, ki je potem končno uspela 1953. Do leta 1950 je bil Nepal zaprt, Tibet pa je bil odprt zelo pogojno, za Angleže seveda vedno. Potem se je pa obrnilo: ko so prišli Kitajci v Tibet, se je pa Nepal odprl.

Od tega navdušenja, ki ste ga delili verjetno še z marsikaterim vrstnikom, pa do tega, da velik del življenja posvetiš osvajanju vršacev, pa je vseeno velik korak. Kako je potekala vaša gorniška kariera?

V Alpah je bilo takrat že pred vojno živahno dogajanje. Po vojni, v 50. letih, je začela tleti želja po odhodu v Himalajo, pripravljal se je seznam, vendar pa ni bilo nobenega, ki bi to organiziral. So trenirali in trenirali, a ni bilo nič iz tega. Zoran Jerin, ki je bil novinar in urednik pri Delu in je redno spremljal dogajanje, je rekel, da enostavno ni bilo nikogar, ki bi to pognal v prakso. Dejstvo je, da ko začneš eno odpravo, odgovarjaš zanjo. Kot v podjetju.

Ko ste začeli voditi odprave, ste bili vrhunski alpinist, z veliko osvojenimi smermi. Kako ste prešli na drugo stran, da ste postali vodja odprave?

Tako pravim: bil je splet okoliščin. Za nazaj je sicer preprosto govoriti, zgodovina se zdi kot črta, ki si jo vlekel, ko je pa prihodnost še pred tabo, pa pojma nimaš, kam bo ta črta peljala. Takrat sem preprosto začel plezati, in sicer sem začel plezati, da mi ne bi bilo treba samo hoditi po poteh, da bi lahko šel tudi divje. Tako se je začelo pri meni. Leta 1955 smo s prijatelji opravili divji vzpon, takrat še nisem bil alpinist, to sem postal leta 1956, že leto kasneje pa sem postal načelnik. Zelo zgodaj sem se torej že začel ukvarjati tudi že z organizacijo.

Leta 1961 smo bili v Alpah, in takrat smo bili Kamničani prvi Slovenci, ki smo samostojno resno plezali po lednih stenah. Ljubljančani so sicer že eno leto prej začeli z Avstrijci, samostojno pa smo začeli mi. Takrat se je že začela zarisovati ideja, da bo slej kot prej padla Himalaja. Leta 1960 je bila prva odprava na Trisul, potem pa ni bilo nič. Tri leta kasneje je planinska zveza ustanovila komisijo za odprave. Alpinisti sami se namreč nikoli niso mogli zmeniti za odpravo, saj so bili interesi individualni. "Jaz bi zdaj plezal, ne mislim na drugo leto."

Pri takih odpravah pa je potrebno vnaprejšnje načrtovanje. Leta 1964 smo tako šli na Kavkaz, kjer smo preplezali zelo težke smeri, vrhovi so bili višji kot v Alpe, koče pa so bile samo v dolinah.

Kako pa so vas takrat gledali domačini na Kavkazu? V Nepalu je alpinizem zelo razvit, vsi domačini so navajeni alpinistov, Kavkaz pa takrat verjetno ni bil priljubljena alpinistična destinacija.

Kavkaz je imel organizirane ruske tabore, in reprezentanci sta imeli enkrat letno izmenjavi. Leta 1963 je bila prva odprava, naša, leto kasneje, je bila zelo uspešna. Rusi so bili zelo socialistično usmerjeni, čemur se mi nismo želeli ukloniti; smo se držali svojih pravil in načel. Slovenci smo bili takrat v Jugoslaviji na področju alpinizma vodilni, prve odprave so bile tako rekoč slovenske.

Leta 1965 je potem sledila odprava na Kangbačen, peti vrh Kangčendzenge, to je bila res divjina: tri tedne do gore, takrat so bile odprave silno redke, le vsakih nekaj let ena. Žal smo takrat osvojili le stranski vrh, 7538 m visoko Koto.

Od kod ste črpali podatke za odprave? Kako ste takrat raziskovali smeri?

Najbolj smo se zgledovali po angleški in švicarski literaturi. To so bile preproste karte, tako da si približno vedel, kako in kam. Francozi so šli recimo leta 1950 na Anapurno in so imeli s seboj karte, ki pa so bile čisto napačne: mislili so, da jih čaka dolina, pa je bila pred njimi pregrada. To je bilo res prvinsko raziskovanje. Ko smo šli na Kangbačen, smo šli trije naprej, da smo iskali možne poti, glavnina pa nam je sledila.

Fotoaparate smo že imeli, diapozitive tudi. Kar smo osvojili, smo označili, in to je potem seveda pomagalo tudi drugim, ki so prišli za nami. Pri odpravi leta 1965 sem videl, kako lahko napačna poteza zapravi odpravo. Ena napaka na hribu lahko povzročil, da se za en teden vse zamakne. Gre za grajenje piramide, da je odprava res uspešna.

Odprava se je takrat zaključila 250 metrov pod vrhom?

Vrh smo zapravili 100 višinskih metrov pod vrhom. Tista dva, ki sva bila najbolj aklimatizirana, sva imela namreč takrat prepoved vzpona. Prej sva se uprla in poiskala pravo smer, ki je šla neposredno na vrh, a vodja je vztrajal, da je to prekršek, in sva bila kaznovana. Odstranjena sva bila s hriba, lahko sva bila samo šerpe do višine 6000 metrov. To je bila osnovna napaka, da nismo prišli na vrh. Kajti tista dva, ki sta šla na vrh, Sazonov in Dimitrov, sta bila premalo aklimatizirana in sta 100 metrov pod vrhom obtičala in prenehala vzpon.

Kako ste se spopadli s to prepovedjo? Ste bili besni?

Seveda sva bila besna. A dejstvo je, da če imaš prepoved, imaš prepoved. Mi je pa dalo to misliti, zakaj ne pridemo do vrha. Čeprav nisem bil vodja odprave, sem naredil načrt, kako iti na vrh, česar pa vodja ni upošteval in je tako oslabil ekspedicijo. Po neuspehu prvih dveh ni šel nihče več gor, sledil je konec odprave, vrnili smo se domov.

Po tej odpravi si nisem mislil, da bom šel sploh še kdaj v Himalajo, ker so bile odprave tja res redke. Leta 1973 pa so me povabili k novi odpravi v naslednjem letu. Takrat, leta 1974, sem imel še polne ambicije za vrh, ker sem bil vrhunski alpinist. Ampak med vzponom je v vodo padel sod z mojo višinsko opremo, tako velikih čevljev kot jaz pa ni imel nihče. Potem sem šel naprej v navadnih Alpininih čevljih, a na 7200 metrih je bilo tega konec: od takrat imam pozebljene podplate. To mi je preprečilo, da bi bil takrat enakovreden udeleženec tistega vzpona na vrh. To so zanimiva naključja.

V Himalaji ste opravili 21 odprav. Vam je bilo v začetnih letih, ko ste bili aktiven vrhunski alpinist, hudo, da niste tudi sami dosegli vrha? Je bilo značilno, da so šle tudi vodje na vrh?

Ko smo šli na Mount Everest, sem šel do višine 7.300 metrov na poti na Mount Everest, na zahodni rami. Ugotovil sem, da če bi šel še višje, ne morem voditi odprave v tistem mrazu. Taborili smo na hudem vetru, šotori so rohneli, kuliji sploh pisali niso. Moja naloga je bila skrbeti za vse: kazal sem diagrame, načrte poti, ni smelo prihajati do nobenih zastojev, hkrati ni smelo biti preveč ljudi v enem taboru, vsi so morali udobno spati, moralo je biti dovolj zalog hrane, plina, skratka veliko stvari. In vse se je ves čas spreminjalo, kar je pomenilo nenehno reorganiziranje. Pri tisti višini sem ugotovil, da če bom še jaz silil naprej, bom dejansko "zafural" odpravo. Tam namreč tudi možgani ne delujejo tako kot drugje. Od tam je pot samo še za vrhunske, ciljno naravnane člane odprave.

Ste takrat že imeli družino? Kako so domači sprejemali vašo kariero?

Da, že pri prvi odpravi sem imel družino. Kot sem že v intervjuju za Planinski vestnik rekel, bolj kot premišljujem, to le je egoizem. Hkrati pa je to veliko zanesenjaštvo: nekako misliš, da se ti ne bo nič zgodilo. Seveda ti je malo hudo, ko greš od doma. Humar je napisal, da bi prvi dan, ko smo se peljali, takoj obrnil in šel domov. Ko pa je v Beogradu v kalemegdanski trdnjavi prebral ukaz vojakom, ki so branili trdnjavo pred Avstrijci, in jim je komandant rekel: vsi bomo umrli, ampak ostali bomo do zadnjega, ga je to močno opogumilo. To je res eno tako drugo stanje.

Na Kančgendzengi sem bral Iliado, ki je idealna knjiga za take podvige: polna je neusmiljenih bojev iz principa, in to ti daje dobro podlago. Enako je bilo s filmom Divja horda. Sijajen film. Na koncu gre za čast proti Mehikancem, pa vsi vedo, da bodo umrli.

Eden od zelo ganljivih trenutkov v filmu je prebrano pismo, ki vam ga je takrat napisala hčerka. Sami ste v filmu rekli, da ste po eni strani seveda hrepeneli po stiku z domom, po drugi strani pa je bil to obremenjujoče, saj vas je spomnilo na domače. Kako je žena spremljala vaše podvige?

Žena mi je, enkrat kasneje, ko sva bila v Centralnih Alpah - v času odprav sem namreč veliko solo plezal in na ta način kompenziral to, da kot vodja nisem mogel na vrh - rekla, da se že vse življenje počuti kot polovična vdova.

Leta 1979 je sledila slavna odprava na Mount Everest, ko je vaša odprava osvojila najvišji vrh sveta po zahodnem grebenu, kar je še do danes neponovljena misija. Kot je razvidno iz filma, je imela odprava izjemen pomen za vso državo, številni so stiskali pesti, da bi vam uspelo.

Na odpravo smo se intenzivno pripravljali dve leti, na ostale pa po eno. Po pravici povedano, sploh ne morem odgovoriti na to, kako sem doživljal tisti čas. V času priprav sem službeno hodil po različnih sejmih in hkrati obletal vse možne proizvajalce, ker sem iskal primerno opremo. Ta nacionalni naboj pri tej odpravi je bil izjemen: iz vseh koncev in krajev so bila podjetja, ki so izdelovala stvari, ki smo jih potrebovali. Po pravici povedano, nimam pojma, od kod energija, da smo to skupaj spravili.

Kot vodja ste morali poskrbeti za vse: od financ do opreme?

Pol je dala država, pol smo morali sami priskrbeti. Pri denarju je bila politika prižgala zeleno luč, seveda pa se je bilo potem treba pogajati z bankami.

Kako pa so v službi sprejemali vaše himalajistično udejstvovanje?

Ko so šli sodelavci na kavo, sem jaz skakal na Planinsko zvezo, popoldne in zvečer sem nonstop nekaj delal ter spal po štiri ure. To ni bilo enostavno, ampak takrat je bilo to čisto normalno. V začetku so bili zelo ponosni na himalajca, potem je bilo pa s podporo težko nehati. Kot pri drugih športih.

Kot smo videli v filmu, ste pod vrhom Mount Everesta dejansko postavili žičnico, s katero ste na želeno višino spravili opremo. Je bila to takrat običajna praksa?

Problem zahodnega grebena je bila stena Lho La, 700 metrov visoka stena, ki je povsem zgoraj previsna. Eno let prej smo imeli izvidnico, to je bilo takrat, ko sta Messner in Habeler osvojila Everest brez kisika. Takrat smo pravzaprav plezali zelo skrivaj, samo kot treking, tudi Avstrijci, s katerimi smo skupaj taborili, niso vedeli, da smo prišli na Lho La, 6050 m visoko sedlo, vstop v zahodni greben. Takrat nas Messner in Habeler nista niti povohala, zato se mi zdi kar malo za malo, ko jih vabimo k nam in jih sprašujemo o njihovem mnenju o Humarju ali Česnu. Ko je Šrauf preplezal Daulagiri, je Messner to ignoriral, čeprav je on prej poskušal neuspešno.

Skratka, tisti greben je bil tak, da tudi šerpe ne bi mogli tam nositi težkih nahrbtnikov, zato smo z vrvjo izmerili oddaljenost od previsa do doline in določili naklon. Potem smo šli doma na Šmarno goro in na podlagi meritev izdelali tako ročno žičnico. Takrat sem bil še načelnik GRS Kamnik in smo nov vitel kupili, starega pa vzeli v Himalajo. In potem smo to navijali: to so bili res "šihti", ko smo tovor gor vlekli. Izkopali smo tudi jamo, in sicer smo izkopali kar 65 kubičnih metrov ledu. Še tri leta kasneje so si lahko alpinisti pomagali z votlino.

Ste pa verjetno morali močno paziti na vremenske razmere, kadar ste dvigovali tovor?

Spodnji del je bil povsem normalen, gor nas je pa veter tepel. Prišlo je tudi do neljubega dogodka, ko se nam je nekaj strgalo in so skupaj po zraku letele kisikove in plinske bombe. Močno smo se ustrašili, kaj se bo zgodilo, a k sreči ni bilo nič.

Na začetku najinega pogovora ste omenili vlogo Britancev in njihove samozavestne mentalitete. In potem smo tu Slovenci, ki nam tako radi natikajo oznake, da smo hlapčevski narod. Potem pa so tudi slovenski alpinisti, ki so že več kot 50 let eden najbolj zavojevalskih predstavnikov naroda, ko govorimo o osvajanju najvišjih in najtežjih vrhov. Od kod ta želja in gnanje za tem?

Takole bi rekel. Po 2. svetovni vojni so se vse države skušale nekako pobrati po njej, in to so delale z udejstvovanjem na različnih področjih. Avstrijci so recimo narod, ki je naredil največ prvih vzponov na najvišje vrhove. Šport je bil polje, kjer so bili vsi narodi svobodni, ni bilo nobene preteklosti, vsi so štartali z ničle. Mi smo bili dejansko na začetku, torej v 70. letih, v zaostanku. Če bi začeli 10 let prej, bi dejansko tudi kot prvi osvajali osemtisočake.

Ko je bil govor o velikih alpinističnih zvezdah, se z njimi takrat nismo mogli primerjati, ker jih nismo poznali. Pri domačih alpinistih pa si točno vedel, pri čem si. In smo drug za drugega vedeli, kdo je v čem močnejši.

Če pogledam nazaj, lahko rečem, da smo se na naših odpravah učili, katerih napak, ki so jih naredile naše predhodne odprave, ne smemo ponoviti. Zame je bil učbenik, kako se gre na odpravo, Boningtonova knjiga.

Vaš poljski kolega (legenda poljskega himalajizma Krzysztof Wielicki) je v filmu dejal, da obdobje vrhunskih dosežkov Slovencev traja že več desetletij, kar je izjemno, saj so drugi narodi imeli po deset zlatih let, če se lahko tako izrazim. Če naredim primerjavo s smučanjem: s smučarskim podmladkom v prihodnje, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, kaže bolj slabo. Ali je moč našega alpinizma in vedno novih imen tudi posledica dobre organizacije na tem področju?

Pri smučanju so nehali delati na klubski ravni. To je prva taka naravna piramida, potem so naredili profesionalno piramido. In potem je prišla mentaliteta: če je profesionalen trener, zakaj bi jaz treniral zastonj. Pri alpinizmu pa nikoli ni bilo nobenih privilegijev. Po eni strani se mu zdaj godi najboljše. Tu ne grejo enormni zneski za trenerje, kot recimo pri smučanju, temveč vse za akcijo.

Skoraj ne mine leto, da ni novega alpinističnega dosežka: nove smeri ali osvojitve izjemnega vrha. To dejansko traja že več generacij.

To je dejansko tudi posledica tega, da je več posamičnih vzponov, ker ni več množičnih odprav. Več je individualizma, je pa tudi več natreniranosti, nova orodja in oprema. Alpski vzpon je danes povsod, kjer je to mogoče.

Dobili ste kopico priznanj, med njimi nagrado planinske zveze za življenjsko delo, pri nagradi za osvojitev Mount Everesta pa, kot je bilo videti v filmu, je prišlo do težav.

Po pravilih, ki so takrat veljala za jugoslovanske športnike, je veljalo, da tisti, ki osvojijo medaljo na olimpijskih igrah, svetovnem prvenstvu in evropskem prvenstvu, dobijo naziv zaslužni športnik, v kolektivnih športih pa so ta naziv potem dobili vsi člani reprezentance. Eden od privilegijev, ki jih je prinesel ta naziv, je bila tudi višja pokojnina. No, po vrnitvi so se začeli spori, kdo bi si to med člani naše odprave zaslužil. Na koncu se je zgodilo tako, da tega naziva zaradi notranjih sporov ni dobil nihče.

Everest je povzročil naslednje: samo tisti štirje, ki so prišli na vrh, so poželi slavo, ostali pa so se počutili spregledane. Potem se je začelo tudi taktiziranje in organska preobrazba odprav: čedalje so v ospredje bolj prihajali posamezniki.

Če je bila nekoč Himalaja rezervirana le za redke, je danes precej komercialna. Kako gledate na ta razvoj?

Po eni strani je oprema izjemno napredovala, po drugi pa se je povečalo število manjših odprav. Jugoslavija je v 70. letih v tehničnem smislu začela nazadovati. Opremo smo potem čedalje več kupovali zunaj.

Še spremljate dogajanje v svetu alpinizma? Katere odprave se odpravljajo kam, ne le domače?

Seveda, do lani sem bil tudi načelnik komisije za odprave. Moja naloga je, da pomagam, saj fantje, vsaj pri birokraciji ponavadi, nimajo veliko izkušenj. Veliko tudi pišem.

Naslov filma o vas je Tone, javi se!. Te besede ste v gorah slišali velikokrat v različnih okoliščinah. V filmu je pretresljivo, ko jih slišimo iz ust Mariče, ki se z odprave leta 1991 ni vrnila.

To je bila žalostna zgodba. Z nami na odpravi na Kangčendzengo je bila poleg Mariče tudi Poljakinja Wanda Rutkiewicz, ki se je nismo upali zavrniti, saj bi povzročila cel škandal. Bila je zelo samozavestna, čeprav še malo ni imela toliko razlogov za samozavest kot naša Marija Frantar - Mariča, ki pa je imela, kot je videti na filmu, nesamozavesten izraz na obrazu. Že ko smo odhajali, sem slutil, da se ne bo dobro končalo: bilo je zlovešče, ko je Mariča vsa napeta in zagnana hkrati rekla, kako jo je Wanda intervjuvala. Prav razmišljal sem, da ji bom, ko se bo vrnila, rekel, naj tega ne počne. Vendar pa se potem žal ni vrnila.

So šli tudi vaši otroci po vaših alpinističnih stopinjah?

Hčerka je bila zelo dobra športna plezalka, med drugim je bila državna prvakinja v Jugoslaviji. Tudi sin Metod je odličen plezalec, bil je eden tistih, ki so mi pomagali, da sem ohranjal stik s steno mimo odprav.

Vso svojo kariero ste v bistvu preživeli brez večjih poškodb?

Pred devetimi leti (op. pri 69 letih) sem pri solo plezanju po Nemški smeri (na Triglav) padel in ostal živ, a me je tako pretreslo, da sem, ko sem prvič pisal članek o tej zgodbi, uporabil 3. osebo, šele kasneje sem zmogel v prvi osebi. Pretresel me je ta neverjeten slučaj, da sem preživel. Padel sem in se sploh nisem zavedal, da visim na roki, mislil sem, da visim v zraku, 700 metrov nad tlemi. Sploh mi ni jasno, kako sem zdržal v tem nezavednem stanju.

Nekako sem se potem plazil navzdol po navpični razpoki, da bi prišel do mesta in poklical gorske reševalce. In ko sem potem stal tam, sem mislil: dovolj časa še imam, da pokličem pomoč, in sem se odločil, da nadaljujem vzpon na vrh. S tisto poškodovano roko sem splezal na vrh, potem sem šel čez Plemenice proti Tržaški koči, pa me je prej ujela noč in nisem nič videl, roka se je razbolela, pihal je veter, tako da sem v eni jamici malo počival. Ko sem se zbudil, sem po 10 minutah prišel do koče, kjer pa me je najbolj presenetilo, da čeprav sem bil krvav in so bila očala polomljena, ko sem butnil ob steno, me ni nihče nič vprašal. Bilo je jutro, ko so drugi gostje vstajali, naročil sem kavo, in dejansko me ni nihče vprašal, od kod sem prišel ves krvav do koče. Kasneje sem se spustil v dolino in se sam peljal na urgenco. Ta nesreča me je res pretresla.

Je bil to vaš zadnji vzpon?

Kasneje sem naredil še eno kratko prvenstveno, nič posebnega, moj zadnji vzpon pa je bil pri 75 letih leta 2012, Teranova smer v Dolgem hrbtu pozimi, kamor sem plezal za sinom kot z vodnikom. To je taka strma ledna stena. Potem je bilo pa konec.

O vaših doživljanjih v gorah ste pisali tudi v več knjigah, v katerih se spominjate veselih, pa tudi žalostnih trenutkov.

V spominu ti ostanejo uspehi in mrtvi. Leta 1974 nas je tri, takrat sem bil že vodja, odnesel hud plaz, največji plaz, kar sem jih videl. Imeli smo izjemno srečo, da smo, zahvaljujoč konfiguraciji terena, ostali živi. Vodenje odprave me je tako okupiralo, da sem se potem komaj spomnil na ta plaz, ki me je skoraj stal glave. Takrat sem si potem mislil: kaj sem jaz naredil svojim. To me je bolj pretreslo kot dejansko strah za lastno življenje.
Ko si starejši, ne greš več na tako višino. Paziš na druge. Marsikdo me vpraša, ko kdaj pojamram nad čim, če sploh poznam hvaležnost. Poznam jo. Res se nimam za kaj pritoževati.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.