Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2481 oddaj

2481 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


01.02.2021

Andrej Ule: Pozornost

Kirurg, ki se ukvarja z zapleteno in zahtevno operacijo, mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost, sicer lahko hitro naredi kako usodno napako za svojega pacienta. To lahko doseže le tedaj, če ima razvit čut odgovornosti in se čuti odgovornega za morebitni neuspeh operacije tudi tedaj, če je naredil vse, kar je mogel. Podobno znanstvenik, ki razvija svojo znanstveno domnevo, povsem načrtno opravlja zahtevna opazovanja in poskuse, pri čemer mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost. Tudi on lahko doseže takšno pozornost le tedaj, če se čuti odgovornega za morebitne napake v postopkih, pa čeprav je delal po svojih najboljših močeh. Takih primerov je seveda še več, srečamo jih tako pri velikih, izjemnih delih kot pri povsem vsakdanjih opravilih, kot je npr. čiščenje stanovanja ali vožnja avtomobila. Za vse pa je značilno povezovanje skrajne pazljivosti in pozornosti pri svojem početju ter občutka odgovornosti za morebiten neuspeh, tudi tedaj, če smo ravnali po svojih najboljših močeh in v dobri veri, da delamo prav. Zdi se, da se to dogaja pri opravljanju takšnih opravil, del ali nalog, ki se jim posvečamo z vsem srcem in nas vsaj začasno povsem zaokupirajo. Tedaj se od nas zahteva skrajna pazljivost in pozornost. Vendar takšno pazljivost in pozornost lahko razvijemo in ohranjamo le tedaj, če občutimo neke vrste notranjo zadolženost za uspeh tega početja. Pri tem moramo to zadolženost sprejeti prostovoljno in brez zadržkov. Od tod izhaja tudi na videz nerazumen občutek odgovornosti za morebiten neuspeh svojega početja tudi tedaj, če smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Res je, vsakdo ni sposoben ali voljan sprejeti tovrstne zadolženosti svojemu početju, morda prav zato, ker se boji sprejemati tako obsežne odgovornosti zanj. Vendar pa oni, ki takšno zadolženost zna in zmore sprejeti, globlje dojema svoje delo, recimo da »dojema duha svojega dela« in ne zgolj svoje namene, sredstva in okoliščine. Podobno on globlje dojema tudi samega sebe, recimo da »dojema globino svojega duha« in ne zgolj intenzivnost svojega trenutnega doživljanja, želja in strahov. Velja se potruditi za takšen način notranje zavezanosti temu, kar počnemo, pa čeprav pri morda na videz malenkostnih opravilih, kajti tako ohranjamo svojo pripravljenost, da delujemo zavestno in odgovorno tudi v težavnejših okoliščinah.

7 min 5 s

31.01.2021

Andraž Arko: Moč

Verjetno je ena prvih asociacij ob besedi eksorcizem prav spomin na kultno grozljivko Eksorcist, v kateri je kot izganjalec hudiča nastopil nedavno preminuli Max von Sydow. Ali pa spomin na katerega od podobnih filmov iz tega žanra, kot na primer Obred z Anthonyjem Hopkinsom v glavni vlogi. Ti prikazi so vedno povezani z duhovniki, ki so eksorcisti – torej izganjalci hudiča. Tema je vedno malce srhljivo privlačna, a je hkrati to za marsikoga izključno bolezensko stanje, ki naj bi ga obravnavala psihiatrija, za nekatere pa čista izmišljotina ali pravljica z grozljivo vsebino. Vsekakor pa je izganjanje hudega duha temeljno in zelo očitno za Jezusovo javno delovanje. Evangelist Marko nam predstavi prvi Jezusov čudež, ki ni nič drugega kot eksorcizem, ki ga izvede nad obsedencem v lokalni sinagogi. Marko zapiše, da so vsi »ostrmeli, tako da so se med seboj povpraševali: »'Kaj je to? Nov nauk z oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!'« Nov nauk z oblastjo! Seveda se ob tem lahko vprašamo, na kakšne načine se dejansko kažeta Jezusova oblast in moč. V evangelijskih poročilih je očitno, da Jezus svojo Božjo moč uporablja v primerih izganjanja hudiča in ozdravljanja telesnih bolezni, ki so jih Judje imeli tudi za posledico delovanja hudega. Jezus svojo moč izkazuje tudi ob sočutju do ubogih, ko na primer ob pomnožitvi kruha in rib pokaže na Božjo neskončno dobroto. In, kar je najpomembneje, slednjič izkaže svojo moč nad smrtjo, ko vstane od mrtvih. Iz evangelijev dobro poznamo, da se ob vse več Jezusovih čudežih veča tudi opozicija. Začenši s farizeji, ki se jim sčasoma pridružujejo še drugi, vse do velikega zbora na čelu z velikim duhovnikom Kajfom. Toda nad nikomer od teh Jezus ne zlorabi svoje Božje moči. Jih ne potolče in jih ne spremni v prah. Prav tako pa se jim po vstajenju tudi ne prikaže, da bi jim pokazal, kakšni tepci so bili. Ne. Edina moč, edina sila, ki zares spreobrača, je ljubezen. Imejmo to pred očmi, ko nas bo preplavila skušnjava, da bi nad drugim izkazovali svojo moč, prevlado ali ga skušali nadvladati; da bi se drugemu maščevali ali da bi usekali nazaj. Jezus s svojo močjo nad svoje nasprotnike in oblastnike ne kliče strele, da bi jih udarila v glavo. Jezus ob njih vztraja v drži odprte ljubezni, ki zmore vztrajati tudi v bolečini. Kajti samo takšna drža lahko privede drugega k razmisleku, se ga dotakne in lahko povzroči spremembo v njegovem srcu.

7 min 11 s

30.01.2021

Marko Rijavec: Dom

Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.

5 min 22 s

29.01.2021

Dragan Potočnik: Narava kot učiteljica

Naša razčlovečena industrijska civilizacija nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Veliko se naučiš o sebi in o človeku, če izstopiš iz našega zahodnega okolja. Narava bi morala biti naša največja učiteljica. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično imamo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, ta čudoviti svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega ... Ko znova odkrijemo svojo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti. Velikokrat pozabljamo, da se začetek spreminjanja družbe začne pri posamezniku. Spoznavanje samega sebe z ugotavljanjem, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo. Zavedanje, da so naši skriti potenciali brezmejni. Živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor v miru. Imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. Tako smo odtujeni, da ne vidimo drugih ljudi, tudi lepote okrog sebe ne vidimo. Pa saj je tudi nemogoče. Vedno bolj se nam namreč mudi. Le kam? Vse preveč smo površinski, vse preveč usmerjeni v hlastanje za trenutnimi užitki. Brez globine. Brez iskanja bistva. Pozabljamo, da je življenje proces – korak po koraku. Če je vsak posamezen korak pravljičen, čaroben, potem bo tako tudi naše življenje. Če bomo tako živeli, ne bomo podobni ljudem, ki so vedno nezadovoljni, ki jih motita tako sonce kot dež. Ne pozabimo, največja vrednota smo mi sami. Vsak dan znova se zavedajmo lepih stvari, ki nas obdajajo, enkratnih srečanj z ljudmi, skrivnosti bivanja.

5 min 40 s

27.01.2021

Daniel Brkič: Auschwitz v nas

Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da po navadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja. Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim. Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blaginji in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.

7 min 36 s

26.01.2021

Raid Al Daghistani: "Kaj je sufizem?"

Znameniti sufi iz 11. stoletja, Al-Hudžviri, je že za svoj čas ugotavljal, da je sufizem »ime brez resničnosti«, v preteklosti – pri tem je mislil na zgodnje obdobje islama – pa je bil »resničnost brez imena«. Mojster Al-Kušajri k temu dodaja, da na vprašanje, »kaj je sufizem« in »kdo je sufi«, vsakdo odgovarja glede na svojo lastno izkušnjo. Kajti raznolikost sufizma temelji na raznolikosti duhovnih izkušenj. Neenotnost sufijev glede bistva sufizma tako ni izraz spoznavne pomanjkljivosti, temveč posledica mnogoterosti izkustvene razsežnosti. Sufizem se običajno interpretira kot »islamska mistika«. Čeprav oznaka »mistika« morda ne zajame vseh vidikov sufizma, pa vsekakor ustreza njegovim glavnim vsebinam. Sufizem je »iniciacijska pot« (tariqa) in hkrati »duhovna znanost« ('ilm), ki o tej poti reflektira. As-Sarradž, avtor prvega sistematičnega dela o sufizmu, označi sufizem za »znanost o skritem« ('ilm al-batin) oziroma za »znanost o dejanjih srca« ('ilm al-qalb). To definicijo prevzame pozneje znameniti al-Kalabadhi in jo nekoliko dopolni. Zanj je sufizem »znanost o duhovnih stanjih« ('ilm al-ahval), ki jih sufi doživlja, medtem ko napreduje v svojem »iniciacijskem vzponu«. »Duhovna stanja« (ahval) in »duhovna postajališča« (maqamat) so sestavni del sufijske poti, katere cilj so izpopolnitev osebnega značaja, okrepitev religiozne zavesti in pridobitev mističnih uvidov v resnice Razodetja. Mnenje o tem, koliko postajališč in stanj obstaja, se med sufiji razlikuje. As-Sarradž jih našteje sedem, Al-Qušajri kar enainpetdeset, Al-Ansari pa jih prepozna nič manj kot sto. Kljub temu se večina sufijev strinja glede teh postajališč: »kesanje«, »potrpljenje«, »askeza«, »samopremagovanje«, »čuječnost«, »introspekcija« in »kontemplacija«. Glede stanj pa: »upanje«, »strahospoštovanje«, »tesnoba«, »vedrina«, »ljubezen«, »hrepenenje«, »sočutje«, »ekstaza« in »mistična izkušnja«. Mnogi danes na Zahodu verjamejo, da je sufizem kot duhovnost mogoče ločiti od islama. A pri tem ne uvidijo, da je to enako, kakor da bi hoteli globino oceana ločiti od njegovega površja. Sufizem je notranja, mistična stran islamske religije, saj se je razvil ob poglobljeni kontemplaciji o koranskih resnicah in prerokovi suni. Sufiji tako pravijo: »Ni Resnice (haqiqa) brez Poti (tariqa), ni Poti (tariqa) brez Zakona (šarija).«

7 min 5 s

25.01.2021

Robert Friškovec: Školjke namesto denarja

Šestletnik in njegova štiriletna sestrica sta se sledila staršema po lokalnem sejmu. Fant je zaznal, da je sestrica nenadoma zaostala za njim. Ustavil se je in pogledal nazaj. Njegova sestrica je stala pred stojnico z igračami in nekaj zelo pozorno opazovala. Fant je šel nazaj k njej in jo vprašal: »Si kaj želiš?« Sestrica je s prstom pokazala na punčko. Fant jo je prijel za roko in ji kot odgovoren odrasli fant, izročil punčko. Sestrica je bila zelo zelo vesela. Vse to je prodajalec pozorno opazoval in se ob odraslem vedenju fanta vedno bolj zabaval. Tedaj je fant pristopil do njegovega pulta in ga vprašal: »Gospod, koliko stane ta punčka?« Prodajalec je bil dobre volje in navdušen nad fantom, zato ga je vprašal: »No, koliko pa lahko plačaš?« Fant je iz žepa potegnil školjke, ki jih je vse jutro nabiral na morski obali, in jih izročil prodajalcu. Prodajalec je vzel školjke in jih začel šteti, kot bi štel pravo valuto. Vmes je pogledal fanta. Ta se je ustrašil in dejal: »Je premalo?« Prodajalec je hitro odvrnil: »Ne, ne ... še preveč je. Vrnil ti bom preostanek.« In res je obdržal le štiri školjke, ostale pa vrnil fantu. Šestletnik jih je veselo stlačil nazaj v žep in skupaj s sestrico stekel proti staršem, ki sta jima mahala v daljavi. Sosedni prodajalec je videl vse dogajanje in vprašal soseda: »Zakaj pa si dal fantu to punčko za tiste štiri majhne školjke? Punčka je vredna veliko več.« Prodajalec mu je odvrnil: »Za naju so to res le štiri majhne in malovredne školjke, za fanta pa so dragocene. Zdaj še ne razume, kaj je to denar, ampak ko bo odrasel, bo gotovo razumel. In takrat se bo spomnil, da je nekoč za sestrico kupil punčko s školjkami, namesto z denarjem. Morda se bo takrat spomnil name in na to, da smo ljudje sposobni dobrega. Morda mu bo to pomagalo oblikovati drugačen odnos do ljudi in bo tudi sam motiviran za to, da bi delal dobro, ko lahko.« Ljudje imamo pogosto občutek, da nimamo pravega vpliva na svet okrog nas, da vse poteka mimo nas in da se predvsem odzivamo na dogodke, ki se nam dogajajo. Da imamo zelo ozek delokrog, kjer lahko vidimo učinke naših namenov. Še najbolj v družini, do določene mere v službi, med prijatelji, v soseski, potem pa se že konča. Vendar pozabljamo, kako lahko malenkosti spremenijo dan ali celo življenje sočloveku. Če delamo dobro, se bo dobrota širila, če prispevamo k slabemu, pa bo več slabega na svetu. In slej ko prej bomo tudi sami naleteli na drobec dobrega ali pa slabega, h kateremu smo pred časom sami prispevali. Morda ne na način, kot si mislimo, ampak prav verjetno se nam povrne. Danes je nova priložnost, da prispevamo kamenček ali dva v mozaik dobrega. Po naših zmožnostih.

6 min 5 s

24.01.2021

Edvard Kovač: Jonova zgodba

Ob pogledu na našo industrijsko razvito družbo, ki zastruplja vode in ozračje, uničuje naš planet in ga spreminja v odlagališče smeti, pogosto slišimo željo, da bi se narava vendar že prebudila in maščevala nad našo civilizacijo, saj ta ni vredna, da bi preživela. Tako je bilo tudi sprva razmišljanje bibličnega preroka Jona. O pogledu na cvetoče vrtove v Ninivah in brezglavo življenje Ninivljanov si je močno zaželel, da bi jih doletela pravična božja kazen in bi bile razdejane. Toda začuda je njegov Bog razmišljal drugače; videl je, da gre za mesto z izjemno arhitekturo, z visoko ustvarjalno kulturo. Le zakaj so se meščani morali tako izpriditi! Bog bi jim rad dal novo možnost, da začno živeti drugače, da v sebi prebudijo duhovne vrednote in pokažejo občutek za uboge in nemočne. Bog stvarnik ne kaznuje takoj, ampak pošilja znamenja ter prebuja preroške osebnosti, da bi se ljudstva streznila. Tudi naši civilizaciji, ki je v marsičem uspela, želi, da kljub stranpotem ne bi usahnila. In Jonova knjiga nam ganljivo opisuje, kako so bili Ninivljani dovzetni za preroško besedo. Iskreno so želeli spremeniti svoja življenja in znova vzpostaviti lestvico vrednot. Razglasili so post ne samo zase, ampak tudi za govedo, drobnico in vso živino. Hoteli so namreč na novo zaživeti v povezanosti z naravnim okoljem, zato so z živimi bitji vzpostavili osebni odnos. Živalce naj odslej ne služijo samo njihovi nenasitnosti in lakomnosti, ampak naj se jim pridružijo v spremembi mišljenja in življenja. Vsa živa bitja naj bodo vpeta v njihovo novo civilizacijo in naj jim pomagajo, da se znova počlovečijo. Zgodba Ninivljanov nam pove, da mora tudi naša civilizacija imeti etičen odnos do vseh živih bitij in jih ne jemati le kot sredstvo za preživetje. Z njimi je treba vzpostaviti novo sožitje. Če začnemo spoštovati zakone narave, bomo tudi posamične pojave v naravi razumeli kot etične opomine. Letos je naneslo, da je današnja nedelja hkrati tudi god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika krščanskih časnikarjev in pisateljev. Prav novinarji lahko danes odigrajo Jonovo preroško vlogo in razkrijejo, kam drvi naš planet, kaj delamo z njim in tudi, kako ga rešiti. Da pa bi bili verodostojni, se morajo tudi sami odpraviti na pot etičnega spreobrnjenja in novega upanja. A na družbenih omrežjih postajamo vsi vsaj malce novinarji, ko novice širimo med prijatelji. Zato Jona nagovarja tudi nas, naj stopimo na njegovo pot spreobrnjenja ter naj se odrečemo sanjam, da bi lahko odjadrali kam drugam. Z našega planeta se ne da pobegniti.

7 min 25 s

23.01.2021

Alenka Veber: Potrti duh

»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v obdobju bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kakor sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko laže je pritrditi žičnato opornico na zlomljeno roko kot opornico pri duševni potrtosti! Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kakor vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo za grozdje in marelico, ki je z žico povezana ob trti in deblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, brez dvoma pa bo naš duh ob pravi opori poletel više.

6 min 59 s

22.01.2021

Marko Uršič: O slavnem vprašanju

Enajsta knjiga Izpovedi latinskega filozofa in utemeljitelja krščanske teologije sv. Avrelija Avguština velja za temeljno klasično delo na področju filozofije časa. Avguštin nasprotuje aristotelski fizikalni opredelitvi časa kot »števila gibanja glede na prej in pozneje«, češ da zvaja čas zgolj na »zunanji« čas, in nasproti temu postavi lastno pojmovanje časa kot »notranje razsežnosti duše«. Najprej pa si zastavi tisto znamenito vprašanje: »Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega časa, če ne bi nič prihajalo, in ne sedanjega časa, če ne bi bilo nič pričujoče.« (Avguštin, XI/14, slov. prev. str. 253–4) Torej tudi Avguštin navsezadnje le opredeli pojem časa. Rešitev uganke časa najde v duši, iskri večnosti, ki nosi v sebi, namreč v svoji sedanjosti, vse tri čase. Zato zapiše: »Kolikor je doslej jasno in očitno, je to, da niti prihodnost ne biva niti preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo reči: trije časi so – pretekli, sedanji in prihodnji. Natančneje bi se reklo takole: trije časi so – sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.« (Avguštin, prav tam, XI/20, str. 259) Vsi trije časi – preteklost, sedanjost in prihodnost – torej bivajo v duši, ker pa duša, vsaj na tem svetu, biva le v sedanjosti – četudi je njeno pravo domovanje »četrti čas«, namreč večnost –, lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: iz spomina, vpogleda in pričakovanja. – Potem pa sv. Avguštin v svoji duši išče Boga, v njenih »prostranih dvoranah spomina« … ampak to je že neka druga (čeprav obenem ista) zgodba. Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002, ponatis 2011, str. 266–268.

7 min 9 s

21.01.2021

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o solidarnosti kot temelju družbe

Da bi lažje vzdržali te negotove čase in številne omejitve, ki so nedvomno neprijetne, se za pomoč lahko obrnemo na stoike, ki v svojih delih poudarjajo medsebojno povezanost v skupnosti in solidarnost. Eden takih piscev je rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stoletja, ki je vladal v obdobju krize rimskega cesarstva in mu je stoiška misel pomagala vzdržati zunanje in notranje pritiske, ki jih ni bilo malo: vrstili so se vpadi tujih plemen, naravne nesreče, lakota, bolezni in smrti bližnjih. Kljub temu je cesar ostal zvest nazoru, da smo posamezniki del neke višje celote, da imajo naša dejanja medsebojen vpliv in da lahko prav zato vsi pripomoremo k skupnemu dobru. »Jaz sem ud v sestavu razumnih bitij,« je zapisal filozof. Verjel je, da smo ljudje del tesno prepletene skupnosti – vsako naše dejanje, naj bo dobro ali slabo, torej vpliva na druge člene v celoti. Zato si želi, da bi ljudje ponotranjili to misel, se zavedali in predvsem občutili medsebojno soodvisnost, saj si bomo le tako lahko resnično prizadevali za skupno dobro. V nasprotnem primeru bomo sicer upoštevali predpise, a le zato, ker so zaukazani, ker jih uvaja neka višja avtoriteta, ne pa, ker bi verjeli, da v resnici pomagajo. Takega človeka »izkazovanje dobrote še ne veseli iz čistega prepričanja;« nadaljuje v zapisu in se opominja: »potem delaš dobro, samo ker se spodobi, ne pa še, ker s tem tudi sebi dobro storiš.« Če pa bomo nasprotno uvideli medsebojno povezanost vseh nas in bomo verjeli, da s svojim delovanjem delamo nekaj dobrega tudi za drugega, potem upoštevanje predpisov ne bo nič težkega. Mark Avrelij je namreč prepričan, da smo »ustvarjeni za vzajemno delo«, za solidarnost in medsebojno pomoč – to pa je še toliko pomembnejše prav v kriznih časih, ki jih doživljamo. Veliko je prerekanja o tem, ali so ukrepi ustrezni, ali so prestrogi, ali sploh pomagajo itd. Ta vprašanja sploh niso v naši domeni védnosti, lahko pa, nasprotno, ugotavljamo, kako bi pripomogli k skupnemu dobremu. Lahko se vprašamo, kaj lahko jaz kot posameznik, prijatelj, sodelavec in državljan naredim, da bom ohranil najprej svoje zdravje, nato pa še zdravje svojih bližnjih, prijateljev, sodelavcev in nenazadnje svojih sodržavljanov. Sem se pripravljen za določeno obdobje odreči ugodju in privilegijem modernega sveta, če bom tako obvaroval sočloveka in hkrati tudi sebe? Filozof sklene svoj premislek z naslednjim sklepom: »Kajti karkoli delam – bodisi sam, bodisi da mi kdo pomaga –, vsemu mora biti edini smoter splošni blagor in korist.« Skupaj z njim se tudi mi ne sprašujmo več, zakaj moramo storiti to in ne smemo onega, pač pa raje: kaj je v moji moči storiti, da bom pomagal sočloveku?

7 min 1 s

20.01.2021

Miljana Cunta: Tišina

Po petnajstih letih življenja v hrupu sem se odpravila na duhovni umik. Moja edina želja je bila potopiti se v tišino in si odpočiti od vsega glasnega, odvečnega in zlaganega, kar neizogibno nastaja v sobivanju z drugimi. Poznala sem strahove, ki ob takih umikih privrejo na plano, a ob tem nisem občutila nobene tesnobe. Nelagodje me je oplazilo le ob misli, da tudi tu ne bom povsem sama. Kar čim prej sem zato želela opraviti s protokolom uvodnih predstavitev in oditi stran, v samo svoj tihi svet. Kako se je torej zgodilo, da se je to, kar je v mojih mislih predstavljalo neizogibno oviro, spremenilo v nenadejani cilj? Prostor, kjer smo se zbrali, so zalili zvoki petih psalmov. Čeznje so zdrsele besede sestre Uršulinke, besede o tem, kako je vse, kar je lepega in težkega, že v nas samih, v naši človeški naravi, ujeti v nenehno nihanje med dviganjem in padanjem. Tok mojih še do pred kratkim premočrtnih misli je začel krožiti okoli figure iz gline, ki je sredi mize upodabljala žensko v drži, ki je bila nekaj vmes med čaščenjem in krčevitim oklepanjem svoje bolečine. Ubrana samopredstavitev, kot sem si jo zamislila pred srečanjem, se je hipoma sesuvala v prah in besede, ko sem prišla na vrsto, so ubrale čisto drugo pot. Pot fragmentarnega in jecljajočega, a globoko iskrenega izrekanja. Predstavitve ostalih udeležencev so bile enako žive in resnične, prihajale so vame nepotvorjene in čutila sem, da so tudi moje besede prihajale prav takšne do njih. Vse se je odvilo tako hitro in nepričakovano, da sem se šele za nazaj v polnosti zavedela, kako se je lupina videza tisti dan, tisto uro milostno razplastila. Zasijalo je jedro. Jedro, v katerem obrazci, zgrajeni iz opreznosti in strahu, pustijo resničnosti naših bivanjskih položajev in naše človeške stvarnosti, da zasije skoznje. Potrebo po tišini je povsem nenadejano potešila bližina. Njeno navidezno nasprotje in njen pravi obraz. Ko se srečamo s svojo ranljivostjo, smo najprej prav tam - v tišini, iz katere smo zgrajeni in ki nas zato celi, krepi in hrani. V stiku z njo pa postanemo razpoložljivi za srečanja z drugimi samotami. Ko se najdeta dve tišini, se zgodi bližina, od katere nam ne bo več potrebno bežati stran, da bi našli svoj mir.

6 min 43 s

19.01.2021

Marko Rijavec: Če kruhek pade ti na tla

Oni dan mi je padel kruh na tla, na drobni pesek pred hišo, tako da je dobesedno očrnel in se napil z malo večjimi in malo manjšimi kamnitimi zrni. Stresal sem ga, kolikor sem mogel, ga drobil, a ni nič pomagalo. Če sem se hotel držati svojih načel, sem ga moral pred vedno kritično publiko mladcev hočeš nočeš pojesti takega, kot sem ga držal v roki, čeprav je pod mojimi že nekoliko načetimi zobmi hrskalo in praskalo in hrustalo in sem se zato potil in v mislih iskal mogoče proste termine za obisk zobozdravnika. A tako pač je. Vrednota je vrednota in to ni več, če ti ni kdaj žal za to. Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Neumna pesmica iz starih, že preteklih časov, ker je košček kruha zdaj mogoče dobiti že za borih nekaj centov in ker nekaj tako cenenega zato res ni treba ljubiti. Baje se na svetu zavrže tretjina vse pridelane hrane, to sem odprtih ust izvedel od svojega razgledanega prijatelja. Tretjina! In sem mu verjel. Ker sem nekega zgodnjega jutra, še v temi, ko sem šel maševat k redovnicam na Quarto Miglio, videl nekega temnopoltega mladeniča, kako je skušal iz smetnjakov izbezati tisto zavrženo tretjino, ki je je preveč na Zahodu in ki je zmanjkala v državah tretjega sveta. Ali pa na rimskih ulicah. Takrat sem se odločil, da bo tista o ljubem kruhku spet moja vsakdanja rima. Ne zaradi hrane, zaradi človeka. Zaradi tistega neimenovanega mladeniča, ki vsako jutro išče svoje življenje na dnu smetnjakov in ki ga v temi svojega preobilja težko opazimo. Kot težko opazimo drobtino na robu polnega krožnika. Malo hvaležnosti premoremo. Hrana nam je samoumevna, in dokler nam bo samoumevna, bo vedno bolj dolgočasna. Ne bo zadostovala sol iz Sečovelj, potrebovali bomo tisto s Himalaje, pa super živila in sto vrst kruha. Potrebovali bomo Tomaža in Emo, Gordona Ramsayja in preostale iz njihove druščine, potrebovali bomo resničnostni šov s hrano v glavni vlogi in vedno več opolzkosti. Kruha in iger! Istočasno! Zato je ta stara pesmica, tista o kruhku na tleh, naša kandidatka za pesem Evrovizije. Morala bi zahreščati v zobovju Evrope, morala bi jo malce zaboleti in zaskrbeti, kot množica temnopoltih z juga, ki buta ob valobran Lampeduse. Kruhek na tleh je grenko zdravilo za prenasičene želodce Evropejcev, ker je dar, ki nekaj sporoča, in malenkost, ki opozarja na svojo pomembnost. Umazani kruh je zame kot od toče in zmrzali oropana trta, kot podivjano vreme in kot umazani ljudje, ki brskajo po mojem smetnjaku. Ljubiti kruhek na tleh pomeni ljubiti malenkosti in pomeni ljubiti darila. Oboje je težko in oboje je potrebno. Ljubiti malenkosti pomeni postati spet pozoren in občutljiv. Ljubiti darila pa pomeni živeti kot nekdo, ki je nemočen, tudi če ima vsega, in ki se pusti biti od koga odvisen in obdarovan. Tisti umazani kruhek je moral biti umazan, da sem se sklonil in priznal svoje napake. To je pot spreobrnjenja, postati spet ponižen pred hrano in pred življenjem. Kruhek na tleh boli. In kogar boli, začenja imeti hrano rad in začenja imeti rad človeka ob sebi. Tistega, ki nima. Kdor zmore poljubiti kruhek na tleh, zmore poljubiti gobavca in zmore poljubiti življenje, takšno, kakršno je. Vse je naš vsakdanji kruh. In odpusti nam naše dolge. Tam, na tleh smo, kjer je naš vsakdanji kruh. In nekdo nas od tam vsak dan pobira in dviguje k ustom. Nekomu smo vsakdanji kruh.

7 min 2 s

18.01.2021

Dušan Osojnik: Meditacija in duhovno potrošništvo

Na splošno bi lahko rekli, da je meditacija nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čimer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so človekova spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Nesporno je, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka. Da pa bi trajno uravnovesili duha, svoj um ter se s tem bolj približali lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, na primer tečajev v zadnjem času zelo popularne čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je s procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage pa ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z osebnim pristopom, ki je pri vsakomur drugačen. Dobro podlago za umirjanje in kontemplativnost uma, s tem pa za uravnovešenost vsakdanjega življenja, lahko nudi tudi religioznost, s pomočjo zaupanja in predanosti vernika. Če ustrezne podlage ni, posameznik ne ponotranji metode, ki jo prakticira. Pravzaprav ne doume, da metoda sama po sebi ne more rešiti njegovih težav. Zato je v preizkušanju novih in novih metod ter načinov, četudi so lahko v osnovi korektni in kvalitetni, vedno znova razočaran, saj se mu zdi, da povsod nekaj manjka in da ‘’to ni to’’. Zato lahko postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v ”notranje svetove” različnih meditacijskih in podobnih metod oziroma novodobne duhovnosti. Ni redko, da človek (p)ostane dober potrošnik tudi na tem področju, saj je tovrstni trg bogato založen in se dobro zaveda človekovih slabosti in potreb. Tako je tudi meditacija postala tržno blago s široko ponudbo in zato previdnost ni odveč. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam, ne pa do kraja na enem mestu kaže, da pojav notranje zmedenosti, pojav tako imenovanega duhovnega potrošništva, ni nekaj povsem novega…

6 min 48 s

17.01.2021

Božo Rustja: Voditi druge k Jezusu

Živo se spominjam potovanja v Rusijo in obiska Kremlja v središču Moskve. Ko smo vstopali v ta del mesta, me je obdajal tesnoben občutek: Koliko zla se je rodilo na tem kraju! Od sibirskih taborišč do preganjanja umetnikov, intelektualcev do zatiranja kmetov in vernih ljudi. Toda na moje presenečenje smo si v Kremlju lahko ogledali vrsto cerkva. Vodnica je potem razlagala, kaj je v posameznih stavbah, in dejala, najprej angleško, potem rusko, da je v eni izmed stavb tudi dvorana sv. Andreja »Prvozvanega«. V prvem trenutku nihče ni razumel, zakaj »prvozvani«, potem pa sem se spomnil vsebine današnjega evangelija, v katerem je opisano, kako je Jezus poklical najprej apostola Andreja, zato je on »prvozvani«. Nato pa je Andrej pripeljal k Jezusu svojega brata apostola Peta. Pustimo ob strani, da je dogodek v veliko veselje pravoslavnim vernikom, saj je zavetnik Carigrada, nekakšnega središča pravoslavja, sv. Andrej, pripeljal k Jezusu svojega brata Petra, ki ima v Rimu posvečeno velikansko cerkev sv. Petra in pred njo istoimenski trg, ob njej pa domovanje rimskega škofa ali papeža, duhovnega voditelja katoličanov. Ta »prvozvani« ali prvo poklicani ima še pomembnejše duhovno sporočilo. Apostol Andrej je srečal Kristusa. Nato je šel do svojega brata Petra in ga »privedel k Jezusu« (Jn 1,42). S tem dejanjem nam je pokazal lep primer oznanjevanja evangelija. Brez Andreja, ki je povabil svojega brata k Jezusu, ne bi bilo apostola Petra. Mnogi danes menijo, da je drugim povedati za Kristusa zadnja stvar, ki jo lahko naredijo kot kristjani. Za Andreja je bila to najnaravnejša stvar, ki jo je naredil. Če smo res srečali Jezusa in se nas je dotaknil, potem to povemo drugim. Če je nas nekdo privedel k Jezusu, potem dajmo mi koga privesti k njemu. V Združenih državah so naredili raziskavo. Ta je potrdila, da je tri četrt obiskovalcev cerkve prvič prišlo vanjo zato, ker jih je nekdo povabil. Na žalost pa je kar 54 odstotkov teh ljudi odgovorilo, da oni niso nikogar povabili v cerkev. Očitno veliko kristjanov ne povabi ljudi, naj se približajo Kristusu. Ne more vsakdo izmed nas postati apostol Peter. Nimamo Petrove osebnosti, njegove odločnosti, njegovih darov … Toda vsakdo izmed nas lahko postane Andrej, kajti vsakdo lahko sreča Jezusa in vsakdo lahko sprejme Jezusovo povabilo, naj hodi za njim. In prav tako lahko vsakdo izmed nas druge ljudi pripelje k Jezusu.

6 min 26 s

16.01.2021

Janez Vodičar: Odpornost

Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh zimskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.

7 min 6 s

15.01.2021

Dragan Potočnik: Na poti skozi puščavo

Bolj, ko je sonce odločno stopalo na nebesni svod, bolj so jedko škripala tla pod mojimi ponošenimi sandali. Sonce je s svojo vročo sapo kar polagalo kletvice v usta steptane rdečkasto rjave zemlje, ki je ječala pod vse hujšo vročino. Ta se je vse bolj lepila na moje podplate in nekoč bela srajca, ki je še zjutraj ohlapno visela na mojem koščenem telesu, se je vsa preznojena lepila na kožo. Ko se mi je pogled ustavil na veliki torbi iz kozjega usnja, ki mi je bingljala okrog pasu, sem se odločil, da je pravšnji trenutek, da se posvetim njeni vsebini. Zavil sem s potke v senco akacije, ki je našla domovanje med razbeljenimi kamni in ostrimi travami. Ko sem tla očistil ostrih bodic, sem na steptano rdečkasto gmoto razprostrl plastično preprogo. Po večurni hoji pod razbeljenim soncem sem si najprej privoščil požirek vode, ki se je v mehu močno segrela. Nato sem počasi potegnil iz torbe kos posušenega kozjega mesa in ga obesil na najbližjo vejo. Kos za kosom sem ga počasi žvečil. Čutil sem, da se mi vračajo moči in da sem spet v popolni harmoniji s peščeno pokrajino. Med žvečenjem trdega mesa sem v daljavi opazil, da se rdečkasto rjava barva pokrajine stika s pastelno zeleno rjavo. Na peščeni ravnini so se lesketali šopi kamelje trave. Ponekod so enoličnost pokrajine prekinjale zelenkaste kamnine. Tam, kjer se je nebo spustilo k tlom, pa so se bohotile osamele gore in pred njimi mogočne sipine. Zame to prelivanje barv ni bilo nič posebnega. Te barve sem dan za dnem nosil v sebi. Kot da bi se zavedel te harmonije, sem se z nasmeškom obrnil proti soncu. »Moj Bog, prav je, da se ti zahvalim. Ti največji. Hvala, da sem po toliko dneh, ki sem jih prebil v tem puščavskem svetu, še vedno živ. Hvala ti, da si ustvaril toliko dobrih ljudi, ki skrbijo zame. Ko je najhuje, jih pokličeš in jim daš zame v roke hrano in vodo. Hvala. Hvala za jutranjo zarjo, za pesek, ki je okoli mene in mi dela družbo, za redke rožice in travice, ki si jih poslal na zemljo samo zato, da me razveseljujejo, ko hodim po teh brezpotjih. Hvala, da sem se sposoben popolnoma predati, ne misliti na nič in le zaupati. Moj Bog, vem, da če bi za trenutek podvomil, ne bi bil več živ. Vem, da se bližam cilju in da boš poskrbel, da ne bom omagal tik pred ciljem. Prosim te, daj mi še malo moči. Ponudi mi roko, da splezam do tebe in se ti pridružim pri čaščenju zvezd, sonca, lune, zemlje, vsega, kar si ustvaril. Človeka, ki ti zvesto služi. Rastline in živali, ki te častijo od jutra, ko se prebudijo, do večera, ko ležejo k počitku.«

5 min 2 s

14.01.2021

Andrej Ule: Zenovski rek

Neki zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden greš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno.” Morda mislimo, da gre pri tem le za veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda, in za njegov znameniti molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar se, kot je pravilo v zenu, navedene besede nanašajo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da v našem prizadevanju, da bi dosegli različne cilje, pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo razočarani, ko jih dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno, in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se namreč, da pri svojih prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč nase. Pozabljamo na to, da smo sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem pomenu besede: da smo veliko več kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki presega to, kar povemo z besedami. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je za vsemi dosežki in izgubami, za našimi besedami in molkom. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo "nekaj". Razumemo, zakaj smo na cilju, preden stopimo na pot, in zakaj je vse izrečeno, še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi velika pot razsvetljenja, na katero brez dvoma meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako velikanski pomen ima to, kar prav zdaj počnemo ali govorimo, če to gledamo ob neulovljivem obzorju tega, kar res smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”

6 min 44 s

13.01.2021

Peter Millonig: Sebičnost

V Duhovni misli objavljamo razmišljanje pravnika in ekonomista dr. Petra Milloniga o sebičnosti. Ta se posebej kaže v grabežljivosti, ki omogoča bogatenje brezobzirnih posameznikov, hkrati pa v revščino peha številne ljudi.

6 min 7 s

12.01.2021

Toni Brinjovc: Šport in duhovnost

Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga prek športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno prek športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.

6 min 38 s

Stran 8 od 125
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov