Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec
Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.
Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.
Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti Davinić, Mojca Korenjak in Sabina Pokovec.
Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.
Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.
Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.
Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.
Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.
Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.
Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.
Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.
Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.
V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.
Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.
Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?
Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.
Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.
Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.
Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.
Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.
Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.
Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.
Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.
Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.
Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.
Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.
Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.
Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.
Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.
Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.
756 epizod
Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Gostje oddaje so jezikoslovci, učitelji, prevajalci, informatiki, inženirji, pravniki, zdravniki, psihologi, predstavniki ranljivih skupin idr.
Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec
Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.
Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.
Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti Davinić, Mojca Korenjak in Sabina Pokovec.
Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.
Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.
Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.
Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.
Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.
Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.
Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.
Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.
Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.
V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.
Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.
Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?
Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.
Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.
Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.
Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.
Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.
Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.
Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.
Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.
Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.
Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.
Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.
Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.
Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.
Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.
Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.
Po več kot šestih letih prizadevanj je slovenščina končno na voljo v Applovih napravah, ki podpirajo uporabniški vmesnik novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18. Ključne so bile spremembe zakona, ki so jih napisali na ministrstvu za kulturo. Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU je sicer pred šestimi leti prva opozorila slovenske oblasti, naj korporacijo Apple opozorijo na kršitev slovenskih zakonov. Opozorila so postopno začela dobivati zagon v strokovni javnosti, civilnih gibanjih in medijih, potem pa se je odzvala tudi politika. V slovenščini pa še ne delujejo Applov glasovni pomočnik ali pomočnica Siri, ki je v veliko pomoč tudi slepim in slabovidnim, ter naprave, ki ne omogočajo novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18. A kljub vsemu je narejen prvi korak. O tem, česa se lahko naučimo iz primera Apple, nam bosta povedala svetovalec ministrice za kulturo za medije Lenart J. Kučić in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič. Slišali boste ponovitev pogovora, ki smo ga posneli julija po uveljavitvi sprememb Zakona o javni rabi slovenščine.
Če ima jezik težave pri poimenovanju novih pojavov, dogodkov in tehnoloških iznajdb, potem ima težave z vitalnostjo ali živostjo. Med vedami, ki proučujejo, koliko je jezik živ, je besedotvorje. Če govorci zlahka tvorijo nove izraze, potem se jeziku ni treba bati za obstoj, pravi naš gost dr. Boris Kern. K pogovoru smo ga povabili ob 23. mednarodni znanstveni konferenci Komisije za besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju (vir fotografije: Pixabay).
Glede na rezultate mednarodne raziskave PISA iz leta 2022 je raven bralne pismenosti med slovenskimi petnajstletniki pod povprečjem držav članic OECD. Povprečni dosežek dijakinj in dijakov je za 26 točk nižji kot tisti iz leta 2018 in je najnižji dosežek, odkar se je Slovenija vključila v raziskavo. Ob začetku nacionalnega meseca skupnega branja smo izpostavili ambiciozni projekt Naša mala knjižnica, pri katerem si prizadevajo dvigniti bralno pismenost. Izvaja ga KUD Sodobnost. Lani je pri njem sodelovalo 34.000 otrok iz slovenskih osnovnih šol in vrtcev. Letos bo potekal tudi na Hrvaškem, v Italiji, Estoniji, Severni Makedoniji, v Grčiji in na Poljskem. Generalni direktorat za izobraževanje in kulturo Evropske komisije je projektu dodelil naziv Zgodba o uspehu. Vprašali smo se tudi, zakaj se projekti, ki jih namenjamo temu področju, ne odražajo v mednarodnih raziskavah. Gostje: dr. Klavdija Šterman Ivančič, raziskovalka s Pedagoškega inštituta; projekt Naša mala knjižnica pa sta predstavili Katja Kac in Alenka Urh.
Začela se je akcija zbiranja besedil za vzpostavitev slovenskega modela umetne inteligence, slovenskega ChatGPT-ja. V nacionalnem projektu PoVeJmO želijo prispevati k razvojni neodvisnosti in napredku jezikovnih tehnologij v slovenščini. Za to pa potrebujejo vse, kar je bilo kdaj napisanega v slovenščini, zbrati bo treba 40 milijard besed. Pri ameriškem podjetju OpenAI so sicer razvili ChatGPT, ki deluje v slovenščini, vendar ni odprt. Podjetja, ki bi želela v svojih aplikacijah uporabiti tovrstno tehnologijo, jo morajo odkupiti od podjetja OpenAI. Ko bo razvit slovenski veliki jezikovni model, pa bomo v Sloveniji odločali, kdo ga lahko uporabi. Načeloma bo ta model odprt. O nastajanju velikega jezikovnega modela v slovenščini z vodjo projekta Simonom Krekom s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani.
Na 21. Mednarodni lingvistični olimpijadi v Braziliji so bili slovenski predstavniki izjemno uspešni. Brest Lenarčič s Šolskega centra Rogaška Slatina je osvojil zlato medaljo. Patricia Király z Gimnazije Bežigrad si je priborila srebrno medaljo, na ekipni tekmi pa celotna ekipa bron. Udeleženci mednarodne lingvistične olimpijade tekmujejo v razumevanju sistema neznanega jezika. Letos je bila prva naloga sestavljena iz korjaščine, ki spada v čukotsko-kamčatsko jezikovno skupino in jo govori približno 1665 ljudi na skrajnem vzhodu Sibirije. Brest Lenarčič je kot edini na svetu v celoti rešil nalogo. O nenavadnih nalogah, predvsem pa o genialnosti naših tekmovalcev v pogovoru z Brestom Lenarčičem, Brunom Žižmundom z Gimnazije Želimlje in dr. Simono Klemenčič, vodjo ekipe in članico komisije Mednarodne lingvistične olimpijade. Del ekipe je bila tudi Nives Gošnjak z Gimnazije Velenje.
Medicinska terminologija, nevrolingvistika – tovrstnim temam se posveča Gašper Tonin, doktor medicine ter absolvent slovenistike in splošnega jezikoslovja, ki svoji na prvi pogled povsem različni študijski področji pronicljivo povezuje. Letos je za izjemen študentski dosežek prejel Toporišičevo priznanje. Ob študiju je uspel delovati še kot glavni in odgovorni urednik znanstvene revije Medicinski razgledi ter kot jezikovni svetovalec pri Slovenskem medicinskem slovarju, pa kot urednik in avtor pri različnih pedagoških ter strokovnih publikacijah. Objavlja znanstvene prispevke, predava na kongresih in okroglih mizah. Na slovenistiki je leta 2021 diplomiral z nalogo Medicinska terminologija: terminotvorni postopki in kratice, za katero je prejel Dekanovo nagrado Medicinske fakultete, na primerjalni književnosti pa z nalogo Metafora – nevroznanstvena osnova. Navezujoč se na obe temi Gašper Tonin na primer pove, da ''z objavami v slovenskem jeziku krepimo strokovno terminologijo'', metafore pa da so nekaj, brez česar ne moremo, saj so ''mehanizem, vtkan v jezik in mišljenje''.
Na pomoč, gori! Kje gori, kaj gori, kako gori, so informacije, ki so ključne za gasilce in njihove intervencije. Povelja med gasilci morajo biti jasna. Kako na sporazumevanje gasilcev vpliva narečje in pogovorni izrazi? Koliko gasilskega besedja je standardiziranega? O tem v pogovoru z jezikoslovko in gasilko dr. Matejo Jemec Tomazin, ki vodi nastajanje slovenskega gasilskega slovarja. Delo bo prvi tovrstni terminološki slovar na svetu, vir fotografije: STA/Daniel Novakovič (ponovitev).
Hrvaščina je nekakšna posoda, iz katere smo dobili tudi besede iz drugih jezikov. Med najbolj znanimi je beseda ful, ki izvira iz angleščine, vendar smo jo dobili po ovinku, iz hrvaščine. Tako Hrvati kot Slovenci jo uporabljamo v enakem pomenu, v srbščini pa pomeni nekaj drugega. Pri besedi ful je tako vprašanje, ali gre za anglicizem ali za hrvatizem. O prepletanju slovenskega in hrvaškega jezika in komičnih situacijah, ki nastanejo zaradi lažnih jezikovnih prijateljev, smo se pogovarjali z dr. Klemnom Lahom, ki uči slovenščino študente na filozofskih fakultetah na Reki in v Zadru (vir fotografije: Pixabay).
Kitajec Yuchen Wang, ki si je nadel slovensko ime Nejc, je bil na pekinški univerzi pred dilemo, ali naj se uči slovensko ali latinsko. Za slovenščino se je odločil, ker bo lažje dobil zaposlitev. Anglež z albanskimi koreninami Yll Buzoku je v Londonu spoznal Slovenko, ki ga je s knjigami in glasbo navdušila za slovenščino. Avstrijka Lisa Rieger želi spoznavati kulturo in jezik slovenske manjšine v Avstriji. Osvald Errath iz Kanalske doline želi poglobiti znanje slovenščine, podobno tudi Maria Alejandra Sraka iz Argentine. Njihovi razlogi za učenje slovenščine so navdihujoči in zanimivi. Posneli smo jih na letošnjem seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo (vir fotografije: Center za slovenščino).
Tudi letos se bodo kot kaže kresala mnenja o formulaciji "večje število tujih študentov". V javni razpravi je predlog Zakona o visokem šolstvu, ki dopušča predavanja v tujem jeziku, če je vanje vpisano "večje število tujih študentov". Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti poudarjajo, da je praksa pokazala, da se kot "večje število tujih študentov" pojmujejo že trije neslovenski, zaradi katerih je moralo potem 30 slovenskih študentov poslušati slovenskega predavatelja v angleščini. Na drugi strani zakon podpira rektorska konferenca in poudarja, da je plod široke razprave vseh deležnikov. Gosta oddaje sta predsednica Rektorske konference in rektorica Univerze na Primorskem prof. dr. Klavdija Kutnar ter akademik prof. dr. Marko Jesenšek (vir fotografije Pixabay).
Storilci kaznivih dejanj lahko na mestu zločina pustijo jezikovne sledi, ki predstavljajo ključno gradivo v kriminalističnih preiskavah. Izražanje je za vsakega človeka tako edinstveno, da bi ga lahko celo primerjali s prstnimi odtisi. O nekaterih najbolj odmevnih primerih in značilnostih forenzične lingvistike v pogovoru z doc. dr. Ano Zwitter Vitez, sodno izvedenko na področju forenzične analize pisnih besedil (ponovitev). Vir fotografije: Pixabay.
Ko je pred šestimi leti Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU slovenske oblasti pozvala, naj korporacijo Apple opozorijo na kršitev slovenskih zakonov, ker njene naprave ne omogočajo slovenščine, je bil odziv medel. Bili so celo pomisleki, naj tega ne storijo, saj bi se lahko Apple umaknil iz Slovenije. Po nekaj letih pa je več posameznikov in ustanov začelo opozarjati, da je nedopustno Applu dovoliti, da krši slovensko zakonodajo. Opozorila so zalegla. Ključna so bila tudi zakonska dopolnila, ki so jih napisali na ministrstvu za kulturo. Iz Appla so sporočili, da bodo letošnjo jesen njihove naprave na voljo v slovenščini. Česa se lahko naučimo iz primera Apple, nam bosta povedala svetovalec ministrice za kulturo za medije Lenart J. Kučić in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (fotografija: Pixabay).
81 milijonov ljudi na svetu govori korejsko. Korejščina je uradni jezik v Severni in Južni Koreji, je tudi eden izmed dveh uradnih jezikov v Korejski avtonomni prefekturi Janbian na Kitajskem. Zanimanje za korejski jezik in kulturo tudi v Sloveniji narašča, zato se je pojavila potreba po bolj sistematičnem uvodu v korejščino v obliki učbenika. Za to so poskrbeli pri Znanstveni založbi filozofske fakultete v Ljubljani, pri kateri je lani izšla monografija z naslovom Uvod v korejski jezik in korejsko jezikoslovje. Avtorji so Maša Žbogar, Eva Vučkovič, Kang Byoung Yoong in Andrej Bekeš, soustanovitelj oddelka za azijske študije na filozofski fakulteti ter zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ki bo v oddaji Jezikovni pogovori podrobneje predstavil korejski jezik in omenjeno monografijo (fotografija: Pixabay).
Pri prevajalski službi Evropskega parlamenta so glede rabe umetne inteligence dosledni. Generalni direktor Valter Mavrič je povedal, da če umetna inteligenca ne deluje v vseh 24 uradnih jezikih Evropske unije, potem za njih ne deluje. Ponosen je, da imajo takšno stališče, saj so tako tudi na tem področju za njih jeziki enakovredni. Poslušajte drugi del pogovora z vodjo Direktorata za prevajanje pri Evropskem parlamentu, ki je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.
Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. V prvem delu pogovora nam je predstavil svoje delo, vprašali smo ga tudi, kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva. Vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.
Iz bolnišnice so poklicali osebo, da nujno potrebujejo njeno pomoč pri tolmačenju jezika begunca, ki potrebuje zdravljenje. Zdravstveno osebje ne govori jezika begunca, prav tako ni znana njegova identiteta. Vedo le, da potrebujejo tolmača. Na kaj naj bo pripravljena oseba, ki se odloči, da bo pomagala? Na podobna vprašanja odgovarjajo v projektu ReTrans, ki je del programa Erasmus+. Z njim želijo ozaveščati študente in učitelje visokošolskih ustanov za izobraževanje tolmačev na področju skupnostnega tolmačenja v zvezi z migracijami. V projektu sodeluje pet partnerjev iz Avstrije, Slovenije, Republike Severne Makedonije in Grčije. Gostji sta koordinatorici projekta ReTrans dr. Aleksandra Nuč Blažič in dr. Sara Orthaber z Oddelka za prevodoslovje Filozofske fakultete v Mariboru (fotografija: kalhh / Pixabay). .
Cilj dveh ravni na splošni maturi pri predmetu slovenščine je prilagajanje mature tistim, ki »je ne bi zmogli«. Torej nižanje ravni znanja, opozarjajo slovenisti, če bo sprejet osnutek novega Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. V delovni skupini za pripravo tega programa zanikajo očitke. Nasprotno, poudarjajo celo, da bi se raven znanja lahko povišala. Argumente sta soočila vodja delovne skupine za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja Janez Vogrinc in predsednik Državne predmetne komisije za splošno maturo za slovenščino Matej Šekli (fotografija: Pixabay).
Slovenci postajamo v kolesarstvu pravi fenomen, ne le po dosežkih profesionalnih tekmovalcev, ampak tudi po številu kolesarjev, ki jih je na cestah vedno več. Če se bo to nadaljevalo, bomo nekoč lahko rekli, da smo tako kot narod jezika tudi na nek način narod kolesarstva. O tem, kako se slovenski kolesarski fenomen kaže v jeziku, smo vprašali Urško Vranjek Ošlak, avtorico monografije Slovensko kolesarsko izrazje, ki je izšla pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (fotografija: BoBo/Žiga Živulovič jr.).
Iz zadnjega obdobja življenja p. Stanislava Škrabca, ko je tri leta pred svojo smrtjo zaradi soške fronte pribežal v Ljubljano, se je nemalo njegovih jezikoslovnih del ohranilo v rokopisu. Ti so prvič predstavljeni javnosti v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani ob odprtju razstave, ki je posvečena spominu na 180-letnico Škrabčevega rojstva. Kaj prinašajo novo odkriti rokopisi očeta slovenske fonetike? V čem je njegov pomen za vzpostavljanja samostojne slovenske jezikovne zavesti? Gosta oddaje sta prof. dr. Hotimir Tivadar in asist. mag. br. Jan Dominik Bogataj.
Kako zapisujemo arabska imena in kako imenujemo ameriške zvezne države? Kako jih sklanjamo? Skratka, kako v slovenščini prevzemamo in pregibamo tuje besede, kdaj jih domačimo in še marsikaj obravnava predlog četrtega poglavja nastajajočega slovenskega pravopisa, ki je pred kratkim prišel v javno razpravo. Na glavne poudarke, spremembe in morebitne zadrege v tem sklopu opozarja dr. Helena Dobrovoljc, vodja Pravopisne sekcije in skupine za pripravo novega Pravopisa 8.0 ter moderatorka Jezikovne svetovalnice.
Neveljaven email naslov