Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Vojni dopisnik Valentin Areh je bil v času silovitih spopadov v okolici Kijeva na prvih bojnih črtah. Kot priča krute vojne v Ukrajini je bil priča trpljenju civilistov, ki so ujeti v začarani krog smrti. Kako je potekala bitka za Kijev, kako so razmišljali ruski in ukrajinski vojaki in kakšno gorje so doživljali civilisti pod točo raket in topniških izstrelkov, bo predstavil v posebni oddaji z naslovom Bitka za Kijev.
Skoraj dva kilometra in pol dolg, dolgo pričakovani Pelješki most bo povezal skrajni hrvaški jug s preostankom države, kar bo velikega pomena za razvoj celotnega dubrovniškega območja. Nad Blatnim jezerom se vzpenjajo vulkanske gore. Eni od njih so v 20. stoletju odstranili bazaltno kapo, kar je omogočilo vstop v goro in spoznavanje njene notranjosti. Umetniški fotograf Marko Vogrič je odličen poznavalec črno-bele tehnike fotografiranja s camero obscuro. Ob svetovnem dnevu fotografiranja z luknjičarko so udeleženci snemali s fotoaparati, izdelanimi iz škatel za čevlje. Georg Rammensee iz zgornjefrankovskega je zbiratelj prav posebnih predmetov. Všeč so mu ure. Toda ne žepne. Georg ima rad nekoliko večje, zato zbira stolpne ure.
V Znanosti in tehnologiji bomo pogledali v vesolje. Natančneje, kje se nahaja največji, najdražji in najbolj zapleten teleskop vseh časov, teleskop Jamesa Webba. Utiril se je milijon petsto tisoč kilometrov od Zemlje, petkrat dlje od Lune, z njegovimi fotografijami pa si znanstveniki obetajo izjemna odkritja, med drugim, kako so nastale zvezde in galaksije, morda celo odkritje drugega življenja v vesolju. Pa tudi o tem, kako dragoceni so posnetki slovenskega mikrosatelita Nemo HD, ki je v dveh letih Zemljo obkrožil že okoli 10-tisočkrat. V oddaji pa boste izvedeli še, kdaj bomo šli lahko v vesolje na počitnice, kdo so prvi vesoljski turisti in kdo sanja o selitvi ljudi na Mars.
Mikro- in nanoplastika je povsod okoli nas. Našli so jo v najbolj odročnih krajih sveta, v živalih, sadju, zelenjavi, pitni vodi. Zato ne preseneča, da je tudi v človeškem telesu. Raziskovalci so že pred časom odkrili mikroplastiko v človeškem blatu in placenti, pred kratkim pa so jo prvič odkrili tudi globoko v pljučih in krvi. Ena izmed raziskav je pokazala, da vsak teden zaužijemo kar 5 g plastike, kar je enako, kot če bi pojedli bančno kartico. Kakšen je vpliv mikro- in nanoplastike na človeka?
Spregovorili bomo z ustvarjalci treh estetsko popolnoma različnih uprizoritev. Režiser Kabaret Kasparja Marjan Nečak in igralci Pia Zemljič in Klemen Janežič, pogovarjali pa smo se tudi z znano hrvaško dramatičarko Teno Štivičić, ki je po uprizoritvah dram Fragile in Tri zime že dobro znana avtorica v slovenskem gledališču. Režiser TV mreže Matjaž Pograjc in igralca Katrina Stegnar in Matija Vastl so bili kritični do mediatizirane družbe, ki jo živimo... Neutrudljivi igralec- performer Marko Mandić pa o nikoli dokončani zgodbi igralskega preizpraševanja v MandićCirkusu. Umetnost igre.
Britanski dokumentarni film je pripoved o življenju in delu Borisa Pahorja, izjemnega tržaškega pisatelja in enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, ki ga je že v otroštvu zaznamovalo sovraštvo – požig slovenskega Narodnega doma. Film prinaša Pahorjevo pričevanje o odraščanju v fašistični Italiji in boju zoper nacizem ter o brutalni izkušnji internacije v koncentracijskih taboriščih Dachau, Bergen-Belsen in Natzweiler-Struthof. THE MAN WHO SAW TOO MUCH / Velika Britanija / 2019 / Režija: Jill Nicholls in Alan Yentob
Alpe-Donava-Jadran je najstarejši čezmejni projekt javnih televizij Srednje Evrope. Tokrat posvečamo oddajo spominu na dolgoletnega urednika in enega najbolj zaslužnih ustanoviteljev tega projekta dr. Güntherja Ziesla (1941 – 2022), ki je leta 2012 ob izjemnem jubileju, 30 letnici ADJ, obiskal Ljubljano, Zagreb, Benetke, Trst in München in se v pogovoru s kolegi, ustvarjalci medijskega prostora 20. in 21. stoletja, spominjal začetkov uspešne koprodukcije in nalog, ki jo čakajo v prihodnosti. Oddaja, ki je že pred tridesetimi leti presegala meje takratne Evrope je vsa ta leta dokazovala, da se lahko s prikazom dežel in ljudi, navad, posebnosti marsikaj naučimo drug o drugem. In kot je tedaj na koncu jubilejne oddaje rekel Sigmund Gottlieb, glavni urednik Bavarske TV »Če takšne oddaje ne bi bilo, bi si jo morali danes, bolj kot kdajkoli prej, izmisliti.«
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Ogljikovi hidrati zajemajo velik del naše prehrane. Spadajo med tako imenovana makrohranila, saj jih uživamo v večjih količinah, predvsem zato, da bi telesu zagotovili dovolj energije. Vendar so prišli na slab glas, saj naj bi prinašali tveganje za čezmerno težo in različne bolezni. To zagotovo drži za sladkor. Kako pa je s sestavljenimi ogljikovimi hidrati? So tudi ti za nas slabi ali jih nujno potrebujemo?
Leta 2010 so Američani in Izraelci razvili škodljivo kodo Stuxnet. Z njo so okužili na tisoče računalnikov v iranskih jedrskih obratih in popolnoma ohromili približno petino iranskih centrifug za bogatenje urana, s tem pa močno upočasnili celoten iranski jedrski program. Črv Stuxnet je bilo najučinkovitejše in najbolj prefinjeno do zdaj razvito in uporabljeno kibernetsko orožje. To je bil tudi prvi velik napad ene države na drugo z računalniškim orožjem. Ko se napad razširi, lahko pride do kibernetske vojne. Kaj to pomeni? Hiter razvoj digitalizacije še povečuje kibernetska tveganja. Vse bolj smo izpostavljeni posegom v osebne in druge podatke ter kraji intelektualne lastnine in denarja. Kako varni smo pred kibernetskimi napadi?
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Že v antiki so vedeli, da ima sončna svetloba terapevtski učinek. Danski zdravnik Niels Ryberg Finsen je konec 19. stoletja prvi zdravil obliko kožne tuberkuloze s sintetizirano umetno ultravijolično svetlobo. Leta 1903 je za to dobil Nobelovo nagrado za medicino. Danes vemo, da so sončni žarki za nas nevarni, vendar svetlobo za zdravljenje uporabljamo še zdaj. Eden od primerov njene uporabe je podporna terapija pri celjenju kroničnih ran in ran, ki nastanejo zaradi sindroma diabetičnega stopala. Pri zlatenici novorojenčke obsevajo z modro svetlobo, ki povzroči, da se bilirubin lahko izloči iz telesa, in tako odpravijo zlatenico. Kje še lahko za zdravljenje uporabljamo svetlobo in katero pri tem uporabljamo?
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Režiser odrske priredbe slovitega filma Veliki diktator, Diego de Brea je spregovoril o svoji fascinaciji nad žanrom burleske in obdobjem nemega filma. Prvi Chaplinov zvočni film, ki obravnava tri velike teme: vojno, vero in ljubezen, je v odrski uprizoritvi predvsem parodija totalitarnih režimov. O soočanju z burlesko in njenimi posebnostmi so spregovorili tudi igralci: Jurij Zrnec, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak in Boris Mihalj. Drugi del oddaje pa je namenjen prenosu Orwellove literature v gledališče. O Farmi Orwell, kot refleksiji časa,v katerem živimo, bodo razmišljali Luka Marcen, Tatjana Doma, Vladimir Vlaškalič, Liza Marijina in Mateja Pucko. Urednica in voditeljica Marjana Ravnjak.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Dokumentarni projekt, ki na osnovi 8 mm arhivskega filmskega gradiva skuša poustvariti zgodovino mesta Maribor. Za zgodovinski okvir so avtorji vzeli obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je mesto po desetletjih regresije pričelo ponovno vzpenjati. Nebrzdana industrializacija je s seboj nosila tako socialne, kot migracijske in ostale spremembe. Mesto je po dolgih letih zadihalo s polnimi pljuči in do propada v letu 1991 je veljalo za nekaj najbolj bleščečega kar je mogoče ustvariti pod socialističnim družbenim sistemom. Zgodba o vzponu mesta časovno sovpada z zgodbo o vzponu amaterske filmske produkcije v mestu. 8 mm format filma je bil vznemirljiv ne le za filmske zanesenjake in so ga v mestu, s premnogimi foto-kino krožki na osnovnih šolah, tudi uradno spodbujali in podpirali. 8 mm je bil format generacije in je filmsko opismenil široke ljudske množice. S prihodom videa je format zamrl, a na srečo je medij obstojen proti zobu časa in s sodobnimi tehnikami digitalizacije ga je mogoče ponovno uporabiti. Scenarij in režija sta delo Marka Radmiloviča, direktor fotografije je bil Jure Pervanje, avtorsko glasbo je prispeval Danilo Ženko.
Tokratna oddaja bo razdeljena med dve obmorski mesti, Koper in Piran. Oddajo bomo v dobršnem delu posvetili letošnji obletnici rojstva slovitega skladatelja Giuseppeja Tartinija, na katero opozarja tudi ministrstvo za kulturo. Izjemni glasbeni virtuoz se je pred 330 leti rodil materi Pirančanki in je v beneškem mestu preživel vso svojo mladost. Razkrili bomo številne zanimivosti iz njegovega življenja, na njegovo čast spili pijačo Tartini, pojedli sladico z njegovim imenom in se posladkali z njemu posvečenim čokoladnim bombonom. V oddaji pa se bodo spomnili tudi obletnici drugih dveh znamenitih mož: Fantiška Čapa in Jožeta Plečnika.
Tony DeBlois zna na pamet zaigrati približno 10.000 pesmi. Tony je savant – oseba z nadpovprečno razvitimi sposobnostmi, ki bi jih lahko opredelili skoraj kot čudežne. Kaj je v možganih savantov tisto, kar jim omogoča izjemne sposobnosti? Cristiano Ronaldo je izjemen nogometaš, ki ima poleg fizičnih sposobnosti še sposobnost izjemno hitrega procesiranj informacij, da predvidi, kam bo šla žoga. Kakšna je razlika med nadarjenostjo in talentom? Kako je talent povezan s količnikom inteligentnosti? Koliko je talent prirojen, koliko pa je uspeh na nekem področju odvisen od trdega dela? Bi lahko bili vsi kot Ronaldo in Deblois?
Tokratno oddajo posvečamo slovenski dramatiki. Tekmovalni del programa 52. Tedna slovenske drame nakazuje razmah ženskih dramskih pisav, avtorskih projektov in režiserk. Pogovarjali smo se s selektorjem Rokom Andresom, članom žirije za podelitev Grumove nagrade, Tomažem Toporišičem, nominiranci za Grumovo nagrado in dramatičarkama Simono Semenič in Simono Hamer. Plesalec in koreograf Matjaž Farič, ki je režiral po naročilu napisano dramsko noviteto Vse OK, pa nam je razkril, kako se kot režiser počuti v dramskem gledališču.
Neveljaven email naslov