Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2444 oddaj

2444 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


14.01.2021

Andrej Ule: Zenovski rek

Neki zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden greš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno.” Morda mislimo, da gre pri tem le za veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda, in za njegov znameniti molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar se, kot je pravilo v zenu, navedene besede nanašajo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da v našem prizadevanju, da bi dosegli različne cilje, pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo razočarani, ko jih dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno, in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se namreč, da pri svojih prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč nase. Pozabljamo na to, da smo sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem pomenu besede: da smo veliko več kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki presega to, kar povemo z besedami. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je za vsemi dosežki in izgubami, za našimi besedami in molkom. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo "nekaj". Razumemo, zakaj smo na cilju, preden stopimo na pot, in zakaj je vse izrečeno, še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi velika pot razsvetljenja, na katero brez dvoma meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako velikanski pomen ima to, kar prav zdaj počnemo ali govorimo, če to gledamo ob neulovljivem obzorju tega, kar res smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”

6 min 44 s

13.01.2021

Peter Millonig: Sebičnost

V Duhovni misli objavljamo razmišljanje pravnika in ekonomista dr. Petra Milloniga o sebičnosti. Ta se posebej kaže v grabežljivosti, ki omogoča bogatenje brezobzirnih posameznikov, hkrati pa v revščino peha številne ljudi.

6 min 7 s

12.01.2021

Toni Brinjovc: Šport in duhovnost

Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga prek športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno prek športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.

6 min 38 s

11.01.2021

Milan Knep: Prehajanje

Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v nepretrgan zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.

6 min 36 s

10.01.2021

Zvone Štrubelj: Božji čas je najboljši čas

V koledarju Katoliške cerkve obhajamo danes nedeljo Jezusovega krsta. Božič in praznik Jezusovega krsta sta vsebinsko povezana. Za božič praznujemo Božje učlovečenje, veselimo se Boga, ki je z nami, ki je Emanuel, to pomeni Bog z nami in za nas. Ob prazniku Jezusovega krsta v Jordanu obhajamo praznik Jezusove solidarnosti: Stopil je v vrste grešnikov in Janeza Krstnika zaprosil za krst pokore. Janez Krstnik je krščeval ob reki Jordan. Reka Jordan je svojevrsten geografski fenomen. Izvira v gorovju Hermona, dolga je 220 kilometrov, v Mrtvo morje pa se izliva pri 394 metrih pod morsko gladino. Imenuje se Jordan, to pomeni reka spusta. Tako kot je Jezus, Božji sin, prišel na svet v okoliščinah revščine kot nebogljen otrok, tako zdaj kot odrasel stopa in se spušča v globine človeške nebogljenosti, grešnosti in majhnosti. »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu.« Pri evangelistu Marku je to prva omemba Jezusa. Kdo je ta Jezus iz Nazareta? Nazareta nikoli ni omenjalo Sveto pismo stare zaveze, ne najdemo ga niti v rabinskem izročilu. Vasica v Galileji je imela približno dvajset hiš in kakšnih sto prebivalcev. V slovenskih razmerah bi rekli nekakšno Zabukovje, malo znan in skrit kraj. In vendar, pravi Marko, so se »razprla nebesa« in Duh je prišel nadenj kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Človek iz province, iz malo znanega Nazareta, je ob krstu v Jordanu imel prvo pomembno nadnaravno doživetje, intuicijo in vizijo, da je poslan kot mesija. Ta podatek o skromnem in malo pomembnem človeškem izvoru, o pomembnosti potovanja iz zemeljskega k nebeškemu, iz človeškega k božjemu, je nadaljnje sporočilo solidarnosti, ki nam ga sporoča praznik Jezusovega krsta v Jordanu. Človeški in Božji čas se prepletata, bogatita drug drugega. Božji čas pa je najboljši čas, je rekel Johann Sebastian Bach. In ta čas se je za vsakega kristjana začel z njegovim krstom.

7 min 5 s

09.01.2021

Raid Al Daghistani: Avra arabske kaligrafije

Islam je morda bolj kot katera koli druga religija zaznamovan s Knjigo. Koran, ki muslimanom velja za »jezikovni čudež«, v arabščini dobesedno pomeni »recitacija« oziroma »branje«. Kronološko prvi verzi Razodetja človeka pozivajo k branju v imenu Gospoda »iqra bi-smi-rabika«! (96:1), 68. sura pa ima naslov »Pero« in se začne s prisego na »pero in tiste, ki zapisujejo«. Po islamskem izročilu je vse, kar se bo zgodilo, zapisano z »nebeškim Peresom« na »večno Ploščo«. Črke arabske abecede imajo skrit, metafizičen pomen, iskanje znanja pa je po preroku Mohamedu »dolžnost vsakega vernika«. Pero, jezik, pisava so tako temeljni elementi islamskega izročila, zato ne preseneča, da je ravno arabska kaligrafija postala prepoznaven znak islamske umetnosti. Kaligrafija je muslimansko vero spremljala od njenega nastanka naprej. Koran, ki so ga muslimani najprej posredovali ustno, so zaradi zgodovinskih okoliščin začeli tudi zapisovati. Ker so popolnost in vzvišenost Božjega jezika želeli tudi vizualno ustrezno ponazoriti, se je razvila umetnost arabskega lepopisja. Kaligrafija je tako sprva služila izključno ohranitvi božjega Razodetja, potem pa je začela krasiti tudi verske stavbe, kupole, preproge in celo vrednejše vsakdanje predmete. Pozneje so se razvile različne vrste in variacije arabske kaligrafije, na katere so vplivali tudi vsakokratni zgodovinski in regionalno-kulturni dejavniki. Vsem tem slogom in vrstam pa je vendarle skupno to, da sledijo strogim zakonitostim in proporcionalnosti. Kaligrafija se od preostalih vrst umetnosti razlikuje ravno po tem, da sledi določenim pravilom, ki, kot pravi Frithjof Schuon, »kozmične zakone in univerzalna načela aplicirajo na raven oblik in obenem […] razodevajo slog, prek njega pa tudi umstvenost določene civilizacije« (Sophia Perennis, 2015). Ravno zato, ker kaligrafija z vso svojo estetsko-vsebinsko kompleksnostjo ostaja zvesta tradiciji in izročilu, jo lahko upravičeno označimo s »sveto umetnostjo«. Klasična arabska kaligrafija pomeni tisto področje, kjer se estetika in duhovnost, umetnost in mistika, lepota in razodetje medsebojno najtesneje prepletajo. Poleg pisave je lepota tista dimenzija, ki je za islamsko religijo konstitutivna. Neki hadis pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« V kaligrafiji, ki predstavlja umetniško manifestacijo božjega Logosa, se lepota ujema z resničnostjo: lepota dejansko postane način, »kako biva Resnica kot neskritost« (Heidegger). Arabska kaligrafija nam tako ponuja možnost, da se bistvu islamske religije približamo na estetski način. Ugledna nemška islamologinja Angelika Neuwirth ima vsekakor prav: »Islam razume samo tisti, ki ga dojame v njegovi estetskosti!«

5 min 58 s

08.01.2021

Silva Matos: Svet je lep - pogumno si poglejmo v oči

Iz ujetosti vase, se podajmo na pot k drugemu, z drugimi. Težav, kriz je vedno več, zato pojdimo k ljudem. Naj za našimi besedami stojijo tudi dejanja – dejanja upanja in ljubezni, opogumljanja, ne jadikovanja. Mnogi se danes tako posvetijo sebi, samo sebi, da kar pozabijo na svet okrog sebe. Njihova drža je vedno bolj zakrčena v tesnobnem razmišljanju ali pa v ubijanju časa, treniranja mišic, zatiskanju ušes in oči pred realnim svetom. Na tisoče načinov lahko najdeš, da se izoliraš. A zaščitni zidovi se tanjšajo, resnica sveta prodira skozi pregrade, ki jih človek postavlja, nastajajo razpoke. In trešči. Padeš na kolena, ko te zadane. Bolečina pride, tudi virus se širi. Pride virus tesnobe, pride virus sebičnosti, ki ima svoje posledice. Pa vendar, ko pokukaš skozi razpoke v svet zunaj, pride tudi prvinska radovednost. Bolečina odkrije, kljub zapiranju, nekaj srca, človeškosti. Želja po novih spoznanjih – ki pa obvezujejo. Spoznanja obvezujejo. Temu ne moreš uiti. Čeprav je težko sprejeti novo situacijo, nove stvari, posebno če moraš nujno na smeti »zgodovine« odvreči kaj takega, ki te je navidezno držalo pokonci. A Bog je tu. Lahko posveti tudi v najbolj temačne predele duše. Da slišiš, tudi dobre nasvete, svetla sporočila, vidiš izzive zase, ki istočasno odpirajo poti do drugih. Tudi v stranskih poteh, ne samo glavni poti, se iskri in zveni vedrina. Zasvetijo se barve upanja kot pisani jesenski listi javorja. Zablesti hvaležnost, zasliši se radosten otroški smeh, ki podreza v mojo otroškost. Sproži se nejeverno začudenje – kako to, da nisem opazil, tako očitno je, tako močno je, pa ni bilo moči, ni bilo poguma, volje, da bi odprl oči. Svet je lep. Vidim pot, tudi morebitne kotanje na njej, a na tej poti so tudi drugi. Želim si, da bi se prijeli za roke. V mislih, z besedami, z malimi pozornostmi, ki božajo dušo. Tudi če se ne moremo objeti. Tudi če nismo na isti valovni dolžini. Z odprtim srcem sprejmimo različnost, z ustreznim, ponižnim pogledom vase. Spoštljivo, iskreno izrazimo svoje mnenje ter prisluhnimo drugemu. Ljubezen je temeljna nit, ki povezuje ljudi. Zanjo se je treba umiriti, kar v tem hitrem času ni lahko. Ne razmišljajmo samo, kdo je kriv. Vsak na nek način malo. Za več človečnosti gremo lahko naprej skupaj. Ne bojmo se. Pogumno hodimo skupaj po Poti življenja.

6 min 52 s

07.01.2021

Rade Despotović: Pravoslavni Božič

Danes večina pravoslavnih cerkva slavi božič. Ob tej priložnosti je današnjo Duhovno misel pripravil paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović.

6 min 45 s

06.01.2021

Edvard Kovač: Novica, ki prihaja s pesmijo

V trubadurskih časih srednjega veka so novice krožile s pesmijo. To obdobje se nam zdi idilično in polno romantike. Toda če pomislimo, smo Slovenci prav tako s koledovanjem razvili podobno čudovito tradicijo. Ob prazniku Svetih treh kraljev hodijo naokrog otroci in prepevajo veselo novico, da je v Betlehemu rojen Odrešenik. Ves čas se porajajo nove kolednice z novimi besedili in napevi, kakor je tudi vedno novo božično veselje. Prvi kristjani so »razglasitev« Treh modrih, ki so ponesli v svet drugim narodom novico, da je rojen Mesija, praznovali še bolj slovesno kot pa sam božič. Zanje je bila ta novica o skrivnostnem dogodku, da se je Bog sklonil k človeku in da ni odpisan nihče, noben narod in noben človek. Tako je krščansko ljudsko izročilo že zelo zgodaj Modre z Vzhoda poimenovalo z imeni: Gašper, Miha, Boltežar, ki so prestavljala daljne dežele z različnimi kulturami in rasami, skratka ves svet. Da bi se večkrat spomnili, kako smo izbrani tudi mi, nam koledniki ne samo zapojejo, ampak tudi na vrata s kredo napišejo začetne črke njihovih imen z letnico. Tako se lahko tudi v težkih trenutkih v celotnem letu zavemo, da nas vseeno spremlja vesela novica: z nami je vendar dobri Bog, česa bi se bali! Tudi samo poročilo o Jezusovem rojstvu je zaznamovano s petjem in veselim oznanjevanjem čudovite novice. Evangelist Luka govori o tem, kako angeli prepevajo pastircem in jih vabijo, naj gredo pogledat novorojeno dete. Spet je pesem tista, ki je najbolj primerna, da nam sporoči izjemno novico, ob kateri zaigra srce, človeka nagne k darežljivosti in mu prinese ljubezen. S praznikom Svetih treh kraljev pa se božični dnevi iztekajo. Žal letos nismo smeli kaj veliko prepevati po cerkvah, če smo jih sploh lahko obiskali. Naše družine so postale majhne krščanske skupnosti, v njih pa smo vseeno lahko prepevali. Ker nismo imeli petega bogoslužja po cerkvah, je naša molitev ob jaslicah postala najlepša peta liturgija. V duhu pesmi dobi vse novo simbolno moč, tudi darovi, ki so jih prinesli Modri z Vzhoda. Govorijo nam, da je Jezus kralj in bo zato kralj naših src. Je tudi prerok, saj nam bo pomagal izgovarjati preroške besede, besede resnice, lepote in dobrote. Hkrati pa je naš duhovnik, saj nas bo učil, kako je vsaka velika ljubezen tudi daritev. Tudi mi ne potrebujemo veliko, da osrečimo druge. Najmanjša beseda, gesta ali dejanje lahko postanejo močni simboli ljubezni.

6 min 6 s

05.01.2021

Robert Friškovec: Monopoly življenja

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

6 min 46 s

04.01.2021

Miljana Cunta: O sočutju

Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o hudih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedodošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zagledala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in poglabljanja, pač pa živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, pač pa tudi impulza v sebi, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlaže smo taki do podob na televiziji in zgodb iz časnikov. Takrat je med nami in pričevalcem blažilec posrednika, ki nam omogoča, da ostanemo na varnem, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob tem, da smo izvzeti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne zato, ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, pač pa bolj zato, ker je vsebina, ki jo skuša zajeti, premogočna za človeka. V Novi zavezi me vselej znova nagovarja pogled, ki ga Kristus nameni Petru, potem ko ga je ta trikrat zatajil. Malo besed, odsotnost diplomatskega sprenevedanja, iz oči v oči. Na eni strani žgoča bolečina zlomljenega prijateljstva, na drugi veliko razumevanje za Petrovo notranjo resničnost, njegove strahove, hrepenenje, temperament in pomanjkljivosti. Sočutje, vredno te besede, najbolje ponazori tak pogled. Pogled, poln uvida v resničnost, kakršna je. Prazne besede tolažbe, ki želijo pozornost obrniti stran od agonije, to agonijo le še povečujejo. »Biti tu in čuti« vidim kot dejanje največjega sočutja, a hkrati kot najtežje, saj vse v nas vpije, naj se ogradimo od stisk drugih, da se jih ne nalezemo tudi sami. A dejstvo je, da je na svetu veliko bolečine in žalosti. Sprejeti ta obraz eksistence pomeni odpreti se za resničnost, ki nas omogoča in poraja, a tudi preizkuša in trpinči; pomeni narediti meje svojega sveta prepustne za drugega. Sočutje na ozadju take zavesti ne bo le dejanje vzvišenega pokroviteljstva, pač pa poteza sopripadnosti, ki zdravi in poživlja.

6 min 55 s

03.01.2021

Božo Rustja: Emanuel - Bog z nami

Antonov dom je bil zavetišče za manjše število fantov, ki so veljali za problematične. Dečki so odšli od doma zaradi neurejenih razmer in so se znašli na cesti. Lahko si samo predstavljamo, da z njimi ni bilo lahko delati. Z njimi so se ukvarjali usposobljeni socialni delavci, ki pa niso živeli v domu, ampak so tja hodili v službo. S temi dečki je delal tudi brat Hadrijan, ki pa je živel z njimi noč in dan. Zavod je bil tudi njegov dom. Trudil se je biti mladim oče, starejšim pa brat. Ni mu bilo lahko živeti z njimi, kajti fantje so bili težavni. Toda brat Hadrijan je rad bival tam. Nekega dne je na ulici srečal enega izmed dečkov. Ta ga je lepo pozdravil in mu med pogovorom dejal: »Brat Hadrijan, vi ste drugačni od drugih naših vzgojiteljev. Oni gredo vsak večer domov, vi pa živite z nami.« Hadrijan je poznal vse dečke po imenu, z njimi je jedel in znal jim je prisluhniti ter jim z besedami, predvsem pa s svojo bližino pokazati, da jih ima rad. Navzočnost je zelo pomembna, zlasti za mlade. Je znamenje, da se zanimamo zanje. Nobeno darilo, pa naj bo še tako drago, ne more nadomestiti naše bližine in navzočnosti. V božičnem času pišemo voščilnice in poklanjamo darila. Velikokrat se hočemo z njimi odkupiti. Prava ljubezen je darovanje samega sebe, ko z ljudmi delimo njihove upe in strahove. To je storil Božji sin, ko je postal človeški otrok. »Beseda je meso postala in se naselila med nami,« (Jn 1,14) beremo v evangeliju današnje nedelje. Naš Bog je premagal vse ovire in prišel k nam ter se rodil kot človek. Z nami je delil vse, saj je postal krhek in umrljiv človek; to je nakazal s tem, da se je rodil kot nemočen otrok v skrajni revščini betlehemskega hleva, pri pastirjih; sloju prebivalstva, ki je bil v tistem obdobju na robu družbe. Veliki grški filozofi so poudarjali presežnost in veličastnost Boga, njegovo transcendenco. Cerkveni očetje pa so, nasprotno, poudarjali, da je Bog postal človeški otrok, da bi človek postal Božji otrok, in tako pokazali na dostojanstvo vsakega človeka. Številni tudi danes ne morejo sprejeti tega, da se je Bog rodil kot otrok. Evangelij to nakaže, ko govori o Besedi ali Logosu; v njem piše: »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,11). Dodaja še, da »tistim /…/, ki so jo sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). Odprimo novorojenemu Božjemu detetu tudi mi svoja srca in naj nam da moč, da bomo postajali vse bolj Božji in tako prinašali upanje v svoje življenje in življenja drugih.

6 min 58 s

02.01.2021

Metka Klevišar: Vse je v tebi

Včasih srečamo človeka, ob katerem nam je zelo lahko govoriti o sebi, o svojih razmišljanjih, o tem, kar nosimo kot zaklad v svojem srcu. Še sami se ne zavemo, da smo res spregovorili. Nič napora, nič prisiljenosti, nič posebnega preudarjanja: kaj naj povem, kako naj povem in podobno. \tZnanka, ki je v svojem življenju preživljala številne težke trenutke, mi je pripovedovala, kako dragoceni so ji bili v takih obdobjih pogovori s starejšim sorodnikom. Zdaj, ko je že kar nekaj let mrtev, ga večkrat pogreša. Pogreša njune pogovore. Ko je govorila o sebi, ko je spravila v besede to, kar se je pletlo v njej, so ji stvari naenkrat postale jasne. Zagledala je rešitev, ki je prej ni videla. On pa jo je vedno zelo pozorno poslušal. Govoril ni veliko, včasih skoraj nič. \tSpominja se, da mu je nekoč rekla: »Hvala za vse, kar si mi dal.« On pa je preprosto odgovoril: »Vse je bilo v tebi.« Prav o teh njegovih besedah se mi zdi vredno razmisliti. Kaj vse je v nas, pa nikoli ne pride na dan. Zakaj? Potem pa iščemo rešitve vsepovsod, prebiramo na stotine knjig in potujemo v daljne dežele, pozabljamo pa na tisto, kar je najbliže, v nas samih. Toda kako se dokopati do tega zaklada, ki ga vsak izmed nas skriva v sebi? \tNobenih poceni receptov ni, ki bi zagotavljali stoodstotni uspeh. Pravzaprav je to nikoli končano trdo delo. In pri tem potrebujemo drug drugega. Drugega ne potrebujemo zato, da bi nam dajal nasvete, kaj in kako moramo storiti. Ob drugem človeku odkriješ, kaj je v tebi. Ob drugem človeku se ti odprejo okna razmišljanja, šele ob drugem človeku doživiš sebe kot enkratno bitje. \tZanimivo, da lahko živimo sredi množice ljudi, pa tega ne doživimo. Samo še bolj prazni največkrat odhajamo iz družbe. Morda zato, ker manjka takih »drugih ljudi«, ki bi znali predvsem poslušati, ki bi samo tu in tam spregovorili kakšno besedo, samo takrat, ko je res treba.

6 min 25 s

01.01.2021

Gregor Čušin: Srečno novo leto!

Čeprav se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami sodi še k staremu in prejšnjemu. V december. Ki so ga nekateri končali »sveto«: s kropljenjem in kajenjem, drugi pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem! A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali le za koledarsko leto. Nekateri začnejo »trezno«, drugi pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru le »novo leto«, kar pomislite na konce in začetke vseh vrst: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, različne obletnice, praznovanja, rojstva, porode, pogrebe in sedmine! Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in neznanim! In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res zabavno, da nas vsakoletni koledarski obrat tako prestraši, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari: ne bom več kadil; ne bom več pil; ne bom več jedel ali pa vsaj: jedel bom manj in bom shujšal; redno bom telovadil; začel bom pisati dnevnik; zamenjal bom žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let … in tako naprej brez konca in kraja. Maliku v sebi, temu »pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko pa zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj! Naj gre vse v …« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka, gremo … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta! Pa vendar: Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto!

23 min s

01.01.2021

Gregor Čušin: Srečno novo leto!

Čeprav se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami sodi še k staremu in prejšnjemu. V december. Ki so ga nekateri končali »sveto«: s kropljenjem in kajenjem, drugi pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem! A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali le za koledarsko leto. Nekateri začnejo »trezno«, drugi pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru le »novo leto«, kar pomislite na konce in začetke vseh vrst: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, različne obletnice, praznovanja, rojstva, porode, pogrebe in sedmine! Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in neznanim! In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res zabavno, da nas vsakoletni koledarski obrat tako prestraši, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari: ne bom več kadil; ne bom več pil; ne bom več jedel ali pa vsaj: jedel bom manj in bom shujšal; redno bom telovadil; začel bom pisati dnevnik; zamenjal bom žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let … in tako naprej brez konca in kraja. Maliku v sebi, temu »pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko pa zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj! Naj gre vse v …« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka, gremo … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta! Pa vendar: Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto!

6 min 3 s

31.12.2020

Marko Uršič: Večnost zdaj traja

Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 49-50 + 56. Ura odbije tri. Trije udarci, ki se zvrstijo v času in katerih sledi druga drugo prekrivajo v tekoči zavesti, v brezčasnem duhu odzvanjajo kakor daljni odmev svete Trojice ali kot še daljnejši spomin na vedsko Trojstvo: na stvarnika, vzdrževalca in pokončevalca sveta. Vselej in povsod Enega in Samega. Ljudje se bojimo konca, veselimo se začetka. Pozabljamo pa, da sta v krogu življenja začetek in konec skupna in ista. Naš pesnik Prešeren v sonetu nesreče pravi: življenje ječa, čas v nji rabelj hudi … Pa je čas res rabelj v ječi življenja? Seveda, čas je rabelj, vendar je nemalokrat usmiljeni rabelj, in življenje je ječa, vendar je nemalokrat dokaj razkošna ječa – kajti ta vsemogočni rabelj Čas človeku šele omogoča, da sploh je. Čas, tisti stari grški bog Kronos, ni samo Sovražnik, povampirjeni starec, ki v grškem mitu porojeva otroke, da jih potem požre. Čas je tudi mladi krilatec Kairos, odrešujoči »pravi trenutek«, ki nam odpira rajska vrata, življenje v večnosti – in to ne šele takrat, ko čas tega življenja mine, ampak že zdaj, morda celo samó zdaj, dokler čas traja. Večnost zdaj traja. Sodobni francoski filozof André Comte-Sponville je v svoji knjigi z naslovom Biti-čas [L'etre-temps, 1999] znova zapisal tisto staro in obenem vselej novo, ključno misel za razumevanje odnosa med časom in večnostjo: sedanjost ni trenutek, temveč je trajanje. Kajti naša sedanjost traja – le če jo prepoznamo, če jo v duhu uzremo kot trajajočo. V tem smislu je tudi Marcel Proust v svojem znamenitem ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa znova »našel« svoj minuli čas. Odlomek iz zadnje, sedme knjige tega cikla z naslovom Spet najdeni čas se v lepem prevodu gospe Radojke Vrančič glasi takole: »In glej, nenadoma se je zgodilo, da strogi zakon ni več učinkoval, da ga je začasno razveljavila čudovita umetnija narave, ki je povzročila, da se je neki občutek – žvenk žličke ob krožnik, enak naslov knjige itd. – zableščal v preteklosti, kjer ga je lahko okusila moja domišljija, in hkrati v sedanjosti, kjer je stvarna vznemirjenost mojih čutov zaradi žvenketa, dotika platna itd. dodala sanjarijam domišljije še nekaj, kar jim navadno manjka, se pravi pojem obstajanja, in je s to zvijačo mojemu bitju omogočila, da je – samo za tren – ujelo, osamilo in ustavilo tisto, česar ne more nikoli zgrabiti: malo časa v čisti obliki« (Spet najdeni čas, str. 186-187).

4 min 14 s

30.12.2020

Dušan Osojnik: Preprosto umirjanje duha

Dobro jutro! Udobno se namesti, zapri oči, zapri usta, jezik položi ob nebo in dihaj normalno skozi nos. Opazuj zrak, kako ob vdihu prihaja in ob izdihu odhaja skozi nosnice. Najrazličnejše misli, čustva in tudi telesna občutja bodo najbrž nenehno preletavala um, ki je v tem procesu umirjanja še kako buden in živahen. Dolgčas, občutki nestrpnosti ali pa razmišljanja o nesmiselnosti tega početja bodo na začetku precej intenzivni. Opazil boš, kako se vse to nenehno menjava, vsaka sekunda, vsak trenutek je po eni strani tako nov, hkrati pa tako minljiv, kakor da ga sploh ni bilo. Prevladuje prepričanje, da je v procesu, kakršen je ta, to nekaj motečega, nekaj, kar je potrebno premagati! Pa ne gre za to. Pomembno je, da se tega, kar se pojavi, ne oprijemlješ oziroma temu ne slediš kot nečemu koristnemu in zanimivemu ali pa to preganjaš, kot nekaj motečega in slabega. Preprosto pač vse, kar se pojavi, opaziš in sprejmeš takšno, kakršno je. Tako bo vse, kar se je pojavilo, veliko lažje, tako, kakor je prišlo, tudi odšlo.. TOREJ: dopusti, da se misli in občutki, tudi telesni, porajajo in izginevajo, ne izgubljaj se v njih niti jih ne poskušaj izključiti. Vso pozornost usmeri na metodo osredotočanja, v našem primeru na zrak, kako prihaja in odhaja skozi nosnice. Ko opaziš, da je tvoja pozornost odtavala, se lahko odzoveš npr. tako: “Aha, razmišljam o tem in onem, (bilo) je zanimivo, a moje ne-delo je, da se osredotočim na metodo.’’ In se prijazno vrni k opazovanju zraka. V zen tradiciji za ta proces pogosto uporabljamo primerjavo s filmskim platnom. Med projekcijo se na njem vedno znova pojavljajo neke podobe, neki prizori. Eni ostajajo tam dalj časa, drugi krajši čas, skupno vsem pa je, da se nenehno menjavajo. Pri tem pa ostaja platno povsem nedotaknjeno, ne glede na to, kakšni prizori se na njem odvijajo… Platno se prav tako ne vpleta na dogajanje, ki se odvija na njem. Preprosto mu pusti, da je, kakršno pač je. In ko je projekcija končana, platno ne tarna za izbranimi prizori. Je pač tam, v svoji nepristranskosti pripravljeno na naslednjo projekcijo. Predstavljajmo si, da je naš um le nekakšno prijazno projekcijsko platno, na katerem so projecirane najrazličnejše podobe, ki pa z nami nimajo nič… Že v nekaj minutah takega načina se bo naš um precej umiril in v novem dnevu, ki je pred nami, bomo zagotovo lažje in drugače sprejemali vse tisto, kar nam bo prinesel… Poskusite, boste videli, kako koristen je opisan pristop oziroma kako učinkovit je.

5 min 59 s

29.12.2020

Marko Rijavec: Življenje je težek boj

Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih na frontah. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se z ničemer ne dajo napolniti, in zadati rane, ki se nikdar ne pozdravijo. Zato. In starejši kot si, hujši je ta boj. In rane so vedno bolj globoke. Že davno sem spoznal, da je to boj, ki ga ne morem dobiti. A sem vseeno trmasto vztrajal na svojem. Se boril. Iskal maščevanja za svoje izgube. Ali pa nadomestila za tisto, kar mi je življenje vzelo. In sem izgubljal še bolj in vedno več. Maščevanje me je ubijalo, nadomestila so me razočarala in tako je bila moja bolečina vedno večja. Življenje je premočno, da bi se boril z njim. Premagalo me je, velikokrat in vsakič popolnoma. In me bílo toliko časa, dokler nisem mogel več. Dokler nisem dokončno pokleknil. Priznal, da ne morem sam. Tako sem preživel. Življenje namreč ni učenje, kako zmagovati, ampak kako ga prepuščati. In čeprav se to zdi kakor poraz, ni tako. Je osvoboditev. In mislim, da je to tudi molitev. Posloviti se, izpustiti svoje življenje iz svojih rok in živeti z neizpolnjenimi željami in razočaranji in porazi, živeti z ranami in luknjami, pa biti kljub temu miren in srečen, je namreč mogoče samo, če doživiš ljubezen nekoga, ki je večji od vsega tega. Večji od življenja. To je zame Bog. Zato potrebujemo molitev. Ker je pretežko živeti, ne da bi svojega življenja nekomu prepustil. In ker moliti pomeni uleči se v naročje nekoga, ki te ljubi. In če si tam, je vseeno, kaj se ti zgodi.

5 min 24 s

28.12.2020

Edvard Kovač: Samota božičnih dni

V letošnjih božičnih in novoletnih dneh posebej mislimo na tiste, ki so osamljeni. Ne moremo do vseh teh, ki so sami v svojih hišah in stanovanjih, ali pa po domovih za ostarele in bolne ter so prisiljeni, da se užaloščeni predajo samoti svoje duše. Pa vendar jih lahko morda pokličemo, saj jim toplina prijateljskega glasu ogreje srce. Že to, da jim damo vedeti, kako mislimo nanje, in da smo v duhu povezani z njimi, jim veliko pomeni. Toda so tudi primeri, ko ne morejo dvigniti telefona in so v položaju, ki je primerljiv z jetnikom. Kako pomembno je, da se takrat vsi, ki za praznike doživljamo osamljenost, prepustimo lepim spominom na svoje drage in v mislih, molitvi in morda s kakšnim sporočilom pomislimo na svoje ljube. Pisatelj Vitomil Zupan v eni izmed svojih pesmi, ki so nastale v zaporu, piše, kako v svoji samotni in hladni celici misli na svojo drago, ki ima rojstni dan. Prej ji je vsako leto prinesel šopek cvetlic, tokrat ji lahko podari samo ledene rože, ki jih gleda na oknih. V duhu jih nabere in ji prinese njihov šopek in takrat mu postane pri srcu toplo. Prav ljubeča misel na nekoga, ki ga imamo radi, je tista, ki najbolj ledeno okolico otopli in nam pomaga opaziti lepoto, ki je bila doslej prezrta. Tudi svetopisemska poročila okoli Kristusovega rojstva nam spregovorijo o samoti. Pomislimo, kako sam je bil judovski duhovnik Zaharija, ko se je srečal z Božjim poslancem v najbolj svetem prostoru v templju, ko je opravljal daritve. Ni mogel zbežati in tudi sporočilo je bilo osupljivo: da bo namreč v svoji starosti postal oče. Toda najbolj presenetljivo je bilo, da ga ne more poimenovati po svojem imenu, ali tako kot bi rad. Njegovo ime naj bo Janez, tega imena pa še ni bilo v njegovi rodbini. Če bi vse to razlagal ljudem, ga ne bi razumeli. Res je, za najgloblja doživetja, za najmilejša čustva in za najbolj vzvišene misli ne najdemo besed. Včasih je najzgovornejši prav molk, toda ne molk iz obupa, ampak molk zaradi ljubezni, ki je ne moremo izraziti. Tudi Zaharija mora uporabiti pisalo in deščico – takratno komunikativno sredstvo. Toda če je lahko napisal skrivnostno sporočilo, je to zato, ker ga je pred njim izgovorila njegova žena Elizabeta. Ženske imajo pogosto več poguma kot moški, tudi hitreje začutijo, kaj je prav, zato je smiselno, da jim tudi veliki duhovi prisluhnejo. Tudi če smo v teh prazničnih dneh sami, skušajmo v tišini svojega srca razbrati sporočilo, ki nam ga navdihuje milostljivi Bog. Morda pa nam ga je že zašepetal z besedami ljubljene osebe in smo nanj pozabili. V samoti prazničnih dni bodo te besede v nas znova zaživele.

6 min 12 s

27.12.2020

Andrej Šegula: Nedelja Svete družine

Vsakdo izmed nas ima v življenju svoje poslanstvo – če si to priznamo ali ne. Verjetno se spomnimo svojih otroških let, ko smo »sanjali«, kaj bomo, ko bomo »veliki«. In te sanje so bile zares predrzne: eni so sanjali, da bodo piloti, drugi zdravniki, spet drugi kuharji, ker je bila njihova mama najboljša kuharica na svetu. Ta seznam naših otroških želja je neskončen. Na drugi strani pa smo imeli vzornike: ko bom »velik«, bom filmski igralec, najboljši nogometaš na svetu … Ko leta minevajo, doživljamo vzpone in padce, doživljamo uspehe in neuspehe in kar hitro ugotovimo, da ima vsakdo izmed nas svojo pot. Najprej iščemo svoje mesto v družini, potem v širšem življenjskem okolju. Dve poti nista enaki. In prej ko človek to dojame, bolje je, lažje živi in lažje uresničuje svoje življenje. In ob vstopanju v logiko, da ima vsak svojo pot, nam pomaga tudi današnji evangelij. Pred dvema dnevoma smo obhajali božič, praznik rojstva Jezusa Kristusa, danes pa obhajamo nedeljo Svete družine. Beremo, kako sta Marija in Jožef Jezusa prinesla v tempelj, da bi bil kot prvorojenec posvečen Gospodu. Zanj so žrtvovali dve grlici ali dva golobčka. Jezus je tako že na začetku svojega življenja približno vedel, kaj bo, »ko bo velik«. V istem evangeljskem odlomku srečamo še dve zanimivi osebi. Najprej je tukaj Simeon, za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen in bogaboječ. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca, to je Jezusa Kristusa. Simeonovo življenje sta bili tako čakanje in pričakovanje. In ko se je ta napoved uresničila, je lahko rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika. Izpolnil je svoje življenje.« Evangelist potem doda, da je bila tam tudi prerokinja Ana. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. Toliko različnih ljudi, oseb – vsakdo s svojim poslanstvom. Kako pomembno je, da odkrijemo svoj poklic, da ga vzamemo za svojega in ga poskušamo uresničiti »na polno«. Neki prijatelj mi je dejal: »Andrej, jaz berem še samo evangelij. Ko se mi v življenju ustavi, ko ne vem kaj in kako, dobim odgovor v evangeliju.« Dobra zamisel – morda se tudi za naše življenje v evangeljski besedi skriva navdih za uresničitev našega življenjskega poslanstva.

6 min 11 s

Stran 7 od 123
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov