Nor dan v Vogezih je prinesel rumeno majico mlajšemu od dveh slovenskih šampionov. Tadej Pogačar je na odru vrgel in ujel levčka in nakazal, da je Tour de France 2020 zdaj njegov. Foto: AP
Nor dan v Vogezih je prinesel rumeno majico mlajšemu od dveh slovenskih šampionov. Tadej Pogačar je na odru vrgel in ujel levčka in nakazal, da je Tour de France 2020 zdaj njegov. Foto: AP

Miren, prijazen in zadržan fant, ki je bil vedno priden v šoli in doma, je s kolesom na cesti neutrašen in neutruden napadalec, ki kljubuje napovedim in zakonitostim kolesarskega sveta, meja zanj ni.

Pogačar z epsko predstavo spisal zgodovino Toura

Epski dvoboj prijateljev za največjo nagrado
Na koncu zgodovinskega dneva na vrhu La Planche des Belles Filles je bil Tadej Pogačar enako zmeden kot vsi. Solze sreče, objemi, nasmehi, a hkrati skorajda zadrega, ker je za nesluten uspeh v drami boja z uro ugnal in slekel svojega prijatelja, reprezentančnega kolega in šampiona.

Primož Roglič je v bolečini poraza objel mlajšega rojaka po intervjuju in mu od srca čestital. "Imam ogromno spoštovanja do svojega tekmeca, ki je hkrati tudi moj prijatelj. Vem, da je močno razočaran v tem trenutku, a sem prepričan, da bova bíla še številne velike bitke v prihodnosti," je Pogačar prepričan, da se lahko slovenski ljubitelji športa veselijo novih epskih dvobojev dveh najboljših kolesarjev, ki sta si podredila največjo dirko na svetu – Dirko po Franciji.

Gorenjski volk, ki želi vedno na vrh
Pogačar si je svoje tekmovalno vodilo izbral sam: Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj! Moto, ki najbolje opiše fenomen prvega Slovenca, ki bo v rumeni majici stal na vrhu zmagovalnega odra v Parizu. Prav tako si je Pogačar sam omislil volka za svoj simbol in iz njega skoval logotip, ki ga pooseblja. Začetnici T in P, vmes O, skupaj TOP – vrhunski kolesar, ki vedno želi biti na najvišji stopnički.

Oba sinova sta se odločila za kolesarstvo. Klub je takrat obema omogočil brezplačno uporabo opreme in brez tega ne bi zmogli. Zato res velika hvala.

Marjeta Pogačar

Kdo je Tadej Pogačar?

Tadej Pogačar kot tekmovalec, ki vedno hoče na sam vrh, brez kolesa pa želi ostati le navaden fant s Klanca pri Komendi. Foto: AP
Tadej Pogačar kot tekmovalec, ki vedno hoče na sam vrh, brez kolesa pa želi ostati le navaden fant s Klanca pri Komendi. Foto: AP

"Samo otrok iz Slovenije. Imam dve sestri, enega brata ... Ne vem, kaj naj sploh rečem. Rad se zabavam, rad uživam v življenju, takšne male stvari. Ta novinarska konferenca je preveč zame. Res ne vem, kaj naj povem v resnici o sebi," je bil veliki junak francoske pentlje prikupno zmeden, ko je dobil preprosto, a za marsikoga najtežje vprašanje – kdo si?.

Za bratom k nogometu in nato na kolo
Fant s Klanca pri Komendi je vsepovsod sledil dve leti starejšemu bratu Tilnu. Najprej k nogometu pri NK Komenda v prvih razredih osnovne šole. Po testiranjih na šoli je kolesarski trener Miha Koncilija potrkal na vrata Pogačarjevih, da bi za Rog Ljubljana nanovačil Tilna, a zraven si je želel tudi Tadej. A za drobnega fantiča, ki je komajda dopolnil devet let, niso našli dovolj majhnega 24-colskega cestnega kolesa.

Pozimi se je Tadej vseeno pridružil suhim treningom ter z 9 leti in pol prvič stopil na specialko, šel je na prvo dirko na Trstenik pri Kranju, s čimer se je začela tekmovalna zgodba. Dobro delo Roga in naravni talent sta ga že pri dečkih pripeljala do državne reprezentance.

Starši in klub so ga vzgojili za uspeh
"Hvaležen sem Rogu, ki me je tako dobro kolesarsko izobrazil, in sem še zdaj v tesnih stikih. In hvaležen sem staršem, da ste me tako dobro vzgojili,"
se je na drugi dan odmora v Franciji zahvalil dvema stebroma, na katerih se je zgradila zmagovita zgodba.

Oče Mirko, delavec v lesni industriji, in mati Marjeta, profesorica francoščine, nikoli ne pozabita povedati, kako pomembno je bilo, da sta sinova na začetku treniranja za Rog dobila od kluba na voljo kolesa in skorajda vsa potrebno opremo, saj bi bilo drugače finančne breme preveliko.

"Dobro pazite na Pogačarja, ker česa takega nisem videl že zadnjih 20 let"

Od črička do tamauga najtalenta
Zdaj že legendarna zgodba, kako je Andrej Hauptman prvič videl mladega 13-letnega Pogačarja dirkati na tekmi dečkov do 14 let v Vikrčah. Mimo se je pripeljala skupina, za njimi pa Tadej. Hempi je predlagal, da se ga nekako priključi skupini, da ne bo izgubil volje do dirkanja, a so mu pojasnili, da ta mali deček prehiteva skupino za en krog.

Talent, o katerem se je hitro govorilo v slovenskih kolesarskih krogih, četudi še ni veliko zmagoval. Glavna odlika: nepopustljivost.

Na začetku so ga klicali čriček, ker je bil najdrobnejši in najmlajši. Ko jih je začel na treningih redno premagovati v klanec, pa je postal in ostal tamau Pogi, kar je posvojil.

Izredno hitro okrevanje po naporih
Z leti je postalo očitno, da ima tudi izredne telesne dispozicije – zlasti neverjetno regeneracijo. Trenerji Koncilija, Hauptman in Marko Polanc, ki ga je vodil v članski kontinentalni ekipi ljubljanskega kluba, so si enotni v oceni, da se Pogačar preprosto ne utrudi kot običajni športniki, kaj šele smrtniki. "Očitno je moja genetika res dobra, za kar se moram očitno zahvaliti staršem," je to komentiral v soboto Pogi.

Vsako leto premika mejnike

Prva mednarodna zmaga je prišla 5. maja 2016, ko je na Dirku miru na Češkem dobil 2. etapo, potem ko je bil najmočnejši v šprintu četverice navkreber. Junija je sledil državni naslov med mladinci v vožnji na čas, septembra pa je z zmago v 3. etapi postal tudi končni zmagovalec italijanske mladinske dirke Giro della Lunigiana. Na Dirki po Sloveniji 2017 je osvojil belo majico in na mestu najboljšega mladega kolesarja nasledil Egana Bernala, čigar karierne stopničke začel posnemati.

Res je čudežni deček. Ne vem, mogoče celo res rečemo, da je kolesarski Luka Dončić ali je to neprimerno? Zagotovo je fenomen.

Miha Koncilija, ki je odkril Pogačarja

Z emirati dogovorjen že pred Avenirjem
Konec leta 2017 je že sklenil predpogodbo s takrat novoustanovljeno ekipo UAE Emirates, ki so med osebje zvabili Hauptmana. Poteza, s katero so emirati prehiteli ogromno snubcev iz svetovne serije, potem ko je v letu 2018 Pogačar eksplodiral. Na Češkem je junija med mladinci osvojil etapno Dirko miru, nato ubranil belo majico na slovenskem Touru, konec avgusta pa veliki met. Z reprezentanco Slovenije pod vodstvom Martina Hvastije je postal zmagovalec Tour de l'Avenir – Dirke prihodnosti oz. mladinske Dirke po Franciji.

Odločilni trenutki boja Rogliča in Pogačarja

V Franciji že slavil v velikem slogu
V 7. etapi 10-dnevne dirke je na gorski eksplozivni etapi Moutiers–Meribel prišel v cilj skupaj s Kolumbijcem Ivanom Soso (zdaj Ineos) in Američanom Brandonom McNultyjem (zdaj prav tako UAE), pred katerim pa je prevzel rumeno majico za le 7 sekund. S številčno okrnjeno slovensko ekipo mu je uspelo ubraniti majico, v 9. etapi pa na najtežji etapi do Val d'Isera še izdatno utrditi vodstvo, nekaj sekund je dodal še zadnji dan. Vzhajajoča zvezda je bila rojena. In da, spet je nasledil Bernala.

"Zelo sem zadovoljen z zmago, saj sem se dirke udeležil, ker sem želel preizkusiti svojo moč in videti, kam sodim. Dal sem vse od sebe, tako kot bom to storil naslednje leto, ki ga bom vzel kot prvo učno uro med poklicnimi tekmovalci," je ob takratnem uspehu v karieri dejal Pogačar.

Z zmagami izsilil Vuelto 2019
Med elito svetovne serije je izstopal že na prvi dirki po Avstraliji, takoj zatem je že osvojil Dirko po Algarvi. Prvi cilj sezone je bila Dirka po Kaliforniji in na Mount Baldy je ukanil Sergia Higuita. Znova je šel po Bernalovih stopinjah.

Emirate je izjemna uveljavitev prisilila k spremembi načrta. Triletni srednjeročni načrt so morali zavreči in zasnovati novega – Tamau naj gre na Dirko po Španiji in ima popolnoma proste roke oz. noge, saj lahko odstopi po prvem ali drugem tednu, če bo prenaporno.

V Španiji zasijal kot meteor
A Pogačar je še naprej premikal mejnike in vsak teden osvojil po eno gorsko etapo, najtežjo v tistem tednu. Andora, Los Machucos in nepozabni napad na Pena Negri za slavje na Plataformi los Gredos. Tri zmage za končno 3. mesto in seveda majico najboljšega mladega kolesarja.

Že v Španiji je Pogačar kot meteor skorajda zasenčil suvereno zmago Primoža Rogliča na Vuelti 2019, saj so uspeh kapetana Jumba Visme večinoma napovedovali in pričakovali, drugega Slovenca na zmagovitem odru sredi Madrida pa ne. Prvo leto med profesionalci je sklenil z osmimi zmagami.

Pandemijo izrabil za pripravo na Tour
Nenavadno leto 2020 je prineslo takojšen uspeh februarja na Dirki po Valencii, a nato je ostal brez skupnega uspeha na prvem od dveh ciljev sezone – na za ekipo domači Dirki po Emiratih je bil drugi, a zato z eno etapno zmago. Nato je izbruhnila pandemija koronavirusa tudi v kolesarski karavani.

Šel je skozi tri različne karantene oziroma stroge omejitve vsakdanjega življenja: v ekipnem domovanju Združenih arabskih emiratov, v Monaku, kjer prebiva, in še doma v Sloveniji. A kot Roglič je našel varen pristan v domovini, kjer se je dalo normalno trenirati. Z zasavskim orlom sta že konec junija poskrbela za dva spektakla na državnem prvenstvu. Na domačem Ambrožu pod Krvavcem je potegni krajšo proti Rogliču, a se mu je teden dni oddolžil na kronometru na Pokljuko, pri čemer pa še opravil generalko ravno za sobotni gorski kronometer Toura 2020.

Zgodovinski dan: Pogačar osupnil kolesarski svet

Francoze spominja na Hinaulta
Spet trije tedni in vsakič zmaga na najzahtevnejši etapi. Nič ga ni iztirilo: ne okvare gum in okvare računalnikov, kaj šele izguba 1:21 v vetrovni loteriji tik pred Pireneji. Sproščeno in jasno je sporočal: "Dokler bom imel noge, bom napadal." Stavek, ki je v Franciji večino spomnil na njihovega velikana, neutrudnega jazbeca Bernarda Hinaulta, vnetega zbiralca zmaga in s slavjem leta 1985 še vedno zadnjega Francoza, ki je končal veliko pentljo v rumenem.

Napadalnost, sproščenost in neobremenjenost, a hkrati z jasnim sporočilom, da ga zanima rumena, ki si jo je lastil Roglič. Lastnosti, ki so očarale kolesarski svet in zaradi česar uživa v tujini velike simpatije. A drama gorskega kronometra v 20. etapi ga je nemudoma vpisala med velikane – priča smo bili pisanju športne zgodovine.

Kot LeMond na Touru 1989

Osem sekund - življenjski dan LeMonda in pekel Fignona v Parizu

Rojen 21. septembra 1998, kar pomeni, da bo v ponedeljek praznoval 22. rojstni dan z nazivom drugega najmlajšega zmagovalca Tour de France v celotni zgodovini tekmovanja. Presegel je Egana Bernala, lanskega zmagovalca, zdaj je Pogačar najmlajši zmagovalec po letu 1904 in takratne kaotične druge izvedbe dirke, ko so zaradi goljufij, tudi voženj z vlakom, izključili kar prve štiri kolesarje, tudi prvega zmagovalca Mauricea Garina, in je tako slavil sprva petouvrščeni Henri Cornet, takrat star le 19 let in 352 dni.

A bolj kot na zaprašeno zgodovino iz popolnoma drugačnega športnega obdobja je sobotni dvoboj spomnil na najznamenitejši dan Toura.

Obujen spomin na najtesnejši Tour
23. julija 1989 se je končal najbolj napet Tour v zgodovini. Po 3285 km je odločala vožnja na čas v Parizu. Na 24,5 km dolgi progi je Laurent Fignon branil 50 sekund naskoka pred Gregom LeMondom. Američan je bil na koncu boljši le za osem sekund!

Zdaj se je 57 sekund naskoka Primoža Rogliča spremenilo v 59 sekund prednosti Tadeja Pogačarja. Resda je šlo takrat za dvoboj dveh že zmagovalcev Toura, a hkrati tudi odkritih tekmecev, ki v nasprotju s Slovencema še zdaleč nista bila prijatelja. Povezuje pa Pogačarja in LeMonda še to, s kako šibko oziroma precej nevidno ekipno pomočjo sta zmagala.

Pogačar je prvi kolesar v zgodovini Dirke po Franciji, ki je hkrati osvojil rumeno, pikčasto in belo majico. Vse to na krstnem nastopu na največji kolesarski dirki na svetu. Bela majica obstaja sicer od leta 1975, če bi jih podarjali za nazaj, bi enak dosežek leta 1969 uspel nobenemu drugemu kot
Pogačar je prvi kolesar v zgodovini Dirke po Franciji, ki je hkrati osvojil rumeno, pikčasto in belo majico. Vse to na krstnem nastopu na največji kolesarski dirki na svetu. Bela majica obstaja sicer od leta 1975, če bi jih podarjali za nazaj, bi enak dosežek leta 1969 uspel nobenemu drugemu kot "kanibalu" Eddyju Merckxu. Foto: AP

Kot Američan slavil z nedominantno ekipo
Prvega Američana z zmago na Touru je namreč leta 1987 med lovom po nesreči ustrelil svak, življenje šampiona je viselo na nitki, vrnitev je bila dolgotrajna. Za leto 1989 je LeMond podpisal za manjšo belgijsko ekipo AD, ki je do nastopa na Touru prišla kot zadnja povabljena ekipa. Brez pomočnikov v gorah je sledil Fignonu kot senca in vse stavil na kronometre.

Naslednje leto je LeMond slavil še tretjič, a tokrat s takratno superekipo Z. Vse od leta 1990 so na največji kolesarski dirki na svetu zmagovali kapetani ali vsaj sokapetani superekip. Banesto z Miguelom Indurainom, Telekom z Janom Ullrichom, seveda US Postal z Lanceom Armstrongom ter Astana in Sky v zadnjem desetletju z različnimi prvaki ...

Jan Polanc prvi pribočnik
V sodobnem kolesarstvu vedno zmagovalca tritedenskih dirk podpira odlična ekipa s superpomočniki, ki so v gorah skorajda do konca pomagali poznejšim zmagovalcem. A UAE Emirates so ob vsej nesebični pomoči Jana Polanca in kapetana na cesti Marca Marcata imeli tudi obilo smole.

Poškodbe izločile gorske pomočnike
Že v Nici se je poškodoval David de la Cruz, v Pirenejih je odstopil neprepoznavni Fabio Aru, po prvem dnevu premora je sledil padec in zlomljena ključnica Davideja Formola. Prav omenjeni trije bi morali pomagati v gorskih zaključkih, vsaj Španec je stisnil zobe in oddelal svoje v Alpah.

Vogezi so nato v posamičnem boju z uro prinesli veliki preobrat, ki je šokiral in navdušil. Čustveno razdvojeni ob slovenski zgodbi in zmagi Pogačarju ter srce parajočem razpletu za Rogliča na 107. Dirki po Franciji so bili priča vsi prisotni, ki so si še ure pozneje zastavljali vprašanje, kaj se je sploh zgodilo. Kolesarska zgodovina.

Na SP, sprejem in v Belgijo na klasike

Z osupljivo zmago na 107. Dirki po Franciji še zdaleč ni konec dirkanja za mladeniča s Klanca. Tadej Pogačar načrtuje nastop že naslednjo nedeljo na svetovnem prvenstvu v Imoli. Dan pozneje, v ponedeljek, 28. septembra, je v Ljubljani predviden sprejem zanj in Primoža Rogliča.

A pri tem bo moral še vzdrževati mehurček, saj se nato vrača na tekmovanja, in to enodnevne klasike ter spomenike, ki so njegov veliki izziv. Najprej Valonska puščica (30. 9.), nato spomenik Liege-Bastogne-Liege (4. 10), najverjetneje še Golden Amstel Race (10. 10.), sezono pa bo sklenil na še enem spomeniku Dirki po Flandriji (De Ronde) 18. oktobra.

Edina želja: ciljna črta v Parizu

Zgodovinska sobota v štirih minutah

Na čelu parade šampionov bo res Slovenec, a ne starejši, temveč mlajši matador. "Komaj čakam, da prečkam ciljno črto v Parizu," je šokirani Pogačar izrazil edino željo na novinarski konferenci. Tam ga bodo čakali tako njegovo dekle Urška Žigart ter sestri, brat in starša Mirko in Marjeta, s katerimi bo lahko proslavil svoj uspeh, ki je vzel sapo kolesarskemu svetu in tudi njemu samemu.

Marsikaj se bo zgodilo, redki so, ki so zmagali v takšnem slogu, kot je to zdaj uspelo Tadeju Pogačarju. Kaj pa sam Tamau Pogi misli, kaj sledi zdaj? "Ostal bom isti fant s Klanca. Še naprej bom dirkal in bomo videli, kaj se bo zgodilo."

Bomo videli, gledali in spremljali najbrž še desetletje in več, a najprej moramo okusiti slavje na Elizejskih poljanah sredi Pariza, kjer bo za kralja Tour de France prvič okronan Slovenec.