Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2369 oddaj

2369 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


21.11.2020

Gregor Čušin: Uresniči svoje sanje

… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje? Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR! Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči: Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev. Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA. Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva! Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE. Ali lahko dosežem, da bom sanjal oziroma da se bom sanj spomnil? – NE. Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne! Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!! O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«? Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih! O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje! Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah. Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik … Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom. Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač! Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar. Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer! Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.

6 min 54 s

20.11.2020

Marko Rijavec: Zapoved skupnosti

Že preden sem krenil na Camino, so mi številni svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.

6 min 7 s

19.11.2020

Toni Brinjovc: Duhovnost

Pozdravljeni, drage poslušalke in dragi poslušalci! Oddaja je namenjena duhovni misli, zato bi vam rad govoril o duhovnem življenju. Človek išče neko razsežnost, za katero ve, da jo potrebuje, in ki jo imenujemo duhovna. Kaj je pravzaprav duhovno življenje? V krščanski tradiciji se je zgodaj razvila teorija, ki razloži, da je človek sestavljen iz telesa, duševnosti (psihe) in duha. Dana sta nam telo in psiha, da lahko živimo telesno in duševno. Dan nam je tudi Duh, zato lahko živimo duhovno življenje. Duhovno življenje je dialog s tem Duhom, ki je v nas, ali preprosto rečeno dialog s presežnim; s tistim v nas, kar kliče po večnosti. Duhovno življenje je upoštevanje te razsežnosti naše osebe. Namen Duha pa je, da učinkuje. Gre torej za odnos. Če pogledamo Sveto pismo, vidimo, da v celotnem svetem pismu Bog išče človeka in odnos z njim. Začne se že v raju, ko Bog po grehu kliče Adama: Adam, kje si? Naš Bog je Bog odnosa, je osebni Bog, ki nagovarja osebno, kliče po imenu! Tako postaneta tudi naša duhovnost in molitev odgovor na nagovor Boga. Torej si duhovnega življenja ne moremo predstavljati brez osebnega odnosa z Bogom. Kakšen je duhoven človek? Predvsem je to človek enosti, ki živi harmonijo med telesom, duševnostjo in Duhom. Tak človek je tudi trden in se nanj lahko nasloniš. Danes imajo ljudje, ki v sebi nosijo veliko duhovno moč, veliko dela! Ko ima človek izkušnjo, da je ljubljen, lahko tudi sam ljubi. In ljubljen človek je lep, nekaj je na njem, kar ga dela lepega, takemu človeku rad zaupaš. Sad duhovnega življenja je hvaležnost. Duhoven človek se zaveda, da je vse dar, ob vsakem daru se spomni na darovalca. Ko nimam ničesar, s čimer bi si zaslužil, se znajdem pred popolno zastonjskostjo in takrat se v meni začne pot hvaležnosti. Zato je lahko vsaka človeška stiska priložnost za hvaležnost in vrata v duhovno življenje. Sad duhovnega življenja je tudi preprostost. Zdi se, da ves svet rešuje probleme, če jih ni, jih pa naredi. Duhoven človek ne bo zapletal stvari. V duhovnem življenju je pomembno čakanje. Današnji svet pa je narejen na "takoj in zdaj". Zato postaja beseda čakanje sveta beseda, ker se v čakanju in pričakovanju veča v naši globini prostor hrepenenja in želje, posredno pa se oblikuje tudi hvaležnost. Želim vam lep dan z okusom po hvaležnosti.

6 min 26 s

18.11.2020

Marija Štremfelj: Psalm v Nepalu

Zadnji sončni žarki bledijo na pobočju gore v osrčju Nepala. Avtobus pripelje v vas, kjer življenje živi na ulici. Tam so otroci vseh starosti, mladi ljudje in starejši. Praznik, podoben našemu božiču, privabi na ulice vse. Doma so, pred svojo hišo, kjer veselje do življenja kipi v vsaki besedi in pogledu. Praznično so napravljeni, v najboljših oblačilih. Ne razumem besed, ki jih izgovarjajo, razumem pa čustva, ki jih ob tem izražajo. Radost in spoštovanje do življenja izžareva iz temnih obrazov. V ozadju teh temnih obrazov slutim ljubezen. Oči se brez zadrege srečajo z mojimi in v njih iščejo odmev moje ljubezni. Zadnji sončni žarki ugasnejo. Pobočje se zavije v temo. Posamezni odsevi sveče plapolajo v skromnih domovih. Kako lepa noč! Kako čudoviti glasovi narave grejejo moje srce. Vem, Gospod, gledam v tvoje oči, polne hudournikov in snežnih gora, pritajenih glasov v zavetju noči, kjer ni elektrike, je le procesija zvezd v Rimski cesti. Iščem ljubezen svojega Boga, svojega Očeta in jo prepoznavam. Prekrije me s toploto, izvabi solze v oči in privabi besede zahvale na ustnice. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da me ljubiš. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da ljubiš vsakega človeka in razumem, da hrepeniš po tem, da to ljubezen spoznamo. Najprej v lepoti stvarstva, potem pa v odmevu te lepote, v sprejemanju svojega bližnjega.

6 min 16 s

17.11.2020

Robert Friškovec: Dvignjene roke

»Roke kvišku!« zakliče ropar z najlonko na glavi, ki skupaj s pajdašem priteče v banko, da bi jo oropal. Brez skrbi, gre le za prizor iz akcijskega filma, takšnega, ki ga morda ujamete zvečer na televizijskih ekranih. V nadaljevanju filma se poziv ponovi, ko policija po dolgem zasledovanju z avtomobili, ki vključuje veliko akcijskih prizorov, ujame roparja. Končno pride do preobrata, ko se negativni junak z dvignjenimi rokami preda, in nasploh se vse dobro izteče. Dvignjene roke lahko pomenijo predajo, pomenijo, da smo nad nečim dvignili roke, obupali. Nekdo ali nekaj je močnejše od nas in soočenje nima več smisla. Ne iščemo več načinov ali pripomočkov, s katerimi bi se izvlekli iz zapletene situacije. Ničesar več nam ne ostane, ničesar več nimamo v rokah ali pri roki in to tudi pokažemo. Predati se je mogoče bodisi tako, da priznamo lasten poraz, svojo nemoč, majhnost in odvisnost od drugega. Mogoče se je predati tudi določenemu delu, prizadevanju, poslanstvu … Mogoče pa se je predati tudi osebi, mogoče se je predati Bogu. Dvignjene roke namreč lahko pomenijo tudi predajo v smislu izročanja, darovanja. Razprostrte roke simbolizirajo molitev, ki se dviga k Bogu, in hkrati našo pripravljenost sprejeti pomoč »od zgoraj«. Pri maši nas duhovnik povabi tudi, da dvignemo srca, kar pomeni to, kar smo, v vsej svoji pristnosti. Predamo svojo nemoč, svoje poraze in neuspehe Bogu in vse ostalo izpustimo iz rok. Vse ostalo tako postaja drugotno, v tistem trenutku je pomembno naše znamenje odprtosti za pomoč. Dvignjene roke so neke vrste S.O.S., poziv k reševanju. Molitev z dvignjenimi rokami pomeni tudi znamenje slavljenja, zahvaljevanja za vse dobro, za vso prejeto podporo. Drža naših rok lahko veliko pove o naši osebni situaciji, z dvignjenimi rokami gotovo izražamo svojo nesamozadostnost. Človek z dvignjenimi rokami priznava, da ni vse odvisno od njega in njegove moči. Zaveda se, da potrebuje pomoč, spominja pa se, da jo je že prejel in da vsi njegovi uspehi niso le plod njegovega truda. Dvignjene roke sočloveka izražajo prošnjo v stiski ali zahvalo, pričakovanje ali navdušenje. Dvignjene roke predstavljajo poraz zaprtosti ali zahrbtnosti in nas vabijo, da se jim pridružimo v prošnji ali veselju.

7 min 24 s

16.11.2020

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o družbeni soodgovornosti

Ni dvoma, da smo trenutno v težki situaciji, ki od nas terja veliko samoomejevanja – zaradi zdravja nas samih, naših bližnjih in družbe kot celote. Tudi ni mogoče zanikati, da so nekatere omejitve pretirane, morda celo nepotrebne, in drastično spreminjajo naš vsakdan, toda upiranje in neupoštevanje ukrepov gotovo ne bosta pripomogla k rešitvi. Glasniki individualizma in osebnih pravic dandanes radi pozabljajo, da smo vendarle vsi del neke skupnosti. Na svetu človek ni sam, pač pa ga z drugimi ljudmi povezuje tisoč nevidnih vezi, med katerimi so nekatere trdnejše in trajnejše, druge pa bolj kratkotrajnega značaja. Zato človek nima le pravic, ampak je tudi družbeno odgovoren. To misel so poudarjali zlasti pripadniki stoicizma, med katere se prišteva tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stoletja, ki je živel v izredno nezavidljivih časih, saj je rimski državi grozil propad, ljudje so množično umirali v vojnah ali pa sta jih pestili lakota in kuga. V svojih dnevniških zapisih je takole razmišljal o medsebojni povezanosti: »Vse, kar je, se prepleta med seboj. /…/ Kajti eden je svet, ki vse zaobjemlje, eden je bog, ki vse prešinja, ena je snov in zakon eden, eden je um, vsem razumnim bitjem skupen, in ena je resnica.« Po takem nazoru smo vsi ljudje del neke višje celote. »Kakršno je pri telesni celoti razmerje med posameznimi udi, takšno je – čeprav so ločena – medsebojno razmerje med razumnimi bitji,« je zapisal in s tem poudaril pomen skupnosti. Prav zaradi te medsebojne povezanosti bi morali še toliko bolj čutiti naklonjenost do svojega bližnjega in delovati v njegov, s tem pa pravzaprav v skupni prid: če smo namreč med seboj soodvisni, bodo vsa naša dejanja vplivala na skupnost kot celoto kot tudi na njene posamezne dele, torej na bližnje in navsezadnje na nas same. In nasprotno: če se odločimo, da ne bomo sledili navodilom, ki naj bi delovala z namenom ohranjanja javnega zdravja, s tem ne ogrožamo samo sebe, ampak tudi druge. Na drugem mestu zato Mark Avrelij zapiše naslednje: »Morda si videl že kdaj odsekano roko ali nogo ali glavo, ki je ležala kje ločena od ostalega telesa: táko podobo daje človek, ki je na svojo usodo nejevoljen, ki se – kolikor se le lahko – izloča iz družbe ali dela kaj sebičnega. S tem se človek, rekel bi, odtrga od naravne celote: bil je del telesa, pa se je sam odsekal.« S to primero filozof svoje bralce poziva, naj se zavedajo, da imajo vsa naša dobra in slaba oziroma nepremišljena dejanja posledice, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak vedno tudi neke širše skupnosti. Opominja nas, da kot svobodni državljani nimamo samo pravic, pač pa tudi dolžnosti: do nas samih, do države, predvsem pa do sočloveka.

6 min 8 s

15.11.2020

Božo Rustja: Kaj ste naredili iz sebe?

Nekoč so se zbrali na srečanju nekdanji učenci šole, ko so jo vodili redovniki. Starejši duhovnik, ki se je tudi udeležil srečanja, se je znašel v krogu nekdanjih učencev, ki jih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno je sprejel nekdanje gojence, ki so drug za drugim pripovedovali o sebi. Eden je bil arhitekt, ki je zgradil vrsto javnih zgradb, celo dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Zopet drugi je bil vodja menedžmenta velikega podjetja, ki je imel poslovalnice v številnih državah … Stari duhovnik je z zanimanjem poslušal naštevanje dosežkov in uspehov. Videti je bilo, da med njimi ni bilo nikogar, ki ne bi uspel. Duhovnik se je ob poslušanju pripovedi nekdanjih gojencev zadovoljno smehljal. Ko so končali pripovedovati, jim je čestital za njihove uspehe. Potem jih je prijazno vprašal: »Sedaj mi pa povejte, kaj ste naredili iz samih sebe?« Sledila je dolga tišina. Zelo zgovorni so bili samo, ko so govorili o sebi. Zdelo se je, da jih je kariera tako vsrkala vase, da so zanemarili osebno življenje. Svoje moči so tako osredotočili na učinkovitost, da niso imeli časa za čustveno, kaj šele duhovno rast. Ljudje lahko naredijo velikio v javnem življenju, doživijo pa polom v osebnem. So ljudje, ki so uspešni v poklicni karieri, zapostavljajo pa svoje osebno življenje. V evangeliju Kristus govori o treh ljudeh, ki so prejeli različno število talentov. Pohvalil je prva dva, ker sta dobro uporabila svoje talente, in grajal tretjega, ker je zakopal svoj talent. Ko Kristus govori o talentih, to ne pomeni talentov za glasbo ali šport. Tudi ti so sicer pomembni in v našem času so precenjeni in se še preveč ukvarjamo z njimi ter jim namenimo preveč časa. Kristusova prilika gre globlje. Pomembno je, kaj naredimo iz sebe, iz svojega življenja. Saj je življenje največji talent, ki nam ga je podaril Bog. Drugi talent so naši bližnji. Tudi te nam je Bog podaril in negovati ter razvijati moramo odnos z njimi, zlasti v družini. Končno je izredno velik talent naša vera. To je največji Božji dar, ki so nam ga posredovali naši starši in vzgojitelji v veri. Kako ga negujemo? V prvem berilu smo slišali hvalo vrli ženi. Ni uspešna in ni znana osebnost in vendar nam jo Sveto pismo daje za vzor. Zakaj? Ker je delovna, skrbna, modra in krepostna. Ima nekaj vrednejšega od materialnih dobrin in več od lepote. Ima ljubeznivo, razumevajoče in usmiljeno srce. Svoje številne talente daje v službo družine, sosedov in potrebnih ljudi ter je zato njen zgled izziv tudi za nas.

6 min 35 s

14.11.2020

Raid Al Daghistani: Bit in smrt

Človek je bivajoče bitje, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Čeprav se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na svojo lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti. Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi vrnitev objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta vrnitev ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas. Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč prav nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.

5 min 50 s

13.11.2020

Milan Knep: Upanje

Otroka, ki je zdrav in zadovoljen, se ne moremo nagledati. Drugačen je od vsega drugega, kar še obstaja. Njegovo telo in vse, kar lahko izrazi s svojim otroškim mišljenjem in čustvovanjem, je utelešeno upanje. V otroku ni notranjih bojev, velikih dilem in strahov, ki tarejo odrasle. Ker se popolnoma zanese na svoje starše, lahko mirno zaspi. Otrokovo spanje je zares videti sladko, saj ga preplavlja presežna milina angelov varuhov. Ker popolnoma zaupa, bremena prelaga na tiste, ki ga imajo radi. Zato ni čudno, da Jezus odrasle večkrat spomni, naj bomo kakor otroci. Predvsem v tem, naj tako kot otroci staršem sami zaupamo Bogu. Upanje nas ohranja. Toda upanje ni isto kot optimizem, kot nekakšna pozitivna notranja naravnanost. Sv. Peter pravi, da nas je Kristus prerodil za živo upanje. To upanje se ne navezuje na kak konkreten cilj ali željo, ki jo imamo. Pač pa je upanje tisto notranje duhovno stanje, da lahko gledamo prek vseh protislovij tega sveta, kriz, zmot, katastrof in bolečin, ki nas zadenejo. Upanje je po Pavlu poseben dar Svetega Duha, da nas ne stre spoznanje, ker se moramo nenehno poslavljati od toliko lepega, kar je ohranjeno v našem spominu, na kar smo navezani in je postalo del nas. Ob vsem, kar izgubljamo in od česar se poslavljamo, se lahko pogreznemo v brezdanjo otopelost. Izgubljanje dragih oseb in dobrin se seli v boleč spomin; prek njega skušamo krčevito ohranjati, kar se ohraniti ne more. Minevanje želimo nekako nadzorovati in ga narediti za neboleče. Sv. Peter pa nam jasno pove, da to ni mogoče, pač pa je možno nekaj drugega, da se lahko po veri v nas razodeva Božja moč, da v vsem lepem, kar doživimo, ne vidimo ničesar dokončnega, temveč samo znamenje prihodnjega življenja, ki nam je obljubljeno, čeprav o njem nimamo predstave. Do časa tega razodetja, dodaja sv. Peter, trpimo bridkosti, v njih se preizkuša naša vera, ki pa je dragocenejša od zlata, ki je minljivo. Petrov pogled je morda videti nerazumljiv, ali celo prazno obračanje besed, a kogar se je vsaj od daleč dotaknila Kristusova beseda, bo upanju, o katerem govori sv. Peter, pritrdil.

6 min 42 s

12.11.2020

Andrej Ule: Brez računic

Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov. Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene. Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.

6 min 39 s

11.11.2020

Edvard Kovač: Sv. Martin kot simbol sožitja z vsem stvarstvom

Te dni so prihajale iz Francije pretresljive novice o nasilju v francoskih šolah in cerkvah. Zato je prav, da se prav na današnji dan, ko praznujemo god sv. Martina Tourskega, spomnimo, da iz Francije prihajajo tudi veliki znanilci miru. Kot vemo, je sv. Martin kot škof v mestu Tours že v 4. stoletju nasprotoval smrtni kazni. Ta tudi za Slovence prikupen svetnik velja za prvega krščanskega svetnika, ki je svojo svetost dosegel na drugačen način kot z mučeništvom. Njegovo svetništvo je bilo v izkazovanju ljubezni do ubogih. Ljubezen je torej nekaj tako čudovitega, da nadomešča celo največje junaštvo, to je, da nekdo podari svoje življenje za drugega. Tudi naša življenjska izkušnja nas uči modrosti sv. Martina, da je pogosto težje za nekoga v polnosti živeti, kot pa zanj umreti. Toda sv. Martin nam je prav tako pokazal, da je potrebno mlade za vrednote vzgajati in jih učiti. Zato je tudi sam vztrajno poučeval svojo meniško skupnost mladih redovnikov in ni odnehal, četudi je bil kdaj neuspešen. Kdaj se je kakšen učenec tudi oddaljil od njegovega nauka in ni več verjel, da bi bil človek sposoben prave božanske ljubezni. Da, verjeti, da se Bog sklanja k človeku z neizmerno ljubeznijo, kljub njegovi bedi in nemoči, zato je bil potrebno ob zatonu Rimskega cesarstva kar velik pogum. Še večji pogum pa je bil potreben za verovanje, da je vse stvarstvo nekaj čudovitega in da ni sovražno razpoloženo do sočloveka. Še več kot same teološke in filozofske razprave o nauku in življenju sv. Martina, nam razgrnejo legende, ki so se o njem izoblikovale. Tako nam že njegov prvi življenje pisec, Sulpicij Severij pripoveduje zgodbo, kako je svetniku, ki je hodil skozi naše kraje, medved pojedel njegovo živinče. Toda svetnik ga je pokaral in medved je sprejel, da popravi škodo ter je zato nosil njegovo prtljago na mesto živinčeta. Ta zgodba razgrinja veliko modrost. Na eni strani je potrebno sprejeti, da so živali med seboj v bojevitem razmerju. Tukaj človek ne sme posegati v naravo, kajti s tem podre njeno ravnovesje in živalske vrste, kar se dogaja danes, iz čudovitega Božjega stvarstva začno izginjati. In na drugi strani nam ta legenda pove, da človek lahko živi v prijateljstvu z živalmi ter jih iz svojih nasprotnikov naredi za zaveznike. V tej razsežnosti je sv. Martin zelo sodoben, kajti tudi današnji naravo varstveniki nas uče, da so vse živali v Božje stvarstvu na ta ali oni način človekove zaveznice.

6 min 37 s

10.11.2020

Silva Matos: Oči nad masko, ki pokriva obraz

Iščem obraz, oziram se vanj, a je pokrit z masko. Prav presune me, ko v očeh vendarle prepoznam obraz »svojega brata, svoje sestre«. Spominjam se, kako sem na seminarjih, različnih predavanjih, srečanjih, učila o odprtosti pogleda. Kako se pogledamo, ko govorimo z nekom, kako gledamo, ko se pozdravimo, ko si sežemo v roke. Kako lepo je, če si lahko sežemo v roke, me prešine. Danes ob opravkih skušam na hitro urediti, kar moram, se izogibati bližini. Hitro se oddaljim, ko je gneča, zavedam se svoje odgovornosti za zdravje, svoje in drugih. A vendarle se vedno srečam. Srečam se z očmi. Tisto, česar me je epidemija naučila, je zagotovo pomembnost skromnosti. S ponižnostjo v srcu se oziram na nemoč, ki jo doživljajo ljudje na vseh koncih sveta. Naučila sem se, da upoštevam dobronamerne nasvete, pravila stroke, če se le ne zmotim, če v naglici ne pozabim. Kako požrtvovalno, iznajdljivo, tudi z drobnimi pozornostmi skrbijo, da bi bili ljudje čim manj ogroženi. Hvaležnost postaja moj vsakdanji občutek. Za vse, ki delajo dobro, ki zdravijo bolne, za tiste, ki skrbijo zase, za druge. Koliko pozornosti je med nami, koliko pomoči, pripomočkov za varnost. Hvaležno se ozrem v oči nad masko, ki pokriva preostali obraz. In opazim pozoren pogled, odprt pogled. Nič odmikanja – kot sicer stori toliko ljudi. Navidezno pogledajo vate in hitro odmaknejo pogled. Te vprašajo, kako si, a pogledajo stran. Kot da bi se bali stika. Danes pa je toliko odprtih oči. Gledam. Včasih lahko opazim barvo, vidim toplo rjave, svetle, temne. Včasih so oči priprte. Močne so. Kako so se približale! Vedno večkrat vidim v njih malo, drobno srečanje, pogosto vprašanje, negotovost ali prijaznost. Le redko opazim strah, morda le nelagodje, negotovost, a vendarle prevlada radovednost. Oči govorijo. Z očmi se spoznavamo, nikoli ne sodimo. Naj v mojih očeh nikoli ne prevlada mračnost, agresivnost. Naj bo v mojih očeh žarek upanja, skrb zate. Da se s tem utrjujejo upanje, pogum in dobrota. Pomislila sem in zazdelo se mi je, da sem med enkratnimi, skrivnostnimi ogledali duš. In velja, kot pravi Jezus: kdor je med vami vsemi najmanjši, ta je velik. Ko sprejmem tega »božjega otroka«, sprejmem tebe, moj Bog.

6 min 26 s

09.11.2020

Dušan Osojnik: O človeku in naravi

Ni malo takih, ki izkoristijo vsako priliko, da bi šli v naravo, na izlet ali samo na krajši sprehod, velikokrat tudi ne glede na to, kakšno je vreme. Samo da so na čistem zraku, obdani z brezskrbnim žvrgolenjem ptic, lazenjem žuželk po travniških cvetlicah, kamni, ki se nastavljajo žgočemu soncu ali deževnimi lužami, ki sramežljivo usihajo. Da bi lahko človek vse to opazil, mora biti sproščen in nikamor se mu ne sme muditi. Ko je takšen, je tudi spravljen s seboj in z življenjem, ki ga živi. V ljudeh, ki jih srečuje, ne vidi slabega, kvečjemu opazi kakšno njihovo nerodnost. Kje se torej človek najbolj spočije ali poživi utrujena duha in telo, če ne prav v naravi? Četudi živi v še tako lepem in udobnem domu, ali obstaja kaj takega, kar bi lahko nadomestilo neopisljivo harmonijo, lepoto in zdravilno moč narave? Ste se kdaj vprašali zakaj se je tako enostavno sprostiti v naravi in zakaj veliko težje v običajnem socialnem okolju, kjer smo obkroženi z drugimi ljudmi, z betonom, asfaltom, oziroma z vsem mogočim? Da bi si lahko odgovorili na takšna vprašanja, je potrebno uvideti, kako je narava v svojem harmoničnem sozvočju neštetih raznolikosti in navideznih nasprotij, vedno odprta in vsa na voljo. Tudi takrat, ko se prebujajo njene rušilne moči, človeka dovolj zgodaj opozori, da se lahko umakne na varno. Narava po ničemer ne hlepi, ničesar ne zahteva, nikoli ničesar ne pričakuje in le daje – sebe, takšno, kakršna je. In to prav vsakomur enako, ne izbira med nikomer. Narava ne ogroža človekovega ega, njegovega ponosa, konceptov ali prepričanj. Narava namreč nima stališč ali mnenj, ničesar ne zagovarja in ničemur ne nasprotuje. Človek lahko v naravi brezskrbno odloži številne ščite, številne maske, za katere je prepričan, da so potrebne, če hoče v vsakdanjem življenju preživeti psihološko oziroma materialno. Lahko tudi človek sobiva z naravo in predvsem s sočlovekom na podoben način? Zagotovo, a v polni meri šele takrat, ko lahko najprej v miru biva sam s seboj. Tak človek je zdrav in radoživ, bistrega in odprtega duha, v srcu pa osvobojen jeze, ponosa, zamer, sovraštva in podobnih zablod. Njegova življenjska pričakovanja so uravnovešena, tudi v malenkostih vsakdanjega življenja najde veselje. Poglavitne razloge, ki preprečujejo takšno življenjsko držo, je iskati v raztresenosti in zmedenosti uma, pa tudi v nevednosti o tem, da je mogoče, ne glede na okoliščine v katerih se človek nahaja, živeti zadovoljno in umirjeno.

10 min 58 s

08.11.2020

Andrej Šegula: Razmišljanje o prihodnosti

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Športni navdušenci vemo, kaj pomeni gledati prenos nogometne tekme ali pa biti na tekmi sami. In če se odločimo, da bomo šli na tekmo, imamo dve možnosti. Prva je, da vnaprej kupimo karto in v miru čakamo dan nogometne tekme. Lahko pa izberemo tudi drugo pot: da gremo na tekmo, rekoč, če karto dobim, bom šel, če ne, pa ne. Ta način razmišljanja bi lahko preslikali tudi na naše življenje. Moder in preudaren človek razmišlja o prihodnosti, tudi o koncu svojega življenja, o večnosti. Ta način razmišljanja nam lahko pomaga razumeti današnji evangelij, ki pripoveduje o desetih dekletih, povabljenih na svatbo. Svatba v evangeljskem kontekstu pomeni nebeško kraljestvo, večno življenje. Svatba je nekaj veselega, kljub temu pa Jezus pokaže na resnost življenja in zdajšnjega trenutka, saj nas pouči o resnici, ki nas pretrese: od desetih jih le pet lahko vstopi na svatbo. Zakaj? Ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker, neumnice, s seboj niso prinesle olja. Kaj torej predstavlja »olje«, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji, razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo to naše umrljivo življenje za ljubezen, za dobra dela, za dela usmiljenja, saj po smrti to ne bo več mogoče. Ljubezen je torej »glavna karta« našega življenja. Spomnim se redovnega sobrata, ki je mlad umrl za rakom. Potem ko mu je zdravnik povedal diagnozo, mi je rekel: nisem se spomnil na vse svoje uspehe v življenju, nisem se spomnil na diplomo na biotehniški fakulteti, nisem se spomnil svojega poslanstva v Zambiji, nisem se spomnil … Edino vprašanje, ki mi je priplavalo na površje, je bilo, koliko ljubezni je bilo v mojem življenju, koliko sem ljubil svoje bližnje, koliko ljubezni je bilo položene v delo, ki sem ga opravljal. Danes se izplača kupiti karto za nogometno tekmo, pa četudi bo nogometna tekma šele prihodnji mesec. Danes se izplača biti dober in živeti ljubezen, kajti drugi mesec se lahko zgodi, da bo že prepozno.

6 min 47 s

07.11.2020

Marko Uršič: Mali harmonični labirint

Če se vprašam, ali je skrivnostna globina, tista sublimna, popolna in večna lepota, ki sije iz Bachove glasbe, izraz njegove osebne vere, še več, ali je Bachova glasba kot taka religiozna – ali pa, če si zastavim vprašanje drugače, manj osebno: ali je smisel, ki ga nosi ta glasba v sebi in s tem »dokazuje« tudi véliki smisel sveta, navsezadnje religiozni smisel, smisel vere, morda celo izraz poslednjega, eshatološkega upanja – potem lahko na to vprašanje odgovorim samo dvoumno, s paradoksom: »da in ne«. Iz Bachove biografije vemo, da je bil globoko veren človek, napisal je tudi veliko sakralnih del, glasbenih maš, oratorijev, koralov idr., vendar pa okoliščina, da njegovo, zlasti »posvetno« glasbo (preludije, fuge, partite, sonate, koncerte idr.) posluša nekdo, ki ni kristjan, na primer kak Japonec, prav nič ne zmanjšuje njene vrednosti za tega poslušalca. Prepričan sem, da tudi če bi Bacha poslušali glasbeno občutljivi »marsovci«, bi v tej glasbi slišali tisto vesoljno lepoto in harmonijo, ki jo slišimo mi. Po drugi strani pa je religiozna vsaka, tudi najmanjša »posvetna« skladba velikega mojstra, recimo Mali harmonični labirint za orgle – tako kot so religiozne Van Goghove slike zvezdnega neba. Podobno, čeprav seveda drugače, je »religiozna« tudi znanost: takrat, ko išče resnico narave, ko skuša razbrati »božje misli«. Tako je treba razumeti tudi tiste slavne Einsteinove besede: »Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.« Einstein ni bil konfesionalno veren, verjel pa je v vesoljnega Boga, podobno kot pred tremi stoletji njegov najljubši filozof Spinoza. Naj torej sklenem z mislijo, da je lepota, bodisi umetniška bodisi znanstvena bodisi lepota same narave, tudi religiozna, vselej ko je v njej globina, skrivnost – kajti – nič ni samo to, kar se kaže na površini, obenem pa ni globine brez površine.

6 min 58 s

06.11.2020

Metka Klevišar: S kožo ali brez nje?

V življenju nas vznemirjajo mnoga vprašanja, ki nam ne dajo miru in na katera iščemo in iščemo odgovor, pa ostanemo brez njega. Tako so mi pripovedovali o starem gospodu, ki ga je predvsem zadnje leto pred smrtjo, ko je slutil, da se mu življenje izteka, nenehnoo mučilo vprašanje: »Kako bo ob vstajenju? Bom vstal s to kožo ali brez nje? Kakšen bom takrat?« Z vsemi, ki so prihajali na obisk, se je o tem pogovarjal, skušal je tudi kaj prebrati, toda nazadnje ni vedel prav nič več kot na začetku. S kožo ali brez nje? Kdo ve? \tVse, kar rečemo o življenju po smrti, je čisto ugibanje, je slikanje večnosti s pojmi, kakršne poznamo v tem življenju, ki pa za večnost gotovo ne veljajo. Vsak si lahko naslika svojo večnost takšno, kot misli, da bi mu bilo v njej lepo. Nesmiselno pa je, če se potem prepiramo, kdo ima prav in kdo ne. Verjetno bomo vsi presenečeni, ko se bomo znašli tam. \tZa kakovost našega življenja je zelo pomembno, da znamo živeti s skrivnostjo. V današnjem svetu to ni tako lahko. Miselnost današnjega sveta je, da je možno vse spoznati, vse analizirati, vsemu biti kos. Samo znanost mora še nekoliko napredovati, pa ne bo nobenih skrivnosti več. Samo malo moramo še počakati. To lahko doživljamo na vseh področjih. V medicini pa je takšno razmišljanje še prav posebno navzoče. \tZanimivo, koliko se ljudje prepirajo in so se tudi v preteklosti prepirali prav zaradi takšnih vprašanj. Ljudje, ki ne znajo preprosto živeti s skrivnostjo, znajo biti včasih zelo nestrpni do vseh, ki mislijo drugače kot oni. Ker se v sebi čutijo negotove, hočejo potrdilo od drugih. Nestrpnost je vedno znamenje lastne notranje negotovosti. \tNam vsem bi želela, da bi znali živeti s skrivnostjo – živeti, ne da bi vedeli, kako, in se veseliti tega novega, česar si zdaj niti predstavljati ne moremo. Morda lahko samo za drobec hipca kaj zaslutimo. Da bi verjeli obljubi, kot jo beremo v Razodetju: »Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21, 3-4)

6 min 50 s

05.11.2020

Miljana Cunta: Smrt

»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je hkrati tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane samo – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni umrli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, ampak tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za umrlim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najtemeljnejšim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggievem chiaroscuru se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« konča pesnica, »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«

6 min 13 s

04.11.2020

Karel Gržan: Mir v duši

poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja o človeku kot iskalcu presežnega, duhovnosti in notranje umiritve.

4 min 53 s

03.11.2020

Marko Rijavec: Prostor za drugega

Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je post za telo koristnejši od marsikaterega drugega zdravila, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje, pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti kot temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje. »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Če bo tisto preveč, kar imamo, dobil nekdo, ki ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)

4 min 42 s

02.11.2020

Alenka Veber: Zadnja ura

Ko sem se odpeljala v mesto, najbližje mojemu domačemu kraju, se mi je stožilo po dobrih starih časih. Zato sem vstopila v majhen prostor, ki je bil trgovina in delavnica hkrati. V njem, starejši prebivalci mesta bi vedeli točneje, že vsaj pol stoletja navija čas edini urar daleč naokrog. Njegovi bližnji sosedje vedo povedati, da v trgovinico in delavnico hodi samo še zato, da mu čas hitreje mine. Zato je urar vesel vsakogar, kdor vstopi v njegov prostor in mu lahko navije uro. No, ne ravno z zavijanjem uhljev. Še vedno pa rad zamenja prazno baterijo v uri ali urni pašček. V mali urarnici nisem bila sama, zato sem se, da mi je čas hitreje minil, s pogledom sprehodila po stenskih urah. Na eni izmed njih je pisalo tiha ura, kar je pomenilo, da se ura ponaša z izjemno tihim zvokom premikanja kazalcev, zato nas s svojim delovanjem ne moti. Sama sem iskala klasično budilko, z ročnim navijanjem in zanesljivim drdranjem, ki se sproži ob nastavljeni uri. Stara budilka se je že dolgo tega ustavila, urar bi ji mogoče lahko zamenjal mehanizem, a preteklo bi preveč časa, da bi v škatli s starimi, a še vedno uporabnimi rezervnimi deli našel pravšnjega. V naši domači hiši smo imeli v obdobju mojega otroštva samo eno budilko. Zanjo je skrbela stara mama, ki je uro prenašala iz svoje sobe v kuhinjo in jo postavljala na kredenco. Še preden sem poznala na uro, sem rada prisluhnila njenemu enakomernemu tiktakanju, ki mi je kot otroku krajšalo čas. Ko je stara mama umrla, so mehanizem ure fizično ustavili. Pokojničino zadnjo uro so nato naznanili cerkveni zvonovi. Umiranja in smrti takrat nisem razumela kot nekaj končnega, kot prehajanje duše v večnost. Za vaško otročad je slovo od rajnega pomenilo predvsem nekaj vznemirljivega: vse od plastičnih vencev do pogrebcev in neutolažljivega joka. Da ne govorim o grobarjih. Otroci smo jih nagajivo opazovali izza zidu na pokopališču ter se zdrznili ob pogledu na trhle kosti, pomešane z ilovnato zemljo. Kot otrok se smrti nisem bala, saj je nikoli nisem videla prihajati. Nanjo so me spominjali samo budilka in mirujoči kazalci na številčnici. Starinske budilke, na kateri bi nekdo ob moji smrti ustavil kazalce, v urarnici nisem dobila. Prav tako se nisem odločila za nobeno izmed razstavljenih ur. Na nobeni namreč nisem našla dneva in ure, ko se bom neposredno spopadla s svojo smrtjo. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, v Matejevem evangeliju lahko preberemo: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24,36) Tudi zato imam veliko raje uro, katere tiktakanje zanesljivo slišim. Šibek glas pri premiku urnega mehanizma me namreč spominja na neizogibno minljivost.

6 min 31 s

Stran 6 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov