Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Prejšnjo nedeljo smo si ogledali Pentatevh, skoraj 450 let staro protestantsko knjigo, ki jo je prevedel Jurij Dalmatin in jo je kamniški muzej v 60. letih pridobil iz zasebne – Sadnikarjeve zbirke. Med skoraj 1500 različnimi eksponati, ki jih je prevzel takratni Muzej Kamnik, je bilo tudi okoli 40 medeninastih urnih mostičkov. Urni mostički so nosilni elementi v mehaničnem mehanizmu ure, ki je na obeh straneh privit na ploščo. Mostiček oziroma pokrovček je ščitil nemirko (nihajoče kolesce v uri) pred zunanjimi udarci in zagotavljal nemoteno delovanje ure.
V letu 1966, ko je kamniški muzej zaznamoval petletnico svojega delovanja, je bila tam na obisku tudi naša filmska kamera. Prispevek z naslovom Mostički je bil zadnjič na televizijskih zaslonih daljnega leta 1966, zato vabljeni k ogledu prispevka spodaj.

Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Oddaje iz serije Kalejdoskop

Serija Kalejdoskop je bila na sporedu TV Ljubljana, predhodnice RTV Slovenija, med letoma 1964 in 1971. V sedmih letih je njen avtor Drago Kocjančič pripravil kolaž petinosemdesetih oddaj, ki jih je poimenoval Kalejdoskop. V oddajah je gledalcem skušal približati različne teme iz vsakdanjega življenja, dogodke iz novejše zgodovine, predvsem pa različne običaje, šege, navade, pa tudi zanimive osebe in kraje iz Slovenije in zamejstva. V arhivskih kalejdoskopih pa bomo pogledali, koliko so se stvari spremenile v dobrega pol stoletja, to je od nastanka posnetkov. Vsi dodatni uporabljeni viri so navedeni na koncu prispevka.

Grad Zaprice. Foto: Rok Omahen
Grad Zaprice. Foto: Rok Omahen

Kako so urni mostički prišli na grad Zaprice
Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost, le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1966. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj, kar je veljalo pred pol stoletja, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka uspela ostati neopažena.

Leta 1964 je kamniška občina odkupila oziroma podržavila z minimalno odškodnino velik del Sadnikarjeve zbirke, med njimi tudi številne ure in urne mostičke, ki jih je v svoji zasebni zbirki hranil kamniški veterinar in ljubitelj starin dr. Josip Nikolaj Sadnikar (1863–1952). Nekaj ur je danes na ogled v muzeju na gradu Zaprice, nekateri eksponati, med njimi tudi urni mostički, pa so shranjeni v muzejskem depoju.

Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Josip Nikolaj Sadnikar je že leta 1893 odprl svojo zbirko starin za javnost, v hiši na Šutni. Kljub selitvi večjega števila eksponatov na grad Zaprice pa si je še danes, skoraj 130 let pozneje, mogoče ogledati Sadnikarjev muzej. Josip Nikolaj Sadnikar je bil za svoj prispevek k razvoju slovenske umetnosti imenovan tudi za častnega meščana Kamnika, enake časti pa je bil deležen tudi njegov sin dr. Nikolaj Niko Sadnikar (1916–2012), ki je po očetovi smrti prevzel skrb nad zbirko. Tudi dandanes zbirka ostaja v družinski posesti Sadnikarjev. Zadnji v vrsti skrbnikov najstarejše zasebne muzejske zbirke na Slovenskem je tako mag. Josip Marko Sadnikar.

Pogled z gradu Zaprice. Foto: Rok Omahen
Pogled z gradu Zaprice. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Merjenje časa skozi zgodovino
Zgodovina merjenja časa je zanimiva in precej obširna tema, ki pa nekoliko presega okvire našega današnjega prispevka. Na začetku so bile v uporabi sončne ure, ki so se jim pozneje pridružile tudi številne druge. Prve javne mehanične ure so na Slovenskem prisotne nekje od druge polovice 15. stoletja dalje, najprej na cerkvenih zvonikih in stolpih ter na mestnih hišah. Poglejmo si zdaj odlomek iz našega arhivskega posnetka: "Ure, stare ure, posrebrene, pozlačene, baročne, bidermajerske, fantazijske. Kdo ve kolikim ljudem so nekdaj merile čas, dokler jih ni uvrstil v svojo zbirko kamniški živinozdravnik in častni meščan Niko Sadnikar. Zdaj so ure v kamniškem muzeju na gradu Zaprice. To je lepa in zanimiva zbirka, toda nocoj nimamo namena govoriti o urah. V Sadnikarjevi zbirki je poleg številnih ur vseh vrst in oblik tudi zanimiva in prav gotovo edinstvena zbirka urnih mostičkov. Kaj je to mostiček? To je del stare žepne ure iz 18. in 19. stoletja, ki je varoval nemirko. Narejen je iz medenine in meri v premeru komaj poldrugi centimeter."

Hrani Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen
Hrani Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Ure postajajo vse manjše
Ob koncu 15. stoletja se že pojavijo prve mehanične žepne ure, ki so bile vse do konca 18. stoletja v glavnem v lasti premožnejših slojev, pozneje pa so predvsem zaradi nižjih proizvodnih stroškov postale dostopne nekoliko širšim množicam. Čeprav jih imenujemo žepne, se ure sprva niso hranile v žepu, temveč so visele na traku ali verižici okoli pasu ali pa bile zataknjene zanj, šele pozneje pa so jih, predvsem moški, začeli nositi v žepu.

Tehnološke inovacije v 17. stoletju
V 17. stoletju je bilo na področju urarstva uvedenih nekaj pomembnih novosti. Uvedba nihala pri stoječih urah in izum spiralne vzmeti pri žepnih urah sta povzročila natančnejše delovanje ure, tako da so uram lahko dodali tudi minutni kazalec. Pred tem so ure sicer prikazovale tudi minute, vendar na ločeni številčnici. Nihalo in nemirka s spiralo sta ostala praktično nespremenjena do današnjih dni.

Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Hrani Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen
Hrani Sadnikarjev muzej v Kamniku. Foto: Rok Omahen

Sprva so urarji pripadali ključavničarskemu cehu, pozneje pa so oblikovali svojega. Nekje do 17. stoletja so bila glavna urarska središča v Nemčiji, pozneje na Nizozemskem ter v Franciji, od 18. stoletja dalje pa v Švici. Švicarji veljajo za pionirje industrializacije proizvodnje žepnih ur, ki je sicer pocenila ure, toda obenem povzročila zaton urarstva kot obrti, saj urarji niso bili več umetniki, ampak le še serviserji tovarniško izdelanih ur.

"Prav gotovo bi mostički žepnih ur ne pomenili omembe vredne posebnosti, če bi ne bili presenetljivo lepo ornamentirani. Še več. V zbirki je 72 mostičkov, vendar niti dva nista enaka, kar priča o tem, da so jih gravirali ročno. Gotovo je tekel čas urarskim mojstrom v 18. stoletju drugače, kot teče danes nam, vendar se vprašamo, zakaj so urarji pred 200 leti tako skrbno izdelovali delček mehanizma, ki je bil v žepni uri vedno skrit pogledu. To je vprašanje, ki bo še nekaj časa ostalo brez odgovora."

Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen
Urni mostiček. Hrani Medobčinski muzej Kamnik. Foto: Rok Omahen

Zaton žepnih ur
V 19. stoletju se je pojavil nov tip žepnih ur z vzmetnim pokrovom, v istem času pa so tudi že bile prisotne zapestne ure, ki so nadomestile žepne ure nekje po prvi svetovni vojni oziroma v 20. letih prejšnjega stoletja.

Nekaj predlogov za nadaljnje raziskovanje

Če bi želeli spoznati še več zanimivih podrobnosti o urah in merjenju časa, priporočamo v branje knjigi: Vzemi si čas (Anja Poštrak, Barbara Kalan) in Ure skozi stoletja (Vesna Bučić).
Več informacij je na voljo tudi na spletnih straneh Medobčinskega muzeja Kamnik in Sadnikarjevega muzeja.

Prihodnjo nedeljo nas čaka še zadnji prispevek iz tokratnega sprehoda po Kamniku. Ogledali si bomo zbirko majolik, glinenih posod za vino s kroglastim trebuhom in trilistnim ustjem z lijem, ki jih hrani Medobčinski muzej Kamnik, v arhivskem posnetku pa si pogledali, kako so majolike nekoč izdelovali v podjetju Svit Kamnik.

Kamniški urni mostički

Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si