Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2444 oddaj

2444 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


24.02.2021

Marko Uršič: Fuga v Es-molu

Zakaj je Bachova glasba sublimna, božansko vzvišena, popolna in večna? Zakaj s svojo sublimno lepoto »dokazuje« smisel sveta, vesolja? V njeni matematični lepoti, ki zveni iz harmoničnih razmerij med toni, glasovi in glasbenimi frazami, v tisti »dobri uglašenosti klavirja«, ki zveni v kristalno jasnih, »geometrijsko« popolnih razmerjih – prav v njej, v tej večni, nikoli popolnoma slišani in vselej znova poslušani harmoniji je tista skrivnostna globina, ki nas spominja na zvezdno nebo in v nas prebuja žlahtni pathos, nostalgijo po »izgubljenem raju« – ki pa, kot občutimo in vemo ob Bachovi glasbi, sploh ni izgubljen, ampak je prav tu, vseskozi je tu, v tej očitni in hkrati skrivni globini te glasbe, le slišati ga moramo! Ko poslušam, na primer, fugo v es-molu, osmo fugo prve knjige Dobro uglašenega klavirja, slišim v njej trepetajočo »glasbo zvezd«. V njihovem plesu, v glasovih, ki prihajajo nekje od daleč in so hkrati tako blizu moji duši, saj se kakor moje misli »lovijo« v praznini, v teh glasovih ni nič mogočno strašljivega, nasprotno, ti »zvezdni« glasovi so v svoji subtilni harmoniji nežni, šibki, kakor mladi lističi poganjajo na plan, potem rastejo, se prepletajo ter na koncu svojega kratkega in obenem večnega življenja izzvenijo v tišino. Tu ne gre za vzvišenost velikosti in moči, temveč za sublimnost bežnega trajanja, ki sega v brezdanjo, skrivnostno globino. In tudi pri orgelskih fugah je tako; seveda orgle bučijo, glasovi njihovih globokih piščali so mogočni, da v njih »zavibriraš« s celotnim telesom, toda mogočnost teh glasov je le del njihove sublimne lepote, kajti brez vznesenosti duše, ki v njih prepoznava véliko polifonijo vseh naših bivanj, tako zemeljskih kot nebeških, bi bil ves njihov fortissimo le oglušujoč hrup. Najlepše pa se mi zdijo Bachove fuge prav na začetku, ko so še mlade, kot lističi spomladi, v katerih pa že slutimo poletje, jesen in tudi zimo, čeprav so prihodnji časi, ki jih že nosijo v sebi, še neznani – takrat, ko je vse še možnost, četudi v tej možnosti vlada skrita nujnost.

7 min 1 s

23.02.2021

Dušan Osojnik: O dobri novici

Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati, kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na tako pot, ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno, je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj nezaželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično blaginjo drugih. Če si hočemo to vprašanje ogledati z vidika svojega lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Recimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komur koli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi … Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic, s katerimi smo obkroženi in s katerimi se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica, da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem tak, kakršen sem – dobra novica samemu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti.

6 min 48 s

22.02.2021

Kaja Kosec: Ljubimo v dejanju in resnici

»Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« – 1 Jn 3,18. Zapisane besede je lažje prebrati kot uresničiti. Še posebno takrat, ko sami doživljamo stisko, smo v stresu ali nas prežema katero izmed močnih čustev, kot sta jeza in bolečina. Večjo osebno stisko imamo, težje vidimo sočloveka pred seboj. To ne pomeni, da ljudi okoli sebe ne opazimo. Pomeni, da drugi niso središče našega odločanja. A ljubezen je prav to: da vidimo drugega in se znanj odločimo v dejanju in resnici. Vsak dan. Vsak teden znova. Ljubezen je odločitev, da drugega sprejmemo vase, ga postavimo sebi ob bok. Naša življenja so nasičena s tekmovanjem, pritiski, pretresi in negotovostmi. Še bolj nas hromijo tehnološka mašila, kot so videoigrice, družbeni mediji, neskončni TV-programi, 24-urne novice in delo na računalniku ali delo od doma, pri katerem ni razmejitve med zasebnim in službenim časom. Vse to poriva človeka na rob in ga spravlja v stisko. Ko so časi težki in zapademo v obup ali se nas polasti strah, ohromimo. Pozabimo na zdrav razum in nismo več v središču svoje osebnosti – našega čistega, iskrenega jaza, ki je nosilec ljubezni. Ustrezna posledica tega je, da tako kot ne vidimo sebe in se ne ljubimo, ne ljubimo drugih v dejanju in resnici. Uvodne besede ljubezni nas nagovarjajo osebno in kot človeka v odnosu. Janez nas nagovarja, naj ljubimo sebe v dejanju in resnici. Naj bomo iskreni do sebe in si izkazujemo ljubezen v čisti samopodobi. Janez nas kliče, da se sprejmemo in se kot bitje ljubezni izkažemo v dejanju in resnici. Prav tako pa nas poziva, da ljubimo soljudi take, kot so. Da jih sprejemamo v njihovi drugačnosti in enkratnosti, četudi je ta daleč od naše resnice. Janez nam pravi, naj bomo praktični in aktivni. Vsak dan. Vsak teden. Z velikimi in majhnimi dejanji. Veliko je poti izkazovanja ljubezni. Zato ni vprašanje, katera je prava. Katero koli že uberemo, pomembno je, da po njej stopamo pogumno. Zato ljubimo sebe vsak dan v dejanju in resnici, ne glede na to, kaj nam življenje prinaša. Prav tako ljubimo druge vsak dan, ne glede na to, kakšni so, saj je naša naloga, da dajemo ljubezen.

7 min 11 s

21.02.2021

Andraž Arko: Vstajenje

Postni čas je za nas, kristjane, posebno obdobje. Nekomu lahko predstavlja nekakšno malce bolj spokorniško zamorjeno brezmesno obdobje; za drugega je post predvsem priložnost, da se znebi kakšnega odvečnega kilograma; spet tretji bo videl predvsem izziv za vnovično preverjanje trdnosti svoje volje tako, da se bo nečemu odpovedal. Toda, če se ukvarjam samo z nekakšnim spokorniško zamorjenim izpolnjevanjem postnih pravil, sem ostal predvsem na zunanji formi posta; enako smo zgrešili bistveno, če je post samo nekakšna shujševalna ali prečiščevalna kura ali pa odpoved nečemu le nekakšna tekma s samim seboj, namenjena samodokazovanju, ki že močno vleče na samoodrešenje. Toda temeljni namen postnega časa je, da se jaz vnovič zbližam s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Spokornost in odpoved predstavljata le pot, katere cilj pa je vstajenje, večja živost našega življenja. Nenazadnje postni čas sklenemo s praznovanjem velike noči, s praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih. S tega vidika nas božja beseda današnje nedelje izziva, ko apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše o Jezusu, da je »bil po telesu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen«. Izziva, kaj meni pomeni vstajenje od mrtvih? Verujem, da je bil Jezus resnično obujen od mrtvih? Verjamem, da bomo mi, tudi jaz, nekoč obujeni od mrtvih? To je tudi ključno vprašanje naše vere, kot ga močno naglasi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in … smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Dojeti in sprejeti obujenje od mrtvih je resnično nekaj nedoumljivega in dejansko lahko predstavlja veliko osebno stisko, povezano z močno preizkušnjo moje vere. Da bi dejansko zmogli postopno vstopati v to skrivnost, moramo vstajenje začeti doživljati v vsakdanu – in prav v tem ponuja postni čas najboljšo priložnost za to. Pomembnejša kot odpoved mesu je odpoved alkoholu, če imam z njim težave in sem ujet v spone odvisnosti; prav tako odpoved jezičnim grehom, če sem ujet v neprestano nerganje, kritiziranje, še posebej pa obrekovanje; odpoved sebičnosti in zagledanosti vase, predvsem z namenom, da zmorem svojemu zakoncu, svojim otrokom dati najboljši del sebe. Vse te odpovedi pa pomenijo to, da moram premisliti o sebi, se odpovedati svojim razvadam ali celo odvisnostim in povabiti v ta boj Boga, da mi da moč, s katero bom lahko vstal iz takšne ali drugačne mrtvine mojega življenja in zaživel življenje v večji polnosti. Samo prek takšnih, majhnih osebnih vstajenj lahko počasi vstopamo v vse globlje sprejemanje in dojemanje tudi skrivnosti našega vstajenja od mrtvih.

5 min 49 s

20.02.2021

Miljana Cunta: Post kot selitev

Pred petimi leti sem se preslila v stanovanje, v katerem danes živim z družino, in tista selitev je bila deseta zapovrstjo. Desetkrat sem torej praznila sobe, ovijala krhke predmete v papir, polagala knjige v zaboje in obleke v vreče. Čeprav niso bile vse selitve lahke, sem vsako občutila kot možnost, da vse tisto, kar je moj vsakdanjik okupiralo s svojimi zahtevami ali že samo s svojo prisotnostjo, pogledam od daleč. Življenje kot potovanje je ena bolj obrabljenih prispodob, a ne nujno najprimernejša. Bolj kot gladkemu, enostranskemu gibanju skozi prostor in čas se naše bivanje zdi podobno prav nenehnim selitvam. Prehajamo iz kraja v kraj, iz odnosa v odnos, iz vloge v vlogo, iz spoznanja v spoznanje in vsakič se vsaj za hip udomačimo: se torej privadimo, navežemo, osmislimo, ubesedimo in včasih obtičimo. Ko storimo korak naprej, včasih pri polni zavesti, drugič impulzivno, spet tretjič iz nuje, gremo v nekaj čisto drugega. V nekaj, kar bo iz nas naredilo tujca. Zapuščamo, izgubljamo, pozabljamo, da bi našli, spoznali, se spominjali. Selimo se, da uvidimo, kako se bomo nekoč odselili za zmeraj. Postni čas vidim kot eno od možnosti, da to našo resničnost vsaj za hip uzremo in se v njej naselimo. Zato se v tem času odrekamo. Prevetrujemo sobe našega vsakdanjika. Vse, kar imamo, pridržimo pred očmi duše, kakor ko v rokah potežkamo predmet, da vidimo, ali še ima za nas vrednost in pomen. Upočasnimo korak kot v protest paničnemu občutku pomanjkanja časa, da bi zaslutili, kako je časa v resnici ravno prav. V svetu, kjer velja zakon glasnejšega, hitrejšega in močnejšega, ali je sploh smiselno potišati glas in le motriti? Namesto nalaganja novega in novega, odrekati se, prazniti? Treba je. Treba je za hip stopiti na krov čezoceanke, ki nas vodi v smer kolektivne objestnosti in nasilja, in vdihniti svež zrak. Potrebno je, da vsaj kdo ostane zunaj in cel. Treba je potežkati vsebino naših življenj in razumeti, da to, kar ostane, ne sme biti plod naključja, ampak uvida.

5 min 32 s

19.02.2021

Andrej Ule: Obremenjeni s svetom

Tale misel je za tiste, ki so »obremenjeni s svetom«, morda tudi naveličani sveta. Ne mislim na one nesrečnice ali nesrečnike, ki so doživeli kako težko izgubo, razočaranja nad najbližjimi, razne neuspehe ipd. Taka občutja običajno izgubijo svojo bolečo ost, ko mine šok zaradi izgube, razočaranj ali nespehov. Ne gre mi tudi za občasne občutke negativnosti sveta, na primer za občutke zgrešenosti, iluzornosti, puhlosti tako imenovanega človeškega sveta. Mislim namreč na globlje uvide v način, kako se dogaja svet okrog nas, kot je na primer vtis o svetu kot neke vrste varovalnem ovoju, ki sicer omogoča naše življenje, vendar nas hkrati ločuje od tega, kar oziroma kakor v resnici smo. Kdor želi vendar enkrat »biti to, kar je«, občuti zato pogosto svet kot breme, ki bi se ga rad nekako otresel, ali ga ta začne dolgočasiti. Ta občutek in misli, ki ga spremljajo, so seveda globoko paradoksalni, kajti k temu svetu, ki nas bremeni, sodimo tudi mi sami, naš občutek osebne identitete, naša osebna zgodovina, naš značaj. Torej smo tudi breme samemu sebi. Na prvi pogled bi lahko dejali, da gre preprosto za nesmiselne občutke in uvide, ki se jih je najbolje čim prej otresti, na primer s kakim kozarčkom rujnega, dobro kavo ali cigareto. A tako ne gre, to mi bodo potrdili vsi, ki so kdaj zares in globoko prišli do uvida o svetu kot bremenu. Ne pomaga tudi nenehno jamranje nad svetom in samim seboj, kajti to le perpetuira naš občutek obremenjenosti s svetom in samim seboj. Prav tako ne pomaga zatekanje v okvire kakih napotkov za ločevanje svoje duše od sveta, kajti domnevno ločena duša bi si brž poiskala kak drug, prav tako obremenilen »ovoj«, kot je to aktualni svet. Ne pomagajo niti socio-politični napotki za spremembo odtujenega sveta in človeštva, kajti ti napotki bodo morda obrodili plod v kaki prihodnji, srečnejši generaciji, vendar žal ne dosežejo nas samih tu in zdaj. Kaj tedaj? Nič drugega kot to, da paradoksalni občutek obremenjenosti s svetom in s samim seboj sprejmemo kot kazalec na naše izvornejše možnosti bivanja, ki presegajo vsa fiksna stanja stvari zunaj nas ali v nas in nam odpirajo dostop do odnosov, v katere sicer smo vpleteni, v njih živimo, vendar pa v njih nismo dokončno zajeti, z njimi nismo dokončno določeni. Tedaj bomo morda spoznali, da svet sicer je, vendar to ni samo dejstvo, ki ga moramo priznati in nas obremenjuje, in prav tako tudi mi sicer smo, vendar to ni samo dejstvo, s katerim bi se morali sprijazniti. Gre za uvid v neoprijemljivo presežnost sveta in nas samih, ta nam pomaga prenašati obremenjenost s svetom in samim seboj.

6 min 54 s

18.02.2021

Raid Al Daghistani: Samopremagovanje in spoznanje

Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«

6 min 7 s

17.02.2021

Andrej Šegula: Pepelnica

Danes je pepelnična sreda, ko se za kristjanke in kristjane začne postni čas kot priprava na največji praznik, veliko noč. Avtor današnje duhovne misli, katoliški duhovnik, minorit dr. Andrej Šegula, nas vabi, da k postu pristopimo resno in zavzeto, saj ne gre le za nekaj zunanjega, kot sta odpovedovanje hrani ali pijači in dobrodelnost, kar je tudi hvalevredno, ampak predvsem za duhovno prenovo.

6 min 47 s

16.02.2021

Robert Friškovec: Vkuhane slive

Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda.

5 min 1 s

15.02.2021

Marija Štremfelj: Odločitve

Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv, pretrgani s temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsakdo bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja s čustvi, ki vedno, vsako sekundo, spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Da, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici, šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi preostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebne za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene izmed dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, jedro duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, kar je potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno dan teče po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kakovosti življenja, ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega, ali drugega, ali tretjega. ,

7 min 11 s

14.02.2021

Edvard Kovač: Kaj vse lahko pride danes na dan

Današnja nedelja je veselo pustna. Svetopisemski odlomki o gobavcih nam dajo sprva občutek, da nimajo nič skupnega z razposajenostjo današnjega igrivega dne. Vabijo nas, da se zavemo resnosti življenja, se spreobrnemo in vstopimo v spokorni čas. A poglobljen uvid v liturgično besedilo nas globoko nagovarja prav za ta trenutek. Mojzes namreč ve, da ljudje kakšno stvar radi skrivajo, posebno še ko gre za takrat zelo sramotno bolezen, za gobavost, ki v njegovem času ni bila ozdravljiva. Zato prerok zahteva, naj se oboleli ljudje oblačijo in češejo tako, da bodo vsi ljudje videli že na daleč, da gre za bolnike, ki se jim je bolje izogniti. Ob naši epidemiji s koronavirusom si nadevamo maske in se podobno vedemo. Res je, še preden si bomo danes nadeli pustne maske, da bi z njimi razveselili in malce zabavali prijatelje in znance, ali pa samo mimoidoče meščane, smo si vsi že nadevali zaščitne maske. S temi maskami smo nehote pred javnostjo razkrili svojo notranjo nemoč, da smo tudi mi krhki in ranljivi. Hkrati pa smo izrazili svojo skrb za zdravje drugih, teh, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in jih ne maramo prizadeti in okužiti. Nošenje mask je razkrilo ne samo naše strahove pred boleznijo, ampak tudi našo ljubezen do drugih ljudi. Podobno bodo pustne maske razkrile našo notranjost. Po večini niso hudobne, samo malce nagajive in razigrane. Gre za našo notranjo potrebo, da bi bili veseli in da bi si enkrat na leto priznali, kakšne želje nosimo v sebi: da bi postali nekdo drug in v družbi igrali kašno drugo vlogo, se znova vrnili v igrivo otroštvo, si nadeli značaj prikupnih živali, ali pa morda postali nekdo, kar sicer v resničnem življenju nikoli ne bomo. Morda general z oblastjo, spogledljivo mlado dekle, hišni ljubljenec, čarovnica z magično močjo, ali pa celo sveta oseba. Evangelij pa nam pravi, da pred Božjo dobroto ni treba igrati te ali one vloge s katero koli masko. Ob ljubečem Božjem pogledu lahko pridejo na dan brez strahu naša notranjost, naše slabosti in tudi bolezni. Pred Bogom se razkrijemo in povemo tisto, kar bi sicer lahko nakazala samo kakšna maska. In dobri Bog nas sprejema, nam odpušča in nas resnično ozdravlja. Nemški filozof Friderik Nietzsche pravi, da je vsaka beseda maska. Se pravi, da ko nekomu razkrijemo svoja čustva, jih z besedo tudi zakrijemo. Danes je tudi god sv. Valentina, zavetnika zaljubljencev. Ko si izražamo veselje, prijateljstvo in ljubezen, bo beseda vedno tudi nemočna in skrivnostna, a vendarle bo razkrila tudi našo željo, da bi drug drugega osrečili.

7 min 7 s

13.02.2021

Gregor Čušin: Valentinovo

Vsem nam primanjkuje časa. Največ ga seveda pokurimo v službi … in zato nimamo časa ne za družino, ne za prijatelje, ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, pravilneje bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te »zveze« bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi »zvez«), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z »bivšo« zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno! Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za »zavetnika zaljubljencev«), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.

6 min 21 s

12.02.2021

Marko Rijavec: Videti ga, za vsako ceno

Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki vsak dan živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh drugih ljudi, dokler kot človek ne umre. Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Čeprav me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.

4 min 35 s

11.02.2021

Dragan Potočnik: Lastni avto

V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo lastni avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo, pričnemo se zavedati svoje Božanske Narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev lastne božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro.

6 min 30 s

10.02.2021

Marko Uršič: Platon in Plotin o času in večnosti

Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvari, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod je. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha.

6 min 13 s

09.02.2021

Edvard Kovač: Duhovništvo kot pisateljevanje

Prav na današnji dan poteka 150 let od rojstva slovenskega pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Njegova rojstna hiša, kajža, je postala prikupen muzej, ki pa ne skriva, v kakšnih skromnih razmerah je rasel naš veliki pisatelj ne daleč od Prešernove Vrbe. Toda idilična vasica Doslovče v zavetju mogočne gore Stol je zaznamovala mladega Frana podobno, kot je Vrba spremljala njegovega vzornika, največjega slovenskega pesnika, Prešerna. Oba je njun rojstni kraj spominjal na Edenski vrt, se pravi na rajsko deželo, ki jo je Bog posebej obdaril z lepoto. In če je dovolil, da so jo Slovenci tu poselili, je to zato, ker Bog naš narod posebej ljubi. Svojemu ljudstvu se je mladenič Fran zapisal z vsem srcem. Prijatelju Izidorju Cankarju, je ob njegovem obisku zaupal, da je kot dijak neki madžarski grofici razkazoval Bled. Bila je navdušena nad njim ter ga hotela prepričati, naj gre z njeno pomočjo študirat pravo. Toda, kot pravi Finžgar sam, se je trdno odločil, da bo z vsem srcem služil svojemu ljudstvu. Zato bo postal duhovnik. V Finžgarjev predstavi je bilo takratno slovensko duhovništvo narodovo duhovno plemstvo, ki je svojemu ljudstvu dajalo samozavest in ponos nad njegovim izrednim jezikom. Slovenščina je sposobna od Prešerna naprej izraziti najlepše odtenke človeške duše. V tem jeziku je odsev visokih gora. Je ritem žuborenja studencev in rek. Je mir gladine jezer in poskočnost gričev. V njem so sledi bučanja morja. Vsekakor je pisatelj Finžgar kristjan, ki veruje, da je vsa narava Stvarnikov dar. Zato jo obožuje in k njej pristopa kot k razodeti knjigi. Pisatelj kot duhovnik veruje, da se Bog še vedno uteleša prek svoje Besede v preprostosti iskrenega srca. Zato mora prisluhniti govorici ljubeče duše, biti pozoren do malega človeka, do otrok in do trpljenja ubogih. Ve, da je slovenska beseda sveta, saj je beseda klenega značaja, izraz iskrenosti in vselej prebujajočega se upanja. Kristus je najprej deloval med preprostimi galilejskimi ribiči. Njim je pripovedoval čudovite zgodbe in prilike ter jih učil visoke etičnosti. Potem je svoje učence poslal v svet z naročilom, naj tako počno tudi oni. Naš pisatelj Finžgar čuti, da je tudi on poslan k svojemu narodu in da mora tudi sam ustvariti umetniško delo, ki bo vsem ljudem razkrilo lepoto Besede; Besede z veliko začetnico. Bil je med pobudniki in soustanovitelji Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Slovenske matice. Toda poprej je izgovoril svojo znamenito misel: »Sto doktorjem govoriti ni težko; sto kmetom lepo govoriti je vrhunec umetnosti.« V tem duhu želi Finžgar ostati zvest svojemu duhovniškemu poklicu, čeprav je v življenju doživel težke preizkušnje. Tudi kakšen zdrs, ki ga je celo priznal svojim vernikom s prižnice. Rad je imel svoje ljudstvo, zato je pisal samo to, kar je z njim sam doživel. Veroval je namreč: V tem življenju je s svojo dobroto in lepoto Bog na delu.

7 min 11 s

08.02.2021

Milan Knep: Prešernov dan

Iz neke naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake, se z njimi poistoveti in ob njih krepi svoj ponos in samozavest. Tako je Prešeren za Slovence eden od temeljev narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega, nadzgodovinskega, ki kljubuje notranjim trenjem, zunanjim pritiskom ter velikim družbenim in kulturnim spremembam. Nekateri v presežnem, ki označuje narodno bit in njegovo identiteto, ne vidijo upoštevanja vredne substance; imajo jo za prazno in preživeto, zato ji pri Prešernu dajejo povsem drug pomen. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne in odprte za multikulturnost. Že Levstikov krog Prešerna postavi na stran razsvetljenskega univerzalizma in abstraktnega individualizma, do česar je bil kritičen tudi nemški filozof Herder. Umetnika, ki temu ne sledi, se že takrat prime oznaka provincializma in domačijskosti. Zaostrovanje med globalnim in lokalnim, naprednim in konservativnim, se torej zaostri že v 19. stoletju. Sto petdeset let pozneje gospodarski in kulturni globalizem povsem razvrednoti lokalna izročila in jih poniža na raven folklore. V resnici je Prešernu tuja poenostavljena delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker Prešeren najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima ob cerkvi sv. Marka varen dom v hiši svojega očeta. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki mu nalaga družbeni in kulturni angažma. Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu tega jedra kasneje v življenju ni treba popravljati ali zavreči, temveč obe koordinati z leti, z novimi spoznanji in izkustvi razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida; od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele. V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova, pa tudi Eol, poganski bog vetrov. A te realije Prešerna ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje.

5 min 58 s

07.02.2021

Andrej Šegula: Se je odpravil na samoten kraj...

Čas, v katerem živimo, je čas, ko velikokrat ponavljamo: »Nimam časa!«, »Ne morem!« ali »Ne zmorem!« ali pa »Mogoče jutri, prihodnji teden!« In tako iz dneva v dan. Če bi na smrtni postelji pogledali na svoje življenje, na prehojeno pot, bi verjetno hitro ugotovili, da smo počeli marsikaj potrebnega, pa tudi nepotrebnega. Koliko minut in ur življenja smo »razpršili« v nič! In tako ugotavljamo, kako pomembno je v življenju razločevanje. Znati se odločati. Znati izbirati, se ustaviti in si vzeti čas zase. O tem pripoveduje tudi evangelij današnje nedelje. Celo Jezus Kristus si je vzel čas zase. Ves dan je naporno delal, oznanjal, učil, ozdravljal. Nato pa beremo, da se je umaknil in molil, danes bi rekli, da si je nabiral moči. Pomembno je, da »slišimo«, kako je to storil. Evangelist je zapisal, da se je umaknil in molil. Molil pa je tako, da se je obrnil k svojemu nebeškemu Očetu. Ob tem začutimo dve razsežnosti življenja: horizontalno – Jezusov odnos do ljudi in sveta – ter vertikalno – odnos do nebeškega Očeta. Ob tem mi prihaja na misel dogodek iz življenja sv. matere Terezije. Nekega jutra je k njej prišla ena izmed novink in potarnala ter prosila svetnico: »Sestra Terezija, danes imam toliko dela, toliko opravkov. Ali mi dovolite, da skrajšam jutranjo molitev, ker se bojim, da mi ne bo uspelo vsega opraviti?« Sv. mati Terezija je odgovorila: »Draga sestra, tako ne bo šlo. Če res želiš opraviti vse, potem podvoji molitev. Namesto eno uro ostani v molitvi dve uri!« Mlada sestra jo je začudeno pogledala, si mislila svoje in odšla v kapelo. Namesto eno uro je v njej ostala dve. Potem se je lotila dela. In zvečer je na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ji je uspelo vse postoriti. Molitev ni beg pred svetom in pred ljudmi. Jezus ni zbežal, ampak se je umaknil. Stik z Očetom v molitvi mu je pomagal k pravemu stiku z ljudmi. Kaj je nauk tega? Iščimo harmonijo med svetnim, materialnim, in duhovnim. Iščimo ravnotežje med skrbmi tega sveta in božjim. Če si ogledamo konkretno življenje in ljudi okoli nas, vidimo, da nas ne prepričajo njihove besede, ampak predvsem njihova dela in življenje. Pred nami je nedelja – dokler imamo čas, delajmo dobro!

6 min 46 s

06.02.2021

Robert Friškovec: Čas na banki

Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!

6 min 43 s

05.02.2021

Emanuela Žerdin: Pravo vprašanje

Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že zastavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost zastaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa povedati moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju zastavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem bila iz svoje šole navajena, da vprašanja zastavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, še posebno če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo nanje. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa nam tisto vprašanje, ki nas zbode v srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem imela zelo rada skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najneumnejša in najbolj nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so se potem sami dokopali do odgovora. Tudi Jezus je rad zastavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti nanje neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano, ki ga je zastavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli vedeli odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, da ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina … Šele Peter se je opogumil in odgovoril: Ti si Kristus, sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?

6 min 39 s

Stran 5 od 123
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov