Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2209 oddaj

2209 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


06.11.2019

Alenka Veber: Tehnike preživetja

Dobro jutro, cenjeni poslušalke in poslušalci, ali ste vedeli, da je ena od najboljših tehnik za preživetje domiselnost? Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da prečkate spolzek ledenik na gori. Ledenik na gori raje prepustimo izkušenim alpinistom, nogavico pa lahko vedno nosimo s seboj, tudi če ne bomo plezali po visokih gorah. Gmoto težav in spolzka tla imamo lahko tudi v dolini. Okoliščin ne moremo vedno izbirati, lahko pa izbiramo, kako se bomo na težave odzvali. V tem se med seboj razlikujemo: v našem odzivu. Tehnika človeškega preživetja je izjemno zapletena. Naše življenjske vrvi so spletene iz sesukanih življenjskih vlaken. Nekatere prenesejo vso težo življenja, druge se pretrgajo. A še vedno nam ostaneta dva konca vrvi, ki ju lahko prepletemo skupaj in zategnemo njuna konca. Kako močna bo naša vrv, je odvisno od tega, kako spretni smo v vozlanju. Z nenehnim vozlanjem pa lahko spletemo tudi gordijski vozel in takrat se znajdemo pred zapletenim življenjskim vprašanjem, ki je največkrat povezano z našim preživetjem. Gordijski vozel je po starogrški pravljici vozel, ki ga je na vozu, nekdaj v lasti kralja Midasa, zavozlal frigijski kralj Gordios. Prerokovano je bilo, da bo zavladal svetu, kdor bo vozel razvozlal. Aleksander Veliki je leta 334/333 pred Kristusovim rojstvom problem rešil tako, da je vozel v mestu Gordiju kratko malo presekal z mečem. Nato je zavladal svetu. Prispodoba z gordijskim vozlom nam danes želi sporočiti, da zapletena življenjska vprašanja lahko rešimo z odločnim, drznim posegom. Še več: celo s silo. V spomin si prikličite strm ledenik in drzne alpiniste ter grozeče oblake nad njimi. V rokah držijo cepin, medtem ko imajo na težkih čevljih pritrjene dereze z ostrimi konicami. Od moči njihovih rok in sile derez, ki se zapičijo v ledenik, sta odvisna njihovo preživetje in vrnitev v dolino. Pa tudi od njihovega odziva na težave. Preden se alpinisti odpravijo na zahtevne odprave na najvišje vrhove sveta, se morajo med drugim naučiti tudi tehnik preživetja. Najmanj, česar si želijo, so gordijski vozli v njihovi navezi. Žal večina od nas ni alpinistov, a kljub temu plezamo na neznane vrhove. In čeprav s seboj nosimo rezervni par nogavic, ledenikov ne znamo varno prečkati in jih zaradi šibkosti tudi ne zmoremo. V nas se nabirajo vozli grenkobe ali pa se nam vozel naredi na jeziku in si ne upamo povedati, kar si mislimo. A če želimo preživeti, moramo gordijski vozel kdaj pa kdaj tudi presekati: na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih.

6 min 41 s

05.11.2019

Gregor Čušin: Ljubezen

Priznam, da jočem kot dež vsakič, ko gledam prizor v filmu »Notting Hill«, kjer Julia Roberts, velika filmska zvezda, igra veliko filmsko zvezdo, ki se zaljubi v preprostega knjižničarja, ki ga igra Hugh Grant, še ena velika filmska zvezda, in reče, da stoji pred njim le kot dekle, ki si želi, da bi jo fant imel rad. Da bi jo ljubil. Jočem. Kot dež. Vsakič. Čisto vsakič. Zaradi lepih besed. In bom še sam povedal nekaj lepih besed o ljubezni … ki sem si jih sposodil pri svetem Pavlu … in jih malo obrnil. Ljubezen je potrpežljiva, ni pa nerazsodna! Ljubezen je dobrotljiva, vendar ne razvaja! Ljubezen ni nevoščljiva, a pozna in spoštuje meje in jih zlepa po nepotrebnem ne prestopi! Ljubezen se ne ponaša! In to pomeni, da se ne postavlja. Da ne gleda zviška. Pa vendar … ti ljubezen da krila. In ne uporabljati kril je neumnost. Je greh. In če letiš, hočeš – nočeš gledaš zviška. In vidiš bolje. In vidiš dlje. Imaš razgled. In pregled. Vidiš čez hrib. Čez plot. Čez reko. In čez morje. Lahko se dvigneš nad oblake. A potem vidiš že manj. Ali pa sploh ne vidiš. In bo pač držalo tudi, da je ljubezen lahko slepa! Vendar ljubezen nikdar – ne hote ne nehote, tudi slepa ne – ne zamenja ponosa s prevzetnostjo! Ljubezen se ne napihuje. A ljubezen mora biti rodovitna! In rodovitnost pomeni nosečnost. In nosečnosti ni brez napihnjenega trebuha. In upam, da je jasno, da gre tu za duhovno biologijo! Le tako bolečine v križu in otečeni gležnji dobijo smisel in pomen. Bolečina kot taka, dobi smisel in pomen. Ker prava ljubezen boli. Ker trpi. Ljubezen ni brezobzirna. In to pomeni, da ne razkazuje mišic. Pa vendar mora biti vedno močnejša. Tudi ljubezen potrebuje vajo. In trening. Kondicijo, pač! Na 110 metrov z ovirami ne zmagaš z daljincem v eni in s sendvičem v drugi roki. Čeprav … ljubezen ni šprint! Je bolj tek na dolge proge. Maraton. In hitra hoja. Pa skok s palico. In v daljavo. Včasih tudi suvanje krogle! Ljubezen ne išče svojega. Pa vendar mora rasti in se večati. Ljubezen mora biti vidna. Ljubezni se ne da skriti. Ljubezni se ne sme skriti. Mesto na gori, na primer, se ne da skriti. In luči tudi ne postavljamo pod mernik. Ljubezen se ne da razdražiti, lahko pa jo užalostim. Ljubezen ne misli hudega, kar še zdaleč ne pomeni, da ne misli! Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenese. Kar pomeni, da je ljubezen naivna! V lepem pomenu te besede. In ko vam v življenju ostanejo le še vera upanje in ljubezen, se zavedajte, da je največja ljubezen. Kajti: ljubezen nikoli ne mine!

6 min 23 s

04.11.2019

Berta Golob: Domovanja

Domovanja so različna in niso omejena na kraj. Kljukec pravi: Bom že gledal, da se v raj prišalim. Je večni optimist. A da si to, ni treba, da si ravno kljukec, nabrit veseljak. Zadošča z vedrino gledati v svet. Kura mu je fruštek snedla, pravimo na račun namrgodenega človeka. Če je slabovoljnost njegova značilna lastnost, je TO njegovo domovanje. \tPoznam ljudi, ki domujejo v poeziji, in one, ki se nad stihi pačijo. Češ: osladnost. Kaže, da je več takih, ki menijo, da je za kak pomemben dan treba človeku nameniti zrimane misli. Veliko jih je slišati v voščilih. Večina je stihokleparskih, a dokazujejo, da bolj ali manj vešči rimar ceni mikavnost ujemanja. Njegovo domovanje je na črti skladnosti. \tDomovanje v stvarnem in presežnem. Z realisti in sanjači bi jih označili, a bolj tjavdan. Stvarno je oprijemljivo in merljivo, presežno seže čéz v brezbrežja. Ne samo dobro, tudi kar nujno je biti pritrjen na tleh in se znajti – domovati – v realnih okoliščinah. Sanjavec čaka nedočakljivo, a še kar čaka lepo sanjajoč, ne da bi dobro vedel, kaj. Ni rečeno, da živi brezdelno; marsikdo je priročen in uspešen, a njegovo sprostilno domovanje so oblaki. Nad temi je le še modrina, dom oduhovljenega strmenja; nedoumljivega, sled večno živega, kot bi rekel Cankar. Filozofija, teologija, teozofija; modrost, lepota, ustvarjalnost, čaščenje, čudenje, hrepenenje, vznesenost, ljubezen, sovraštvo segajo čez obzorje metra, vatla in klaftre in kar je še stvarnih mer. Domovanje v duhovnosti je objem brez dotika in je dotik nadtvarnega. \tPolno živimo, kjer domujemo. Tam se človečimo v svoje odtenke. Doma smo pa tam, kjer živimo. V kočah, barakah, favelah, hišah, gradovih, palačah, šotorih, pod mostom, pod milim nebom. V revščini, v primernem udobju, v razkošju. Mogoče povsod nesrečni. Lahko tudi zadovoljni. \tNi rečeno, da je dom tudi domovina. »Odpeva mu dvoje domovin, med obema se mu pne življenje, k obema vabi hrepenenje, v obeh je zemlje sin brez korenin,« piše v nekem starem romanu meni pozabljenega avtorja. Čudno, da si zapomnimo po en stavek, sto strani besedila pa povsem izpuhti. \tDobro je, da smo nekje doma. Dobro je imeti domovino. Brez domovanja na legah duha pa življenje nima ozar za počitek.

5 min 47 s

03.11.2019

Danijel Brkič: Zadnjo besedo ima Bog

Sveto pismo je velika knjiga o trpljenju. Nemški pesnik Heinrich Heine je glede Svetega pisma zapisal: »Sončni vzhod in sončni zahod, obljuba in izpolnitev, rojstvo in smrt, vsa človeška drama, vse je v tej knjigi. To je knjiga knjig, Biblija.« Toda kako Sveto pismo razumeti? Martin Luther je rekel, da je Kristusov križ edini način za preučevanje Svetega pisma in edina resnična teologija. Ali ni ravno trpljenje eden izmed govorov Boga, in to najprodornejši? Stiska pogosto pripravi običajne ljudi za neobičajne reči. Trpljenja ni treba le sprejeti, treba ga je vzljubiti. Če na križ gledamo z očmi vere, sveti kot zlato. Trpljenje je čudežni dar in znak ljubezni. Bog prečiščuje svoje izbrance v vroči peči. Kristusovi zaročenčevi darovi so križ, trnje in žeblji, hrana na njegovi svatbi pa izop, ocet in žolč. Po končanem trpljenju pa sledijo darila draguljev, dišečega vina, nebeške mane in sladkega medu (Frančišek Saleški). Nobeno trpljenje ni tragedija, ampak je plodonosno in zveličavno. Trpljenje so porodne bolečine za novo življenje. Kdor odkloni križ, odkloni vstajenje in večno življenje. Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin (1918–2008) je v delu Arhipelag Gulag zapisal: »Naj bo blagoslovljeno trpljenje, ki je vzgojilo mojo dušo.« Težave so hrana, s katero se hrani vera. Jezus Kristus je križ sprejel že na vrtu Getsemani, kjer se je prikazal angel iz nebes in ga krepčal. (Evangelij po Luku 22,43). Če v temi trpljenja ne vidimo iztegnjene Očetove roke, zaupajmo njegovemu srcu. Angel, poslan od Boga, je prinesel vsaj trohico pomoči in tolažbe za trpina. Prišel je v trenutku, ko Kristusova človeška narava ni več mogla zdržati teže bremena in pritiska trpljenja. Očetova volja ni bila, da Odrešenik umre na vrtu, ampak na križu, zato ga je angel krepčal. Kdo bi razumel, da je stvor tolažil Božjega Sina, čeprav je bilo stvarstvo ustvarjeno po njem. Božji Sin je zapuščen, ne pa zavrnjen. Njegov jok v solzah ni ostal neopažen. Tam nekje v temi je bil Oče. To je tolažeče sporočilo, ki velja tudi za danes. Priznam, da bi lažje verovali v Boga, če bi videli, da Bog dobre ljudi nagrajuje, zlobne pa kaznuje. Toda Bog postopa drugače in dela, kar je težje; žrtvuje se. Zato zadnje besede nima smrt, ampak vstajenje od mrtvih. Zadnje besede nimata zloba in krivica, ampak dobrota in pravica. Zadnjo besedo ima Bog.

5 min 51 s

02.11.2019

Metka Klevišar: Svet se ni nehal vrteti

Ljudje mi pogosto pripovedujejo, kaj vse so doživljali, ko jim je nekdo, ki so ga imeli zelo radi, umrl. Kako se je do njih vedla okolica, kako so jih mnogi skušali tolažiti, kaj jim je kdo takrat rekel in podobno. Zanimivo, kako si človek v takšnih okoliščinah čisto drugače zapomni celo posamezne besede. Zapomnili so si seveda tudi to, da mnogih, ki so jih imeli za prijatelje, takrat sploh ni bilo blizu. \tV neki skupini smo se pogovarjali prav o tem. Neka ženska je pripovedovala, kako je pred približno dvajsetimi leti umrl njen mož. Nenadoma, v prometni nesreči. Takrat je bila stara petindvajset let in je pred pol leta rodila punčko. Naenkrat se ji je zrušil svet in je mislila, da se ne bo mogla nikoli več postaviti na noge. Ljudje so prihajali k njej in so ji marsikaj govorili. Marsikaj, kar ji ni bilo v pomoč. Nekdo pa ji je izrekel stavek, ki ji je bil takrat v veliko oporo in ki se ga še danes rada spominja. »Svet se ni nehal vrteti«, je rekel. Te besede je vzela zelo resno. Svet se vrti naprej in ona ima v tem svetu svojo vlogo. Svojo vlogo, ki jo mora opravljati kljub bolečini, ki jo čuti zaradi izgube moža. Morda jo prav ta boleča izkušnja dela bolj občutljivo za stisko drugega, bolj razumevajočo. Morda ji prav ta izkušnja pomaga, da zna bolj zaslutiti, kaj je bistveno v življenju, za kaj si je vredno prizadevati in za kaj nima smisla izgubljati časa in življenjske energije. S svojo punčko, ki je rasla in počasi odraščala, se je o vsem tem veliko pogovarjala. \tZanimivo, katere besede so tej ženski v težkih trenutkih ob moževi smrti pomagale naprej. Sprašujem se, ali bi si upala nekomu, ki je ves strt v žalosti reči: »Svet se ni nehal vrteti.« Verjetno bi se bala, da bo to izzvenelo kot fraza, kot poceni tolaženje. In vendar so bile njej prav te besede v pomoč. \tTa pripoved me spet potrjuje v tem, da je težko kar vnaprej reči, kaj je prav in kaj ne, kaj komu pomaga in kaj ne. Pri vsakem človeku je to drugače in pomembno je samo, da znamo zares dobro prisluhniti in začutiti, katere besede bodo prave.

6 min 56 s

01.11.2019

Emanuela Žerdin:Zadnje jutro

Kot mlada, navdušena medicinska sestra, sem nekega jutra tako rekoč priplesala v bolniško sobo velike bolnišnice na Cetinju, odprla okno, da je planila med bolnice svetloba svežega jutra in zaklicala: Dobro jutro, drage gospe! Glejte, kako čudovito jutro! Ene so se nasmehnile, druge potegnile odejo čez glavo in se delale, da še spijo. A gospa, čisto na koncu sobe, me je pogledala in tiho dejala: »Čudovito jutro! Moje zadnje jutro!« Mislila sem, da nisem dobro slišala, da je nisem razumela. Vprašala sem: »Kaj ste rekli? Pa je ponovila: Čudovito jutro, moje zadnje jutro! Zdelo se mi je, kot bi me nekdo polil z vedro mrzle vode. Odhitela sem k njej in jo začela prepričevati, da nihče, ampak res nihče ne ve, kdaj bo njegov zadnji dan ali jutro; da je ona zdaj po zdravljenju za srčnim infarktom precej boljša. Na vsak način sem jo hotela prepričati, da nima prav, da ja mi vemo več kot ona in da je to le malo pesimizma ali depresije, ki pa tako in tako preide kot jutranja megla… Pa je nisem prepričala. Poslušala me je, se skrivnostno smehljala in najin pogovor končala z besedami: Boste videli! In sem videla.. Zvečer okrog polnoči je umrla… Ko sem delala v hospicu, sem večkrat doživela, da so ljudje vedeli, kdaj je nastopil njihov zadnji dan, njihovo zadnje jutro. In presenetljivo, navadno so to sprejeli mirno, mogoče zato, ker so v sebi že bili popolnoma umirjeni. Čas, ki jim je še ostal, so sprejemali kot nekaj dragocenega, svetega. Da so lahko uredili nedokončane stvari, da so se srečali z ljubljenimi, da so povezali pretrgane vezi… Oče je svojim trem hčerkam naročil, naj bodo zjutraj ob sedmih pri njem. Ko so se izgovarjale, da takrat hitijo na delo ali se jim službe že začenjajo, je še enkrat avtoritativno zahteval, da bodo tisti dan ob sedmih pri njem. In so prišle, vse tri. Oče se je po pol ure poslovil od njih in umrl…. Pozneje so rekle, da je to bilo čudovito zadnje jutro z očetom… Je pa še jutro, ko je Eden in Edini vstal iz groba in podaril ljudem neskončno upanje – da tudi po zadnjem jutru pride dan, v katerem se življenje samo spremeni, ne pa uniči, dan, ki se nikoli ne konča…

6 min 49 s

31.10.2019

Ob prazniku dnevu reformacije

Tokratno Duhovno misel ob prazniku dnevu reformacije je oblikoval evangeličanski škof mag. Geza Filo. Temeljno sporočilo praznika je iskanje in poglabljanje vere ob doslednem spoštovanju Svetega pisma.

5 min 18 s

30.10.2019

Prah si

Spoštovani poslušalke in poslušalci. Bližamo se prazniku vseh svetih, ko se spominjamo tudi naših rajnih. Današnja Duhovna misel je posvečena razmišljanju o minevanju. Pripravil jo je pravnik in ekonomist, dr. Peter Millonig.

4 min 46 s

29.10.2019

Tako kot je, je lepo

V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreslo listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki naj bi nas pokazala v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, nasploh si želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče – popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da nihče ni popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost ni v popolnosti, ampak v čim bolj pristni naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!

6 min 20 s

28.10.2019

Molitev ruskega romarja

Današnjo Duhovno misel o pomenu in moči molitve je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega. Za izhodišče je vzel znameniti molilni obrazec, ki je v literaturi znan pod imenom Molitev ruskega romarja.

6 min 47 s

27.10.2019

Božidar Rustja: Večji ko je človekov napuh, hujši je padec

V večerni televizijski oddaji je bil gost bodibilder. Voditelj ga je vprašal, ali bi gledalcem pokazal svoje mišice. Gost je bil to takoj pripravljen storiti. Stopil je pred gledalce v studiu in pred kamere ter pokazal svoje mišice. »Uf,« je dejal voditelj, »vi pa imate mišice! Toda zakaj pa jih potrebujete?« Bodibilder ni odgovoril, ampak je še naprej razkazoval svoje mišice ter se smehljal. Voditelj je ponovil vprašanje: »Zakaj potrebujete te mišice?« Mišičnjak se je še naprej samo tiho smehljal in še naprej razkazoval svoje telo. A odgovor je preprost. Mišic ni uporabljal zato, da bi opravljal kakšno koristno delo, ampak da bi se razkazoval in občudoval samega sebe ter se dal slaviti. Bodibilder je lepa podoba sodobne narcisistične družbe, ki se rada občuduje in rada razkazuje svoje čare in sposobnosti, a se ne zaveda, da od teh čarov in lepega zunanjega videza nimajo ljudje nič. Kako prepoznamo napuhnjenega človeka? Napuh hoče, da ga slavimo, in je zelo užaljen, če ga spregledamo. Bog sovraži greh napuha. Ne sovraži napuhnjenega človeka, ampak napuh, ki je v človeku. Podoba napuhnjenega človeka je farizej v današnjem evangeliju, ki se hvali pred Bogom s svojo pravičnostjo ter zaničuje cestninarja. Vsi mi lahko občudujemo in slavimo same sebe na različne načine. Lahko razkazujemo svoj dober videz, inteligentnost, svoje dosežke ali družbeni status … Ponašamo se lahko tudi s svojimi duhovnimi darovi, namesto da bi bili hvaležni Bogu. Mlad pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono svoje moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce čim večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, si je mislil. Treba je narediti vtis! Zato jo je pustil čakati petnajst minut. Da bi naredil še večji vtis, je ob njenem prihodu v pisarno začel igrati pomemben telefonski pogovor. »Gospod generalni direktor, ne smemo izgubljati časa. Da, da, če res želite … Samo ne manj kot 20.000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno … Nasvidenje.« Potem je odložil slušalko in prijazno pogledal stranko. Obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je najbrž nanj naredil še večji vtis, kakor je nameraval. Vprašal je: »Kaj želite, gospod?« »Jaz, jaz …« je jecljal mož, »sem prišel samo priključit telefon.« (Zgodbe kažejo novo pot, 83.) \t Da, kako drži: večji ko je človekov napuh, hujši je njegov padec.

6 min 25 s

26.10.2019

Marko Rijavec: Strah pred tišino

Ste svoj dan začeli s prižganim radiem? Ga boste imeli tudi v avtu, ko boste šli v službo? Pa tam, za pisalno mizo? In v trgovini? Kaj pa če bi vse to za trenutek izklopili? Bi vam bilo čudno? Verjetno da. Radi imamo hrup. Pa ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje povsod kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na Youtubu. Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednosti človeka, vedno je treba nekaj narediti, nekaj ustvariti, nekaj opraviti, šteje se, da si kaj vreden, če si zaposlen, zato imajo naši otroci polne urnike, zato mladi delajo vse konce tedna in cela poletja, zato izvlečemo telefon v sekundi, ko se zdi, da ne bomo imeli kaj početi. Nič čudnega torej, da sta nam tišina in praznina postali neznani, potem tudi neznosni, težki, zato se ju tudi bojimo, tudi časa nezaposlenosti, ko nas nič ne zamoti, dolgčasa, če želite, trenutka, ko ostanemo sami pred svojim notranjim svetom. Ljudje se pač bojimo tega, česar ne poznamo. Tragika vsega skupaj pa je, da se pravzaprav zato bojimo samega sebe. Zato je tišina težka stvar, samemu sebi smo tujci, ne vemo več, kaj živi v nas, ker nimamo časa razmišljati, ker nimamo poguma, da bi se spoprijeli s svojimi ne samo lepimi platmi, ker nismo navajeni živeti z nečim, česar ne razumemo. In zato tišina ni nujno mir, tolikokrat je treba skozi tišino poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine, ne da bi našli odgovor. Res, tišina je grozna, tišina te sleče do golega, v njej šele res uvidiš, kako sam si, kdaj tudi, kako grozen človek si. Preseneti te z nečim, česar nisi pričakoval. Vse to naredi tišina. Pretrese te, tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen pred samim seboj. Toda tedaj, prav tedaj te tišina spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati (Lk 10,39). In slišati. Razumeti nerazumljivo. Sprejeti nesprejemljivo. Zato nam je tišina globoko potrebna, posebno danes, bolj od kruha in vode jo potrebujemo, ker je v njej zapisano vse tisto, kar iščemo, pa v svetu ne bomo našli nikoli.

5 min 19 s

25.10.2019

Ignacija Fridl Jarc: O domovini

Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.

6 min 38 s

24.10.2019

Daniel Brkič: Božja osmrtnica

Ali je vera v Boga v padlem svetu izgubljenega raja sploh še mogoča? Družbeni reformist Georg Büchner (1813–1837) je v Dantonovi smrti napisal: »Zapomni si, Anaksagora: zakaj jaz trpim? Vedi, ravno to je skala ateizma …« Kot teolog se ves čas spopadam z izzivalnimi ugovori: »Nehaj govoriti o svojem ljubem Bogu. En sam otrok, ki umre zaradi tumorja na možganih, je dovolj, da v takšnega Boga ne verjamem.« Ko pomislijo na zloglasno nacistično paznico Gertrudo Elli Senff v Auschwitzu, ki se je »igrala boga« in uživala, medtem ko so njeni zdresirani psi grizli gole moške za genitalije, pa na Stalinova taborišča grozodejstev, na apartheid, Guantanamo, Čečenijo, Irak, Srebrenico, Darfur …, mi očitajo: »Če pot v nebesa vodi skozi pekel nedolžnih trupel, nočemo ničesar vedeti o tvojih nebesih.« Tako je razmišljal tudi Ivan Karamazov, junak Dostojevskega. Zanimivo, da je mehka in topla slovanska ruska duša med doslej napisanimi romani najbolj osvetlila Boga. Odzivi na zlo me ne presenečajo in jih ne obsojam. Tudi sam imam občasne pomisleke. Zavedam se, da Bog ni prisoten samo v Svetem pismu, cerkvenih pesmaricah in milozvočnih pridigah v razkošnih cerkvah, sredi dišečih kadil in zlatih lestencev. On je tudi na onkoloških oddelkih, v strelskih jamah Sirije, v masakrih genocida na Balkanu, v smrtnih kaznih na vislicah in ob nedolžnih žrtvah terorističnih napadov bratovščine Islamska država. Trpeči Job ne živi samo v Svetem pismu, ampak se skriva povsod okoli nas: v begunskih centrih, domovih starejših občanov, na psihiatričnih klinikah, sodiščih, za štirimi stenami zaprtih domov, v katerih se dogajajo spolne zlorabe majhnih otrok in trpinčenja žensk. Znano mu je izkoriščanje nezaščitenih otrok, ki so žrtve dobičkonosnega spolnega turizma, v kar je vsako leto vključen nov milijon otrok, sodobnih sužnjev. Sprašujem: »Bog, zakaj dopuščaš, da se prismojene in blaznive človeške živali obnašajo slabše od živali?« Ne preseneča, da človekova nespretna roka ves čas piše Božjo osmrtnico. Strinjam se, da podobo Boga stalno »mehčamo«, ker se bojimo, da bi bila pretrda in bi zaradi obstoja zla v svetu Bog izgubil privržence in ugled v družbi. Filozof Nietzsche je govoril o »mrtvem Bogu«, mi govorimo o »mehkem Bogu«, Sveto pismo pa govori o realnem, trpečem Bogu. A kaj, ko v odnosu do takšnega Boga postopam kot Cervantesov plemič Don Kihot iz Manče.

5 min 6 s

23.10.2019

Janez Vodičar: Moč besede

Dobro jutro je lahko izreči; kaj bo to prineslo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, je drugo vprašanje. Ni redko jutro, ko bi si želeli, da bi nas pozdrav tega ali onega prebudil, dobesedno postavil pokonci. No, takšno dobro jutro bi vam tudi sam želel, če bi imel takšno moč besede. Vsak izmed nas je že kje bil in videl zgradbe, spomenike iz preteklosti. Vemo, kakšne možnosti so nekoč imeli. Poznamo tehniko, ki so jo lahko uporabljali, in vendar se čudimo, kako so lahko ustvarjali tako mogočna in čudovita dela, da so preživela stoletja. Če vas je pot zanesla na Dunaj, ste gotovo obiskali tudi katedralo sv. Štefana. Sredi mesta v svojem gotskem poletu proti nebu še danes dviga človeškega duha. Kamen, ki je glavni gradbeni element, v notranjosti dobi še vso pravljično igrivost okrasja. Številni arhitekti in umetniki so pred časom turizma zatrjevali, da lahko v njej najdejo mir, nov zagon in navdih. Danes je ob vseh rekah številnih obiskovalcev težko najti mir. Upam pa, da se še vedno lahko čudimo starim mojstrom, ki so znali in zmogli vse to ustvariti. Pogosto sem se sam spraševal, kaj človeka žene, mu vliva moč, da skoraj z golimi rokami ustvarja take mojstrovine. Težko je preprosto odgovoriti. Zdi se mi, da se odgovor skriva za samo dunajsko katedralo. Če ste se sprehodili okoli cerkve in pred vhodom v podzemno garažo pogledali proti njej, ste lahko opazili nekaj presenetljivega. Na fasadi, in to zunaj cerkve, je prižnica, prostor za pridiganje. V vseh vodičih piše, da naj bi tam pridigal sveti Janez Kapistran in da je ta njemu v spomin. Ta spreobrnjeni pravnik, politik, ki je sledil duhovnosti Frančiška Asiškega, naj bi tam spodbujal k zavzetemu krščanskemu življenju in obrambi Evrope pred Turki. Če se zavedamo, da takratni vojskovodje niso bili ravno navdušeni nad pohodom proti Turkom, in da je potem zbral slabo oborožene in neizurjene prostovoljce ter jih s križem v roki popeljal v uspešno obrambo Beograda, bomo razumeli moč njegove besede. V tej besedi ni bila samo moč, v njej je bil tudi ogenj, ki je podžigal množice. Nevarna je ta beseda, a brez nje ne bi bilo dunajske stolnice in številnih čudes, ki jih je ustvarilo človeštvo. Samo z besedo, ki prihaja iz gorečega srca, lahko poživimo druge. Janez Kapistran, današnji godovnik, je s svojimi pridigami širil moč zavzetosti za ideale tistega časa, ker jih je sam v polnosti živel. Ko bomo danes spregovorili, da bi nagovorili drugega, prižgimo najprej žar dneva v sebi. Zaželimo si iskrivosti, ki nas bo dvigala, da bomo zvečer komaj čakali novih bitk jutrišnjega dne.

6 min 50 s

22.10.2019

Papež Janez Pavel II. o ljubezni

Danes goduje sveti papež Janez Pavel II. Za današnjo Duhovno misel smo izbrali njegovo razmišljanje o ljubezni, ki ga je napisal kot meditacijo na duhovnih vajah leta 1965, takrat še kot krakovski škof. Je iz knjige »Ves sem v božjih rokah« založbe Družina. Prevod Andreja Turka bo bral Bernard Stramič.

7 min 4 s

21.10.2019

Metka Klevišar: Trpeči Kristus

Zanimivo je poslušati, kakšne podobe Kristusa so ljudem najbliže, katere najraje gledajo, se ustavljajo pred njimi. Tako moram pogosto misliti na besede, ki jih je izrekla ženska šestdesetih let, ki je sicer v življenju prebila veliko hudega. Pravi, da si ne more predstavljati same sebe kot stare in bolne in se tega zelo boji. O podobi Kristusa pa razmišlja takole: »Ne maram trpečega Kristusa, raje se obrnem stran. Rada imam Kristusa zmagovalca, Kristusa, ki je vladar neba in zemlje.« \tMorda ni edina, ki razmišlja tako. Čas, v katerem živimo, tudi ni najbolj naklonjen srečevanju z bolnimi in trpečimi. In vendar se ne moremo izogniti temu, da bi sprejemali Kristusa tudi v trpljenju in umiranju. Prav to je bistveno za Boga, v katerega verujemo: nadel si je človeško podobo, hodil po poti nas ljudi, postal majhen, ranjen in ranljiv, »da bi mi ozdraveli ob njegovih ranah«. Zares nerazumljivo za naše človeško razmišljanje, še posebno za človeka, ki razmišlja tako kot večina v današnji družbi. \tPa vendar so tudi med nami, med ljudmi današnje družbe, ljudje, ki ob vsem, kar doživljajo, začutijo večjo, globljo vsebino – tudi takrat, ko se zdi, da se vse podira, da je vse izgubljeno. Potem izguba vsega, imetja, zdravja, ljudi, dobrega imena, varnosti … in končno življenja v tej obliki ne pomeni neuspeha, ampak končno izpustitev vsega in osvoboditev za Novo nebo in Novo zemljo. Poznam ljudi, ki razmišljajo tudi tako. Rada jih srečujem, v njih začutim mir in resnično veselje do življenja tu in zdaj, hkrati pa tudi zavest, da nam je vse, prav vse, kar imamo, tudi ljudje, dano le na posodo in ni naša last. \tZnanka iz skupine teh ljudi mi je pripovedovala, kako je bilo, ko ji je umiral oče. Bilo je zelo težko, rada bi mu pomagala, pa ni mogla drugega, kot da je vztrajala ob njem. Nikoli ne bo pozabila, kako je očeta doživljala dan pred smrtjo, čeprav je od tega minilo že dobrih dvajset let. Ko ga je gledala tako nebogljenega, ji je prišlo na misel: »Kot trpeči Kristus.« Morda se še nikoli do tedaj ni počutila tako zelo povezana s Kristusom

5 min 54 s

20.10.2019

Molitev spremlja tistega, ki moli

Neki deček si je nadvse želel igrati v šolskem orkestru. Ko se je nekega dne vrnil iz šole in vprašal starše, ali bi mu kupili instrument in mu dovolili, da se vpiše v šolski orkester, niso rekli ne da ne ne, ampak da morajo o tem še premisliti. Končno glasbilo nekaj stane, oni pa ne vedo, ali bo sin pri igranju vztrajal. Tudi čez dva dni še ni dobil odgovora, zato je deček ponovil prošnjo. Toda starši so ravnali enako kakor prvič. Naslednji dan se je na poti domov ustavil v trgovini z glasbili, da bi si jih ogledal. V oči mu je takoj padla lepa, sijoča trobenta. Ni bila nova, vendar je bila lepo ohranjena. Prav take si je želel. Pri večerji je dejal staršem: »Na poti iz šole sem šel v trgovino z glasbili in videl lepo rabljeno trobento, kakršno si želim. Ni draga.« Oče je dejal: »Mislim, da je bolje, da si gremo ogledat to trobento, sicer ne bo konca sitnarjenju.« Drugi dan je šel deček s starši v trgovino in kupili so mu trobento. Vpisal se je v šolski orkester, igral v njem vso srednjo šolo in ko je maturiral, je nadaljeval študij na glasbeni akademiji. Ko jo je končal, je postal učitelj glasbenega pouka. Samo ugibamo lahko, kako drugačno bi bilo njegovo življenje, če mu starši takrat ne bi kupili trobente. Sveto pismo nas uči, da nas podobno, kakor nam starši želijo najboljše in nam dajo to, kar jih prosimo, uslišuje nebeški Oče. Včasih ga prosimo za kakšno stvar samo enkrat. S tem pokažemo nepotrpežljivost in nevztrajnost. Ko prosimo Boga, želimo, da nam pritrdilno odgovori in da nam odgovori takoj. Jezus pa nas uči, da moramo »stalno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Najbrž Bog želi, da dlje časa prosimo in tako pokažemo svojo resnost. Ali to pomeni, da nas bo vedno uslišal in nam naklonil tisto, za kar ga prosimo? Iz izkušnje vemo, da ne vedno in da nas ne usliši tako, kakor bi radi. Vendar moramo zaupati, da nas Bog ljubi in nam nakloni le tisto, kar je za nas dobro. Mogoče smo si kot otroci želeli kakšno posebno igračo, domačo žival ali novo kolo. Če smo si kaj res želeli, staršem nismo rekli samo enkrat ali jih samo enkrat prosili, ampak smo stalno moledovali. Tako naj bo tudi z našo molitvijo. Nikoli ne obupajmo, ampak vztrajajmo v njej. Molitev je ključ jutra in zapah večera, je rekel Mahtama Gandi.

6 min 25 s

19.10.2019

Pesem jesenski sadov

Jesen, pisana jesen, polno sadov, šumeče listje pod nogami, kostanj, ki ga iščem pod rumeno rjavo podlago gozda. Kako lepi so ti spomini iz mojega otroštva. Občutki ostajajo še danes. Čudovite barve, ki jih odkrivajo sončni žarki. Tudi dež je, ki pride tiho, neopazno. Komaj slišno potrka na suho listje, da se upogiba pod mokroto. Jurčki prilezejo ven na skritih krajih. Pride pa tudi siv, temačen dan. Kot solze padajo kapljice v sivini dneva, žalost za izgubljenim poletjem, pride jesen življenja, odhajanje. Odšel je naš prijatelj iz študijskih let. Poslovil se je brez slovesa. Dober človek. Bil nam je blizu, puščal je za seboj sledi, kot svetle nitke v tkanini našega bivanja. Sadove, ki jih bomo ohranjali v srcih. Ko rasteš iz obilja Božjega stvarstva, se kar ne moreš zlahka srečati z mislijo na odhod. Vedeš se, kot da ga ne bo. Toda nikoli ne veš, kdaj so sadovi tvojega življenja dozoreli. Ve samo On. Morda pa je bila, ko se spominjam našega zadnjega srečanja, vendarle neka slutnja odhoda ... Kako malo je bilo treba, da se je v njegovi duši prebudila radost, kako hitro, skoraj nehote se je iz temačnega občutka utrnila svetloba, ki je posvetila v lepoto. Kot o hrepenenju so govorile njegove oči. Mehko, lahno, počasi se je odzival na ljudi, dogodke, mnenja, a za tem – v globini, v ozadju – se je skrivala odločna, burna, jasna drža, ko je šlo za njegove svete vrednote. V prizadevanju za pravično in za dobro je spominjal na deročo reko, ki odnaša s seboj – ne samo vabi, odnaša vse, kar se je dotakne. Zazrem se v lepo jesensko jutro in moje srce zazna odmev melodije Življenja, Večnosti. Hvaležnosti za vse darove. Presunljivo odprto je nebo, kot zagotovilo, da smo povezani tu in tam. Smo prijatelja poslušali tako pozorno, kot si je želel? Ali dovolj pozorno poslušam tistega, ki me potrebuje, ki mi je blizu ali morda tudi daleč? Koliko je v resnici sočutja, potrpežljivosti, ponižnosti, ljubezni v mojem delovanju? Slišim pesem žarečih jesenskih barv, čutim, zaznam vonj množice sadov življenja, zvoke hvaležnosti in hrepenenja. Že zavest, da me ima Bog vedno rad, mi daje moč, me pomirja, gani, me opogumlja. Svetloba ljubezni se zliva v globino moje duše, da je več prizadevanja za dobro in lepo. Vsaj delček te ljubezni bi kot dišeče sadeže rada delila z drugimi. Da bi storila to, kar sem bila dolžna storiti.

5 min 13 s

18.10.2019

Zakaj je palačinka okrogla?

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem hipu ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena od njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično. Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, potem za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke? Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med njimi igrajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva. Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne od teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih. Nekateri se v jutranjem mraku v svet podajamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas poleg okroglih palačink okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti stremljenja duha k lepoti. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe. Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi dušo bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom. In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle oblike ali vsaj podobne pravilnim oblikam kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa. Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.

5 min 28 s

Stran 17 od 111
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov