Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2169 oddaj

2169 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


16.12.2019

Ignacija Fridl Jarc: Biti in imeti

V današnjem jutru bo o dveh glagolih, ki obvladujeta človeka – o »biti« in »imeti« –, razmišljala filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc.

6 min 40 s

15.12.2019

Božidar Rustja: Osebnost leta v hudi preizkušnji

Če bi revija Time obstajala v Jezusovih časih, potem vemo, koga bi Kristus izbral za osebnost leta. V današnjem evangeliju namreč pravi, da med rojenimi iz žene ni večjega od Janeza Krstnika. Krstnik ni bil tako vpliven kot vojskovodja Julij Cezar, ali družina kralja Heroda, ali kot znani rimski filozofi in pesniki. Zakaj ga je torej Jezus tako visoko cenil? Prvič, izmed vseh prerokov je bil Janez Krstnik edini, ki je videl Odrešenika. Samo on je lahko rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Drugič pa, ker je Janez plaval proti toku. Da, Krstnik je govoril proti kralju Herodu, ki je živel z ženo svojega brata. Ker mu je očital greh, ga je Herod dal vreči v ječo. V zaporu so se mu pojavil dvomi, ali ima njegovo poslanstvo sploh kakšen smisel. Zakaj Bog ne izpolni obljub? Zakaj Bog dopušča njegovo trpljenje v ječi? Zakaj ne ravna drugače? V teh dvomih Janez Krstnik naslovi vprašanja na pravo osebo – na Jezusa. Tudi najbolj duhovni ljudje, tudi dobri kristjani imajo trenutke dvoma, trenutke, ko se jim zdi vse v življenju nesmiselno. Kdo izmed nas jih ni že doživel? Morda jih ne doživljamo zdaj, a vsakdo mora skoznje. Kolikokrat se nam podre svet in se sprašujemo, zakaj je nas zadelo to trpljenje ali preizkušnja. Kaj smo narobe naredili, da se nam to dogaja? Kje je Bog, da to dopusti? Dvom je normalen pojav v duhovnem življenju, zato se ga ne smemo ustrašiti in nas ne sme vreči iz tira, čeprav nas vznemirja in bega. V dvomih zato obudimo pozitiven pristop do življenja in zaupanje v Boga. Opogumimo se z besedami: »Končal bom začeto delo ali poslanstvo, saj Bog želi, da to naredim.« Vsak dan si ponovimo: »Danes se mi bo zgodilo nekaj dobrega. Bog mi bo gotovo spregovoril.« Predvsem se ne ukvarjajmo s črnimi mislimi in se jih ne ustrašimo, ampak preusmerimo svojo pozornost tako, da začnemo moliti in tudi črne misli in dvome izročajmo z zaupanjem Bogu. Svojo vero raje hranimo z Božjo besedo kot pa z dvomi. Bogu zaupajmo svoje dvome in vprašanja v preprosti in zaupni molitvi. Poskušajmo to storiti že v tem adventnem času, ko se pripravljamo na Kristusov praznik Jezusovega rojstva.

6 min 1 s

14.12.2019

Janez Vodičar: Naj vendar pride!

Vsem želim jutro, polno pričakovanja. Ob tej želji v decembru ne bom žel pretiranega odobravanja. Pogosto se sprašujemo, kaj vendar lahko še čakamo. Tako in tako se vedno znova vse ponavlja, in tudi če se zdi novo, obetavno, se prej ali slej izkaže za že videno. Nič novega na svetu, bi lahko zavzdihnili ob začetku novega dne. Številna pisma bralcev, oglašanja na radio, objave na medmrežju kažejo na močno razočaranje. V politiki, kulturi, športu, Cerkvi, na vsakem koraku bi lahko našli dovolj utemeljene razloge, da tarnamo, kako ni in ni pravega človeka, ki bi našo družbo potegnil iz blata. Ob ljudeh, ki izlivajo svoj gnev, ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako prav to kaže na njihovo močno željo po resničnem preroku. Biti prerok danes ni kaj dosti drugače, kot je bilo nekoč. To niso bili ljudje, ki bi napovedovali prihodnost. Bolj ali manj so opozarjali, kam bomo zašli, če bomo živeli na tak način, kot živimo zdaj. Hkrati so kazali tudi na možnosti, ki so boljše, in pri tem učili, kako bi morali živeti, da to dosežemo. So nekakšni smerokazi, ki nam izrisujejo, kako bo, če gremo po tej ali oni poti. V judovski tradiciji je bil Elija največji izmed prerokov. Opozarjal je Izraelce na razvade in kazal, kaj bi morali storiti. Pri tem ni ravno žel uspeha. Pogosto je bil na begu. Podobno se je dogajalo v časih šestnajstega stoletja, za Evropo zelo burnih. Vstajali so ljudje, ki so opozarjali na zgrešen način življenja. Eden izmed njih je tudi današnji godovnik, sv. Janez od Križa. V Španiji je gorel za pravi odnos do Boga. Kljub številnim slabostim tedanje družbe, razočaranjem na vseh koncih in glasnemu pričakovanju odrešitve tako kot nekoč Izraelci Elija tudi besed in zgleda Janeza od Križa niso sprejeli odprtih rok. Sam je zmogel prek študija in molitve najti pot, ki ga je v polnosti utrdila in osrečila. V svoji lastni skupnosti je doživel preganjanje, večkrat so ga zaprli, mu stregli po življenju. Ni se ustrašil, v globokem združenju z Bogom je prenovil karmeličane, bil navdih številnim na njihovi duhovni poti in še danes velja za enega najboljših španskih piscev ter učiteljev duhovnosti. Kaj bi dali njegovi preganjalci, če bi vedeli, kako je danes spoštovan, da spremenijo svojo sovražno držo do njega. V teh zgodnjih urah se lahko vprašamo, ali naša razočaranja ob vseh mogočih prerokih niso samo izgovor, da nam ni treba slišati tistih pravih, ki nas kot Elija ali Janez od Križa kličejo k preudarnemu življenju. Želim sebi in vam, da bi danes znali prisluhniti današnjim pravim prerokom, da nas ne bo nekoč sram, in da ob njihovi pomoči prenovimo svoja življenja.

5 min 54 s

13.12.2019

Mati Terezija o hindujski družini

Mati Terezija je leta 1979 za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir, pred tremi leti pa jo je papež Frančišek razglasil za svetnico.

5 min 22 s

12.12.2019

Alenka Veber: Šila in kopita

Predmeta, ki sta navdihnila moje tokratno jutranje razmišljanje, boste danes našli samo še na redkih podstrešjih starih čevljarskih mojstrov in v muzejih. To sta šilo in kopito – nepogrešljivo orodje čevljarjev. Šilo je orodje iz dolge, tanke konice in ročaja za delanje lukenj pri šivanju česa tršega, debelejšega. Poleg čevljarjev šilo uporabljajo tudi sedlarji. Kopito pa je spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval. Žal bomo danes težko našli čevljarja, ki bi se mu zdelo vredno prišiti odtrgan podplat ali pa čevlje dati na kopito, da bi se razširili. To ne pomeni, da hodimo bosi. Kje pa. Danes lahko obutev kupimo na vsakem vogalu, a bolj poredko s šivanim podplatom. Kljub imenitnemu poslanstvu, ki ga je imel čevljar, smo mu nadeli tudi slabšalna imena: od krpača do smolarja. S krpanjem starih čevljev si čevljar res ni mogel ustvariti bogastva, še manj, če je imel smolo in je sešil preozke ali premajhne čevlje. Ne samo čevljarjev, tudi nas se kdaj drži smola, nekaterih celo vse življenje. Čevljarska smola je bila v skromni delavnici nepogrešljivi del čevljarjevega orodja. Z njo je čevljar smolil dreto, močno nit za šivanje usnja, da je lažje šla skozi iglo. Če je čevljar poleg smole za smoljenje drete imel še življenjsko smolo oziroma, če ga je kdo nasmolil, potem je pobral šila in kopita. To v prenesenem pomenu pomeni, da je vzel vse svoje stvari in odšel. Nekateri to storijo sami od sebe, drugi pa sledijo hladnemu nasvetu, naj to storijo čim prej. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, tako jaz kot vi smo včasih čevljarsko orodje. Enkrat šilo in kopito, drugič smola in dreta. Vsak zase skoraj neuporabni, vsi skupaj pa celota, ki ne more druga brez druge. Velikokrat pa vsi skupaj nasmoljeni, izkoriščani tako kot čevljarji. Takrat nam preostane samo, da poberemo šila in kopita. To ne pomeni nujno naše slabosti. V naših življenjskih delavnicah mora biti poleg že naštetega orodja vsaj še igla. Čim bolj je na enem koncu ošiljena, tem laže bomo z njo šivali dele svojega življenja. Seveda lahko z iglo koga tudi zbodemo ali pa se zbodemo sami. Ob vbodu ostre konice igle bomo začutili pekočo bolečino, ki bo sčasoma popustila. Veliko prej kot življenjski vbodi in luknje. Tudi ko bolečina popusti, je sled vbodov in lukenj še vedno vidna. Če hočemo postati dobri čevljarji, moramo prijeti tudi za iglo. Samo šilo, kopito, smola in dreta bodo za preživetje premalo. In ne pozabite: tudi iz manjših in barvitih krp lahko sešijemo čevlje s trdnimi podplati.

5 min 55 s

11.12.2019

Daniel Brkič: Bog, reši me Boga

Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen. Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.« Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser. Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.« Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!« Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem, ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe. Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeči vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga. Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Stalno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takšnim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga. Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!« Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.

5 min 13 s

10.12.2019

Metka Klevišar: Jaz tudi

Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo zares učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli potrebovali. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. \tIn tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa tudi o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, saj ji z njim preprečijo, da bi povedala vse do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo jemali resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!« \tMislim, da bi vsak izmed nas moral razmisliti prav o tem. Kolikokrat rečemo »Jaz tudi,« namesto da bi drugega človeka poslušali in mu pustili, da pove do konca? To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzovemo na pripovedovanje drugih ljudi. \tČe hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začne z našo sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.

5 min 27 s

09.12.2019

Silva Matos: Iskanje bistva je blizu

Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globočine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj. Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti bolj varno, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa, uma, veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot se odvija na enkraten način, skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi. Danes se odvija velik nesporazum, glede na to, kako razumemo, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki to resnično je. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi s skromnostjo priznali, kako skrivnostno je življenje. Življenje me napravi vrednega edino, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore. Saj, pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš v ta občutek. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš, zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Je vedno s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.

6 min 23 s

08.12.2019

Marko Rijavec: Novi ideal: resničnost

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši, o finančni brezskrbnosti, kdo bi se spomnil še na slavo in dolgo življenje in še na kaj podobno pocukranega. Realnost je seveda nekaj povsem drugega. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da ti toliko stvari manjka, tako zelo boli, depresivnega te naredi, slabe volje, zagrenjenega, ker si navadno niče sredi uspešnega sveta. Nogomet ali turške nadaljevanke za uro ali dve pomagajo, da je življenje lepše in lažje. Ali kaka druga droga. Vmes, med reklamami, pride naproti Jezus. In dela nekaj neverjetnega. Govori čudne stvari, blagor lačnim, blagor žalostnim, blagor preganjanim in podobno. Pa ne zafrkava. Z njimi želi našemu idealu, željam in sanjam, postaviti neki drug ideal: našo realnost, našo trdo, težko, zahtevno resničnost. Jezus želi povedati, da ta realnost ni slaba realnost samo zato, ker se ne nujno sklada s splošno predstavo o »srečnem in zadovoljnem življenju«. Ni nujno, da biti bogat pomeni tudi biti srečen, pa tudi sitost ali smeh ali zdravje nista nujno boljša od lakote in joka in bolezni. Jezus seveda ne govori, da je slabo biti bogat, zdrav in sit, ampak da je lažje priti skozi življenje kot revež, kot lačen, kot žalosten, drugače povedano, kot nekdo, ki nekoga drugega potrebuje. Ker s tem dobi ne samo tisto, kar mu manjka, ampak tudi tisto, za kar ni prosil, pa potrebuje še bolj od tega, kar mu manjka. In to je človek. Odnos. Kajti kdor ima odnos, ima tudi vse, kar potrebuje za življenje.

5 min 50 s

07.12.2019

Emanuela Žerdin: Bodi pripravljen

V naši župniji imamo zelo aktivno skupino skavtov. Mladi so navdušeni nad njihovim programom in nad župnikom, ki je skavt od glave do pete. Mene pa najbolj gane njihov skavtski pozdrav: Bodi pripravljen in odgovor: Vedno pripravljen. Pri tem se dotikata palec in mali prst kot znak, da je močnejši skavt vedno pripravljen ščititi slabšega, manjšega, ranljivejšega. Tudi pred športnimi tekmovanji npr. nogometno tekmo, trenerji svoje igralce radi spodbujajo z vprašanjem: A ste pripravljeni? in če odgovor - Smo - ni dovolj glasen, ponovijo še enkrat glasneje in močneje, da začutijo s celim telesom, da so pripravljeni iti v boj. Adventni čas je čas pripravljenosti. Čas treninga. Čas urejanja. Kajti na božično noč zemljo obišče Kralj kraljev, Stvarnik vsega vesolja. In da se Ga ne bi mi, mali ljudje, ustrašili, pride med nas kot Otrok, kot Novorojenček, najbolj nebogljeno človeško bitje na zemlji, ki ne more preživeti brez pomoči drugih, predvsem brez materine ljubezni. Ali smo pripravljeni na takega Gosta?' Ne vozi se kot dedek Mraz ali Božiček na pravljičnih saneh, ne nosi vrečo daril, ampak svojo bit skriva v miru noči, saj mu tudi sijaj lučk nič ne pomeni. Njega zanima sijaj srca! Bogato obložena miza ga ne zadovolji, saj ni lačen hrane, ampak ljubezni in dobrote. Ali smo pripravljeni na takega Gosta? Priprava za tak obisk se ne odvija po ulicah in bogato obloženih trgovinah, ampak v tišini duše, ko utihne hrup sveta, ko zaspi kratkotrajno hrumeče veselje, ko se ustavimo in ugasnemo hitri tok vsakdanjega življenja in skrbi. Če to uspemo, potem bomo pripravljeni na pravi božič, božič srca, božič novorojenega Boga Odrešenika. On je prišel, da bi na naše življenjske poti, od rojstva do smrti in še čez, posadil rože upanja in zvezde vodnice. Zaprimo vrata in se pripravimo. Prihaja. Njegov obisk je nekaj najlepšega, kar se je naši zemlji zgodilo od njenega nastanka do danes. Prihaja. Bodite pripravljeni!

6 min 31 s

06.12.2019

Andrej Šegula: Sv. Miklavž

Danes obhajamo god svetega Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju. Številni, predvsem pa otroci, se ga spominjajo po njegovi dobroti. Na večer pred svojim godom ta svetnik – kakor verujejo otroci – hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, tistim manj pridnim pa tudi šibo. O življenju svetega Miklavža ne vemo veliko. Več nam o njem povedo prisrčne legende. Skoraj zanesljivo je, da je bil sveti Nikolaj škof v Miri in da je okoli leta 350 tam v visoki starosti umrl. Rodil se je starejšim staršem. Oče in mati sta bila dobrega srca, usmiljena in naklonjena revežem. Nikolaj se je »nalezel« te dobrohotnosti od njiju. Starši so mu zapustili veliko premoženje, on pa ga je razdelil revežem in postal redovnik. Zanimivo je, kako je postal škof. Škof v mestu Miri, njegov predhodnik, je namreč umrl. Verniki so molili za novega škofa in sklenili, da bodo izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. In to je bil Nikolaj. Vse življenje si je prizadeval, da bi bil dober, zgled dobrodelnosti. Bil je preganjan, zaradi svoje vere je nekaj časa preživel tudi v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Znana je legenda, kako je trem dekletom priskrbel potrebno doto, da so se lahko dostojno poročile. Sveti Nikolaj je čaščen tako v katoliški kakor tudi v pravoslavni Cerkvi. Še zanimivost: pokopan je bil v mestu Miri, v katero so leta 1086 prišli pomorščaki iz italijanskega mesta Bari. Ukradli so svetnikove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto. Tam so še danes. Italijani mu pravijo San Nicola di Bari. Za svojega zavetnika ga imajo mornarji, brodarji in splavarji, je tudi zavetnik otrok, ministrantov, romarjev in popotnikov, advokatov, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev ter delavcev v kamnolomih, pa tudi priprošnjik za srečen zakon. Cerkve, posvečene svetemu Miklavžu, so na začetku postavljali ob rekah. Tako je bila tudi ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, sprva cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. V Sloveniji je temu svetniku posvečenih največ cerkva – kar 120, od tega 36 župnijskih in 84 podružničnih. Končali bi lahko z besedami: Bog je ljubezen. Človek, ki nosi ljubezen v srcu, je bogat. Bogat pa ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki veliko daruje. Vsak izmed nas je lahko »malo« svetega Miklavža – pa ne samo danes, vsak dan.

5 min 28 s

05.12.2019

Ignacija Fridl Jarc: O evtanaziji

Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. V njej razmišlja o evtanaziji in polemikah, ki jih je sprožila.

6 min 38 s

04.12.2019

Gregor Čušin: O ljubezni in usmiljenju

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In čemur postavimo ceno, nima vrednosti. Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero. Kajti ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati. Ena sama zapoved: ljubi. »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, nekako mora poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen voznik sem. Mora! »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: obraza in zadnje plati. Drugi, naši bližnji, nam držijo ogledalo. Drugi, naši bližnji, nam povejo, ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo.

6 min 27 s

03.12.2019

Alenka Veber: Zlo in dobro

Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega. Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8) Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo. »Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic. V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem … Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo. Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: 'Kateri volk na koncu zmaga?'« In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.« Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše. Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla. Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, preko katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo, in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jim bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju obnašala različno. V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar. Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih.

6 min 24 s

02.12.2019

Berta Golob: Česar ne pozabiš

Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. \tPravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj. \tNekateri ljudje, da živijo samo v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave, temperamenta. Melanholiki so že v mladosti nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti. \tKako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen. \tKaj kdo posebej neguje kot spomin? Ni kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zapisano. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka poznejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil. \tVčasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili. \tOstati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest. \tS spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103). \t

6 min 28 s

01.12.2019

Edvard Kovač: Advent, čas pričakovanja

Prof. Anton Trstenjak je človeka opredelil kot "bitje prihodnosti". Res je, živali, pa naj bodo še tako ljubke, živijo le zdajšnji utrinek časa. Le človek je tisti, ki zre v prihodnost, jo pričakuje in jo tudi želi priklicati v zdajšnji čas. Toda človek jutrišnjega dneva ni sposoben zaobjeti, še manj zapopasti. Ta čas se pač samo bliža, zato lahko prihodnji čas le pričakujemo, po njem hrepenimo, zanj prosimo in o njem sanjamo. Zato bi lahko rekli, da je človek bitje pričakovanj. V nas je večna mladost, ki zre v prihodnost in upa, da najlepše šele pride. Prav hrepenenje po neskončnosti, ta neusahljiva želja, ki jo z ničemer ne morem zadovoljiti in ki je uprta v prihodnost, pa je tudi osnovna religiozna drža. Že beseda sama re-ligija pomeni spet povezati. Versko obredje in vsa verska praksa nas res povezujeta s pozabljeno preteklostjo, hkrati pa tudi še z nesluteno prihodnostjo. Zato se globoko veren človek ne ozira samo v preteklost, ampak prav tako zre v prihodnost, jo pričakuje in tudi na svoj način ustvarja. Beseda religija pa ima še drug pomen. Nekateri razlagajo, da prihaja iz latinske besede re-legere, spet preberem ali spet si izprašam vest. Po tej razlagi pa religija pomeni prav tako moralno zahtevnost ali etično spreobrnitev. V dveh pomenih te besede se nam razkriva tudi pojem adventa. Na eni strani je to čas veselja, obdobje radosti, ko z razigranim srcem pričakujemo božič, kar pomeni občutje sreče ob misli, da se bo znova rodil Božji sin. Toda na drugi strani se moramo na prihod mesije ali odrešenika tudi pripraviti, očistiti in zato je potrebna spreobrnitev srca. Povabljen sem, da se znova zavem, kaj je najlepše, najpomembneje, kaj je tisto, kar bo ostalo in čemu pripada tudi večni jutri. Zato prižigamo vsako adventno nedeljo na adventnem venčku novo svečo. To je izraz spoštovanja slovenskega kulturnega in duhovnega izročila, ki pravi, da bomo ob prihodu prazničnih dni vsi ovenčani, vsaka naša hiša, vsak dom. In na drugi strani ima ta venec štiri sveče, kar pomeni, da nas bo ogenj očistil, nam pomagal odstraniti to, kar je preveč ali pa premalo dobro. Adventi venec nam pove, da prihajata luč in toplina ognja Božje ljubezni.

5 min 39 s

30.11.2019

Metka Klevišar: Brati nenapisano knjigo

Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vedno boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo lažje? \tVčasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? \tZase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. \tOb tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« \tK temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.

6 min 2 s

29.11.2019

Silvester Molan:Duhovni človek

Današnjo Duhovno misel o duhovnem človeku, o razmerjih med človekovim telesom, dušo in duhom je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega.

6 min 13 s

28.11.2019

Danijel Brkič: Ali nimate kakšnega drugega sveta?

Ne obstaja nobeno globlje vprašanje kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi itak živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki, in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«

6 min 30 s

27.11.2019

Ignacija Fridl Jarc: O izgubi etike v družbi

Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. V njej se, tudi ob primerih iz stare Grčije, sprašuje o izgubi etike v družbi.

6 min 9 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov