Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2172 oddaj

2172 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


28.03.2020

Emanuela Žerdin: Zmeraj pridiga prav zame

Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalnikar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalnikar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalnikarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te neznane male cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.

6 min 45 s

27.03.2020

Robert Waltl: Spotikavci

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V današnji Duhovni misli vodja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani Robert Waltl premišljuje o projektu spotikavci. To so – kot pravi – vidni in nevidni spomeniki.

6 min 50 s

26.03.2020

Berta Golob: Tolažbe

»Bod' potolažena,« je svoji soprogi, ki je kar naprej jadikovala, prigovarjal njen soprog. To se je hitro razvedelo med sosedi in ti so se samo smejali, pravzaprav celo norčevali. Že sama beseda se jim je zdela solzava, nihče izmed njih je ni uporabljal. Poznali so izraz "nekoga potroštati", ki izvira iz nemščine: der Trost. Potolažiti – potroštati – so pa ljudje znali zelo različno. Ni se govorilo, da je ob prizadetem človeku treba predvsem molče čutiti. Molčati ob njegovi stiski bi pomenilo biti neobčutljiv za tuje gorje. Treba je bilo vendar nekaj reči!! In so rekli. Marsikaj so rekli: Ne jokaj preveč, saj bo bolje, kar na berače pomisli, nekaj ti bom lahko pomagal, ali veš, da bi bilo lahko še huje … Ni manjkalo primerjav in, zanimivo, delovale so tolažilno, nekako streznjujoče. Bog ne daj, da bi jih izrekli danes! Označeni bi bili za neobčutljive, za cenene delivce cenenih nasvetov. 'K'r potroštej se, sej bo bol'.' Tako so me, še dekletce, potolažili in, če verjamete ali ne, delovalo je spodbudno. Bila sem opažena, že to je zadoščalo. Zdaj slišim spet in spet, da je ob užaloščenih treba molčati. Smešno – sveto besedilo pravi: Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. To velja za mlado in staro. Strinjam se, treba je biti obziren. Presoditi moramo, kaj je primerno. Z besedičenjem si bomo nakopali temu primeren vzdevek. Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj veljajo izrazi sožalja za dokaz sočutja? Sprožena dlan, pa četudi molče. Za dotik gre, duhovni ali telesni; za izraz človečnosti. Ne vem več, kateri filozof je dejal: Vse bolečine so enake. To se mi zdi zanimiva trditev; strnem jo v dejstvo: če boli, boli. Toda prag bolečine ni pri vseh ljudeh enak. Jamravce boli že preden zaboli. Odporen človek pa zlepa ne potoži. Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, prec' bo ozdravljeno srce bolno. Vredno je pomisliti na to, kako znajo tolažiti stare ljudske pesmi. Zelo stvarno. V Prešernovi izvedbi Lepe Vide kar nekoliko vzvišeno: Id', kraljiča doji, MOJ'GA sina, da te mine TVOJA bolečina …

5 min 39 s

25.03.2020

Edvard Kovač: Človekovo telo kot posoda Boga

Krščanski misleci so od svetega Pavla naprej razmišljali, zakaj je prišel Kristus med nas. Zakaj se je Beseda ljubezni, ki jo od vekomaj izgovarja Bog sam, učlovečila. Zakaj neki je Božji sin postal tudi človeški otrok. S svetim Avguštinom smo imeli navado razmišljati, da je bil greh tisti, ki je priklical Odrešenika na svet. To je bil tako izjemen dogodek za vse človeštvo, da je veliki Avguštin celo zapel: »O srečna krivda«, ki je povzročila takšno izjemno dejanje Božje dobrote! Obstajalo pa je še neko drugo izročilo, ki je bilo manj razširjeno in ki ga je v srednjem veku obudila frančiškanska teološka šola Janeza Dunsa Scota, v modernem času pa veliki jezuitski mislec Pierre Teilhard de Chardin. Izročilo pravi, da je bilo učlovečenje Besede, Besede ljubezni že od nekdaj v Božjem načrtu. Da bi se lahko Božji sin učlovečil, je Bog ustvaril ta svet. Res je, da se mu je ta svet nekoliko odtujil, saj je človek grešil. A če ga bo Kristus pripeljal nazaj k Očetu Stvarniku, to ne bo kot na začetku stvarjenja, ampak bosta hkrati nastala Novo nebo in Nova zemlja. Novo nebo in Nova zemlja sta bila prav tako v večnem Božjem načrtu in na njunem obzorju je bil ustvarjen tudi naš svet, zato bi Božji sin prišel v vsakem primeru med nas. Ta teologija je res bliže Janezovemu Razodetju kot pa Pavlovemu razmišljanju o opravičenju. Toda če vemo, da si obe razmišljanji ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta, potem smo obogateni z obema izrazoma človeškega srca, saj oba pogleda na življenje in odrešenje razlagata veličino Božje ljubezni. Tako lahko danes praznujemo praznik Kristusovega učlovečenja, imenujemo ga tudi Gospodovo oznanjenje. Gre za dan, ko je Marija izvedela, da bo rodila otroka, ki bo Odrešenik človeštva. Za nas je pomembno, da se lahko razveselimo, ker je človeška hči Marija, polna pomladne dekliškosti, postal posoda nove resničnosti na tem svetu. Bog je bil vsekakor po svojem Duhu navzoč med nami že od začetka stvarjenja. Toda odslej naprej bo navzoč tudi v telesu žene. Zelo zanimivo je, da evangelist Luka opisuje Oznanjenje po vzoru Božjega oznanjena starozaveznemu junaku Gedeonu. Če se je Gedeon s svojim mladeniškim pogumom bojeval za obstoj svojega izraelskega ljudstva, se bo Marija s svojo ljubeznijo bojevala za obstoj vsega človeštva. Gedeon je nosil v sebi Božjo obljubo, da Bog ne bo zapustil človeka, Marija je nosila pod srcem že uresničitev te obljube, da bo odslej Bog, živi Bog za vedno ostal med nami.

6 min 52 s

24.03.2020

Metka Klevišar: Sprejmi vsako povabilo

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. \tVčasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. \tHčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. \tLepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša. \tOb tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.

5 min 28 s

23.03.2020

Silva Matos: Z občutkom letenja hodiš po robu

Je že prav, da je človek zaljubljen, poln zaupanja, da se brez dvoma ljubeče ozira v svojo ljubezen. A vsak, ki ljubi, veliko tvega. Za ljubezen in iz ljubezni odpira in posega v najbolj ranljive razsežnosti človekove globine, v njegove skrivnostne kotičke. Vsak, ki ljubi, hodi po robu. Resnična ljubezen ne more sprejeti skrivanja. A še najbolj čista ljubezen ob tem resnično tvega, ker je izpostavljena možnosti, da bo zavrnjena. Da bo umrla. Da bo iz ljubezni nekdo umrl za drugega, da bi drugi preživel. Ker ga noče prizadeti, prisiliti v zavračanje ljubezni. Čista ljubezen ne želi, da bi se drugi odločil zanj zaradi usmiljenja, odločil zanj, čeprav ne ljubi. Prava ljubezen je resnična, je polna samo, če je brezpogojna. Tako lepo je slišati in kimati ob zlatem pravilu, da vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim. »Ljubite se med seboj, kot sem vas jaz ljubil,« pravi Jezus. Ko se ob spoznavanju in sprejemanju bistva drug drugega po vseh pripravah, skladnosti v bistvenih vrednotah in usmeritvah v življenju naravnata na skupno pot, postane zlato pravilo kot znamenje na Poti, kot kažipot, ki vodi ven iz sebičnosti. Nisem več sam v središču sveta, ampak sem v središču ljubezni, torej v odnosu vzajemne ljubezni. Nič več ne delam sebično le zase, nič več ne zahtevam, da drugi vedno poskrbijo zame. Nisem več črna luknja, ki posesa zasluge drugega. Z vztrajnostjo se soočam s svojimi občutljivostmi, neozdravljenimi ranami in z njimi sklenem prijateljstvo. Ko jih spoznam in razumem, počasi odkrivam njihove dobre strani, celo prednost v najinem odnosu. Sčasoma niso več ovire, kamni ali trni na najini poti. Ne jezim se več nanje, jih ne odganjam, grobo napadam, ampak se prej ali slej celo začnem zanje zahvaljevati. V tem je bistven premik v sprejemanju sebe, je priložnost za rast ljubezni. Ljubezen pomeni ljubezen, to je po svojih močeh delati tudi za druge. Po svoji svobodni volji, sposobnostih, darovih … svetim na skupni poti. Ljubiti pomeni biti luč in dejavno življenje, odprtost za darovanje. Preusmerjam svojo negativno držo v pozitivno, v dobro. In se zavem Tvoje ljubeče podpore, Gospod. Tako ljubezen oplemenitim, da postane močna, neuničljiva.

6 min 18 s

22.03.2020

Andraž Arko: Porajajoča se ljubezen

Kadar nam gre nekaj narobe, kadar se nam kaj zalomi ali celo zruši, se vedno vprašamo: Kdo je kriv za to? Nekdo mora biti kriv. Vaza v dnevni sobi ni sama od sebe padla na tla in se razbila. Za to, da kot družina zamujamo na skupno praznovanje, je tudi nekdo kriv. In, da je nekdo zbolel, je tudi verjetno nekdo kriv – verjetno kar on sam, ker se ni dovolj oblekel, ker je premalo spal, ker ni jedel dovolj sadja in zelenjave… In še bi lahko naštevali. Nekdo pač mora biti kriv zato, da je nekaj šlo narobe. Preprosto potrebujemo krivca, da lažje funkcioniramo. V evangeliju današnje nedelje lahko vidimo, da so tudi Jezusovi učenci razmišljali v tej smeri. Ko se namreč Jezus ustavi pri človeku, ki je bil slep od rojstva in se nameni, da ga bo ozdravil, ga učenci vprašajo: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Se pravi, kdo je kriv, da je ta človek slep. Stari Judje so bili prepričani, da je bolezen, ki je nekoga doletela, posledica njegovega greha ali greha njegovih prednikov. Zanimiv je Jezusov odgovor: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« Nihče ni kriv, da se je ta človek rodil slep. Temu je pač tako. Je pa ob njem in ob komerkoli izmed nas priložnost, da se razodene Božja ljubezen. Najsibo neposredno od Boga ali posredno po nas. Ne samo sleporojenemu, ampak komurkoli. Ni stvar v tem, da bi iskali krivca, ampak v tem, da se znam in zmorem odzvati z ljubeznijo na človeka, ki je v potrebi, pomeni, da mu podarim sebe, da grem preko sebe zaradi drugega. V naši trenutni situaciji epidemije se zato nima smisla spraševati: Od kod je to prišlo k nam? Zakaj nismo prej reagirali na situacijo in zaprli mej? Kdo tisti, ki je okužil ljudi okoli sebe? Za vsemi vprašanji se seveda skriva najgloblje: Kdo je kriv? Ampak to v trenutni situaciji sploh ni pomembno. Bistveno je, ali se zmoremo po svojih močeh in z Božjo pomočjo pravilo odzvati. Da se torej kot Jezusovi učenci ne sprašujem, kdo je kriv, ampak da skušam, da bi se po meni razodevala Božja ljubezen. Naj bo to do domačih, s katerimi živim v izolaciji, naj bo to do ostarelih, ki so popolnoma sami in jim konkretno pomagam ali jih pokličem po telefonu. Ljubezen do nas se razodeva v državnih in lokalnih voditeljih, ki skušajo čimbolj poskrbeti za nas. V tem trenutku se ljubezen še kako razodeva v vseh požrtvovalnih zdravstvenih delavcih – zato, hvala vam! Mogoče je naša trenutna situacija tudi priložnost za vse nas, da se pustimo ozdraviti se od zaslepljenosti individualizma, sebičnosti in egoizma ter spregledati in videti, da je življenje izpolnjujoče le v pristnih in spoštljivih odnosih in da je pot prihodnosti v povezanosti, v kateri ima osrednje mesto podarjajoča se ljubezen.

7 min 37 s

21.03.2020

Daniel Brkič: Vse je nečimrnost

Razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla znotraj življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.

6 min 48 s

20.03.2020

Alenka Veber: Zaupanje

Ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali? Tokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Mnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.

6 min 54 s

19.03.2020

Violeta Bulc: Sočutje

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli nekdanja slovenska komisarka Violeta Bulc premišljuje o sočutju.

6 min 48 s

18.03.2020

Marko Rečnik: Promet in blagoslov

Prav vsi smo na neki način del velike zgodbe sodobnega časa, ki se imenuje promet. In to na različne načine: kot avtomobilisti, poklicni vozniki, motoristi, kolesarji ali pešci. Ne bomo govorili o poškodovanih in mrtvih v prometu, obojih je veliko in preveč, pač pa o tem, kako se vedemo sami kot udeleženci prometa. Smo dovolj zbrani, mirni, uvidevni, razumevajoči, strpni in korektni? Na vsa ta vprašanja si mora vsak izmed nas odgovoriti na svoj način. Ali ni človeško prijeten občutek, če nam voznik, ko čakamo na prehodu za pešce, ustavi in nam celo prijazno z roko nakaže, naj gremo čez? … In kako živčno se včasih odzovemo, ko kdo pred semaforjem ne spelje v stotinki sekunde, takoj ko se prižge zelena. Je pač tako, taki kot smo sicer v življenju, smo tudi kot udeleženci prometa. Naj opozorim na zelo pomembno navado – blagoslov. Na to, da zjutraj ali takrat, ko sedemo v avto, izrečemo blagoslov. Jaz to vedno – na glas ali v duhu – opravim nekako takole: »Oče nebeški, v imenu Jezusa Kristusa Te prosim, blagoslovi ta avto, s katerim se vozim … Bodi z mano za krmilom in angeli varuhi naj bodo tudi z vozniki in avtomobili, ki jih bom srečal med vožnjo na cesti. Zahvaljujem se Ti za popolno zaščito, zbranost in strpnost na cesti. Amen!« Pravijo, da bi bilo veliko manj nesreč in drugih neprijetnosti na cesti, če bi to navado medsebojnega in vzajemnega blagoslova izvajali redno. Ta mir v duši, ki ga prinaša božji blagoslov kot iskreni odgovor na naše odprte in srčne prošnje, je potem življenjsko vodilo človečnosti tudi za nadaljevanje dneva in vsega, kar počnemo. Škoda, da žal tudi številni kristjani opuščajo to dobro in koristno navado – blagoslavljanje drug drugega ob prihodu ali odhodu. Meni je lepo pri duši, ko rečem partnerici ob odhodu v službo: bodi blagoslovljena in ljubljena! Pomembno je, da blagoslovimo otroke ob odhodu v šolo ali vrtec, pred različnimi nalogami, testi ali drugimi preizkušnjami. Da preprosto blagoslavljamo drug drugega, kjer koli že smo. Brez zadržkov ali zadrege, spontano in srčno. Kajti ko nekoga blagoslovimo, usmerimo v vsako celico njegovega telesa žarek svetega, božjega, dobrega in lepega. Torej – blagoslovljeno sredo želim vsem poslušalcem, ki so zdaj z nami.

14 min 7 s

17.03.2020

Zmago Godina: Odpusti sebi

V svojem delu Človeško stanje moralna filozofinja Hannah Arendt omenja zanjo dva najtrdovratnejša izziva človeškega obstoja. Prvi od teh se glasi: Ustvarjeni smo z močjo, da se spominjamo preteklosti, a nemočni, da bi jo spremenili. Njen sklep je, da je edini učinkoviti način za soočanje s tem izzivom ta, da uporabimo sposobnost odpuščanja. Morda nimamo težav s sprejemanjem odpuščanja drugih ljudi in tudi Boga, res pa je, da je za večino ljudi, ko gre za odpuščanje, ena najtežjih stvari odpustiti samemu sebi. Morda imamo do sebe visoka pričakovanja. Govorimo si, da nikoli ne bi smeli narediti tega, kar smo, in se sprašujemo, kaj si bodo ljudje mislili. Kakšen vpliv bomo sploh še lahko imeli in ali nas bo sploh še kdo spoštoval? Samoobtoževanje je eno najkrutejših sojenj in lahko traja vse življenje. Ni treba, da bi nas kdo obtoževal ali s prstom kazal na nas, ker vse to počnemo sami! Vsako uro vsakega dne. Tako kakor sosed Vid v Aškerčevi pesnitvi “Mejnik” se sprašujemo: "Joj! kam bi dél?”, a nekako ne najdemo prostora, kjer bi lahko odložili svoje breme. Kaj lahko naredimo? Če ste se tudi vi kdaj znašli pred izzivom, kako odpustiti sebi, ali pa se morda prav zdaj ukvarjate z njim, dovolite, da vam predlagam nekaj svetopisemskih rešitev, ki vam lahko pomagajo do tega, da boste odpustili sami sebi. Molite. Molitev je izjemen način za soočanje z resnico o samih sebi, in to v povsem varnem okolju – v navzočnosti tega, ki to resnico tako ali tako že pozna in se ne umika pred njo. In prav soočanje z resnico in njeno priznavanje sta temeljni poti do svobode od samoobtoževanja. Cenite se, kot vas ceni Bog. Vaše vrednosti ne določa mnenje vaših staršev ali sorojencev, prav tako pa tudi ne mnenje vaših delodajalcev, političnih ali verskih voditeljev. Bog je vrednost vsakega človeka vzpostavil s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in to vrednost neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Neskončna cena je bila plačana za človekovo odrešitev. Spejmite Božjo moč, da živite s posledicami svojih napak. Ni človeka, ki ne bi kdaj naredil napake. Nekatere so majhne, druge velike; nekatere nimajo trajnih posledic, druge pa jih imajo. Posledice nekaterih nas spremljajo vse življenje. Toda da bi živeli zdravo in normalno življenje, da bi bili sposobni dajati in sprejemati ljubezen, se moramo osvoboditi krivde, ki izvira iz teh naših napak. V Svetem pismu imamo zapisani besedili, ki nam lahko pomagata pri tem. V Evangeliju po Mateju 11,28 nas Kristus vabi: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek”. V Psalmu 55,22 pa, da naj na Boga zvrnemo svoja bremena, saj bo skrbel za nas in ne bo dopustil, da bi omagali. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: Prečistite to, kar prihaja v vaš um. Okrog vas je veliko ljudi, ki vam želijo povedati, kdo ste. Ne sprejmite vsake definicije sebe, ki vam jo prostovoljno ponujajo. Ko vam besede drugih ali vaše malodušne misli otežujejo, da odpustite sami sebi, upoštevajte nasvet iz Pisma Filipljanom 4,8: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.”

6 min 42 s

16.03.2020

Peter Millonig: Uspeh

Izmed vseh možnih uspehov človeka najbolj odlikuje osebna svetost. To je kiparjenje lastnega jaza vse življenje.

4 min 34 s

15.03.2020

Božidar Rustja: Reka žive vode

Neka ladja, ki je plula ob severni obali Južne Amerike, je oddala znak za preplah. Ko je signal prišel do druge ladje, so ujeli sporočilo: »Umiramo, ker nimamo pitne vode!« »Zajemite jo iz morja!« se je glasil odgovor, »saj plujete ob ustju reke Amazonke.« Povsod okrog njih je bila sladka, pitna voda in ni jim bilo treba storiti nič drugega, kot da jo zajamejo. Vendar tega niso vedeli, zato so umirali od žeje. Kako verodostojna podoba ljudi, ki umirajo od duhovne žeje, ker ne vedo, da jih obdaja reka žive vode Božje besede! Ljudje vedno težimo k nečemu, hrepenimo, da bi bili ljubljeni, želimo si izkusiti srečo in veselje. Stalno iščemo smisel svojega življenja. Današnji evangelij opisuje, da je bil tudi Jezus žejen in se je ustavil pri vodnjaku ter prosil samarijansko ženo vode. Ta se je najprej čudila, da jo Kristus, Jud, prosi za vodo, potem pa je v pogovoru z njim ugotovila, da je tudi sama žejna, a ne vode iz vodnjaka, ampak vode, ki se izliva v večno življenje. Zato je prosila Jezusa: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna.« (Jn 4,15). Samarijanka je bila žejna večino svojega življenja, in sicer žejna sprejetosti, ljubezni in razumevanja, smisla in sreče. Jezus, božji sin, je to vedel. Zato je ponudil bogato, prekipevajoče življenje vsem, ki mu bodo zaupali svojo žejo. Če kdo želi zares potešiti svojo žejo, mora piti iz tega živega vrelca. Našo notranjo žejo bo potešilo to, da bomo delali, kar Bog pričakuje od nas. Čeprav bo boleče, težko in nepriljubljeno, nas bo v globini potešilo. Postalo bo vir, ki nikoli ne presahne. Toda to, po čemer v življenju res hrepenimo in česar si želimo, lahko najdemo samo v odnosu z Bogom. Želimo si ljubezni in tega, da bi bili ljubljeni, in samo Bog nas ljubi brezpogojno in prvi. Iščemo smisel življenja in Bog nam daje pravi smisel. Hrepenimo po veselju in sreči, največje veselje in sreča pa prihajata iz svobode, ki nam jo naklanja Bog – osvobojenosti od strahu, skrbi in tesnobnosti. Lepo je napisal italijanski pisatelj Giovanni Papini: »Kdor išče na tem svetu, kar je lepo, nevede išče tebe – tebe, ki si vsa in popolna Lepota. Kdor v svojih mislih išče resnico, išče tebe, ki si edina Resnica, vredna spoznanja.«

7 min 25 s

14.03.2020

Ignacija Fridl Jarc: O božjih otrocih

Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se, na primer, kljub maminemu vnetemu prigovarjanju in razlagam igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, poznajo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutkov in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Mi, tako imenovani »normalni ljudje«, smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti samo nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa popolnoma izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami popolnoma spremenila – začela sem občudovati njihovo vdano ljubezen, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. Med njimi je tudi želja biti sprejet, uspešen in opazen v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - izboljšali sta me. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Navdušeno sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je bolelo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po koncu ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder!« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najimenitnejša priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče?

5 min 11 s

13.03.2020

Emanuela Žerdin: Najmanjši zakoni

Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.

6 min 53 s

12.03.2020

Raid Al Daghistani: Bližina in daljina

O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«

6 min 43 s

11.03.2020

Janez Vodičar: Velike oči

Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, kadar vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem spraševanje, kaj je zanje pomembneje: ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, to pa vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsakdo bi hotel imeti vse, in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. To je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsakdo najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zato svet pravičnejši.

6 min 42 s

10.03.2020

Berta Golob: Čenče

Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je nemara manj podvrženo sodnim instancam. Čenčanje razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa. Lahko pa, nedolžno, kakor je, povzroči zamero in vodi naprej. Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznam le čenč – kar je oznaka predvsem zanje, ampak tudi čenčarje, čenčnike in prave čenčurje, bolj knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko tudi o sebi kaj izveš. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane flegma, kot pravimo. Če je duhovit, doda kako táko na račun opravljivca in je zanj zadeva opravljena. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes se odzivajo po svoje, kar je odvisno še od okoliščin in hipnega razpoloženja. Navadno je pa tako, da bolj ko se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. Kar ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Saj beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi ljudi, ki jih srečam na malo daljši ulici! Pravzaprav je pa navdušujoče, če je največ takih z napisom love (l, o, v, e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Denimo, da se spominjamo kake skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.

6 min 23 s

09.03.2020

Metka Klevišar: Rada bi svetovala

Pred veliko leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da bi se o tem malo pogovorila. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. \tPozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? \tKo takole opazujem, se mi vse bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. \tZa vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. \tGospo, ki je pred veliko leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, v katerem stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.

6 min 19 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov