Foto: osebni arhiv Boštjana Anžina Foto:
Foto: osebni arhiv Boštjana Anžina Foto:
V grškem begunskem centeru Idomeni na meji z Makedonijo je v blatu in nemogočih razmerah vztrajalo tudi več kot 15 000 ljudi, med njimi tudi mnogi, za katere so se vrata na sever zaprla že dolgo nazaj. Foto: osebni arhiv Boštjana Anžina
V grškem begunskem centeru Idomeni na meji z Makedonijo je v blatu in nemogočih razmerah vztrajalo tudi več kot 15 000 ljudi, med njimi tudi mnogi, za katere so se vrata na sever zaprla že dolgo nazaj. Foto: osebni arhiv Boštjana Anžina
Makedonija se je znašla v paradoksalnem položaju. Evropske meje brani pred prebežniki, ki prihajajo iz članice Evropske unije, medtem, ko so makedonska pogajanja blokirana. Brani schengensko območje, čeprav je v njem ni.Foto: osebni arhiv Boštjana Anižina
Makedonija se je znašla v paradoksalnem položaju. Evropske meje brani pred prebežniki, ki prihajajo iz članice Evropske unije, medtem, ko so makedonska pogajanja blokirana. Brani schengensko območje, čeprav je v njem ni.Foto: osebni arhiv Boštjana Anižina
Foto: osebni arhiv Boštjana Anžina
Foto: osebni arhiv Boštjana Anžina

Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se v zadnjem mesecu večkrat odpravila na najbolj kritične točke begunske poti. Predvsem v grški begunski center Idomeni, kjer je na meji z Makedonijo v blatu in nemogočih razmerah vztrajalo tudi več kot 15 000 ljudi, med njimi tudi mnogi, za katere so se vrata na sever zaprla že dolgo nazaj. Nazadnje se je balkanska begunska pot ustavila za vse. Kakšna bo njihova usoda pa ni mogoče napovedati.

«Seveda ima tudi ta kriza vrsto obrazov, so begunci in so migranti, so tisti, ki bežijo pred vojnami in ekonomski migranti. So humanitarni in varnostni vidiki, pomoč in nemoč. Na terenu vidiš vse, želim si, da bi čim več videli tudi gledalci in si svoje mnenje ustvarili sami. Kar je bilo pravzaprav enotno večini sogovornikov, je misel, da je posploševanje napačno in nevarno.« sporoča Boštjan Anžin.

In še dodaja: »Materiala, ki sva ga prinesla nazaj je ogromno, žal tudi dnevnih dogodkov, tako da časa seveda ni dovolj. Nikoli ga ni. A so tereni, ko se reportaže delajo skoraj same od sebe. To je bila ena takšnih poti.«

Od turškega pristaniškega mesteca Češme, kjer še vedno cveti prava tihotapska industrija, na drugo stran Egejskega morja, na grški otok Hios, kamor so po dragi in nevarni poti, ki je vzela številna življenja prispele množice prebežnikov, vse to prikazuje dokumentarni film. Prenapolnjeno pristanišče Pirej, Atene, Solun, prebežniki na in ob avtocestah, parkiriščih in seveda zloglasni Idomeni, na pragu humanitarne katastrofe, kjer so živci začeli popuščati že dolgo nazaj, kjer so se vrstili protesti in zahteve po odprtju meje. Begunski center, ki se je spremenil v malo mesto z nemogočimi pogoji in so ga vmes začele zapuščati tudi humanitarne organizacije.

Meja se je v času poročanja najprej počasi in nato vedno hitreje zapirala. Negotovost na drugi strani pa je medtem skokovito naraščala. In bolj kot se je Grčija polnila, manjši je bil nadzor nad množico ljudi, ki še vedno želi v "obljubljeno" Evropo, na sever, v glavnem v Nemčijo. Že pred tem sta bila Boštjan Anžin in Pantelija Petrović tudi na srbsko-makedonski meji, kjer je prav tako prišlo do zastojev. Pogovarjala sta se z grškim notranjim ministrom in makedonskim predsednikom, razočaranim nad odzivom Evrope. Makedonija se je znašla v paradoksalnem položaju. Evropske meje brani pred prebežniki, ki prihajajo iz članice Evropske unije, medtem, ko so makedonska pogajanja blokirana. Brani schengensko območje, čeprav je v njem ni. Nekateri jo obtožujejo, da je nehumana, drugi jo vidijo kot državo, ki je opravila delo drugih in ustavljala prebežniški tok.

Evropa rešitev vidi v sporazumu s Turčijo, ki pa ga mnogi spremljajo z dvomi, predvsem pa se ilegalne migracije, če je na drugi strani morja milijone ljudi, ne bodo končale čez noč.