"Gre za priznanje uspeha, dejanje, ki v zgodovini našega naroda pomeni zelo veliko. To dejanje je neponovljivo," je v nastopu na TV Slovenija 15. januarja 1991 ob priznanju držav Evropske skupnosti opisal tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan. Hkrati je Nemčija na ta dan v Ljubljani odprla prvo veleposlaništvo v prostorih svojega generalnega konzulata. "Naša želja in namen sta, da postanemo pridruženi in nato redni člani Evropske unije," je na tem dogodku zatrdil takratni slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel.
Pot do mednarodnega priznanja
Slovenija je kmalu po izpeljanih osamosvojitvenih procesih postala navzoča v diplomatskih pogovorih. Prvi slovenski zunanji minister Rupel je v zborniku Slovenska osamosvojitev 1991 zapisal, da je vse Slovence, ki so delali v jugoslovanski diplomaciji, povabil k sodelovanju. Vsi so se vabilu odzvali. Pomembno vlogo so imeli tudi Slovenci v zamejstvu in v diaspori, ki so se obrnili na vlade ali predstavnike držav, v katerih so živeli in jim pojasnjevali kompleksnost slovenskega osamosvajanja.
Po sprejetju Brionske deklaracije so začeli v Slovenijo prihajati mednarodni opazovalci Evropske skupnosti, največji koraki k priznanju samostojnosti pa so se zgodili po odhodu enot JLA iz Slovenije, kar se je zgodilo do konca oktobra 1991. "Medtem ko so se posamezni deli Jugoslavije pogrezali v vojno, v nekaterih republikah pa so se z referendumi opredeljevali do svoje prihodnosti – septembra 1991 ga je kot tretja za Slovenijo in Hrvaško izvedla še Makedonija –, je postajala Slovenija vse bolj čist primer," je o širši politični situaciji tistega časa v prispevku Mednarodno priznanje Slovenije v delu Slovenska novejša zgodovina zapisal zgodovinar dr. Aleš Gabrič.
Poglavitno vlogo pri oblikovanju stališča mednarodne skupnosti do Jugoslavije je imela Evropska skupnost, kjer pa se v tem času prav tako na novo vzpostavljajo razmerje moči med državami. Slovenskim željam so bolj prisluhnili v Nemčiji. Med članicami ES-ja je sicer prevladalo mnenje, da mora biti priznanje novih držav skupna odločitev vseh članic zveze. "Eden izmed temeljev graditve nove Evrope je bilo usklajevanje zunanjepolitičnih odločitev, zato si njeni politiki niso želeli razpok že v temeljih nove evropske hiše," je ugotavljal zgodovinar Gabrič. Kakšna naj bi bila končna odločitev, je Nemčija nakazala že 6. novembra 1991, ko je v Ljubljani odprla generalni konzulat in imenovala prvega generalnega konzula v Sloveniji. Nemškemu stališču so se pridruževale še druge države, med njimi Vatikan, ki je imel v mednarodni politiki na nekaterih delih sveta precejšen vpliv. Že oktobra je vatikanski državni sekretar Angelo Sodano zatrjeval, da si Sveti sedež prizadeva za mednarodno soglasje za priznanje obeh republik – Slovenije in Hrvaške.
Državam, ki so si želele priznanja, so članice Evropske skupnosti naložile vrsto zahtev – upoštevanje mednarodnih konvencij o varstvu človekovih pravic, pravic manjšin, zahtevali so, da vse te mehanizme vgradijo v ustavo in zakonodajo, da se dileme glede nasledstva rešuje sporazumno, da imajo države že vzpostavljene temelje državnosti, svojo denarno enoto, nadzor nad mejami, da nimajo ozemeljskih teženj. Zasedanje zunanjih ministrov na to temo 16. decembra v Bruslju je spremljal tudi tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in nemški kolega Hans Dietrich Genscher mu je po maratonski seji pojasnil, da priznanje Evropske skupnosti bo, da pa so za datum določili 15. januar 1992. "Če ste čakali toliko časa, boste še en mesec. Vendar bo Nemčija storila vse, kar je obljubila," je Rupel v delu Srečanja in razhajanja opisal takratni epilog. In res je Nemčija skupaj s Švedsko čez nekaj dni, 19. decembra 1991, priznala Slovenijo, priznanje pa je začelo veljati na dogovorjeni 15. januar.
Slovenija je v tem mesecu izpolnila vse naloge, ki so jih kandidatkam za priznanje naložili v Evropski skupnosti. 15. januarja 1992 so tako začele v Ljubljano prihajati note o priznanju Republike Slovenije – ob državah članicah Evropske skupnosti še od nekaterih drugih držav, že dva dni prej je priznanje prišlo tudi iz Vatikana.
Slovenija – država v nastajanju – je bila dobro organizirana
"Pomembno je upoštevati, da je bila konec leta 1991 Pogodba o Evropski uniji, s katero so leta 1993 vzpostavili skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, še v postopku nastajanja. Evropska skupnost še ni imela institucij, s katerimi bi lahko po standardnih postopkih sprejemala odločitve, zato je bilo potrebnega veliko usklajevanja ter volje samih držav članic, kako se dogovoriti glede priznavanja držav razpadle Jugoslavije. Da so se torej države članice sporazumele in da jih je Nemčija prepričala o podpori priznanjem samostojnih držav, je bilo naporno delo. Zadržani so bili Italijani, tudi Francozi so dvomili, ali bodo nove države sposobne delovati kot samostojne," je širši okvir diplomatskega dogajanja za MMC orisala prof. dr. Ana Bojinović Fenko s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Nemčija je po njenih besedah razumela razpad Jugoslavije in bila prepričana, da bodo novoustanovljene države sposobne vzdrževati same sebe in ohranjati tudi mednarodno varnost.
Tudi slovenska politika in diplomacija sta svojo nalogo dobro opravili. "Slovenija je v sklopu svoje paradiplomacije oziroma sredstev, ki jih je imela na voljo že kot socialistična republika, pri voditeljih, s katerimi je imela že prej stike, lobirala za svoj interes," je poudarila naša sogovornica in dodala, da je že marca 1991 slovenska skupščina sprejela dokument Temelji strategije zunanje politike Republike Slovenije, v katerem je bilo zelo natančno predvideno, kako si bo Slovenija prizadevala zagotoviti svoj prvi zunanjepolitični cilj, to je mednarodno priznanje. "Predvideni so bili tudi ukrepi, kot je na primer, da bi se ob diplomatsko-konzularnih predstavništvih oblikovala tudi skupna predstavništva z Ljubljansko banko ali drugimi slovenskimi podjetji v tujini, saj seveda niso mogli uporabljati prostorov jugoslovanske diplomacije, interesov za formalna predstavništva na začetku ni bilo v veliko državah, diplomatskih stikov pa ne gre izvajati v naključnih gostinskih prostorih. V diplomaciji je protokol zelo pomemben in v tem primeru je njegovo spoštovanje gotovo predstavljalo zmogljivosti države za izvajanje zunanje politike. Prav tako je dokument določal možnost zastopanja interesov Slovenije preko tretjih držav – najverjetneje takih, ki bi Slovenijo že priznale."
Slovenske interese v tujini so predstavljali tudi drugi ljudje, ki niso bili diplomati ali politični predstavniki, nadaljuje profesorica za mednarodne odnose, saj so republike po jugoslovanski ustavi iz leta 1974 lahko gojile zunanje od – predstavniki civilne družbe so torej lahko sodelovali in tkali stike tudi v tujini. "In tudi njihov prispevek se ne sme pozabiti."
Pot v Evropsko unijo je bila desetletje glavni zunanjepolitični cilj
"Upravičeno veselje in ponos se ne bi smela sprevreči v preveliko evforijo in nadutost. Kakor so prišla prva priznanja razmeroma hitro, tako bo boj še težak. Današnji dan in evropska dvanajsterica sta pomembna zato, ker pomeni njihov korak proces, ki ga ni več mogoče zavreti. Od danes dihamo lažje (...)," je v TV Dnevniku priznanje Evropske skupnosti komentiral dolgoletni zunanjepolitični novinar in urednik Boris Bergant.
Proces se je res nadaljeval kljub skeptičnosti ZDA, ki so s priznanjem še čakale. Dokončno je bila Slovenija v mednarodno skupnost sprejeta 22. maja 1992, ko je postala 176. članica Združenih narodov.
Takoj se je začela tudi slovenska pot v Evropsko unijo, ki je bila nato desetletje glavni zunanjepolitični cilj. "Slovenija je takrat zares vedela, kaj želi v mednarodni skupnosti doseči, kje se vidi in kako želi biti razumljena in prepoznana. Ker je vse to vedela, se je tudi organizirala tako, da je lahko ravnala z namenom biti prepoznana kot odgovorna članica mednarodne skupnosti, ki spoštuje in varuje človekove pravice, vladavino prava, demokracijo, zagotavlja mednarodni mir in varnost, prispeva h krepitvi prijateljskih odnosov med državami in se vključuje v multilateralne forume in institucije, da bi lahko skupaj z drugimi prispevala svoj delež k boljši mednarodni skupnosti za vse," je pred meseci za STA povedala profesorica mednarodnih odnosov na FDV-ju dr. Petra Roter. Slovenska država je ratificirala tudi vse ključne mednarodne, regionalne in svetovne, pogodbe na področju mednarodnega varstva človekovih pravic. "Z vsem tem svojim delovanjem je bila prepoznana kot zgodba o uspehu." In leta 2004 je kot prva država nekdanje Jugoslavije tudi postala članica Evropske unije.
Iz zgodbe o uspehu do iskanja svojega mesta na mednarodnem prizorišču
In kje je Slovenija na mednarodnem političnem prizorišču danes? Kaj so prinesla tri desetletja samostojne države in lastne zunanje politike?
Ana Bojinović Fenko, ki proučuje zunanjo politiko, pravi, da se je ob dosegi enega ključnih ciljev – pridružitvi EU-ju izgubila rdeča nit slovenske zunanje politike: "Slovenija je imela pozitiven sloves zelo uspešne države v času pridruževanja Evropski uniji. Vendar, ko je država enkrat članica EU-ja, mora začeti konstruktivno prispevati tudi k viziji, kakšno Unijo si njeni prebivalci želijo, ne le stremeti za tem, da ostane neto prejemnica evropskih sredstev. Na področju zunanjih zadev slovenska politika zelo slabo sodeluje s stroko, kaj šele z znanostjo; nasvetov ne potrebuje, makroznanstvenih analiz na dogodke tudi ne. Ocenjujem, da je to slabo, saj s tako "pripravo" na razmere v mednarodni skupnosti država – sploh majhna – uspe zgolj reagirati na dogodke v mednarodni politiki in jih ne zmore sooblikovati. Popolnoma torej prevladuje reaktivna zunanja politika, in še v primerih, ko je Slovenija imela proaktiven nacionalni interes, na primer pri reševanju državne meje s Hrvaško, ji tega žal (še) ni uspelo zadovoljivo uresničiti."
Po njenih besedah je potrebna politična odločitev, na katera maloštevilna področja mednarodne politike se želi naša država specializirati, saj ima za delovanje na vseh področjih zelo omejene vire in zmogljivosti. "Evropska unija pokriva vsa področja javnih politik, a Slovenija ne zmore povsod enako intenzivno sodelovati. Najprej je kazalo, da bo aktivna na področju varstva človekovih pravic in morda mednarodnega prava, saj smo imeli nekaj mednarodno uveljavljenih strokovnjakov tega področja. A tega država ni razvijala, prav nasprotno, ko je dr. Danilo Türk kandidiral za generalnega sekretarja Združenih narodov, je dobil polena pod noge znotraj Slovenije, kar kaže na nedozorelo razumevanje slovenskih politikov, kaj je nacionalni interes," izpostavlja naša sogovornica.
Ugotavlja, da je država premalo vložila v to, da bi najprej ocenila svoje zunanjepolitične dejavnosti in jih nato ustrezno načrtovala. "Mednarodna skupnost zrcalo nastavlja še bolj jasno, kot domači analitiki. Treba je biti zelo konkurenčen na določenem področju mednarodne politike, da si lahko opazen, kaj šele vpliven in vodilen. V mandatu zunanjega ministra Samuela Žbogarja so se odločili, da bi Slovenija prispevala na področju okoljevarstva, v to veliko investirali in vzpostavili globalno zeleno skupino, a je ta strategija popolnoma zamrla po zamenjavi vlade. Velike napore, ki so bili vloženi v vzpostavitev te zmogljivosti in so že kazali pozitivno mednarodno prepoznavnost države, so zunanjepolitični odločevalci sami izničili. To je zelo nestrateško."
Izgubljene priložnosti
Ob tem naša sogovornica pove tudi, da podoba ni le negativna, saj ni črno-belih ocen, a da moramo biti kot družba kritični do izgubljenih priložnosti, še posebno v okviru EU. Živimo namreč v mirnem in svobodnem delu sveta, samostojnost smo dosegli na skoraj romantičen način v primerjavi z dolgotrajnimi in praviloma oboroženimi spopadi drugih entitet, ki so uveljavljale pravico ljudstva do samoodločbe, ker so nas pri tem podprle najprej evropske države. "Vendar pa teh prednosti po vstopu v Evropsko unijo nismo izkoristili, kot bi jih lahko. Zunanjepolitični odločevalci niso pravilno strateško načrtovali. Na ravni zmogljivosti, na primer, je Slovenija država, ki ima najmanjše število osebja v predstavništvu pri Evropski uniji, čeprav je EU glavna mednarodna organizacija, kjer lahko izvajamo svoje interese." Podobne neizkoriščene priložnosti so na ravni strateških odločitev.
Čeprav je slovenski geostrateški in zgodovinski položaj velika prednost, saj dobro poznamo območje Zahodnega Balkana, države s tega področja pa so z nami že leta povezana varnostno, ekonomsko ter kulturno, se zdi, da tudi tega ne zmoremo ali ne želimo izkoristiti. "Ocenjujem, da naši zunanjepolitični voditelji niso dozoreli, da bi pripravljali in posodabljali jasno zunanjepolitično strategijo s hierarhijo ciljev od najpomembnejših k podpornim, ker to zahteva določeno politično tveganje za odločitev, v kaj investirati, v kaj drugega pa ne. Od vstopa države v EU tega zadostno ni storila nobena vlada," pravi prof. dr. Ana Bojinović Fenko.
Tudi v zadnjega pol leta, ko je Slovenija znova predsedovala Svetu Evropske unije, so bile storjene nekatere nespametne politične poteze, opozori. "Rezultat nedavnega slovenskega predsedovanja ni v tem, koliko dosjejev v institucijah EU-ja je bilo obdelanih in dogovorov sprejetih, saj bi se to zgodilo v vsakem primeru; predsedujoča država opravi delo kot katera koli druga v tej vlogi. Drugi vidik pa je, ali državi v tem položaju uspe predstaviti, kako si predstavlja Evropsko unijo in življenje v njej. Te vizije pa Slovenija nikakor ni prispevala. Decembra lani je bila celo sprejeta resolucija Evropskega parlamenta, ki je do stanja "evropskega duha" v Sloveniji zelo kritična – ponekod celo bolj kot pa v času zadnjih let Slovenije v Jugoslaviji. V strokovnih analizah bomo o tem predsedovanju čez čas zagotovo brali samo o tem nazadovanju Slovenije – da ne bi bilo pomote, gre za oceno delovanja slovenske vlade – z vidika vizije evropske integracije."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje