Vnuki tistih, ki so konec leta 1945 prisilno zapustili domovino in se naselili v Argentini, danes še vedno govorijo in pojejo po slovensko.
Tretja generacija argentinskih Slovencev, danes starih od 15-35 let, so otroci tistih, ki so se rodili svojim staršem-ubežnikom v novi domovini. To so moderni mladi Argentinci, v njih pa so kljub temu močni sledovi slovenstva, toda za razliko od njihovih staršev, brez ideologije in brez bolečine. Na eni strani je duhovna in kulturna dediščina, ki so jo dobili v svojih slovenskih družinah, na drugi pa močan vpliv argentinske družbe, v kateri se mešajo vplivi milijonov evropskih in drugih emigrantov. Kaj se v takšnem okolju zgodi z nacionalno identiteto jezikovne in kulturne skupnosti? Podlaga za takšen obstoj je na eni strani ekonomska, na drugi pa duhovna. Te druge imajo argentinski Slovenci še danes v izobilju, uspeli pa so ohraniti – tudi s pomočjo neodvisne Slovenije- tudi lastne kulturne in vzgojne institucije. Kaj pa njihovi otroci? Kateri jezik bodo govorili poleg rodne španščine? Slovensko sploh še? Se lahko argentinski čudež kot je dejstvo, da Slovenci v Argentini edini od izseljencev še vedno govorijo slovensko, poimenoval Taras Kermavner, nadaljuje, ali pa se bo slovenstvo tudi v Argentini spremenilo v zbirko arhetipskih izseljenskih relikvij , Avsenikove glasbe, potice in kranjske klobase? Odgovore na ta vprašanja skuša gledalcu skozi film ponuditi skoraj dvajset mladih ljudi zelo različnih poklicnih poti in usod, vse pa druži ljubezen do slovenske besede. Protagonisti filma živijo vsak na svojem koncu 15 milijonskega Buenos Airesa, izgubljeni v človeškem mravljišču, pa vendar njihovo življenje sestavlja drugačno, bolj sodobno podobo slovenstva. Vsak od njih nosi s seboj svojo osebno zgodbo, globoko v srcu in duši, eni bolj, drugi manj intenzivno, pa zgodbo svojih staršev in slovenske skupnosti. Film odlikuje poleg osebnih izpovedih še arhivsko gradivo iz zasebnih zbirk ter veliko slovenske in argentinske glasbe.
