Mali rastlinski Krištof Kolumb je beli poganjek levo od sredine. Foto: Reuters/CCTV
Mali rastlinski Krištof Kolumb je beli poganjek levo od sredine. Foto: Reuters/CCTV

Milijone let je človeštvo zrlo v Luno na nebu kot na nekaj neskončno nedosegljivega, celo božanskega. Odmaknjenost je v zadnjih stoletjih s pomočjo znanosti začela kopneti, s teleskopi in tuhtanjem je človeštvo doumelo, da gre za 350.000 kilometrov oddaljeno kepo, ki kroži okoli Zemlje, a od nas precej različno. Nič migotajočega ni na njej, nič zelenega. Predstavnik življenja se je je prvič dotaknil pred 50 leti. Žival - človek. Za droben trenutek je zmotil dolgotrajno dejstvo, da je Luna mrtva.

Zdaj, pet desetletij pozneje, je na Mesec prvič prišlo še živo bitje iz zemeljskega kraljestva rastlin. Botanični Krištof Kolumb je osamljeno seme bombaža. Na pokrajini, ki jo je Buzz Aldrin opisal kot "čudovito opustošenost" (magnificent desolation), je izvedlo kratko, a zgodovinsko poživitev.

Zgodila se je v manjšem, 18-centimetrskim in neprodušno zaprtem kanistru, imenovanem "miniaturna biosfera". Pritrjen je v kitajski pristajalni modul Čange 4, ki je na oddaljeni, t. i. temni strani Meseca. Če povzemamo kitajske medije, ki so edini oprijemljivi vir informacij (Kitajska glede svojega vesoljskega programa ni tako odprta kot zahodne države), je na Mesecu bombaž vzklil ...

Kanister je pritrjen v pristajalni modul Čange 4. Foto: CNSA
Kanister je pritrjen v pristajalni modul Čange 4. Foto: CNSA

... a tudi dokaj hitro odmrl. Vzrok je vprašljiv, ker so kitajski mediji pod strogim nadzorom države. O poganjku je 15. januarja poročal South China Morning Post, že naslednji dan, 16. januarja, pa je kitajski Gbtimes naznanil, da je vsega konec. Tako časovnica ni jasna, še posebej ob dejstvu, da se je poskus začel že 3. januarja.

Nekaj zmede so povzročale tudi fotografije, ki prikazujejo že zraslo nekajcentimetrsko rastlino, kar ne ravno sovpada z manj kot enodnevnim časovnim oknom. Izkazalo se je, da slednje izhajajo iz kopije eksperimenta, ki jo vzporedno poganjajo na Zemlji, na svojem blogu jih je objavil znani znanstveni novinar Leonard David.

Po poročanju kitajske državne tiskovne agencije Šinhua je bil namen eksperimenta jasen: preveriti, kako rastline poganjajo in se žuželke izlegajo v sovražnih lunarnih razmerah, saj bodo izkušnje koristne za poznejšo kolonizacijo. Kitajska je namreč letos javno napovedala, da namerava na Mesecu postaviti človeško bazo, in sicer blizu južnega pola. Niso vse svetovne vesoljske agencije tako jasne pri svojih načrtih človeškega raziskovanja vesolja.

Želeli ustvariti mikroekosistem
Eksperiment je zagotovila kitajska univerza Chongquing, nekaj podatkov pa je o njem dostopnih tudi v tem intervjuju za ChinaNews.com Gre za tesno zaprt kanister z litrom prostornine, maso 2,6 kilograma, živimi bitji, prstjo, hranili, zrakom. Vrhnji sloj je prosojen, da dovoli vstop sončni svetlobi. Po pristanku je računalnik sprožil zalivanje; 18 mililitrov vode je poškropilo prst in tamkajšnje semenje: krompir, bombaž, oljno repico (ki so kandidati za kolonizacijsko prehrano), pa navadni repnjakovec, kvas in jajčeca vinske mušice (drosophila melanogaster). To so torej predstavniki rastlin, živali in gliv, zato so poskus poimenovali tudi miniaturna biosfera (biosfera je področje Zemlje, kjer so živa bitja). Vsak kvadratek je vseboval po eno vrsto, kamera pa je budno spremljala dogajanje. Namen je bil nič manj kot ustvariti samozadosten življenjski krog. Rastlinice bi proizvajale kisik v dihanje glivam ter mušicam, slednji dve pa bi vračali rastlinam nujno potrebni ogljikov dioksid, kaže univerzitetna predstavitev. Kvas bi razkrajal izločke mušic in mrtve rastline, mušice pa bi se z njim hranile.

Poskus se je bolj ali manj izjalovil, saj mikroekosistem ni nastal, je pa prišlo do vzklitja, kar je simboličen zgodovinski mejnik. Kitajska televizija CCTV je pokazala videoposnetek, na njem seme bombaža, ki je vzklilo poganjek.

SMPC je poročal, da sta vzklila tudi oljna repica in krompir, a uradnih vizualij o tem ni na voljo.

To je prvo vzklitje na Mesecu po našem vedenju. Morda je v zgodnjih fazah Osončja obstajalo časovno okno za razvoj kakšnih enoceličarjev, a je vse skupaj zelo v sferi teoretičnih domnev. Tega najbrž ne bomo nikoli zares vedeli.

Pri tem ni z visoko stopnjo verjetnosti znano, ali je poskus mikroekosistema splaval po vodi zaradi tehnične napake, slabega načrtovanja ali pa so poskus končali namenoma.

Vzela jih je noč
Po pisanju kitajskih medijev so živa bitja zmrznila v lunarni noči. Temperatura je padla pod minus 50 stopinj Celzija. Toda Kitajci so vedeli, kakšne razmere vladajo na Luni, in so zato pripravili sistem, ki naj bi notranjost ohranjal pri zmernih 25 stopinj Celzija, o njem piše SCMP. Je torej zatajil? Prav SCMP je v kasnejšem članku priskrbel "uradno" razlago. V lunarni noči so baterije Čangeja ošibele in inženirji so bili prisiljeni eksperimentu odreči električni tok. Posebne baterije za grelec so načrtovali, a jih na plovilo niso vključili zaradi omejitve mase.

Rover Jutu 2 je bolj trdoživ od predhodnika. Foto: CNSA
Rover Jutu 2 je bolj trdoživ od predhodnika. Foto: CNSA

Mesec dolg dan
Dan na Luni, en obrat okoli osi, traja kar 29,5 zemeljskega dneva (kar sovpada z Zemeljskim mesecem in zato vedno vidimo le eno stran). To pomeni, da je svetlo 14 dni, 14 dni temno. Podnevi se Luna močno segreje, tudi čez 100 stopinj Celzija, ponoči pa lahko temperature padejo pod minus 180 stopinj Celzija. Nobene omembe vredne atmosfere ni, ki bi temperaturne cikle ublažila.

Letos bomo videli še en podoben biološki poskus. Predvidoma septembra bo nemška zasebna pobuda PTScientists na Mesec poslala trodelno misijo s pristajalnikom in dvema roverjema, kar spada na seznam najzanimivejših vesoljskih misij letos. V pristajalniku bo vgrajen Nasin bioeksperiment s semeni bazilike, buč, oljne repice ter navadnega repnjakovca. V nebo bi moral že leta 2015 v sklopu natečaja XPRIZE, a ni uspelo.

Foto: CNSA
Foto: CNSA

Uspešna odprava Čange 4
Kljub temu so na Kitajskem z doseženim zadovoljni. Ne le, da je padel zgodovinski mejnik, misija Čange 4 kot celota je naredila korak naprej v vesolju. Z njo so Kitajci kot prvi pristali na oddaljeni, t. i. temni strani Meseca, in sicer v ogromnem, 13-kilometrov globokem kraterju Von Karman. Pristajalni modul opravlja pisano plejado nalog, med drugim bo testiral, ali je radijska astronomija na drugi strani Meseca res dobro zaščitena pred šumi z Zemlje. Na raziskovanje je poslal vozilce Jutu 2 (Žadasti zajec 2), ki bo iskalo sledi vode, te naj bi bilo v Mesecu precej. Za komunikacijo skrbi satelit Čuečjao, ki je na Lagrangeevi točki 2 sistema Zemlja - Luna.

Foto: CNSA
Foto: CNSA

Pristajalnik in rover sta bila v bistvu rezervni napravi pri misiji Čange 3 iz leta 2014, ki so ju inženirji dopolnili z dodatnimi eksperimenti. Očitno so se tudi naučili nekaj lekcij, saj je prva lunarna noč poškodovala in skoraj uničila prvega Žadastega zajca: njegov pokrov se februarja 2014 ni dovolj zaprl in mraz je uničil elektroniko.

Redna linija na Luno, pa še malo na Mars

Kitajci so glede raziskovanja Lune zelo ambiciozni. Še letos bomo videli - presenečenje - Čange 5, s katerim nameravajo pobrati in na Zemljo dostaviti 2-kilogramski vzorec. Leta 2020 sledi Čange 6, ki bo vajo ponovil, le z južnega pola Meseca. V drugi polovici desetletja bodo na naš naravni satelit prvič poslali tajkonavte (in morda prehiteli ameriški povratek), prav letos pa so nedvoumno napovedali, da je glavni cilj postaviti nič manj kot bazo na površju Lune. Poudarili so, da želijo postojanko v mednarodnem sodelovanju. Potrdili so tudi načrte, da leta 2020 na Mars pošljejo podobno trodelno odpravo.

Tukaj so bila Mesečeva drevesa (oz. njihova semena) na odpravi Apollo 14. Foto: Nasa
Tukaj so bila Mesečeva drevesa (oz. njihova semena) na odpravi Apollo 14. Foto: Nasa

Rastlinski pionirji

Mesečevo drevo. Foto: Nasa
Mesečevo drevo. Foto: Nasa

Rastline so sicer že zdavnaj potovale po vesolju. Prvi znani projekt so t. i. Mesečeva drevesa. Astronavt Stuart Roosa je leta 1971 na misiji Apollo 14 s seboj vzel semena različnih dreves. Skupaj so obleteli Mesec. Ob vrnitvi so jih posadili po Ameriki in številna še vedno rastejo, pa tudi za drugo generacijo so poskrbele.

Na Mednarodni vesoljski postaji je gojenje rastlin že vsakdan, cel kup poskusov poganjajo z zanimanjem, kako se zelenje obnaša v mikrogravitaciji. Izkušnje bodo predvidoma koristile pri daljših potovanjih v vesolje, že na Mars, kaj šele dlje. Med drugim so leta 2015 astronavti prvič poskusili v vesolju vzgojeno solato.

Na Mednarodni vesoljski postaji med drugim gojijo solato. Foto: Nasa
Na Mednarodni vesoljski postaji med drugim gojijo solato. Foto: Nasa