Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2169 oddaj

2169 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


24.05.2020

Andrej Šegula: Prva krščanska skupnost

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V četrtek, 40 dni po veliki noči, smo obhajali za kristjane pomemben praznik – praznik Gospodovega vnebohoda. Danes obhajamo nedeljo, ki se nahaja med tem praznikom in binkoštmi – praznik, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Berilo na današnjo nedeljo je vzeto iz Apostolskih del. Gre za knjigo, ki opisuje življenje prve krščanske skupnosti. Apostoli so po velikonočnem dogodku zbrani v dvorani zadnje večerje. Lahko bi rekli, da gre za portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočnem dogodku, saj je ta dvorana kraj, kjer je Jezus med zadnjo večerjo postavil evharistijo ter duhovniško posvečenje in kjer je od mrtvih vstali razlil Svetega Duha na apostole. Gospod je svojim učencem naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek. Jezus torej naroči, naj čakajo – naj počakajo na prihod Paraklita – to je Svetega Duha Tolažnika. V tem lahko najdemo sporočilo tudi za vse poznejše krščanske skupnosti, ne nazadnje tudi za vsakega vernika, kristjana. Včasih mislimo, da je vse odvisno od nas, od naše pameti, od naših načrtov, naših sposobnosti. Mislimo, da moramo narediti vse sami. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje. Povabljeni smo, da damo na razpolago svoje talente, darove. Nikoli pa ne bi smeli pozabiti, da je on tisti, ki je »pobudnik«. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve. Kolikokrat se nam zgodi, da smo neko stvar načrtovali, si želeli, toda potem se je obrnilo čisto drugače. Celo slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Po domače rečeno to pomeni, da je imel Bog prste vmes. V sklepnem stavku današnjega evangelija Jezus pravi: Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Pomenljive se mi zdijo zadnje besede – da bodo eno kakor midva. Razlagalec evangelija Silvano Fausti pravi, da od Boga ne more priti razdeljenost, sinonim smrti. Od njega pride le enost v sprejemanju drugačnosti in razlikovanja, ki prepoznava njegovo delovanje. Od njega prihaja predvsem odpuščanje, ki ozdravi vsako ločenost. Biti eno! Biti v harmoniji, v soglasju, v duhu. Najprej s samim seboj in drug z drugim. Ne nazadnje – tudi kot slovenski narod smo, žal, razdeljeni. In prav zato so evangeljske besede, da bi bili vsi eno, še kako aktualne.

6 min 4 s

23.05.2020

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o prenašanju usode

Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel. \tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.« Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.

5 min 30 s

22.05.2020

Daniel Brkič: Bog vidi tudi barve

Bog je naš svet v precejšnji meri vezal na molitve ljudi. Težave imamo zato, ker si napačno tolmačimo Božjo voljo. Obstajata dve vrsti Božje volje – suverena in absolutna Božja volja, ki je rezultat Božje svobode in nanjo nimamo vpliva, ker je Bog edini odločevalec, in duhovna (moralna, krepostna) Božja volja, ki je rezultat naše svobode in nanjo imamo vpliv. Kako? Tako da ne lažemo, ne sovražimo, ne ubijamo … Toda zakaj je sploh treba moliti, če ima absolutni in nespremenljivi Bog svoj božanski načrt že začrtan. Če molitev spreminja Božji načrt, je Bog podrejen nam; če ga ne spreminja, pa je nesmiselno in nepotrebno moliti. Če je Bog konstanta, kako z njim logično združiti svojo molitev kot variablo? Paul E. Billheimer je zapisal, da moramo ta del Božje volje razumeti kot virman, ki ni veljaven, dokler nista na njem dva podpisa, Božji in naš. Molitev je naš podpis. Mi smo sopodpisnik. Vendar ali to drži? Kako to, da je Bog nekoč otroke Judov v Egiptu rešil pred smrtjo, v Auschwitzu pa jih ni? Kako to, da tri pravične matere molijo k istemu Bogu, a prva rodi mrtvega otroka, druga težko invalidnega, tretja pa povsem zdravega? Ali se sploh izplača moliti? Zakaj Bog včasih posreduje, včasih pa ne? Tudi Jezus je v svojem času ozdravil le nekaj slepih, bilo pa jih je veliko. Naš preprost odgovor je, da si nekateri kazen zaslužijo ali da imajo premalo vere. Jezus je takšno razlago zanikal in poučil, da zlo enako zadeva pravične in nepravične. Težko je povezati Božjo ljubezen z Božjo pravičnostjo, kajti veliko hudodelcev uspeva, bogaboječi pa ne. Tako se zgodba trpečega, a nedolžnega Joba ponavlja v vsakem življenju. Težko je, ko mi srce v peklu trpljenja zgori do samega pepela. Vem, da zdravnik zdravi, Bog pa ozdravlja, a kaj, ko v morju žalosti ne vidim obale in s stisnjeno pestjo žugam proti nebu in zemlji. Včasih je v meni svetnik, včasih pa zver. Vem, da medicina lahko odvzame trpljenje telesa, filozofija trpljenje uma, klinična psihologija trpljenje duše, vera v Boga pa trpljenje duha. A priznam, da kljub temu razmišljam o Bogu tako, kot so se o njem spraševali radovedni Jobovi prijatelji. Razlika je v tem, da ljudje gledamo na to v črno-beli tehniki, Bog pa vidi tudi barve.

5 min 8 s

21.05.2020

Andraž Arko: Povezava

Slovo je vedno naporno in boleče. Samo pomislimo na kakšen najstniški parček, ki se v svoji zaljubljenosti ob koncu zmenka nikakor ne more ločiti. Še res čisto zadnji poljub na vogalu ulice, potem pa morata iti, ker že oba zamujata. Tisto, česar ne moreta zadržati na konkretni ravni, se nadaljuje po telefončku na digitalni, da bi vsaj tako ohranjala povezanost. Da ne govorimo o tem, kako težko se je posloviti od sorodnika ali prijatelja, ki se je odločil, da se bo odselil, ne samo iz naše bližine, ampak po možnosti precej daleč v tujino, in to za dolgo, če ne kar za vedno. Vemo, da to niso lahke stvari, še posebno če govorimo o dobrih odnosih in povezanosti. Res je, da se stik lahko ohranja s priložnostnimi obiski in seveda tudi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi, ampak na drugi strani tudi dobro vemo, da ni enako kot takrat, ko živimo skupaj. Kaj šele, ko se kdo od nas poslovi za vedno, ko torej umre. Tako slovo je najtežje. Bližja je bila sorodstvena vez, bližji in globlji je bil odnos, teže je. Pri preostalih primerih je lahko nadomestno povezanost omogočala digitalna komunikacija, ob smrti pa ta ni mogoča. Konec je pač konec. Ali ne? Danes katoličani obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda. Po vstajenju od mrtvih se je Jezus svojim učencem prikazoval še štirideset dni in jih poučeval ter utrjeval v veri. Nato je napočil trenutek slovesa, odhoda. Sledili so strah, stiska, zmeda zaradi odhoda. Učenci so se v tistem trenutku zavedeli, da bodo ostali sami, prepuščeni sebi, brez Jezusovega vodstva, predvsem pa brez Njega samega Že na veliki petek se je zgodila katastrofa, ko so Jezusa umorili na križu in je bilo vsega konec. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, se je upanje vrnilo. Zdaj pa je bilo jasno, da je slovo dokončno. Toda Jezus jih je potolažil: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti duh prišel nad vas.« Potem ko se je Jezus od njih poslovil, so učenci na binkošti prejeli Svetega duha in ta je ostal njihova vez z Jezusom. Niso bili sami. Resda Bog ni bil navzoč med njimi v konkretni človeški osebi Jezusa iz Nazareta, so pa prejeli Svetega duha, ki je Božja navzočnost med njimi in v njih. Vez in odnos z Bogom Očetom ter vez in ustvarjalec odnosov med njimi. Ko se zdi, da ob smrti svojih najbližjih ostanemo sami, ko zaseka ostra bolečina ob izgubi, nas krepi in tolaži prav to, da smrt ni pravi konec. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih bomo tudi mi deležni vstajenja in večnega življenja. Sveti duh, ki smo ga prejeli pri birmi, pa ostaja edina vez med nami, ki smo še na poti, in vsemi tistimi, ki so se s smrtjo že pridružili večnosti. Brez digitalne povezave. Povezani smo duhovno, v Svetem duhu.

6 min 21 s

20.05.2020

Berta Golob: Ustrežljivost

Mogoče tudi vi poznate koga, ki ne zna reči ne. Zato ne, ker je nadvse ustrežljiv. Kot da bi ves čas čakal, kdaj bo lahko skočil na prvi migljaj. Na namig, na plaho prošnjo, na glasen klic. Vi samo povejte, mi pravi eden takih, če bom mogel, bom ustregel. Ustrežljivec streže. Streže sicer vsak strežnik, a ni rečeno, da je tudi ustrežljiv. Bolnica je v bolnišnici medicinsko sestro, ki jo je prišla umit, prosila, naj ji s pinceto odstrani nadležno dlačico, a je dobila odgovor, da to ni njeno delo. Ustrežljiva in prijazna ta ženska zagotovo ni bila. Ali je ustrežljivost pridobljena ali prirojena in podedovana lastnost? Dva otroka istih staršev in enake vzgoje nista enako ustrežljiva. Priučiti se ustrežljivosti tudi ni vedno lahko. Kdor čaka, da mu bo poplačana, je lahko zelo razočaran. Menda je te čase v kakem šolskem berilu še najti Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? Sploh pa na življenjski poti čim več Ali Rašidov, modrih starcev. Če je kdo pozabil – ta je na vprašanje ni li leka zoper smrt na sveti, mora biti, večno čem živeti razložil, da so naš edini protismrtni lek nenehna dobra dela »za rojake svoje in za domovino«. Kadar in kjer gre v cvet in v seme samoljubje – skrb le zase –, ni prostora za sožitje. To je v druženju in soodgovornosti, kar zmanjšuje bivanjsko stisko. Noben človek ni otok, povsem sam zase; je del kopne zemlje, in če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj …, razmišlja pesnik John Donne. Povezani smo bolj, kot se nam zdi. Pa tudi soodvisni drug od drugega. Kaj nam ponuja več varnosti: zapiranje vase ali razpoložljivost za soljudi? Stiskaštvo in osama ali »odprto srce in odprte roke«, kot pravi Gregorčič, za sobrata. Ti lahko govoriš, ti živiš še na vasi. Jaz pa v bloku, niti sosedov v istem nadstropju ne poznam. Na njihova vrata potrkaj, če oni še niso na tvoja. Vem za priletno vdovo, ki je vsaki novonaseljeni družini v okolici prinesla hlebček zanje pečenega kruha. Če to ni dobrodošlica! Nič pomišljanja, samo odprta dlan. Ali še vemo: … če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.

6 min 42 s

19.05.2020

Silvester Molan: Duhovno življenje v obdobju krize

V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam ta karantenski-koronski čas pomaga po svoje oblikovati tudi nekatere sicer utečene duhovne navade in miselne vzorce.

6 min 36 s

18.05.2020

Milena Janel: Duhovna moč iz božje besede

Tokratno duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Izpostavlja kako pomembno je, da črpamo svojo duhovno moč iz Božje besede in po tem uravnavamo tudi svoje poti vsakdanjega življenja.

7 min 13 s

17.05.2020

Božo Rustja: V božjem kraljestvu ni sirot

Ena hudih posledic vojn je, da številni otroci postanejo sirote. Včasih vidimo pretresljive posnetke ali fotografije teh zapuščenih otrok. Dogaja se, da sirote spremljajo ali objemajo zdravniki, drugi medicinski ali humanitarni delavci. Kljub temu tem otrokom iz oči sijeta žalost in obup-. Žalostni iščejo zavetje in preživetje. Toda potrebujejo več kot samo preživetje, potrebujejo čut pripadnosti, pripadnost družini in domu. To se pravi, da pripadajo nekomu in niso sami. Vsa potrebna materialna pomoč jim ne more dati te stvari. Njihovo žalost ob izgubi staršev lahko napolni samo razumevajoč in trajen odnos. O sirotah govori tudi Jezus v današnjem evangeliju, saj pravi: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Evangeliji so bili napisani v grščini in v tem jeziku sirota pomeni učenca brez navzočnosti ljubečega učitelja ali mojstra. Tako je veliki grški filozof Platon dejal ob smrti drugega velikega filozofa Sokrata, da bodo sedaj njegovi učenci zapuščeni, kot otroci brez očeta. Podobno je razmišljal Jezus, da bodo njegovi učenci po njegovi smrti kot sirote. Zato je dejal: »Ne bom vas zapustil sirot«. A s tem pokaže razliko med seboj in drugimi učitelji in na to, da v Božjem kraljestvu ni sirot. Kristus nas tudi po svoji smrti ne zapušča in njegovi učenci nismo sirote. Zato ljudje, ki pripadamo Božjemu kraljestvu, nismo sirote, čeprav se včasih počutimo kot sirote in sami. Težko prenašamo nadloge bolezni in starosti ter druge nevšečnosti. Kdo ima lahko celo občutek, da ga je Bog zapustil. Nekatere muči nerazumevanje ljudi, morda tudi najbližjih. Pa nam vera govori in Jezus v evangeliju zagotavlja, da nismo sami, ampak da nas vedno spremlja. Zagotavlja nam tudi, da nas ne bo pustil samih v naših bojih in težavah. Obljubil nam je Svetega Duha: »In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj« (Jn 14,16) Duha Tolažnika, Spodbujevalca, Podpornika in Zagovornika v težkih in lepih trenutkih našega življenja. Globoko sporočilo današnjega Evangelija je, da v trenutkih, ko nam je v življenju težko, nismo sami in nikoli nismo sirote.

6 min 52 s

16.05.2020

Edvard Kovač: Iskanje ljubezni

Judovski mislec Rachi pravi, da ko bi bila neka katastrofa na zemlji in ko bi zgorelo vse Sveto pismo, a bi ostala Visoka pesem, bi še vedno imeli Božjo besedo in človeštvo bi bilo rešeno. Res je, Visoka pesem izraža globino naše duše, kjer se razodeva tisto, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar človeka docela presega. Preseneti nas, da v tej globini najlažje zaživi žensko srce, tisto, ki je veliko trpelo in je sposobno ljubiti vsem težavam navkljub. Takšno je bilo srce Marije iz Magdale. Pesem vseh pesmi pravi, da v globini svoje duše človek hrepeni in išče Boga. V tem hrepenenju pa je že Bog navzoč, njegova milina, njegova dobrota. Zato iskanje Boga ni samo bolečina in trpljenje, ampak je predvsem radost, saj vemo, da tudi veliki Pascal zasliši glas Boga, ki mu pravi: »Ne bi me iskal, ko me ne bi že našel. Nevesta v Visoki pesmi venomer išče svojega ljubljenega, ga želi videti, in zato sprašuje jeruzalemska dekleta ob mestnih vratih, ali so kje videle ljubljenca njene duše. To pomeni, da prav tako tudi mi v iskanju Boga, njegove ljubezni ali Božje navzočnosti med nami, ne moremo ostati sami, ampak, da med seboj delimo iskreno besedo, ko ga iščemo in potem tudi veselje, če ga najdemo. V življenju Marije Magdalene se najlepše uresničuje hrepenenje iz Visoke pesmi. Tudi ona išče Gospoda, tudi ona sprašuje druge, ali so ga videli, pa naj bodo to angeli ali pa vrtnar v lepem nasadu oljk. Bog, ki je dobrota sama, ne dopusti, da bi ga človek imel v posesti, da bi se ga kdorkoli polastil, ali ga obvladal. Nihče ne more zaobjeti in posedovati Božje ljubezni. Bog se raje umakne in ostaja hrepenenje naše ljubezni, zato pa je naša iskanje še bolj pristno in naše molitev še globlja. Izjemna ženska Marija iz Magdale nas uči, da najgloblja ljubezen zahteva tudi žrtve, tako se je tudi ona pripravljena žrtvovati. Evangelij nam poroča, da zasliši glas, ki jo vprašuje: Žena, zakaj jokaš, zakaj si žalostna, zakaj trpiš, ko pa je vendarle dobri učenik pri Tebi! Takšna je Božja tolažba. Ne da bi mi ne trpeli več, da ne bi več hodili skozi očiščujočo ljubezen, da ne bi več jokali. Toda tako kakor v Evangeliju, se lahko tudi pri nas te solze gorja in trpljenja spremene v solze veselja. V tem duhu bi lahko rekli, da je resnica ljubezni nam ljudem nevidna, da je ne moremo zaznati, dokler je ne uzremo skozi tančico solza. Tančica solz pomeni, da smo se sposobni drug za drugega žrtvovati, drug drugemu kaj odpustiti, drug z drugim potrpeti. Šele takrat lahko nastopita najgloblja radost in veselje.

6 min 45 s

15.05.2020

Peter Milonig: Strupeni vonj pornografije

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli pravnik in ekonomist dr. Peter Milonig premišljuje o pornografiji kot grehu.

4 min 48 s

14.05.2020

Janez Vodičar: Moč zaupanja

Če smo se prebudili, spoštovane poslušalke, poslušalci, v svet, kjer je skoraj vse zaprto, se v nas lahko priplazi nezaupanje. Mnogi širijo take in drugačne razlage, novice, ki nas še bolj begajo. Končno, komu naj še verjamemo zaprti v ozke prostore, odrezani od sveta. Ni čudno, da nekateri, malo zares, malo s posmehom, sprašujejo vernike, kje je njihovo zaupanje, kje je njihova vera v čudeže; kje je končno njihov Bog, ki naj bi jih rešil. Na to je težko odgovoriti. Če samo pogledamo krščanstvo, je mogoče najti številne primere čudežev, ki govorijo o ozdravitvi. V Svetem pismu imamo polno pozivov k zaupanju v Boga, o tem, kako nas bo On rešil, če se zatekamo k Njemu. Škofje skoraj povsod po svetu so pa zaprli cerkve, vernikom onemogočili dostop do tega vira moči in zaupanja. Kot da oni sami ne bi imeli zaupanja in vere. Saj verjetno poznate tisto zgodbo, ko je v velikih poplavah človek čakal, da ga Bog reši, zato je zavrnil vsakega, ki ga je hotel pobrati v čoln. Ko se je utapljal, je kričal k Bogu, zakaj ga je zapustil. Bog naj bi mu odvrnil, da kaj več kot toliko rešilnih čolnov pa res ni mogel poslati. Tak odgovor je prepoceni. Bolj mi prihaja na misel moja izkušnja, ki sem jo imel s študenti sredi Afrike. Pri predmetu o praktični etiki sem pripravil podatke o tem, koliko odstotkov prebivalstva v državah, od koder so bili študentje, je okušeno z AIDS-om. Najprej so me gledali debelo, nato presenečeno, na koncu so se le ojunačili in razložili, da je smrt del življenja in od nečesa je treba umreti. Sam sem mislil, da se norčujejo, a v pogovoru so pokazali, da to čisto resno mislijo. Če kje, potem v Afriki najdeš resnično verne ljudi, zato se mi je zdelo, da je to morda nekakšna slepa vera, saj si drugače ne morejo pomagati. Vendar sem videl, kako želijo s študijem izboljšati življenje, kako se borijo, če zbolijo, da ozdravijo. Kljub možnostim, ki jih k sreči imajo vedno več, njihova vera ni manjša. Na drugi strani pa niso obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolijo, se ponesrečijo. Znajo zaupati v življenje in veliko bolj polno preživijo vsak trenutek, ki jim je dan. Pogosto smo obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolimo; kaj bo, če ostanemo sami. Prav je, da smo previdni, da poskrbimo za vse potrebno in se izognemo nepotrebnemu tveganju. Ob pravem zaupanju v naše bližnje, če zmoremo še vero v Boga, pa tudi v veri, bomo bolj polno zaživeli dneve, ki so nam dani, naj bodo taki ali drugačni.

6 min 32 s

13.05.2020

Silva Matos: Gugalnica na igrišču

Opazujem prazno otroško igrišče. Zdaj je bolj varno, da otroci in njihovi starši ne hodijo tja. Spomnim se, kako je živahno, ko je tu polno otrok. Veliko se jih zažene tja, kjer so igrala. Gugalnica je vedno med prvimi, malčki jo skušajo zasesti. Tekmujejo, kdo bo prvi na njej. Veselo se gugajo, ne ozirajo se na razočaranje tistih, za katere na njej ni več prostora. Nekateri otroci na tleh se v gugajoče zaletavajo ali pa jih potiskajo vse višje in višje. Zgodi se, da je otrok na gugalnici ob tem že prestrašen. Kriči, da je dovolj, že hoče dol, a videti je, da ga nihče ne sliši. Kot bi s tem podžigal maščevanje tistih, ki niso uspeli biti prvi. A vse to je otroška igra. Nikoli končana. Tudi odrasli uživajo v guganju. Nekaterim je sicer ob preveč intenzivnem nihanju neprijetno, postane jim celo slabo. Odrasel človek ne mara velikih, močnih sprememb. Ob hitenju, pomanjkanju časa, z zatrto igrivostjo se marsikdo oklepa navad in ostaja v ozadju življenja. Hitiš, kot bi divjal po avtocesti brez razuma. Z občutkom, da življenje izginja, ne nek način zastaneš, umiraš v sebi. Prepustiš se nekemu rutinskemu toku, nihanju, ki ga ne znaš končati. Morda je dobro, da bi človek vse to, kar se mu dogaja, ubesedil. Da bi slišal sam sebe, kaj se mu dogaja, kako živi, da bi spoznal, da mu manjka svetlobe in da se mora prebiti do Luči. Gugalnici življenja se ne moremo izogniti. Življenje je lepo in je tudi grdo, je svetlo in je tudi temno, je napolnjeno z odnosi, pa je tudi samotno, osamljeno, je veselo, a tudi žalostno, trpeče – vedno pa je enkratno, nikoli se ne odvija kot kopija drugega. Lahko se zgodi, da se po doživljanju neizmerne sreče in izpolnjenosti v trenutku pojavi občutek zavrženosti, strah, razočaranje. Ko pa se zaveš, da je skrivnostno nihanje del življenja samega, da sem kamenček v čudovitem mozaiku, ki je delček visoke umetnosti stvarstva, je v resnici pretresljivo. Čudovito darilo prav zame, za mojo pot. Opaziš veličino in majhnost svojega bivanja. Gugalnica, ki jo uporabljam prilagojeno sebi, me umirja. Tako kot zmorem sam, moč prilagajam svojim potrebam. In je udobno. A pride, ne predvidevam vsega. Pridrvijo spremembe kot divji otroci na igrišču in me vržejo s tira. Nihanja so, človeku ne pustijo, da bi se omamil od udobja, ampak prebujajo dušo, zavest, da imam svojo nalogo, svojo odgovornost, da se premaknem s fotelja. Ne glede na vso pestrost, ne glede na to, kar se zgodi, se skoraj čudežno poveča klenost, trdnost, povečajo se smisel, upanje in ljubezen. Zasidraš se v svojem notranjem miru, prideš v stik svojim bistvom, odpreš srce.

6 min 21 s

12.05.2020

Metka Klevišar: Piknik

Pikniki znajo biti zelo prijetna stvar. Navadno se vse dogaja v naravi, ljudje si vzamejo čas, vse je preprosto in velik poudarek je na srečanju ljudi. Prav tega nam, ki vse prepogosto tako hitimo, vedno zelo manjka. \tPravili so mi o bolniku, ki si je, že zelo slaboten, praktično umirajoč, zaželel, da bi priredili piknik. Domači so ga malo čudno pogledali, ker si niso mogli predstavljati, da bo to sploh zdržal. Toda on je vztrajal in zelo jasno povedal, da je piknik njegova zadnja želja. Pa to še ni bilo dovolj. Sam je tudi določil, kaj bodo pili in jedli. Za pijačo je naročil refošk iz okolice Kopra, za jed pa pršut od prav določenega kmeta, kamor je že prej pogosto hodil po pršut. Nihče si ni upal ugovarjati, čeprav do konca niso vedeli, ali misli povsem resno. Toda spoštovali so njegovo željo in odhiteli v Koper po refošk in h kmetu po pršut. \tČez dva dni so na domačem vrtu priredili piknik. Z vremenom so imeli veliko srečo, saj tako lepega dne kot takrat že dolgo ni bilo. Prišlo je veliko ljudi. Nekateri, ki so bili povabljeni pa so se opravičili, da ne morejo, ker so zadržani z raznimi drugimi opravili. Morda so se bali srečanja s hudo bolnim in niso vedeli, kako naj bi se ob njem vedli. Saj poznamo takšne izgovore. \tPiknik je minil lepo. Bolniku so pripravili udoben naslanjač in vsi udeleženci piknika so prišli k njemu in se je z vsemi pogovarjal. Videti je bil srečen, čeprav je bil dan zanj zelo naporen. Zvečer je bil na smrt utrujen in je lahko samo še zaspal. Naslednji dan proti večeru je mirno umrl. \tTa zgodba se mi zdi nepopisno lepa. Lepo, da so svojci slišali njegovo željo in mu jo izpolnili, čeprav se jim je zdela nenavadna. Saj tudi prej niso prav pogosto prirejali piknika. Lepo, da je imel bolnik lahko okrog sebe zbrane ljudi, s katerimi je bil povezan in se je od njih lahko poslovil na ta način. Ob tem me prešine misel, kako lepo bi bilo, da bi tudi jaz imela okrog sebe ljudi, ki bi me hoteli in znali slišati, ko bom umirala.

6 min 22 s

11.05.2020

Alenka Veber: Kukavičji let

Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kakor vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.

5 min 27 s

10.05.2020

Andraž Arko: Pot

Kako prijetno in pomirjujoče je, ko se na planinski poti, po kateri hodiš prvič, ponovno na kakšni skali ali deblu drevesa pojavi markacija, ki ti sporoči, da si nisi zašel, ampak si še vedno na pravi poti. Podobno je tudi na drugih naših poteh. Svojčas smo se mučili z zemljevidi, ali pa smo, če nismo bili preveč ponosni vozniki, celo kakega domačina prosili, da nas je pravilno usmeril proti cilju. Zdaj se zanašamo predvsem na navigacijo, ki nam je lahko v veliko pomoč. Lahko pa nas tudi kdaj zapelje nekam drugam, kot smo pričakovali ali pa nas po neki, nesmiselno daljši poti vodi k cilju, do katerega bi prišli, če bi se mogoče zanašali na lasten občutek. Kakorkoli že. Take ali drugačne oznake, napotki, navodila in vodenje so vedno dobrodošli, ko na svojih poteh skušamo doseči cilj. V evangeliju današnje nedelje beremo, kako se Jezus poslavlja od svojih učencev in jim pravi, da odhaja od njih, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu, da bodo lahko tudi oni šli po tej poti k njemu. Nejeverni Tomaž ima ponovno težave glede konkretnosti in logičnosti, zato vpraša Jezusa: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Problem, ki lahko vznemirja tudi nas. Ne vemo namreč, kam gremo. Kakšen je končni cilj našega življenja? Kaj nas tam čaka? Je to samo grob, črna zemlja, ki me bo zakrila ali je še kaj več? Jezus se poslavlja od učencev, ker odhaja, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu. Zato Jezus Tomažu odgovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Res se na prvi pogled zdi to nekam poetično vzneseno. Tako nekako v zraku. Toda če pogledamo malce od blizu, lahko zelo jasno prepoznamo konkretnost. Jezus je pot. Za tiste, ki mu s krstom pripadamo in mu sledimo, je Jezusovo življenje zgled in spodbuda, kako naj bi živeli tudi mi sami – povezani z nebeškim Očetom in z ljudmi. To, kar je Jezus živel in učil, je torej pot, kako hoditi skozi življenje. Seveda brez povezanosti, brez pristnih odnosov ne gre. Tudi ne gre brez izročanja, prepuščanja in zaupanja Bogu. Z zavedanjem, da je on najbolj temeljna resnica, najbolj temeljna stvarnost našega bivanja. Zato Jezus pravi o sebi, da je resnica, in tudi, da je življenje. Prav v tem se srečamo s ciljno točko življenja. Kristjani namreč verujemo, da se s smrtjo življenje ne konča, saj je Jezus vstal od mrtvih. Smrt ni končna postaja poti, ampak le prehod v novo življenje pri Bogu. Na življenjsko pot pa lahko gledamo kot na proces, v katerem se učimo rasti v ljubezni. Ko živim z zavestjo, da me Bog ljubi in da iz te ljubljenosti tudi jaz zmorem ljubiti sebe in druge. Ljubezen, ki ni sebična in egoistična, ampak se podarja. Le v tej ljubezni se bomo srečali in prepoznali na koncu poti – v Bogu, ki je Ljubezen.

7 min 8 s

09.05.2020

Zmago Godina: Blagor tistim, ki delajo za mir

4. aprila leta 1968 je zaradi posledic atentata umrl Nobelov nagrajenec za mir, “pridigar nenasilja” in po mnenju Zveznega preiskovalnega urada “najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike”, Martin Luther King. Star je bil le 39 let. Kot pastor in doktor filozofije je bil najopaznejši govornik in vodja Gibanja za državljanske pravice, ki se je zavzemalo za odpravo rasne diskriminacije v Združenih državah. Pri tem je zmeraj poudarjal načelo nenasilja kot edino legitimno politično sredstvo. Prav zato je v začetku aprila prebival v Memphisu. Ustrelili so ga pred njegovo motelsko sobo. S svojo avtoriteto je hotel podpreti stavke črnskih smetarjev in poskrbeti za to, da bi potekale brez nasilja. Eden izmed vrhuncev boja Martina Luthra Kinga proti rasnemu zatiranju je bil njegov govor “Sanjam” 28. avgusta 1963 pred dvesto petdeset tisoč ljudmi na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu. V svoji prav tako zgodovinski “Pridigi na gori” je Jezus Kristus izrekel te besede: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.” (Matej 5,9). To blagrovanje je namenjeno vsem, ki so se v zgodovini zavzemali za tiste, katerih svoboda in čast sta bili poteptani. Namenjeno je tudi vam in meni, če se zavzemamo za zapostavljene v naši družbi. Ni nam treba govoriti pred tisoči poslušalcev, dovolj je, če za začetek priseljencu iz tujine ali osebi druge rase rečemo prijazno besedo in se pri tem prijazno nasmehnemo. Ni nam treba organizirati javnih shodov, lahko pa razmislimo, kako lahko kot posamezniki in družbena skupnost pripomoremo k integraciji tujcev, ki so morali zaradi svoje lastne varnosti zapustiti domovino. Ni nam treba začeti programov za odpravo vojn v daljnih deželah, preden se ne vprašamo, kaj lahko storimo, da bi izboljšali ozračje v svojem podjetju. Ali: “Kaj lahko naredim, da se bosta moja prijatelja, sošolca, znanca, soseda spet spravila?” Čeprav je vpliv teh, ki prispevajo k razširjanju resničnega miru, na začetku morda majhen, se bo sčasoma razširil. Prek takih ljudi namreč deluje nekdo veliko večji – Bog, ki ne bo počival, dokler se ne bodo izpolnile velike “sanje” o odrešenem in obnovljenem človeštvu v vladavini večnega miru

5 min 54 s

08.05.2020

Gregor Čušin: Limonada

Saj ste že slišali rek: Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado! Ja, če ti je limonada všeč. Če pa ne maraš ne limon ne limonade, se pa nikar ne muči… ampak jih raje podari komu drugemu, ki jih mara. Naredi limonado in z njo razveseli koga, ki mu je limonada tudi všeč. Ne vem … zamenjaj limone za pomaranče. Prodaj limone in izkupiček podari komu … ali pa si kupi kavo ali pojdi na pivo! Super, boste rekli. To je pa zabavno in ni težko in ni komplicirano! Pa je težko in je komplicirano. In prav nič zabavno! Da ni težko in ni komplicirano lahko reče samo nekdo, ki še ni gledal tri ali štiriletnika kako si zavezuje čevlje! Da lahko dve nedolžni in svojemu namenu služeči vezalki povzročita toliko napora! Celo jeze in solza! Zato si otrok v trgovini s čevlji izbere tiste »na ježka« … ali pa mu jih celo vsilijo straši, »da se revček ne bo matral!« Res je, da so plesni čevlji običajno brez vezalk, salonarji in »ta fini« čevlji tudi, celo športni copati so vse pogosteje »na ježka« … ampak pravi pohodni čevlji … taki, s katerimi premaguješ klance, strmine in osvajaš hribe … so pa še vedno na vezalke. In hočeš-nočeš, se moraš spopasti z dvema malima štrikcema! Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado, torej pomeni: Nauči si zavezati čevlje! Odločitve so tvoje: ali boš vse življenje nosil čevlje »na ježka« ali boš ukrotil dva navadna štrikca … dve vezalki … in boš sposoben tudi najtežjih vzponov! Ali se boš davil z limonami … ali pa boš prodajal limonado

4 min 28 s

07.05.2020

Raid Al Daghistani: Pandemija in vprašanje človeka

Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče od nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan terja nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja nekako na stranski tir. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizbežnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno – oziroma bi to moralo biti?! V teh dneh smo priča hiperpojavu, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki brezbrižno razsaja virus in usodno ogroža starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »neposredne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira ravno in predvsem v lastnostih in vrlinah kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova »plemenitost«, ja, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Pričujoča pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo« oziroma »ves narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo zaskrbljeno, ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka, ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti virusni pandemiji. Na pričujočo svetovno nevarnost zato tudi ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno iz temeljno etično-duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko in metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo tudi kot obdobje »eksistencialnega izziva« in »globinskega učenja«. Zato je pomembno, kako preživljamo ta čas in kaj bo ostalo potem, ko pandemija (pre)mine: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih sedaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost in esencialno ranljivost na eni ter moč in pomembnost medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli okolju in soljudem prijaznejše? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za naše telesno in duhovno zdravje? Bomo hvaležnejši in bolj čuječi? – Ja, ta kriza lahko porodi »novega človeka«.

7 min 6 s

06.05.2020

Edvard Kovač: Trpljenje in upanje

Človek je pustolovske narave, venomer so ga mikale velike avanture, da bi se podal v neznane kraje. Tako je od nekdaj raziskoval votline, se spuščal v jame, se podajal skozi pustinje in se spopadal z pragozdom. Tudi danes mladi sanjajo o velikih avanturah novega sveta, o na novo odkritih planetih in zvezdah. Prerok Izaija pa nam pravi, da bo mesija tisti, ki bo uspel uresničiti največjo pustolovščino, namreč smelo se bo potopil v globino človeške duše in v njej odkril še neznane pokrajine. Uspel bo obiskati intimnost človeškega srca, v katero še nihče ni vstopil. Potoval bo po opustošenih pokrajinah naše duše in se prepoznal v našem trpljenju in stiski. Obupanega človeka bo znova objel in ga popeljal svetlobi naproti. Kristus s tem objemom vsakega izmed nas uči ljubiti. Pokaže nam, da trpljenje ni prekletstvo, vendar le takrat, ko smo tudi mi sposobni ljubiti. Če je ljubezen v našem srcu in smo se tudi mi sposobni darovati, takrat nobeno odrekanje ni odveč, takrat ljubezen zmaguje. Ljubezen presega vsako ponižanje, tudi izničenje, in prinese v človekove oči novo svetlobo, prebudi nov utrip človekovega srca in podari novo veselje ter novo upanje. Morda od vsega trpljenja, ki ga doživljamo, le ni najhujša lakota, tudi ne žeja ali prezeblost. Najtežje je prenašati osamljenost in zapuščenost. In prav to se je pripetilo Kristusu, ko je visel na križu. Tri leta je vzgajal svoje učence, bili so to odrasli možje, a so se vsi razbežali. Tisti, ki se je najbolj širokoustil, kako mu bo stal ob stani, ga je trikrat klavrno zatajil. Le najmlajši se je plaho pomešal med žene in bil je toliko mlad, da se mu ni moglo pripetiti kaj hudega. Toda najbolj ga je razočaral njegov daljni sorodnik, tudi iz Judovega rodu, ki je nosil zanj najlepše ime, ime Juda, in ki ga je izdal za 30 srebrnikov. To je najbolj grenka izkušnja, če nas tisti, na katerega največ stavimo, zapusti in izda. Kot vemo, Juda kmalu ugotovi, da je ugonobil najboljšega prijatelja in mu je žal. A najbolj tragično je, da ne verjame v ljubezen in ni sposoben sprejeti odpuščanja. Nekateri grški cerkveni očetje se z njegovo pogubo niso mogli sprijazniti, zato so upali, da bo pri drugem mesijevem prihodu Juda le želel prejeti Božji dar odpuščanja. Takšen se nam Kristus razkrije tudi na križu. Do zadnjega trenutka deli ljubezen in odpuščanje, zato tudi odpusti enemu izmed razbojnikov in mu zagotovi, da se bosta še isti dan srečala v raju. Tako Kristus pokaže, da bosta ljubezen in odpuščanje zmagovala do konca. Kristus za nas ni le trpel, ampak tudi že vstal v novo življenje in zato želi, da je tudi v nas klub trpljenju še upanje, da zmagujeta radost in čudežni dar ljubezni.

6 min 35 s

05.05.2020

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o notranji trdnosti

Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj. »Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.«

5 min 16 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov