Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2162 oddaj

2162 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


27.04.2020

Metka Klevišar: Ni govora

Mnogo lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. \tPrav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« \tTakšna situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj takšen »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takšnih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. \tSkupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjerkoli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. \tNe vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«

5 min 42 s

26.04.2020

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

7 min 4 s

25.04.2020

Danijel Brkič: Zakaj je ateist kristjanu brat

Spoštovani, nočem vam vere vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. Če skušamo svojo resnico vsiliti drugim, je takšno vsiljevanje vedno nasilje in zločin. Filozof in teolog Branko Cestnik pravi, da se Bog vrača v svoj svet, zato kličem na pomoč ateiste, ne pa vernikov. Zakaj je v svetu hitrih sprememb in migracij postal ateist kristjanu brat? Zato, ker so pošteni dvomi plemenitejši kot čistunska vera. Tisti, ki se obnašajo kakor angeli, so najmanj prepričljivi. Največji sovražnik krščanstva je krščanstvo samo, ne pa ateizem. Verski fanatik je človek, ki odkrije majhno resnico in vse drugo priostri v smeri k temu. Fanatik pozna samo eno, svojo resnico; kar se ji ne prilega in se vanjo ne vklaplja, zanj ne obstaja. Za svojo resnico je pripravljen dati življenje, se spreti z najboljšimi prijatelji in početi stvari, ki so nerazumne. Verski fanatik je domišljavo ošaben, nestrpen in elitistično izključujoč. Takšni vedo o Bogu več, kot vé Bog o sebi. Hvalijo se, da so Boga videli, da poznajo njegov urnik in da lahko kot posebni Božji izvoljenci, agenti z Božjo koncesijo, izvršujejo Božjo voljo, tudi če na agresivni način. Bog take manipulacije in takega fundamentalizma ni Bog Svetega pisma. Zato je postal ateist kristjanu brat, fanatični vernik pa oba preganja in ju sovraži. Fanatiki so besedo Bog skozi zgodovino toliko umazali in onečastili, da je postala odbojna in osovražena. Božjega imena ne bi smeli imenovati vsaj sto let, da bi se njegovo ime nekoliko očistilo. Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom kot s prefinjenim pobožnežem, ki se šopiri z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, fanatik pa je svojega Boga presit in naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več, kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi zapis Dostojevskega: »Ateist je na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga.« To drži, kajti če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.

6 min 26 s

24.04.2020

Silva Matos: Se lahko pogovarjamoTudi o smrti, o celotnem življenju?

Danes veliko štejemo. Štejemo koliko dni smo že v osami, štejemo koliko ljudi je okuženih z novim, se vedno ne dovolj poznanim virusom. Štejemo, koliko zaščite potrebujemo, jih imamo in nam jih manjka. Vedno znova štejemo tudi umrle, ki niso premagali tega virusa. In pride, počasi pride tesnoba. Hujša je, če nikoli nismo in tudi zdaj nočemo, »ne moremo« govoriti o tej temi. Zanimiva je misel, ki ponazarja doživljanje tiste osebe, ki je izgubila svojega ljubega. Pravi, da je ne bremeni toliko njegova odsotnost, kot pa tisto, kar ni bilo izrečeno med njima. Tisto, kar je bilo neizrečeno, ker je ostalo nerešeno, bolečina, ki je bila neizražena, je ostala zaprta, zatrta v srcu, zavita v tesnobo. Tudi današnji čas prinaša soočenje z vsem, kar sem, kar nosim v sebi. Imam svetlobo, imam pa tudi temačnost. Sprememba odpira dvom. Spoznavam svojo omejenost, a odkrivam tudi svoje bistvo. Lahko preizkušnjo sprejmem kot lekcijo in se moja drža izrazi v sočutni, ljubeči drži, da se vključim z dobroto. Pogovarjam se z Bogom, se hranim z njegovo svetlobo. S skromnostjo, dobrohotnostjo se obrnem k drugim. Enostavno ozrem se po ljudeh, ki me potrebujejo, ki jih je strah, jih ob nezaupanju v sedanje okoliščine grabi panika, izgubljajo pogum. Jok je lahko v težavah zdravilen. Zdravilno je tudi izraziti jezo, nemir, vse, kar se dogaja v meni. Veliko se pogovarjajmo. Pogovarjam se z ljudmi, zasidran v svojem notranjem miru. Nekje sem slišala, da prevlada v nas tisto, kar sami hranimo, lepo ali grdo. Lahko rečemo tudi dodajamo svetlobo, ali se potiskamo v temo. Oboje pravzaprav lahko v današnji situaciji izkusimo. Pride dan, ko se natrpa negotovost tudi v meni, pretresenost nad grozo, težo življenja. Tudi tema te lahko spet požene naprej. Ni sramotno, če tudi sam sebi priznaš, da ti je težko. Morda ti zmanjkuje moči, ker se razdajaš bolnim, umirajočim. Namesto, da vztrajaš v navidezni trdnosti, se pogovori. Izrazim se na nek način, da me nekdo sliši. Narediš tisto, kar lahko zdaj, danes, tu, s svojimi močmi, svojimi možnostmi. Pomaga, ko se pogumno »ozreš« v oči trpečega. Je kot navdih, ki navdihuje za drugega. To je milost. Želim biti navdih za druge. A pretresljiva je pripravljenost, da se žrtvujem za drugega. Kot tisti italijanski duhovnik, ki je umrl, ker je svoj respirator podaril mlademu bolniku, ki je tako preživel. »Ljubezen ni samo pripravljenost dati življenje, je dati življenje,« pravi Chiara Lubich.

6 min 9 s

23.04.2020

Alenka Veber: Zdrsi in padci

Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah. Danes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke. Morečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter. V običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja. Sledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami. Cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili. Mogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa.

6 min 52 s

22.04.2020

Edvard Kovač: Stvarstvo je nekaj čudovitega

V teh težkih kriznih časih morda tudi nas popade skušnjava, da bi preklinjali ta svet, da bi besneli, ker moramo prenašati tegobe sovražnega virusa. Toda podobna občutja so prežemala tudi izvoljeno ljudstvo, ko je bilo pet stoletij pred Kristusom v babilonski sužnosti. Da bi razumeli takratne Izraelce, pojdimo v mislih proti Bližnjemu vzhodu in hitro bomo ugotovili, kako znajo tam ljudje sočno preklinjati. Zanimivo je, da sta prva na udaru Sonce in Luna, potem vsa nebesna telesa, pa tudi osebe, ki so nam najdražje. Toda zakaj so prav nebesa, Bog sam in vse stvarstvo prvi izrazi v človeškem preklinjanju? V ozadju je starodavna vzhodnjaška gnoza, ki je imela ves snovni svet, v katerem živimo, za vir zla ali pa vsaj za posledico hudobe, ki je porodila ves materialni svet, tudi človeško telesnost. Od tod še želja po preklinjanju tiste telesnosti, ki bi morala biti najbolj spoštovana, to je dekliškega ali ženskega telesa. Zdaj lahko razumemo prvo stran Svetega pisma ne samo kot zanimivo pripoved o nastanku sveta, ampak tudi kot prerokov »zagovor Boga«, da vse, kar je Stvarnik naredil, vendar ni slabo. Prav obratno, vsaka stvar, ki jo je ustvaril, Sonce in Luna, Zemlja in vodovje, rastline in živali, človek kot moški in ženska, vse je čudovito, dobro, ali celo zelo dobro! Prvi stavki Biblije so torej hvalnica Bogu, ki je kot Stvarnik napravil čudovite reči, zato se jih ne sme preklinjati. Prav nasprotno, Bogu se moramo zanje zahvaljevati in jih občudovati kot izjemno darilo, ki smo ga prejeli. Toda v Spodbudi papeža Frančiška »Ljubljena Amazonija« čutimo, da ta uboga Zemlja s svojim bogatim rastlinjem, z različnimi živalmi in tudi z zelo bogato kulturno dediščino tradicionalnih ljudstev enostavno ni ljubljena. Sveti oče je prepričan, da vse, kar ima posamezno ljudstvo ali narod, ni samo njegovo, ampak od vsega človeštva. Tako je tudi Amazonija pomembna za ohranitev vsega stvarstva, hkrati pa so tam ljudstva, ki nas učijo, kako je treba živeti v prijateljskem odnosu z okoljem in z vso naravo. Z naravo mora človeštvo znova skleniti prijateljsko zavezo, tako kakor je to storil očak Noe. Velika skušnjava je, da bi vse to bogstvo amazonskih gozdov in njihovih rek dajali v nič, oziroma jih cenili le toliko, kolikor bi jih lahko izkoriščali za zaslužek. Papež zelo dobro opozarja, da če to dopustimo, potem bomo zaradi dobička zastrupili in ugonobili vse vodovje, zrak in Zemljo. Tako se nam njegov klic kaže kot vpitje prerokov v Svetem pismu. Ne, vse kar je na tem svetu, ni slabo, je lepo, dobro, vse je čudovit Božji dar! Ta dar je prejelo celotno človeštvo, zato ga ne smemo ugonobiti, bodimo ga veseli in ga obvarujmo!

6 min 7 s

21.04.2020

Ignacija Fridl Jarc: O rakavih ranah družbe

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.

6 min 4 s

20.04.2020

Janez Vodičar: Trpljenje kot pot do ustvarjalnosti

Pred nekaj tedni sem ob petstopetinštirideseti obletnici rojstva velikega umetnika Michelangela o njem slišal, kako je bil trmasto delaven in se ni zmenil za trpljenje, ki ga je stalno doživljal. Bil vzkipljiv in hitre jeze in ni poskrbel, da bi si na kakršen koli način olajšal življenje, kljub številnim možnostim, ki jih je imel. Težko si predstavljam večino izmed nas, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si zjutraj zaželeli naporen in težaven dan in ne bi že navsezgodaj vse postorili, da bi se na daleč izognili mučnim trenutkom, ki nas morda čakajo danes. Kdo si bi želel biti zaprt v svoji hiši, če to ni nujno potrebno. Kdo bi si želel bolezni, težkega dela, če se temu lahko izognemo. Tudi meni je bila sprva Michelangelova ideja, da trpljenje ustvarja najbolj vzvišeno umetnost, tuja. Verjamem, da v težkih trenutkih človek veliko zmore. Da pa bi človek v trpljenju umetniško cvetel, se mi je zdelo manj verjetno. Ko smo v teh dneh odrezani od drugih; ko ostajamo s takimi ali drugačnimi strahovi v ozkem krogu najbližjih ali celo sami; ko nihče več ne more zagotoviti, kaj bo jutri; takrat večina izmed nas otrpne in postane del tihe in mrmrajoče množice, ki le čaka, kaj bodo drugi rekli, kako se bodo obnašali in kako bomo najlažje prišli skozi. Saj so mnogi, ki so pogumni, ki se potrudijo in pomagajo potrebnim. Prav je, da smo pozorni do njih, jih opazimo, jim vlivamo pogum. Velika večina pa bi rada nazaj v tisto utečeno življenje, kjer smo se tako ali drugače zamotili, izvili iz trpljenja in utišali vsa vprašanja, ki bi nas lahko morila. Zdi se mi, da Michelangelo ni bil tak. Ni se skrival, ni molčal celo pred največjimi avtoritetami tistega časa, ni se vlekel iz izzivov, ki jim na prvi pogled ni bil kos. Take trenutek preizkušnje, trpljenja, je vzel kot možnost za ustvarjalnost. Če pogledamo sebe; zaprti smo v svoja stanovanja, z vsem že poznanim, naveličani včerajšnjega, ker vemo, da danes ne bo nič drugače, smo postavljeni pod vprašanje: kaj zdaj. Lahko to vzamemo kot trenutek nemoči, mučenja, priložnosti za nerganje nad vsem in vsemi. Lahko pa je to priložnost, ko si rečem: naredil bom nekaj lepega zase in za druge. Želim vsem vam, ki me poslušate, da bi danes zmogli vsaj malo tega, kar so zmogle številne velike žene in možje. Vzemimo zares Michelangelovo misel, da v trenutkih trpljenja lahko ustvarjamo najbolj vzvišene umetnine. In največje umetnine so lahko čisto majhne. Zato naj bo danes dan, ko bomo zvečer lahko rekli, da je svet boljši in lepši prav zaradi mojega trpljenja.

6 min 12 s

19.04.2020

Rade Despotović: Pravoslavna velika noč

Ljudje, veselite se, narodi, slišite, Kristus je vstal in radost prinesel! Krščanstvo je vera veselja, velika noč pa je najbolj vesel praznik. To je zmaga v našem imenu, v imenu ljudi, ki odpravlja vse meje, tiste med nami in tiste med Bogom in človekom. Kristus je premagal smrt iz ljubezni do nas, iz svoje ponižnosti, pa mu ni bilo treba. In prav tej ljubezni in ponižnosti moramo slediti in ju pričevati v tem težkem in nenavadnem času. Gospod pozna vsa naša trpljenja, žalosti, bolečine in strahove, največji od katerih je smrt. Vse religije sveta, umetnost, znanost imajo potrebo, da bi premagale smrt, kajti smrt ločuje tiste, ki se ljubijo. Kristus je vse to vzel s seboj na križ in obudil v življenje: veselje, vero, upanje in ljubezen, ki je nekaj največ. Ljubezen ne pozna meja, bolj ko jo delimo, bogatejša je. Zato v tem (vstajenjskem) času naberimo najlepše sadove in jih uporabimo za tisto, za kar jih prej nismo. V toplini našega doma, v objemu bližnjega, z veseljem ob njegovi prisotnosti in nasmehu, brez potrošniške utrujenosti in obremenjenosti posvetimo in podarimo čas drug drugemu. Namesto dragih daril bodimo kreativni, vzemimo v roke papir in barvice in naredimo otrokom velikonočno voščilnico. Oni to že leta počnejo za nas. Prebudite uspavanega otroka v sebi, veselite se, kajti takšnim je namenjeno nebeško kraljestvo. Vsi talenti in spretnosti, ki jih imamo, so ravno tu, da bi se uresničili v drugem. Vse vrednote, ki jih iščemo, so tu zdaj in pred nami. Ljubezen ni kakšna kreposti, ki bi nam bila dodana, temveč človek živi, ker ljubi. Ljubim, zato sem. Z ljubeznijo uresničujemo sebe v prostoru drugega, najprej v Božjem prostoru in nato v prostoru bližjega. Velika noč potrjuje, obnavlja in nam prinaša ljubezen kot način bivanja. Vera v vstajenje in vera v ljubezen nas vse zbližujeta, kajti samo Kristus je merilo in po meri naše vere in življenja, s katerim to pričamo, lahko drug drugega prepoznamo kot brata. Skrivnost Velike noči je vse okoli nas in v nas. Človeške celice se nenehno obnavljajo in obujajo, celotna narava je priča vstajenju, zvezde igrajo, gore pojejo, čebele rojijo, ptice prepevajo, kot govori neka pesem. V vstajenju najdemo sebe in smisel svojega življenja. Zato naj zvone zvonovi! Vsem sporočite: Kristus je vstal in radost prinesel!

6 min 42 s

18.04.2020

Polonca Zupančič: Mark Avrelij

Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...

7 min 13 s

17.04.2020

Berta Golob: Pogača

Najbrž ne ve prav vsak, kaj je pogača. Poseben kruh, res poseben in res za posebne priložnosti. Vsaj nekoč. Toda do kam pa sega ta »nekoč«? Za mladostnika neujemljivo daleč, čeprav kdaj ne dlje kot v včerajšnji dan. V zvezi s pogačo, kakršno imam v mislih, že skoraj sto let v preteklost. A treba je računati tudi na krajevne daljave. Kjer živim, pogače nihče več ne omenja. Potem je tudi speči ne bi znal. Pač, kake babičine recepte bi moral najti. O, kar za razkošje pa pogače niso pekli! Za dogodek, za res velik dogodek! Med najnajvečje je sodilo rojstvo. Testo, da bi obliznil kar surovo. In premnoga gospodinja ga je. Čisto nazadnje, da se je prepričala. Saj takrat je bilo glede okusa že prepozno, pa vendarle. Testo, zameseno s posebnim občutjem. Pogača bo za porodnico! Otrokova botra jo ji je spekla. Najboljša moka, mleko in smetana, sladkor, nekaj maščobe, ne preveč kvasa in bognedaj premalo. Iz vsega tega mehko, voljno testo, ki mora počivati in pokrižano mora biti; ja, v imenočetainsinainsvetgaduha! O ja, pa tudi ob žetvi je gospodinja spekla pogačo. Mislite, da je bila žetev nekoč kar tako! Takrat, ko še ni bilo traktozavrov in so na njivi žele žive žanjice. Pripognjene ves ljubi dan, ožgane od sonca. Snopi prihodnjega kruha, spravljeni v kozolec, so naznanjali obilje ali pomanjkanje, a bili so in na njivi je bil pobran vsak žitni klas. Obrok po mlačvi ni minil brez pogače. Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Če me spomin ne vara, je to zapisal Josip Stritar iz Podsmreke. Zveni pregovorno. Naslonjeno na poljedelsko življenje in velja vseobsežno. Pogače pa, pogače niso več tako starosvetne kot nekdaj. Ker nam je dobro, ker poznamo zdaj celo butične pekarne z dobrotami, ob katerih je pogača kot pepelka. V eni od zelo znanih slovenskih pekarn so mi ob sedmih zvečer povedali, da bodo zadnji ostanek neprodanega oziroma neoddanega raznovrstnega kruha požgali. Zakaj da ga spečejo preveč? Izbira mora biti do zanje minute, je bil pa odgovor. Ste tudi vi kdaj odvrgli kruh v smetnjak? Ja, kaj morem za to. Ne morem ga poslat črnčkom v Afriko. Upam, da ne boš kdaj sredi zdaj presite Evrope prosil zanj.

6 min 55 s

16.04.2020

Emanuela Žerdin: Samo nasmeh potrebujem

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.

6 min 31 s

15.04.2020

Nejc Krevs: Praznovanje judovske pashe

Svet se je ustavil in nas oropal svobode, univerzalnega smotra človeškega bivanja, na katerega se na žalost spomnimo, le v času, ko moramo brez njega preživeti. Ta smoter zdaj upije prek telefonskega klica s prijateljem, od katerega si obetamo čustveno potešitev, doni v trgovini, kjer si kupujemo občutek socialnega stika in joče v samoizolaciji, kjer hlastamo knjige, tudi tiste, ki so že davno izgubile vonj po dobrem okusu. Nikakor ne uspemo stehtati svobode, po kateri hrepenimo, čeprav vemo, da nam je blizu in jo bomo kmalu spet okusili. Žejni takšnega blagoslova so bili tudi Hebrejci pred okoli 3500 leti v egiptovskem suženjstvu. Komu je takrat točila solze hebrejska dekla, ko so ji faraonovi služabniki ubili moža? H komu se je zatekal hebrejski starec, ki tlake ni mogel več trpeti? Le eno je bilo upanje, na katerega bi danes človek pomislil, ko bi mu šlo za golo preživetje. To je upanje v Najvišjega, tistega ki je svoje ljudstvo izpeljal iz suženjstva, v katerem so Hebrejci preživeli 400 let. Da ne bi pozabili, kako se je grenkoba stopila v sladkobo svobode, se sleherna judovska duša vsako leto pri pashalni večerji ali sederju, s hagado v rokah, spominja te Gospodove brezpogojne ljubezni. Praznik Pashe ali »Prehoda skozi«, ki je letos sovpadel z velikonočnimi prazniki, tako simbolizira zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo. Kljub temu da danes še naprej na vrata narodov trka smrt, ki jo seje koronavirusna pandemija, pa nas prav zgodba o pashi napolnjuje v upanju, da bomo kot Hebrejci z Božjo pomočjo prišli skozi, prišli na drugo stran, kjer je svoboda, ki bo premagala nevidnega sovražnika. Ne dopustimo, da nas ta čas negotovosti razdvaja, distancira in lomi, kajti krhke kakor je nekvašen kruh matza, je Gospod izbral za svoj narod in ga izpeljal iz Egipta. Tudi primež COVIDA 19 ni večen, temveč je trnova pot iz suženjstva v svobodo. L'shana Habaah B'Yerushalaim.

6 min 17 s

14.04.2020

Gregor Čušin: Velika noč in internacionala

Režiser, pisatelj in dramatik Žarko Petan, ki sem ga kot stanovskega kolega imel čast spoznati, je bil hudomušen tip, njegov humor pa, zaradi grenkih življenjskih izkušenj, dostikrat obešenjaški. Pisal je tudi aforizme in si z njimi, sploh v nekdanji državi, dajal duška. Mene je, prav tako še v nekdanji državi, najbolj nasmejal njegov zapis: »Tudi Internacionala se lahko poje na velikonočni napev!« In kar je najbolj hecno: drži! Vzemite melodijo znamenite velikonočne »Skalovje groba« in ji podtaknite besedilo delavske himne, ali pa storite obratno: vzemite velikonočno himno in si jo zapojte po revolucionarnih notah … in se izide! Kar poskusite! No, tedanji oblasti se zadeva ni zdela smešna in Žarko je menda moral v zapor. Ali so mu z zaporom samo zagrozili? Ne vem. Niti ni več toliko važno, kajti gospod Petan je že pokojen, prav tako pa tudi nekdanja država. Praktično ne mine Velika noč, da se ne bi spomnil na omenjeni aforizem; če ne prej, pa ko na nedeljsko jutro v cerkvi s kora zadoni »Skalovje groba«. In se nasmehnem. A z leti v tej duhoviti Petanovi misli odkrivam vedno več globine. Patetično napihnjene besede iz Internacionale, ki ne priznavajo ne reda in ne oblasti, predvsem pa ne Boga, ter stavijo vse na človeško voljo, sposobnost in moč, mi - prekvašene z »vstajensko alelujo« - spregovorijo o mojem boju z grehom. O človeški nemoči, da bi odpravil krivico sveta … greh sveta … ki ga je nase vzelo Jagnje Božje! Prav tako pa me poročilo o Jezusovem vstajenju, o katerem govori velikonočna pesem, zdaj odeto v komunistični/občestveni melos, spomni, kakšen revolucionaren poseg v človeško življenje je božja zmaga nad smrtjo! To ni nekaj vsakodnevnega ali vsakdanjega. Smrti ni več! Smrt je premagana! Vstajenska procesija ni borbeni pohod na barikade, z orožjem in vihrajočimi (rdečimi) zastavami v rokah! Velikonočna procesija je parada, na kateri že slavimo zmago, kvišku pa držimo (rdeča) bandera in svoja srca! Verjetno gospod Petan ni ciljal v take globine, ko je zapisal svoj vic. Ne vem. Upam pa, da se je, ko ga je nehal »težiti jarem gorja«, pridružil zboru, ki neprenehoma poje »aleluja«!

6 min 59 s

13.04.2020

Peter Millonig: Tri želje

V tokratni Duhovni misli o željah premišljuje pravnik in ekonomist dr. Peter MIllonig.

5 min s

12.04.2020

Peter Štumpf: Velika noč

O pomenu velike noči v Duhovni misli premišljuje murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.

7 min 13 s

11.04.2020

Marko Rijavec: Tišina rasti

Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko se najbolj intenzivno rase. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo rase v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.

6 min 6 s

10.04.2020

Leon Novak: Veliki petek

Smrt je zadnji stadij bolezni, toda smrt ni konec. Kristus je torej zdravilo za nesmrtnost, saj zagotavlja zanesljivo zmago tako nad posledicami koronavirusa kot nad samo smrtjo. Veliki petek bo izpolnil svoje poslanstvo, če bova tudi midva spustila božjo ljubezen v najina srca in zaživela novo ljubezen. Bog si tudi od naju želi, da bi bila goreča privrženca poti, kot so bili prvi kristjani. Takšnemu življenju je zagotovljena Kristusova zmaga. Postaniva je deležna tudi jaz in ti.

6 min 56 s

09.04.2020

Zvone Štrubelj: Veliki četrtek

Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«

6 min 22 s

08.04.2020

Silva Matos: Empatija kot post

Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Čeprav to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj pomembno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje.

5 min 20 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov