Napovedi prejšnjih let

2016 | 2017 | 2018

Vesoljska kapsula naslednje generacije, Crew Dragon. Na njej bodo Američani prvič po upokojitvi vesoljskih čolničkov spet poslali astronavte v vesolje z lastno opremo. Foto: SpaceX

Če menite, da smo v popisu letnega dogajanja kaj pomembnega pozabili, ste cenjeni bralci vabljeni, da nas opomnite - v komentarjih pod člankom.

.

Zadnja leta smo poslušali pretežno o Marsu. Zdaj bomo o Mesecu. Leto 2019 je od začetka do konca posejano z odpravami na naš naravni satelit. Več jih je kot za skoraj celotno preteklo desetletje skupaj. Preostalo dogajanje bo v znamenju človeškega osvajanja vesolja, veliko projektov raket in vesoljskih ladij je v sklepni fazi testiranja. To pomeni, da bomo na izstreliščih videli nove, silne rakete, nove vesoljske kapsule ... Z drobno opombo. Večino bi jih morali videti že zdavnaj. Že prva na seznamu se redno prestavlja vse od leta 2017, Američani pa nanjo čakajo še precej dlje.

JANUAR

Drugi zmaj
Američani drago plačujejo upokojitev vesoljskih čolničkov leta 2011. Od takrat so brez lastnih kapacitet za prevoz astronavtov v orbito, zato najemajo sedeže v ruskih Sojuzih, po 70 milijonov evrov na astronavta, cena se skozi čas viša. In ko nastopijo politična trenja, ruski funkcionarji včasih ZDA spomnijo na šibko točko. Američani se je dobro zavedajo. Pravzaprav je ne bi smelo biti. Nasa je v prejšnjem desetletju izvajala program Constellation, ki je vseboval tudi vesoljsko kapsulo (ali ladjo) za posadko, poimenovano Orion, in raketo Ares, prav z namenom nadomestiti vesoljske čolničke. Toda leta 2009 so doumeli, da vse skupaj preveč stane, in program mumificirali ter nameravali nadomestek iskati v zasebnem sektorju. Za tovorne polete so ga kaj kmalu našli, za zahtevnejše posadkovne pa ne. Šele leta 2014 je Nasa na javnem razpisu izbrala podjetji SpaceX in Boeing, da razvijeta kapsuli Crew Dragon in CST-100 Starliner. Poleteti bi morali leta 2017, a nista. Zdaj naj bi nazadnje šlo zares, začenši s 17. februarjem, ko bo SpaceXov Crew Dragon prvič poletel do Mednarodne vesoljske postaje (MVP). To bo testni polet brez posadke. Še letos naj bi sledil polet z ljudmi na krovu, prvi z ameriških tal po osmih letih. Cena na astronavta naj bi znašala 20 milijonov dolarjev. Nasa je napovedala, da bo kljub temu še vedno najemala tudi kapacitete na Sojuzih, a v precej manjši meri.

Dve pomembni januarski misiji sta sicer že minili. Prav na novega leta dan je Nasina sonda New Horizons opravila do zdaj najbolj oddaljen oblet, saj je švignila mimo Ultime Thula 6,6 milijarde kilometrov stran. Kitajska pa je 3. januarja prva opravila robotski pristanek na oddaljeni strani Meseca, tisti, ki je nikoli ne vidimo z Zemlje. V okviru misije Čang'e 4 je tja poslala pristajalnik in rover, pa še komunikacijski orbiter Čuečjao. S tem je prehitela svojo azijsko konkurentko, Indijo.

FEBRUAR

Prvi zasebnik na Luno

Prvo zasebno podjetje na Mesecu bo izraelski SpaceIl s pričujočo napravo, pristajalnikom Beresheet. Če bo uspelo, seveda. Foto: SpaceX

Lani se je neslavno končal natečaj XPRIZE, ki je z Googlovimi milijoni poskušal spodbuditi zasebno raziskovanje vesolja. 20 milijonov bi dobilo zasebno podjetje, ki bi prvo spravilo robota na Mesec, tam prevozilo 500 metrov in pri tem nazaj v živo pošiljalo visokoločljivostni video. Vsem je spodletelo, nihče ni niti zapustil Zemlje.

Toda finalisti kljub temu niso vrgli puške v koruzo, letos bomo – predvidoma – videli več zasebnih pristankov na Luni. Prvi bo izraelski SpaceIL. Njegova sonda Beresheet bo poletela s Cape Canaverala na raketi Falcon 9. Izstrelitev je predvidena za februar, pristanek pa bo morda celo v marcu, saj bodo Izraelci previdno, korak za korakom, izvajali približevalne manevre in sam pristanek. Države so v tem izkušene, posamezna podjetja še ne toliko. Nasa jim bo pripomogla s komunikacijskim sistemom anten DSN v zameno za nekatere meritve. Beresheet bo rigiden pristajalnik, ki pa bo zmožen menjave lokacije s pomočjo raketnega motorja. SpaceIL upa, da bo s podvigom ustvaril t. i. dogodek Apollo in sprožil razcvet vesoljske industrije v državi.

Sonda InSight polaga seizmološki instrument na tla Marsa 15. januarja 2019 oziroma na 48 sol misije. Foto: NASA/JPL-Caltech

Vrtanje v Mars
Novembra je na Marsu končala sonda InSight, kar je bil prvi pristanek po šestih letih. Vmesni čas je potrošila za pravilno namestitev instrumentov in različna testiranja. Šele februarja letos bo začela trdo delo: prebijanje v tla. InSight je namreč opremljen z instrumentom HP3 nemške izdelave, ki se bo dobesedno pritolkel do petih metrov globine. Vsake 1,5 centimetra bo oddal nekaj toplote in nato meril, kako hitro se ta porazgubi, s čimer bo meril toplotni pretok. InSight je vremenska/seizmološka postaja, namenjena preučevanju Marsove notranjosti, predvsem potresov.

Asteroid Rjugu levo, desno zapacana podoba Hajabuse 2. Fotografijo je posnel rover skakljač. Letos bo do površja šla kar matična sonda sama, večkrat. Foto: Jaxa

Še en pristanek na asteroidu
19. februarja se bo japonska sonda Hajabusa 2 prvič spustila do asteroida Rjugu in z njega pobrala vzorec pradavne snovi. Z robotsko roko se bo dotaknila površja, izstrelila petgramski naboj iz tantala in posesala dvignjen prah. To bi sicer morala storiti že lanskega oktobra, a jim je zagodlo površje, polno skal in le malo drobne prsti, primerne za vzorčenje.

Pozneje letos bo izvedla še spektakularnejšo različico znanosti. Asteroid bo nič manj kot bombardirala. Prižgala bo 4,5 kilograma eksplozivnega sredstva, kar bo v Rjugu pognalo 2,5-kilogramski bakreni projektil. Nastal bo dvometrski krater, v njem pa razkrit material, ki ga sevanje Sonca in kozmičnih žarkov skozi milijarde let ni moglo spremeniti. Konec leta naj bi se Sokol selec 2 odpravil nazaj proti Zemlji, nesoč zbrane dragocenosti. Še malo prej bo odvrgel preostala dva še neizkoriščena roverja skakljača. (Trije so svoje delo že opravili.)

MAREC

Drugi ameriški as v rokavu

Levo starliner, desno Crew Dragon, spredaj pa astronavti, ki bodo letos leteli z njima. Skrajno levo Sunita Williams, astronavtka slovenskih korenin. Foto: Nasa

Po uvodnem Crew Dragonu je naslednje železo v ognju Američanov CST-100 Starliner, ki bo prav tako tovoril astronavte na Mednarodno vesoljsko postajo, morda pa še kam drugam. Razvija ga Boeing, podjetje, ki stoji tudi za slavnimi kapsulami programa Apollo. Prvi testni polet brez posadke bo predvidoma sredi marca, pozneje sledi s posadko, kar bo drugič, da je kak zasebnik popeljal ljudi na MVP.

Ob tem se marsikomu upravičeno zastavi vprašanje: kako prvič ali drugič, če je Boeing ustvaril kapsule Apollo in tako že pred desetletji peljal ljudi na Luno, pa celo izdeloval celo vesoljske čolničke? Prava razlika je v upravljanju. Nasa je državna agencija, ki objavlja razpise, in ne tovarna. Ne izdeluje ne raket ne kapsul, temveč jih z razpisi (včasih tudi brez) naroča pri zasebnikih. A nekoč je le kupila opremo in jo nato sama upravljala in uporabljala. Danes pa od podjetij kupi celoten paket. SpaceX tako izstreli svojo raketo in vodi pot Zmaja do postaje ter nazaj kot storitev.

Vojna in vesolje
Marca bo znano, v kakšni obliki bodo zaživele ameriške vesoljske sile. Trump je namreč napovedal, da se bodo te oddvojile od zračnih sil in zaživele kot samostojna enota, ni pa bilo podrobnosti, kako. Več naj bi povedala predvidoma čez tri mesece sprejeta zakonodaja.

Veliki ruski teleskop

Rusija je pred dnevi izgubila svoj edini vesoljski teleskop Spektr-R. Deloval je od leta 2011 in vesolje opazoval v rentgenskih žarkih. Nič ne de, po številnih zamudah naj bi kaj kmalu – po poročanju SkyAndTelescope sredi marca – dobil svojega večjega in naprednejšega brata. Nov ruski veliki vesoljski teleskop, Spektr-RG, namenjen rentgenskim in gamažarkom, torej gledanju vročega vesolja, bo na raketi Proton-M izstreljen iz Bajkonurja. Nastal je v sodelovanju med Roscosmosom in nemškim institutom Max Planck. Postavljen bo na točko L2 sistema Zemlja-Sonce, kar pomeni, da bo vedno v senci Zemlje nasproti naši zvezdi. L2 je 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje.

APRIL

Orionov korak naprej

Eden ključnih ciljev razvoja vesoljske ladje Orion (spodaj levo) je postavljanje in vzdrževanje prihodnje vesoljske postaje pri mesecu (desno). Takšni prizori naj bi meso postali sredi prihodnjega desetletja. Foto: Nasa

Kot smo že omenili, kapsuli Crew Dragon in CST-100 Starliner Nasa najema od zasebnikov. Čisto zase pa kupuje še tretjo. To je Orion, sicer v izdelavi podjetja Lockheed Martin. Orion bo prava vesoljska ladja, opremljena s pogonskim in podpornim modulom – tega prispeva Evropska vesoljska agencija – in naj bi skupaj z raketo SLS poskrbela za naslednje veliko popotovanje človeštva po Krištofu Kolumbu. Dvojec Orion+SLS naj bi čez nekaj let zagotovil novo vesoljsko postajo pri Luni, poskrbel za vrnitev astronavtov na Mesec, pa nič manj kot potovanje do Marsa. Več o vsem tem tukaj.

Prvi ognjeni test Oriona se je zgodil leta 2014, letos naj bi preizkusili reševalni sistem ob morebitnem katastrofalnem zapletu. Sistem, ki npr. ob eksploziji nosilne rakete kapsulo z astronavti vred hipoma povleče stran, na varno kot v lanskem primeru Sojuza.

Čisto mimogrede, medtem ko so Rusija in ZDA pred dobrim letom dosegle dogovor, da bodo sodelovale pri gradnji lunarne vesoljske postaje, se zdaj zapleta. Nasa je naletela na precej političnih kritik zaradi iztegnjene roke čez ocean in sestanek prvih mož Nase in Roscosmosa, predviden za začetek letošnjega leta, je odpovedan.

Rusija naj bi zagotovila vsaj en modul za lunarno postajo, a to je še vse pod vprašajem. Morda tudi zaradi preteklih izkušenj – kar kaže naslednji primer na seznamu letošnjih zanimivih misij.

Tudi Indijci gredo na Luno

Levo južni, desno severni pol Meseca. Podatke o nanosih ledu je zbral Nasin instrument M3, s katerim je opremljena indijska sonda Čandrajan 1. Modra barva pomeni led. Barva preostanka površja nakazuje temperaturo, svetlejša je toplejša, temnejša obratno. Čandrajan je deloval med letoma 2008 in 2009. Tudi po ugasnitvi ostaja v tirnici okoli Meseca. Zdaj nameravajo Indijci zadevo popeljati korak dlje. Foto: Nasa

Prav zaradi odpovedi Rusov se indijska misija Čandrajan 2 vleče tako dolgo. Razvijati so jo začeli že leta 2007, še prej kot je Čandrajan 1 sploh odletel v nebo (in pozneje iz oddaljenosti raziskoval Mesec, pri tem pa poskrbel za odmevno odkritje). Nastajala je v sodelovanju med Indijo in Rusijo, izstreljena bi morala biti že leta 2011.

Toda Roscosmos je imel težave z razvojem pristajalnega modula in nazadnje sodelovanje odpovedal, med drugim zato, ker je nekatera uporabljena oprema sovpadala s tisto na propadli misiji Fobos-Grunt. Indijski ISRO je nato vse vajeti prevzel v svoje roke in sam razvil trojec orbiterja, pristajalnika inroverja. Tudi sam je imel težave in po številnih prestavitvah bomo izstrelitev videli sredi aprila, poroča Hindustan Times. Mimogrede: zelo podoben trojček namerava ISRO leta 2022 postaviti kar na Mars.

Še en SpaceXov velikopotezni projekt
Podjetje SpaceX je bilo po besedah Elona Muska ustanovljeno z dvema velikima ciljema. Prvi: doseči večkratno uporabnost raket, s tem poceniti dostop v vesolje in posledično doseči razcvet raziskovanja. Drugi: nič manj kot kolonija na Marsu. Prvi je že dosežen z znanimi raketami Falcon 9, pa tudi novim Falconom Heavy (ki bo letos videl dodatni dve izstrelitvi).

Drugi je še zelo daleč stran, toda SpaceX se ves čas ukvarja z njim. Tako smo skozi leta videli kup konceptov in nanizanih za kak list papirja imen raket in drugih pritiklin, ki naj bi človeka ponesle do sosednjega planeta. Na začetku je Musk oglaševal Mars Collonial Transporter, nato Interplanetary Transport System (z vsakim imenom so prišle tudi spremembe dizajna), pa Big Falcon Rocket (ki je na začetku slišal celo na ime Big Fucking Rocket), leta 2018 smo dospeli do naziva Starship.

Pod črto: gre za supertežko raketo, ki bi po nosilnosti verjetno pometla z vsemi v zgodovini, in nanjo naveznjeno vesoljsko ladjo, sposobno večkratnega pristanka in vzleta. Tudi po drugih planetih. Načrt je tako visokoleteč, da so dvomi o njem utemeljeni, tako s tehničnega kot finančnega vidika. Toda SpaceX je v preteklosti že večkrat dosegel, česar drugi niso. Precej opreme je že dolgo v testiranju, med drugim novi raketni motorji Raptor. Kaj bo glede marsovske vizije Musk razkril letos? Aprila naj bi videli prvi poskusni "poskok" Starshipa. Natančneje, manjšega prototipa Starshipa, ki bo poletel do nekaj kilometrov višine in potem pristal. Da podjetje z njim misli resno, kaže tudi sveža napoved, da bo zmanjšalo svojo delovno silo za desetino, prihranjeni denar pa namenilo razvoju. (Vsaj tako navajajo.) Bo Starship labodji spev SpaceXa ali most človeštva v novo vesoljsko dobo? Prihodnja leta bodo vsekakor zanimiva.

JUNIJ

Kitajci svoj lonček dobro grejejo

Kitajci bodo testirali svojo vesoljsko kapsulo naslednje generacije. Foto: EPA

Vesoljsko kapsulo naslednje generacije pripravljajo tudi Kitajci. Njihov Šendžov, Sojuzov navdihnjenec, se je skozi desetletja dobro izkazal, a ne zadostuje visokim ambicijam prihodnosti. Kitajska namerava postaviti čisto svojo vesoljsko postajo, poslati tajkonavte na Luno in na njenem južnem polu zgraditi raziskovalno vasico. V te namene razvija vesoljsko ladjo, ki naj bi bila zmožna peljati do šest ljudi ljudi, podobno kot prej omenjeni Crew Dragon, Starliner, Orion, pa tudi ruska Federacija, ki je še globoko v razvoju in letos novic ni pričakovati. Svojo kapsulo, Gaganjan, razvijajo tudi Indijci. Prvi test brez posadke bo nekoč letos, z ljudmi na krovu pa leta 2021.

Sredi junija bo drugi Dragon predvidoma prvič ponesel tudi posadko v vesolje.

PRVA POLOVICA LETA

Dva slovenska satelita

Satelit NEMO-HD, plod slovenskega znanja, čaka na izstrelitev. Opremljen je z dvema optičnima instrumentoma, namenjen pa je spremljanju tal, podatke pa kanijo nato ponuditi lokalnim skupnostim. Foto: Vesolje-SI

Enkrat v prvi polovici leta je predvidena izstrelitev dveh slovenskih satelitov, Trisat in NEMO HD. Potekala bo z evropskega izstrelišča v Francoski Gvajani na raketi Vega. Za opomnik se zahvaljujemo uporabniku AdebisiRTV. NEMO bo dopolnjeval evropski sistem Copernicus in zagotavljal lasten vir podatkov za potrebe urbanizma, ekologije, kmetijstva, gozdarstva in transporta. Gre za mikrosatelit z maso 65 kilogramov, z višine 600 kilometrov dosegel prostorsko ločljivost 2,8 metra pankromatsko in 5,8 metra multispektralno. Trisat pa ima maso 4,4 kilograma in z zmerno sposobnostjo oddaljenega opazovanja Zemlje na osnovi multispektralnega zajema slik v kratkovalovnem infrardečem spektru. Satelit bo v uporabi najmanj dve leti v nočno-dnevni sončno sinhroni orbiti na višini 500 kilometrov.

Uporabnik stardust247 pa je izpostavil:

Vse pohvale za izvrsten članek. Bi pa dodal še eno misijo ki bo na sporedu v prvi polovici tega leta in to je Virgin Orbit, ki bo izstrelil prvi satelit v vesolje iz nove "platforme" boing 747 t.i. "Cosmic girl". S tem naj bi se zmanjšali stroški izstrelitev in naj nebi bili odvisni več od vremena,ki velikokrat prepreči izstrelitev iz zemlje. Vse kar potrebuje za izstrelitev rakete je dovolj dolga pista za vzlet letala. https://youtu.be/2yC338H67zM V linku so prikazana testiranja iz leta 2018.
-stardust247 2019-01-20 16:08:41

JULIJ

Minilo je pol stoletja. Foto: Nasa

Pred 50 leti je bil pretežen del sveta zalepljen pred televizorji, strmeč v čudo: človek je prvič v zgodovini stopil na Luno. Čeprav ni aktualen dogodek, je bil tako prelomen, da si kot obletnica zasluži omembo. Morda lahko kar tukaj navržemo še dve: Nasa bo praznovala 60 let obstoja, Zvezdne steze pa 50.

AVGUST

Svetlobna odbojnost Zemlje
Esa bo izstrelila misijo EarthCARE, ki bo merila, koliko oblaki in drugi delci v atmosferi odbijajo svetlobo različnih valovnih dolžin nazaj v vesolje. Informacije bodo koristne za modeliranje napovedovanja vremena in podnebnih sprememb.

Prej omenjeni CST-100 Starliner bo avgusta prvič poletel s posadko.

SEPTEMBER

Osemenjen Audi na Luno

Audi je izdelal lunarni rover, ki bo drvel s tremi kilometri na uro. Foto: PTScientists/AUDI

Da, še ena lunarna misija, pa zato nič manj zanimiva. Gre za še en odmev XPRIZA. Skupina PTScientists (Part-Time Scientists), ekipi nemških znanstvenikov in inženirjev, lani ni uspelo sodelovati v prvi dirki po Luni, zato pa namerava letos. Sestavila je lunarni pristajalnik ALINA, zmožen ponesti 100 kilogramov tovora. Tokrat bo dostavil LTE-komunikacijsko postajo, ki bo zagotavljala stalno linijo z Zemljo (prek tamkajšnjih Esinih anten). No, stalno, dokler ne ugasne. Ponesla bo tudi dva 30-kilogramska roverja, ki ju je izdelal nemški motovelikan Audi. Drvela bosta s hitrostjo dobre tri kilometre na uro in pri tem z dvema kamerama zagotavljala 3D-posnetke, na voljo naj bi bil kar prenos v živo. In še ena cvetka (dobesedno). Nasa je dodala biološki eksperiment, kapsulo s semeni. Opazovala bo, kako (če sploh) na Luni klijejo sončnice, buče in druge rastline.

Asteroid Bennu 2. decembra 2019 z razdalje 24 kilometrov. Nanj se bo letos spustila sonda OSIRIS-REx. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona

Največji vesoljski vzorec po Apollu
Dve leti sta že minili, kar smo pisali o izstrelitvi misije OSIRIS-REx. Sonda je pred mesecem dni dospela do cilja, asteroida Bennu, do zdaj ji je uspelo temeljito preučiti topografijo, torej obliko površja. Sledijo podrobnejše analize kemične sestave s spektrometri, septembra letos pa se bo spustila do površja in z njega posesala do dveh kilogramov materiala, kar bo največji vesoljski vzorec po programu Apollo iz 70. let. Robo bo proti Zemlji izstrelila v manjši kapsuli, sama bo ostala. Asteroidi so zanimivi, ker so bolj ali manj nespremenjeni skozi milijarde let in lahko povedo, kakšne razmere so vladale po rojstvu Osončja.

OKTOBER

Nekaj eksoplanetov, prosim

Teleskop CHEOPS v madridskem laboratoriju. Naprava je velika meter in pol v vseh treh dimenzijah. Foto: ESA–A. Conigli

Slavni iskalec planetov zunaj Osončja Kepler je lani šel v pokoj. A nič ne de: človeštvo zato dobiva kar dve nadomestili. Na nebu je še Nasin TESS, ki bo 15. oktobra letos dobil Esino družbo, vesoljski teleskop CHEOPS. Drug drugemu bosta dobro dopolnilo. TESS bo strmel v 200.000 zvezd, iščoč morebitno utripanje zaradi obletov eksoplanetov. CHEOPS pa ne bo odkrival novih eksoplanetov, temveč bo že najdene bolje spoznal. Že odkritim zunajosončnim planetom z že določeno maso bo izmeril še obseg, kar je pomemben podatek pri vseh nadaljnjih izračunih. Tako bodo znanstveniki vedeli, ali se pri sosednji zvezdi skriva velik, a puhast plinski velikan; ali pa manjši, a zato kot Zemlja kamnit planet. Deloval bo predvidoma tri leta. Oba pa bosta dobro dopolnilo prihajajočemu vesoljskemu observatoriju James Webb, saj bosta ožila seznam najboljših tarč za opazovanja.

Vesoljska postaja še ni dokončna

Postaji dodajajo nove in nove dele. Foto: Nasa

Kaj storiti s starajočo se Mednarodno vesoljsko postajo (MVP)? Bliža se leto 2024, ko bo financiranje usahnilo. Mednarodna politika se mora vnaprej dogovoriti, kako naprej, če sploh. V zadnjem letu je dajala signale, da MVP postaja bolj ko ne odveč. Natančneje, stroški zanjo. Države načrtujejo velike lunarne in marsovske projekte z astronavti, kar terja desetine milijard evrov, zato nekaj milijard letno, kolikor jih popije MVP, postaja odveč. Preusmerili bi jih radi drugam. V ZDA že zdaj iščejo načine, kako po letu 2024 MVP predati v upravljanje (in plačevanje) zasebnim, komercialnim akterjem.

Kljub temu države postajo še vedno dopolnjujejo. Letos bi morala dobiti štiri nove module, dobila jih bo tri. Prvi je zračna zaklopka Bishop. Koristili jo bodo za izmetavanje nanosatelitev, kar bo pridobitna dejavnost. Druga dopolnitev bo večja, o njej spodaj.

NOVEMBER

Znanost in evropska roka

Nauka se bo privijačila na Zvezdo. Spodaj ATV, nekdanje evropsko dostavno plovilo. Foto: Nasa

Novembra ali decembra bo Rusija zagotovila nov modul, imenovan Nauka (rus. znanost). Nomen est omen, to bo primarni ruski modul za izvajanje znanstvenih poskusov. Privitje je bilo sprva predvideno za leto 2007, a se je vedno znova zamikalo, med drugim zato, ker je delu opreme med razvojem potekla garancija in so morali začeti znova. Morebiten zamik v leto 2020 ne bo nič nenavadnega. S tem bi se zamaknil še tretji za letos predvideni modul, Evropska robotska roka (European robotic arm), ki bo privita na Nauko. Mimogrede, že za lani smo napovedovali privitje modula Uzlovoj, dodatnega veznega sklepa postaje, a se je to zamaknilo v leto 2020.

Dodatni ruski moduli so pomembni za nadaljevanje zgodbe o postaji. So namreč nastavek nove, ločene vesoljske postaje. Če bo Mednarodna vesoljska postaja leta 2024 končala svojo zgodbo in nadzorovano zgrmela v ozračje (najpozneje leta 2028), bodo Rusi poprej ločili nekatere sestavne dele, med drugim Uzlovoj, in s tem spočeli svojo dolgo napovedovano postajo OPSEK. Ta je dolgoročno zamišljena kot mehanična delavnica v orbiti, za sestavljanje ali popravljanje večjih satelitov, pa za gradnjo obsežnih vesoljskih ladij, ki bodo potovale globoko v Sončev sestav.

Priložnost za opazovanje

Eden izmed prejšnjih prehodov Merkurja (večkratno fotografiranje). Foto: Nasa

Odmeven astronomski dogodek: Merkur bo z našega zornega kota prečil ploskvo Sonca. To ni nekaj, kar bi lahko opazovali z golim očesom ali neposredno, nezaščiteno s teleskopom, saj sledi slepota. Kdor želi ta zanimiv dogodek opazovati, mu priporočamo, naj se za podrobnosti pozanima pri kakšnem slovenskem astronomskem društvu.

DECEMBER

Peti žadasti zajec
Začeli smo z Luno, jo posejali po vsem članku in z njo bomo tudi končali. Kitajska bo decembra izvedla misijo Čang'e 5, s katero namerava pobrati do dva kilograma lunarnega vzorca in ga dostaviti na Zemljo. Žadasti zajec 5 bo dokaj zapleten podvig. V tirnico okoli Meseca bodo poslali orbiter, ta bo proti tlem odvrgel pristalni modul. Pristajalnik bo pobral nekaj sivega prahu, ga naložil na povratni modul, ki bo zletel nazaj do orbiterja, ta pa bo robo dostavil do Zemlje, kjer bo odvržena v odporni kapsuli. Kapsulo so že testirali, leta 2014, kar je bila prva povratna odprava do Meseca vse od misij Apollo v 70. letih.

Ne, še ni konec. Članek ima upravičeno naslov "robotski dež na Luno". Kar trije nekdanji natečajarji XPRIZE dokončujejo svoje roverje in so, zdaj ko ne tekmujejo več, združili moči. Letos nameravajo na Mesec spraviti tri svoja vozila. To so indijska ekipa TeamIndus, ki želi pristati v bližini ostankov misije Apollo 17, pa mednarodni Synergy Moon in še japonski Hakuto. To je več pristankov na Luni v enem letu, kot jih je bilo v preteklih 45 letih.

Po Luni naj bi se letos vozilo cel kup takšnih roverjev. Na posnetku je vozilo skupine TeamIndus. Foto: TeamIndus
DRUGE DEJAVNE MISIJE
Od notranjega proti zunanjemu Osončju, do zdaj neomenjeno:
SONCEOrbiter Parker Solar Probe (Nasa)
MERKUROrbiter BepiColombo (Esa, Jaxa)
VENERAOrbiter Akacuki (Jaxa)
MESECOrbiter LRO (Nasa). Pristajalnik Čang'e-3 (Kitajska). Misija Čang'e 4 (pristajalnik, rover, orbiter Čuečjao),
MARSOrbiterji Mars Odyssey, Mars Reconnaissance Orbiter (MRO) MAVEN (vse Nasa); Mars Express in ExoMars TGO (oboje Esa), Mangaljan (ISRO). Pa še roverja: maratonski Opportunity, katerega usoda visi na nitki, in najnovejši Curiosity.
JUPITEROrbiter Juno (Nasa)
MEDZVEZDNI MEDIJVoyagerja (Nasa)