Farsa za naivneže in fikus v nacionalkini dnevni sobi ali angažiran zagovornik najvišjih programskih standardov v službi javnosti? V obeh skrajnih razlagah instituta varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija se kažeta tudi radikalno različni smeri možnega razvoja: prva kliče k ukinitvi, druga h krepitvi varuhove dejanske vloge, kar je tudi moj cilj. Kako to doseči?

1. Zagovornik kakovostnega javnega servisa
Živimo v času vsesplošnega zmanjševanja zaupanja v javne storitve, javne inštitucije in nosilce javnih pooblastil v državi. Spremljamo neprikrite poskuse razgradnje javnih družbenih servisov – od šolskih do zdravstvenih -, in pri tem niti RTV Slovenija kot javni medijski servis ni izjema. V takšnih okoliščinah RTV Slovenija bolj kot kdaj koli prej potrebuje močnega varuha, ki bo z osebno držo in ob jasni podpori vodstva bdel nad uresničevanjem zakonskih nalog in poslanstva: to pa je zadovoljevanje medijskih potreb gledalcev, poslušalcev in bralcev, in ne selektivno izpolnjevanje želja posameznih interesnih skupin, uresničevanje lastnih ambicij ali ohranjanje delovnih mest pod javno plačno streho. Javni zavod pri doslednem spoštovanju zavezanosti javnosti niti nima velike izbire: med prvimi je zavezan k odprtemu, v javnost usmerjenemu in transparentnemu delovanju.

2. Korektiv samopašnosti in samozaverovanosti
Kakor po eni strani pravilnik formalno dovolj jasno opredeljuje varuhovo vlogo, praksa po drugi kaže na pogosto nezmožnost opravljanja zapisanih nalog. Prva varuhinja Miša Molk, ki je vzpostavila osnovni model delovanja in formulirala možen doseg instituta, in dosedanji varuh Lado Ambrožič, ki je vlogo poglabljal in formalno utrjeval s prizadevanjem za večjo vplivnost, - oba sta večkrat opozarjala na lastno nemoč, na neodzivnost vodstva in programskih ustvarjalcev, ko sta z gledalci in poslušalci delila odrinjenost in ignoriranje s strani tistih, ki bi morali delovati v interesu javnosti, a ravnajo, kakor bi bili sami sebi dovolj.
Kljub temu varuhova opozorila delujejo kot korektiv zoper samopašnost, samozaverovanost in občutek lastne nedotakljivosti, za katero se večkrat skrijejo ustvarjalci, ko so deležni javnih kritik in pripomb. Ustvarjalci vsebin v javnem zavodu niso nezmotljivi, kakor tudi ne smejo biti tarča splošne nejevolje, izsiljevanj, blatenj, kritizerstva in pritiskov. S pretehtanim in pravičnim, predvsem pa sprotnim in argumentiranim odzivom na upravičene in neupravičene pripombe je možno vzpostaviti ravnovesje medsebojnega spoštovanja in zaupanja med uporabniki in ustvarjalci.
3. Angažiran posrednik med uporabniki in ustvarjalci
Varuh ni medij za posredovanje zunanjih pritiskov, ne more biti le prenašalec pošte med gledalci, poslušalci in bralci na eni strani ter ustvarjalci RTV vsebin na drugi. Varuh je angažiran posrednik, ki z odprto komunikacijo, skozi strpno debato, s poznavanjem primerov dobrih praks sodeluje pri utrjevanju najvišjih programskih in poklicnih standardov in meril znotraj Zavoda.
Pravila delovanja je treba vedno znova premišljevati, razumevati, razlagati, poznavati, udejanjiti. Varuh k temu spodbuja tako notranjo kot zunanjo javnost, tako ustvarjalce kot uporabnike. Pri tem zagovarja demokratične postulate, spoštuje avtorsko in novinarsko avtonomije, a tudi vztraja pri izpolnjevanju poslanstva RTV servisa, od vsebinskega do produkcijskega ali jezikovnega – v korist uporabnikov.
Ob tem pa je tudi povsem jasno, kaj varuh ni: vsekakor ni alternativni direktor ali rezervni urednik, tudi ni presojevalec okusov in osebnih slogov, prav tako ni častno razsodišče ali sodnik, sindikalist ali skrbnik socialnih pravic zaposlenih ter hišni PR.
4. Podpornik profesionalizma brez tabu tem
V javnih RTV programih – televizijskih, radijskih in spletnih – ne more biti prepovedanih tem, nujno pa je, da se vse vsebine, še posebej pa najbolj občutljive, kompleksne in tiste, ki se nanašajo na ranljive skupine ali zadevajo demokratične svoboščine in človekove pravice, fokusirajo in obravnavajo skrajno natančno, s skrbno izbiro sogovornikov in natančnim načrtovanjem vsebinskih poudarkov, upoštevaje najvišje standarde in merila.
Popolna objektivnost in nevtralnost sta abstraktna ideala in izmuzljiva teoretična pojma. Noben posameznik ni nepopisan list, vsakega določajo tudi življenjske izkušnje in osebne vrednote.
To velja za novinarje in druge ustvarjalce RTV vsebina, to velja tudi za varuha. Vendar je v javnem servisu tem bolj pomembna profesionalna drža, ko ustvarjalci in odločevalci niso ujetniki osebnih determinant, predsodkov, stereotipov ali pričakovanj, ampak vedno upoštevajo vse dostopne informacije in nikoli zavestno ne izločijo tistih, ki se morda ne skladajo z lastno predstavo.
5. Zaupanja vreden pomočnik v izboljšavah
Prepad med uporabniki in ustvarjalci ni nujno tako globok, kot je mogoče sklepati iz neodzivnosti vodstva in ustvarjalcev, ki se je kazal v občutku nemoči dosedanjih varuhov. Za molkom, medlim odgovorom ali protinapadom, s katerim se nekateri odzovejo na kritiko, se včasih lahko skrivajo tudi povsem realne težave, o katerih ustvarjalci nočejo ali ne morejo javno govoriti, čeprav gre za okoliščine, ki jih tako rekoč potiskajo v kršenje ali nižanje standardov. Gre za komunikacijske zamaške, nejasna navodila nadrejenih, nepregledna odločevalska veriga, časovna stiska, tehnične zadrege, kadrovska podhranjenost, siljenje k delu po načelu več in hitreje, namesto bolje in bolj kakovostno.
Varuh ne more posegati v notranji ustroj, lahko pa na podlagi razumevanja razmer in spoštljivega odnosa do ustvarjalcev prispeva k iskanju rešitev in k razumevanju realnih produkcijskih okoliščin med uporabniki. Varuh lahko postane nevtralen, zaupanja vreden zunanji pomočnik v izboljšavah kakovostnega javnega servisa, kakršnega uporabniki in plačniki upravičeno pričakujejo (in plačujejo).
Priznavanje napak ni znak slabosti, temveč je njihovo odpravljanje znak spoštovanja uporabnikov. Kakor je na drugi strani znak spoštovanja ustvarjalcev argumentirano zavračanje pritožb iz kategorije političnih, ideoloških in drugih obračunavaj ter poskusov osebne in profesionalne diskreditacije.
6. Vogal, ki podpira zavezanost javnosti
Za ugled zavoda in zadovoljstvo uporabnikov je nujno vedno znova preverjati, ali RTV v zadostni meri izpolnjuje pričakovanja in komunikacijske potreb državljanov v spreminjajoči se družbi in medijski krajini. Deset ali celo 16 let stari osnovni dokumenti, ki so temelj vsebinskega delovanja RTV (programski standardi, novinarska in etična merila), so v marsičem zastarela, ne dohajajo nove stvarnosti, ne upoštevajo novih fenomenov in okoliščin. V premislekih, spremembah in nadgradnjah je aktivna vloga varuha nepogrešljiva.
Varuh ni le izvrševalec nalog, ampak ima lahko tudi aktivno vlogo v oblikovanju pobud za sistemske rešitve. Jasni in nedvoumni temeljni dogovori lahko bistveno zmanjšajo obseg kršitev, nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki uporabnike odvračajo od javnega servisa. Aktiven, viden, vpliven varuh lahko postane vogal javnega RTV servisa, ki odločilno podpira zavezanost javnosti.
7. Dostopnost, javnost, preglednost, bližina
Spremljanje programskih vsebin RTV Slovenija, komuniciranje z ustvarjalci in uporabniki, izrekanje o spoštovanju standardov in meril na lastno pobudo ter odzivanje na komentarje, vprašanja, pritožbe – so stebri varuhovih dnevnih aktivnosti.
Gledalci, poslušalci in bralci vsebin na MMC imajo pravico ne le do enostavnega dostopa do varuha, ampak tudi do hitrega ukrepanja za zaščito njihovih pravic ter obrambo standardov in meril.
Poleg uveljavljenih komunikacijskih kanalov (telefonsko in e-komuniciranje, objava mesečnih in letnih poročil, blogov, sodelovanje v oddajah RTV, javni nastopi), bom nabor dvosmernih poti poskusila razširiti z družabnimi omrežji in drugimi metodami dela, predvsem s panelnimi debatami in neposredno komunikacijo z ustvarjalci programov.
Povezovanje s strokovno in širšo zainteresirano javnostjo pa bo nujno pri delovanju na dolgi rok, pri obravnavi kompleksnejših in sistemskih zadev, pri katerih je potrebno raziskovanje, poglabljanje, priprava primerjav ter teoretičnih in praktičnih izhodišč za debato in rešitve.