Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2444 oddaj

2444 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


17.09.2020

Karl Gržan: Tovarištvo

Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o tovarištvu. Tistem pravem stiku s sočlovekom, ki ga potrebuje vsakdo izmed nas.

6 min 26 s

16.09.2020

Robert Friškovec: Človek in skala

Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.«

4 min 30 s

15.09.2020

Raid Al Daghistani: Med logiko in mistiko

Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše osebe v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda kljub častnim nazivom je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: koliko? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost racionalno spoznavne zmožnosti rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči samo z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo je označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je neviden, transcendenten svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki se ujema z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda čeprav se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost v veri lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.

6 min 57 s

14.09.2020

Berta Golob: Ničpočetje

Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. Ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo bili vsi presenečeni nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v Združene države Amerike. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisniti v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Dolgo let sem delala kot učiteljica. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in da je delo zdaj sprostitev.

6 min 16 s

13.09.2020

Andraž Arko: Zamera

Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki. Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo. Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.

5 min 49 s

12.09.2020

Marko Rijavec: Brez recepta

Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.

6 min 5 s

11.09.2020

Janez Vodičar: Minljivost trenutka

Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na neki način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.

6 min 14 s

10.09.2020

Zmago Godina: Jeza

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

5 min 2 s

09.09.2020

Dušan Osojnik: Tema in svetloba

Da bi lahko recimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti zavese ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen z zadovoljevanjem najrazličnejših želja, to pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, pa tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da kljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, kljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali ustrezno posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet kot tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: Vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje …

6 min 11 s

08.09.2020

Božo Rustja: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno

Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož. Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.) Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega. Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno!

6 min 12 s

07.09.2020

Emanuela Žerdin: Marijino rojstvo

Poleg Jezusovega rojstva obhaja Cerkev le še dva rojstna dneva svetnikov: rojstvo Janeza Krstnika in rojstvo Jezusove matere Marije. To so neke vrste, kot pravi profesor Anton Strle, sveta rojstva, saj je to rojstvo nekaj izrednega, del Božjega odrešenjskega načrta. Marijino rojstvo je sveto zato, ker je ona obvarovana izvirnega greha in se je niti od daleč ni dotaknila senca hudega duha. Marijino rojstvo so obhajali že od 4. stoletja, a v zahodni cerkvi od 7. stoletja naprej. Bogata vzhodna liturgija Pravoslavne cerkve tako opeva rojstvo Božje Matere: »Na ta dan začenja milost prinašati svoje sadove … Ta dan je predigra vesoljstvenega veselja; na ta dan so začeli pihati vetrovi, ki prinašajo odrešenje… Stvarnik je pregnetel in prenovil s tem prečistim kvasom, preoblikoval je s svojimi božjimi rokami vse naše postarano testo.« Na Zahodu je sveti opat Raymond Jourdain takole klical: Marija je Jutranja zvezda, ker oznanja prihod vélikega dne; ko se je Ona prikazala, tedaj se je približalo odrešenje. Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo zgodilo že pred rojstvom Jezusa Kristusa, tvojega blagoslovljenega Sina, ki je luč in dan.« Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja in radosti – saj je rojena deklica, ki bo postala Jezusova in naša Mati. Z njenim rojstvom se začenja uresničevati Božja obljuba o Ženi, ki bo obdana s soncem. Zame pa je ta Marijin praznik predvsem praznik rojstva. Vsak človek, ki se rodi na tem svetu, je čudež Božje modrosti in sad Njegove ljubezni. Trenutek rojstva je sveti trenutek, ki se ne da z ničimer primerjati. Lahko naredimo robote, ki bodo bolj inteligentni kot sami ljudje, ali ne moremo narediti kaj plemenitejšega in večjega kot sprejeti novorojenega otroka, ga objeti in dovoliti, da živi in prinaša novost in enkratnost svojega bitja na ta svet. Mnogi nimajo sreče, da bodo rojeni, mnogi nimajo sreče, da bi se jih ob rojstvu razveselili njihove mamice in očetje. Taki posebej rabijo ljudi, ki imajo radi življenje, ki si upajo narediti najplemenitejše dejanje na tem svetu – sprejeti otroka kot božji dar in ga naučiti ljubiti.

6 min 13 s

06.09.2020

Andrej Šegula: Odnosi

Človek je človek odnosa. Kakovost našega življenja je odvisna predvsem od kakovosti odnosov, ki jih živimo. Najprej tistih »vidnih« odnosov z našimi bližnjimi: z možem, ženo, otroki, sosedi, sodelavci, sošolci. Toda to niso edini odnosi. Pod pojem odnos lahko uvrstimo tudi odnos z Bogom, s presežnim, pa tudi odnos do samega sebe. A tudi tukaj se svet naših odnosov še ne ustavi, poznamo še odnos do dela, živali, narave. Težko je reči, da človek ni bitje odnosa. Odnos in komunikacija gresta skupaj. In na kakšen način komuniciram? Lepe besede, pohvale, komplimenti ... Vsega tega si želimo. Toda v resničnem življenju je tega tako malo, premalo. Zanimivo – če pohvalimo, nič ne zgubimo, nič nas ne stane, pa kljub temu … Imamo pa tudi drugi pol komunikacije, ko vidimo, da neke stvari ne gredo, ko nekdo dela nekaj narobe, ko nekdo, namesto da bi gradil, podira. Kaj pa potem? Navadno to kar hitro odkrijemo, začutimo. O tem se začnemo pogovarjati, kritizirati, deliti sodbe – žal pa brez navzočnosti »glavnega krivca«. In ravno o tem govori današnji evangelij. Govori, kako težko je stopiti do človeka in ga prijazno opozoriti na štiri oči. Nagovoril me je Nelson Mandela v svoji avtobiografiji, kjer opisuje zapore na otoku Robben. Nekega dne so ga poklicali v glavno pisarno. Otok je obiskal general in je želel vedeti, ali imajo zaporniki kaj pritožb. Pri pogovoru je bil navzoč tudi Badenhorst, vodja zaporov, ki so ga zaporniki sovražili. Mandela je mirno, a prepričljivo in po resnici povedal obiskovalcu, nad čim se zaporniki najbolj pritožujejo. General si je natančno zapisal pritožbe, ki so po večini zadevale upravnikovo ravnanje. Naslednji dan je prišel upravnik Badenhorst k Mandeli in dejal: »Zapuščam otok. Rad bi vam samo še zaželel srečo v življenju.« Ob teh besedah je Mandela osupnil. Pozneje je pripovedoval: »Bil sem presenečen. To mi je povedal kot človek in prvič je pokazal svojo človeško stran. Zahvalil sem se mu za dobre želje. Mandela je o tem dogodku še dolgo premišljeval. Sklene z mislijo: »To je bil koristen opomin, da nosijo vsi ljudje jedro samospoštovanja, in če se dotaknemo njihovega srca, se lahko spremenijo.« Iskrena, dobronamerna beseda dela čudeže. To nam dokazuje današnji evangelij, to nam dokazuje Mandelovo pričevanje. Izkoristimo današnji dan za »pravo« besedo. Dokler imamo čas, delajmo dobro.

6 min 49 s

05.09.2020

Miljana Cunta: Nedoumljivo

Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, ampak zavestne odločitve. Poskus zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja ter uči, da je naša blaginja povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, temveč zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak – smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak čvrstejši, ker je v stiku s tem, kar je – in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo.

6 min 2 s

04.09.2020

Raid Al Daghistani: Tančice resničnosti

Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja.« Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici.« V Koranu pa beremo: »Zdaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen.« Ti in številni drugi podobni izreki pomenijo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. suluk/tariqa) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. maqamat) in stanj (arab. ahwal), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. alam al-ghajb), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane tančice (arab. hidžab), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. kašf) teh tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih tančic je sestavni del mistične poti v islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh tančic. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je treba razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena.« Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. maarifa). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. as-sirr) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. hadis qudsi), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov.« Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.

6 min 11 s

03.09.2020

Robert Friškovec: Drevo problemov

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.

5 min 44 s

01.09.2020

Silva Matos: Prebojnost za naprej

Nekje sem prebrala, da je branje knjig najboljša investicija. Za vsakogar, za vse. Poslušala sem pogovor s svetovno znano pisateljico, predavateljico, pevko, ki je na vsako vprašanje, kdo od državnih vodij je bolj kriv za borno, nepravično stanje v svetu, vztrajno ponavljala, da pomanjkljiv izobraževalni sistem. Izobraževanje in to pridobivanje znanja vseh slojev v družbi, omogočanje takega načina, ki širi obzorja, poglablja, oplemeniti ljudi, jih povezuje za dobro. Da si bodo vsi ljudje prizadevali za več presežnega, da ne bo prevladal med ljudmi slab odnos do filozofije, umetnosti, literature, češ, da je vse to nekoristno, celo odveč, ker se pač moramo boriti za kratkoročne užitke, potrošniški način življenja. Pa v resnici prav duhovna kultura omogoča večjo kakovost življenja. V današnjem času opažamo, da je veliko ljudi v stiski, tesnobnih stanjih, depresiji, mnogi ne najdejo smisla, obupujejo. Število izposojenih knjig (upam, da pretežno teh tudi prebranih) je v korelaciji s številom samomorov. To kaže pomembna raziskava. Razumimo, da branje knjig povečuje pozitiven odnos do življenja, povečuje optimizem, daje več možnosti za nova, koristna spoznanja. Knjige odpirajo zapahe naših duš. Rada povem primer čudovite pisateljske mojstrovine Arto Paasilinna, finskega pisatelja, ki je s svojo duhovito, humorno knjigo Čarobni skupinski samomor celo vplival na zmanjšanje samomorov v svoji državi. Sama pišem v svojih knjigah tisto, kar verjamem, da lahko bralce nagovori literarno, pa tudi pomaga komu razrešiti težavo, stisko, bolje spoznati sebe, predvsem pa pomen, vrednost oblikovanja in razvijanja dobrih medsebojnih odnosov. Če bereš, živiš bolje! V to sem prepričana tudi iz svoje lastne izkušnje. V družini, kjer sem odraščala, se je odnos do branja kazal v zgledu mojih staršev, v spoštljivem vzdušju, ki je spodbujalo in odpiralo poti do literature, kulturnega odnosa do slovenske besede, do knjig, ki so odpirale nova obzorja, vplivale na razvoj. Odpirale so oči, povečevale razgledanost in utrjevale odločitev za temeljne življenjske vrednote, ki so jih pomembni odrasli, najbolj pa moji starši, posredovali nam otrokom v vsakdanjem življenju. Nikoli ni manjkal spoštljiv, skrivnosten odnos do presežnega, do Skrivnostnega, ki se je vedno znova začutil ob zavedanju človeške majhnosti. Čim več si o nečem vedel, čim bolj si prodiral v globino znanja na nekem področju, bolj si se zavedal, da je to kapljica v oceanu, da malo – ali pa celo »nič« ne veš. A ostal je jasen občutek skrivnostnosti Znanja, čudežnosti bivanja, njegovega Stvarnika in zelo počasi, a z gotovostjo je prihajala v dušo in srce zavest o genialnosti Njegove stvaritve, ter hvaležnosti, da sem, smo lahko del tega.

5 min 52 s

31.08.2020

Alenka Veber: Želvin oklep

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam rajši kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevarnosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti ponovno rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje.

6 min 56 s

30.08.2020

Božo Rustja: Kdor ljubi, trpi

Če bi izbiral bolj neprivlačen evangelijski odlomek, da ob njem razmišljam, bi težko našel primernejše besede, kakor so te, ki jih beremo danes: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24). Jaz pa se bojim govoriti o trpljenju in križu. Najprej zato, ker sam nisem junak, ki bi si želel trpljenja, ampak kot vsak človek bežim pred njim. Bojim pa se tudi zato, ker sem že večkrat doživel, da mi je kdo dejal: »Mama mi je umrla, ko sem bil še otrok. Od takrat ne grem več v Cerkev in nočem več slišati za Boga. Kajti če bi Bog obstajal, se to ne bi zgodilo!« Poskušam biti sočuten in razumeti take ljudi. Trpljenje nekatere lahko oddalji od Boga, druge pa, nasprotno, privede k njemu. Teh je veliko več. Kolikokrat sem že slišal pričevanja, da so ljudje v najhujših trenutkih življenja, v trpljenju in preizkušnji, v trenutkih, ko so jih vsi zapustili, čutili neizmerno božjo bližino in so bili Bogu neizmerno hvaležni zanjo; spreobrnili so se in začeli krščansko živeti. Trpljenje je nevarno. Ni samo področje preizkušnje, ampak tudi skušnjave. V njem človek bodisi podleže skušnjavi bodisi postane podoben Kristusu. Bolečina je kakor talilna posoda: lahko ustvari čisto kovino, prečiščeno zlato, lahko pa tudi vse spremeni v žlindro. Kristus bolj kot z besedami govori o trpljenju s svojim zgledom. Želi nas naučiti, da bi videli Božjo slavo v ponižanju in večno življenje v smrti. Križ razodeva najvišjo stopnjo modrosti, odrešenjski smisel trpljenja, poraza in smrti. Zato je kristjan povabljen k duhovnemu branju dogodkov v življenju, tudi k duhovnemu branju trpljenja. To branje nam razodeva, da je »trpljenje sestavni del ljubezni. Kdor ljubi, prej ali slej trpi.« Življenjska izkušnja nam govori, kolikokrat trpi starševska ljubezen, kolikokrat zakonska. Skoraj nerazumljivo je, da nam človek, ki ga izredno ljubimo, lahko povzroča izredno trpljenje. Ljubezen, če je res prava, bo morala stopiti na križ. Ne moremo ljubiti, ne da bi trpeli. To izhaja iz same narave Kristusove ljubezni. Kristus je ljubil človeštvo, vendar so ga ljudje umorili, ga zaničevali, zavrgli in križali. Njegova ljubezen do človeka je šla na križ. Podobno doživlja tudi človeška. Kristus, ki se je izročil v človeške roke, je bil prepojen z ljubeznijo. In Oče ni dopustil, da bi Kristus strohnel v zemlji. Kajti to, kar je bilo prevzeto v ljubezen, je bilo iztrgano smrti. »Zato nas prav ljubezen prepriča o smislu trpljenja in o tem, da ga more samo ona preoblikovati.« (Pričevanje svetih ikon, 50)

7 min 16 s

29.08.2020

Jože Rovan: Pot

Budilka ob petih v Vratih. Nahrbtniki so pripravljeni, pozajtrkujemo in gremo na pot. V jutranjem hladu hitimo mimo Aljaževega doma proti Luknji, sedlu med dolinama Vrat in Zadnjice, izhodišču za pot čez Plemenice in pot na Kriške pode. Zgodnji smo, v dolini še vlada tišina, pot sprva vodi po ravnem mimo Klina, nato pa se začnemo počasi vzpenjati med tankimi macesni in rušjem. Vrh stene se blešči v jutranjem soncu, nebo je brez oblačka, krasen dan bo. Pod Luknjo nas obsije sonce, pot pa se vzpne čez melišča in na koncu ob žičnih vrveh dosežemo sedlo. Do sem je šlo hitro – z lahkimi nahrbtniki. S sedla navzgor pa vodi zelo zahtevna zavarovana pot čez Plemenice in naprej proti Triglavu. Pot bi bilo treba popraviti, žične vrvi so dotrajale, tudi nekateri klini so že razmajani. V plezalnih pasovih, oprti s težkim tovorom in s samovarovanjem se vzpenjamo do delovišča. Agregat in vrtalni stroj zabrnita, napenjamo nove jeklenice. Dve poti sta: do Luknje vodi prijazna stezica med rastjem, čez Plemenice pa drzno speljana pot po skalah, izklesanih stopnicah, ob žičnih vrveh. Spodnjo pot so že davno uhodili lovci, pastirji, nato smo jo vzeli za svojo planinci, zgornja pa je delo človeških rok, primerna le za izurjene gornike. Vzeli smo si pravico, da si v naravi uredimo poti, pustimo sled. Naj bo ta sled urejena, vzorno označena, držimo se poti, da ne posegamo pregloboko v življenjski prostor divjih živali. Ko se vzpenjam ob jeklenicah, nad mano zašumi, ugledam gamsa, čez nekaj trenutkov se pojavi še drugi. Zvedavo me opazujeta. Stisnem se ob steno, ko izpod parkljev prvega prileti kamenje. Nekaj časa opazujemo drug drugega, nato se kozla naveličata moje družbe in izgineta za grebenom. Ko malce pozneje pogledam čez, sta že daleč, še nekaj skokov po prepadnih policah in izgineta za stebrom. Pozno popoldne napnemo zadnjo žično vrv pod Luknjo, oprtam si agregat in se odpravim v dolino. Sonce se počasi spušča, vročina je že popustila. In nato nekje nad Bovškim Gamsovcem zagrmi. Kar ne morem verjeti, nenadoma je tu nevihta, bičajo me dežne kaplje in mrzel veter, jutranja stezica se spreminja v deroč studenec, premočen do kože in prezebel hitim v dolino. V Severni steni bučijo hudourni slapovi, stena je zdaj po svoje lepa in hkrati strašljiva. Ko sem končno v dolini, na varnem v objemu gozda, dež poneha, zvedri se, stena pa zažari v večernem soncu. Bil je dolg, naporen, vendar lep dan.

6 min 40 s

28.08.2020

Karel Gržan: Sočutje

Poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o sočutju. Potrebuje ga prav vsak izmed nas, hkrati pa soljudi ne smemo soditi, ampak jih moramo poslušati in dostikrat z njimi tudi čustvovati, še posebno če so v stiski.

5 min 43 s

Stran 13 od 123
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov