Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela, bodo v Stockholmu podelili letošnje Nobélove nagrade. 27. novembra 1895 je namreč Alfred Nobel v svoji oporoki največji delež svojega premoženja namenil za nagrade tistim, ki so v preteklem letu največ prispevali človeštvu na področju fizike, kemije, fiziologije ali medicine, literature in miru – za Nobelove nagrade. Alfred Nobel je v oporoki še napisal: Moja izrecna želja je, da se pri podelitvi nagrad ne upošteva državljanstvo, temveč da se nagrada podeli najzaslužnejši osebi, ne glede na to, ali je Skandinavec ali ne. Prve nagrade so podelili leta 1901. Do danes je 551 Nobelovih nagrad prejelo 876 posameznikov in 28 organizacij. V oddaji bomo pogledali, za kakšne dosežke so bile podeljene letošnje nagrade za fiziologijo ali medicino, fiziko in kemijo.
Posnetek s koncerta Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani pod vodstvom umetniškega vodje in dirigenta Marka Letonje. Študenti glasbe so predstavili izvedbo ene najslavnejših simfoničnih del vseh časov, dramatične 5. simfonije Ludwiga van Beethovna, ki izraža občutja tragične skladateljeve osebne usode in njegovo vero v človekovo zgodovinsko poslanstvo. Znameniti uvodni motiv štirih udarcev je sam skladatelj razložil s stavkom: »Tako trka usoda na vrata«.
V zadnjih stotih letih se je družba zelo spremenila. Spremembe vrednot, boj za enakopravnost žensk, legalizacija ločitve je samo nekaj vzrokov, da je se je spremenila tudi družina. Danes je čisto normalno, da se partnerja ne poročita, da se razideta in si ustvarita novo družino, v katero lahko pripeljeta otroke iz prejšnjih razmerij in imata tudi skupne otroke. A sestavljena, reorganizirana oziroma združena družina, se kljub temu, da jo družba sprejema, vseeno sooča z neenako obravnavo kot klasična, na krvnih vezeh utemeljena družina.
Na Uršlji gori je postavljena najvišje ležeča cerkev na Slovenskem, ki je prava gorska katedrala. Zgrajena je bila v dobi protireformacije, njen nastanek pa je povezan z znamenitim ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom. Uršlja gora je orientacijska in simbolna točka, ki sooblikuje mitično krajino Mislinjske doline, domačini pa ji pravijo kar Gora. Oddaja bo predstavila vrh, ki ni samo romarsko središče, temveč tudi priljubljen izletniški cilj in oddajniška točka RTV Slovenija.
Jemo, da preživimo. A ne vedno. Včasih nismo lačni, a jemo, ker hrano vidimo, ker nam je dolgčas ali ker smo v stresu. Kako deluje naš apetit in kaj sproža željo po hrani? Raziskava na vinskih mušicah kaže, da željo po hrani določa tudi črevesna mikrobiota. Z izbiro prave hrane lahko pomagamo črevesnim bakterijam, da bodo sprožale apetit po več zdrave hrane. Če pa jemo sladko, bo naša potreba po sladkem čedalje večja. Kako pa nam je želja po sladkem pomagala preživeti v evoluciji?
Po svetu obratuje okoli 450 jedrskih elektrarn. Ena izmed njih je naša jedrska elektrarna v Krškem. Ta na leto proizvede več kot pet milijard kilovatnih ur električne energije, kar pomeni približno 40 odstotkov skupne proizvedene električne energije v Sloveniji. Z jedrskimi elektrarnami pridobivamo električno energijo od leta 1957. Od takrat so se jedrski reaktorji spremenili in se še spreminjajo. Razvijajo jedrske elektrarne nove generacije, ki bodo proizvajale manj odpadkov, pa tudi male jedrske elektrarne z modularnimi reaktorji, ki bodo z elektriko oskrbovale na primer posamezno večje mesto. Razvijajo pa tudi nove vrste goriva. Ruska plavajoča jedrska elektrarna Akademik Lomonosov je prva in za zdaj edina delujoča z modularnim jedrskim reaktorjem. Kdaj jih bomo imeli več in kako bodo delovale?
Življenja temnopoltih štejejo je geslo množičnih protestov, ki so najprej zajeli ZDA, nato pa se kot ogenj razširili po vsem svetu. Kaplja čez rob je bil videoposnetek policista, ki več kot sedem minut kleči na hrbtu temnopoltega Georgea Floyda, medtem ko ta ječi, da ne more dihati. 6-letna hčerka ubitega Floyda je dejala: »Očka je spremenil svet!« Pa ga je res, smo končno pripravljeni na družbo brez rasizma? Rasizem za zdaj ostaja vsakdanji pojav, njegove posledice pa so nevarne in daljnosežne. Ne dogaja se nekje drugje, nekomu drugemu, ne dogaja se zgolj zaradi nekaj sovražnih posameznikov ali skupin. Rasizem je sistemski problem, ki ustvarja žrtve.
Približno 60% poznanih nalezljivih bolezni med ljudmi so zoonoze. To so nalezljive bolezni, ki se z okužene živali prenašajo na človeka. Povzročitelji teh bolezni so virusi, bakterije, glive in zajedavci, ki v človeški organizem najpogosteje vstopijo z zaužitjem hrane, vode, prenesejo se skozi kožo z ugrizom okužene živali ali pikom insektov. Pogostost prenosa patogenih mikroorganizmov z živali na ljudi je vse večji. Še posebej nevarne so tiste, ki se ob prenosu z živali nato pospešeno širijo med ljudmi, kot so MERS, SARS in tudi COVID 19. Po nekaterih ocenah naj bi bile vsaj 3 od 4 novonastalih nalezljivih bolezni med ljudmi zoonoze. Zakaj pride do njih in ali jih bomo imeli vedno več?
Ob opuščanju tradicionalnih žensko-moških vlog se spreminjajo in oblikujejo tudi nove oblike partnerstva. Ena takšnih je tudi poliamorija, ki jo določa nemonogamnost: vsak od partnerjev ima lahko še druge partnerje, v partnersko mrežo pa vsi vstopajo prostovoljno in sporazumno. Kaj vse prinaša takšna svoboda in koliko smo ljudje zares monogamna bitja, pa s strokovnjaki v oddaji Na kratko.
Pesticide danes uporabljamo tako rekoč povsod, v industriji, gradbeništvu, prometu, higieni. Imamo jih v sredstvu za pomivanje posode, v kozmetiki, oblačilih. Pesticidi so velika skupina kemikalij, ki jih uporabljamo zato, da se znebimo škodljivcev na pridelkih, insektov v naših domovih, plevela, plesni in drugim nadležnih organizmom ali tistim, ki nam delajo škodo. Obstaja več kot tisoč aktivnih snovi, ki so registrirani kot pesticidi. Z njihovo kombinacijo dobimo več tisoč različnih pesticidov, ki so danes na trgu. Zakaj in kje vse se srečujemo z njimi? Kdaj in za koga so pesticidi nevarni?
Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.
Tomaž Grubar se je pred sedmimi leti odločil za nenavaden in za večino izmed nas nepredstavljiv post. Za eno leto se je odrekel prenosnemu telefonu in svojo izkušnjo popisal tudi v knjigi. Pametni telefoni so postali nujni spremljevalci našega delovnega in zasebnega vsakdana. Po eni strani zmanjšujejo stres, saj nam omogočajo hitro prilagajanje. Po drugi strani pa ob nedosegljivosti prinašajo nove strahove: »Me je kdo iskal? Se je zgodilo kaj pomembnega? Kaj sem zamudil?« Strah pred nedosegljivostjo ima tudi ime – nomofobija.
12. marca zvečer je bila v Sloveniji razglašena epidemija novega koronavirusa. V naslednjih dneh so se zaprle šole, gostinski lokali, javni promet, »ostani doma« - je postal naš vsakdan. – Svet se je ustavil. V psihološkem smislu se nam je zgodila akutna stresna situacija, kar je pomenilo, da smo se morali hitro prilagoditi na velike življenjske spremembe na različnih področjih… Preživljanje dni in tednov doma z omejenimi stiki z ljudmi, s spremenjeno dnevno rutino, pomanjkanjem senzornih dražljajev, finančnimi skrbmi, spremenjenimi družinskimi odnosi, s strahom pred izgubo zdravja – vse to je vplivalo tudi na naše psihično počutje… V oddaji spremljamo zgodbo 38-letnega raziskovalca na Fakulteti za turistične študije, doslej najmlajšega bolnika z novim koronavirusom, ki je bil zaradi te bolezni štirinajst dni v komi in dihal s pomočjo respiratorja; zgodbo nekdanjega veslača in štirikratnega olimpijca, ki je sedaj gostinec na Bledu in je v času karantene pomagal ljudem z brezplačnimi obroki ter mamo samohranilko in učiteljico iz Brkinov, ki je dvignila svoj glas za vse otroke in si javno prizadeva, da bi učenci obiskovali šolo na tak način kot pred epidemijo.
Akademska slikarja Zvonko ČOH in Milan ERIČ že sedmo leto pripravljata celovečerno risanko CIGARA ZA PRINCA. Ker se ne moreta zediniti glede konca, dorisujeta nove in nove avanture. Princa Vesolja, ki kadi preveč cigar, oče kaznuje tako, da ga spremenjenega v bika pošlje na Zemljo. Tam zmeša štrene bratoma - znanstvenikoma, ki poskušata pospešiti evolucijo in ustvariti supercelico. Iz lasu pomočenega v kapljo mleka nenadoma nastane superinteligentni bik, ki pa se zaljubi v zemljanko kravo. Reportaža prikazuje obisk pri animatorjih na snemanju.
Long play film Glasba je časovna umetnost, Pankrti - Dolgcajt pripoveduje zgodbo o 36 minutah in 6 sekundah. Toliko je dolga prva plošča skupine Pankrti, ki je konec 70-ih let prejšnjega stoletja s komadi Lepi in prazni, Totalna revolucija, Kdo so ti ljudje, Jest sm na liniji, Metka, Kruha in iger idr. usodno vplivala na dogajanje na slovenski in jugoslovanski rockovski sceni. V sivini socialističnega vsakdana je bila to prva velika punk plošča za železno zaveso (ob prvencu Prljavog kazališta). Izšla je na kulturni praznik leta 1980 in slovensko pop kulturo sinhronizirala z dogajanjem na zahodu ter hkrati odrazila stanje takratnega duha, ki se je utapljal v dolgčasu. V središče filmske strukture je postavljena plošča Dolgcajt, v središču pripovedi pa je človek, ki ga je plošča spremenila - Marin Rosić je bil ob izidu Dolgcajta star 15 let, ostal pa ji je zvest do današnjih dni. O prvih korakih Pankrtov in njihovem prvencu ob članih skupine pripovedujejo tudi akterji in ideologi družbenih sprememb, takratni glasbeni novinarji, glasbeni sodobniki, mladi pankerji, ki jih je plošča zaznamovala do danes, in tudi posamezniki, ki so kovali usodo Pankrtov ter botrovali nastanku njihove ključne plošče (Igor Vidmar, Dušan Velkavrh, Aco Razbornik, Peter Mlakar, Esad Babačić (VIA Ofenziva), Darko Glavan, Stane Sušnik, Petar Janjatović, Borut Činč (Buldožer), Boris Leiner (Azra), Vladimir Arsenijević (Urbana gerila), Marjan Ogrinc, Dušan Kojić - Koja (Šarlo Akrobata, Disciplina kičme), Goran Lisica - Fox, Iztok Turk (Kuzle, Videosex...), Valter Kocijančič (Paraf), Meta Krese, Goran Jarnević (Indust-bag) in številni drugi). Plošča je vplivala na cele generacije glasbenikov in še danes je ena prelomnih in ključnih plošč slovenske popularne glasbe. Film je bil predvajan na več kot 60 filmskih in glasbenih festivalih po vsem svetu. Režiser: Igor Zupe
Letošnja epidemija covida 19 ni ustavila samo našega življenja, ampak je umirila tudi Zemljo. Potresne opazovalnice po svetu so zaznale tudi do 50 odstotkov manj seizmičnega nemira. Tla pod našimi nogami se namreč nenehno tresejo. Valovanje morij, prehajanje vremenskih front, vetrovi, hude nevihte, nihanje dreves ob vetrovnem vremenu - vse to povzroča naravni seizmični nemir. Tresenje zemeljskih tal pa povzročamo tudi ljudje. Zaradi česa nastane umetni seizmični nemir in kako ga izmerimo? Zakaj moramo vedeti, koliko tresenja povzroča seizmični nemir? Kako se ta loči od potresa?
Virusi, bakterije in glive živijo povsod, tudi v zelo ekstremnih razmerah. Najdemo jih v vodi in zelo sušnih okoljih, v zemlji in zraku. Pri temperaturah od – 25 do 120 stopinj Celzija, v zelo kislih in bazičnih raztopinah. Živijo celo na dnu Marianskega jarka, na globini skoraj 11 kilometrov, kjer je tlak 1100 barov. Kako so se lahko prilagodile skoraj vse razmere? Nekateri med njimi so za nas nevarni, ker povzročajo bolezni, zato se želimo pred njimi zaščititi. Kako se lahko bojujemo proti mikroorganizmom? Kako se lahko bojujemo proti koronavirusu?
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Veliki semenj pripoveduje o nekdaj živahnem in pestrem dogajanju na obrobju parka Tivoli.
V podobah iz Srednje Evrope o naravnem bogastvu, o izjemni biotski raznovrstnosti rastlinskega in živalskega sveta v Sloveniji. Iz Južne Tirolske prihaja nenavadna zgodba o kamelah, ki poletja preživljajo v Dolomitih; iz Madžarske o ljubitelju in strastnem zbiratelju ur iz različnih zgodovinskih obdobij; iz Hrvaške o tradicionalnih pisanih rutah, ki so ponos prebivalk Betine na otoku Murter, v bloku novic pa o novi kolesarki strezi na območju reke in jezera Tisa ter o umetniškem projektu Play Me I'm Yours, ki ga po vsem svetu pripravljajo že od leta 2008. Na javnih prostorih stojijo klavirji, na katere lahko zaigra kdorkoli. Projektu so se pridružili tudi v Augsburgu in v središče mesta postavili osem klavirjev.
Slikar Matija Jama in pesnik Oton Župančič sta vsak na svoj način v svet ponesla dediščino in duha Bele Krajine. Danes Vinico in Dragatuš povezuje Župančičeva spominska pot, ki vodi tudi mimo cerkve na Žežlju. To je pomembna belokranjska božja pot in umetnostni spomenik, kjer se že stoletja zbirajo domačini in sosednji Hrvati. Božja pot je posebej zaživela v težkih časih turških vpadov, ki so prav prek Bele krajine potekali proti osrednji Sloveniji. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar
Neveljaven email naslov