Šport z navijači ... Foto: Reuters
Šport z navijači ... Foto: Reuters

Lani marca se je v prvem valu življenje precej ustavilo, z njim pa tudi dogajanje v športnih arenah. Po razmeroma mirnem poletju je šport zajel globoko sapo in nadaljeval dejavnosti, a te so zaradi izrazitejšega in dolgotrajnejšega drugega vala praviloma potekale pred praznimi tribunami.

... Kot pa praznih. Foto: EPA
... Kot pa praznih. Foto: EPA

Nova normalnost (besedna zveza leta?) je bila, milo rečeno, drugačna (beri: kilava). Vse, kar je drugače, seveda ni apriori slabo. Tako sem sprva iskal drugačne vidne in predvsem slušne dražljaje. Kot velikemu navdušencu nad trenerji in njihovim delom me je zato še bolj pritegnila komunikacija trenerjev, igralcev in drugega osebja na klopi s tistimi športniki, ki so se podili na igrišču. Seveda je bilo sprva slišati precej besed, navodil, sporov in podobne komunikacije, ki je sestavni del iskanja najboljše poti do zmage, a se običajno zaduši med drugimi zvoki.

Na mednarodnih tekmah so prišli tudi ti, zvoki namreč. Sprva je bilo malce nenavadno spremljati prizore, v katerem je prišlo do trka čutil, na eni strani prazni stadioni, na drugi glasni posneti zvoki navijanja. Po skrajnosti svoje vrste so posegli v Ligi NBA, kjer so v Orlandovem mehurčku projicirali podobe resničnih navijačev, ki so v istem trenutku spremljali tekme, le da so bili na toplem v svojem stanovanju, njihova podoba pa je bila prenesena ob igrišče. Zelo futuristično.

Pandemija kot grožnja padajočih domin

Videli smo lahko tudi veliko drugih pristopov in rešitev, ki so vsi v en glas kazali na pomen in vrednost navijačev. Kaj je sploh šport brez navijačev? Ali (vrhunski) šport brez navijačev sploh obstaja?

V zadnjih tednih nogometnih prvenstev so se marsikatere tribune napolnile, kar je bilo vidno tudi v Sloveniji. Gledalci, energija in pristnost so navdahnili zadnje tekme. Občutek sem imel, da je bil tudi to razlog za večjo kakovost igre (seveda ni škodovalo to, da so bile to vse po vrsti tekme, ki so odločale o prvaku ali obstanku v ligi).

Prej omenjena Liga NBA je odprla vrata za gledalce, v slovitem Madison Square Gardnu se je zbralo več kot 15.000 ljudi (76 odstotkov zmogljivosti), kar je za ta čas prej izjema kot pravilo. Navijači so bili lačni košarke in uspeha (dolgotrajna suša Knicksov je tudi naredila svoje). Gostitelji so na prvi tekmi izgubili proti Atlanti, tekmo je odločil Trae Young, ki je gledalce po zmagovitem košu podžgal z gesto, s katero je utišal občinstvo.

Prepričan sem, da Young svojega plesa s prsti ne bi storil, če bi tekma še vedno potekala v praznem, sterilnem okolju. Športni psihologi radi športnike učijo odmisliti vse okoliščine, ki lahko negativno vplivajo na njihovo izvedbo. Številni športniki tako pričajo, da pogosto ničesar ne slišijo, kaj se dogaja na sicer glasnih tribunah, ker so pač v svojem filmu.

Vse to razumem, a vseeno sem prepričan, da prav navijači na tribunah dajo tisto prepotrebno energijo, ki lahko spreminja dogodke na igrišču, nadgradi tako športnike kot šport. V vseh prebudi strast. Šport je strasten, še kako strasten!

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.