Njeni ustvarjalci so bili leta 2016 za bogato ustvarjalno dobo nagrajeni s častnim priznanjem, kipcem RTV Slovenija. To je bila še dodatna potrditev kakovosti in strokovnosti dela urednice, režiserke, novinarjev, snemalcev, montažerjev in številnih drugih sodelujočih.

Informacije spremljamo v številnih medijih, denimo na radiu, televiziji, v tiskanih medijih, po spletu. Slišeča populacija si težko predstavlja, za kaj vse so gluhi in naglušni v tem pogledu prikrajšani.

Pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije smo se zato odločili, da bomo to pomanjkljivost poskusili odpraviti. Zato smo oktobra 1980 na koprski televiziji začeli ustvarjati in predvajati oddajo Prisluhnimo tišini. Dve leti pozneje je oddaja dobila svoje mesto v programu Televizije Slovenija, kjer velja za eno najstarejših oddaj. Gre za pomemben dosežek, o čemer priča tudi podatek, da smo s Prisluhnimo tišini postali pionirji tudi onkraj naših meja, saj je televizijska hiša BBC šele leto zatem začela produkcijo podobne oddaje z naslovom See Hear.

Štiri desetletja pozneje je oddaja Prisluhnimo tišini vse od 5. septembra letos na sporedu vsako soboto na TV SLO 1, predvidoma ob 14.35. Novost je tudi, da smo odslej krajši. V 15-minutnih oddajah so v ospredju zgodbe, izkušnje in izzivi, ki jih prinaša življenje z invalidnostjo. V skladu z našim temeljnim poslanstvom, ki ga uresničujemo že štirideset let, ostajamo posebej pozorni na eno od najranljivejših skupin invalidov: gluhe, naglušne in gluhoslepe. Priredba naših vsebin v znakovni jezik in sočasno podnaslavljanje ostajata naš zaščitni znak in zgled dostopnih vsebin.

Okvara sluha je tretja najpogostejša oblika invalidnosti na svetu

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima že vsak deseti prebivalec okvaro sluha. Skrb vzbujajoče je, da se število ljudi z okvaro sluha vsako leto povečuje. V Sloveniji živi okoli 1500 gluhih in 75.000 naglušnih oseb. Okvaro sluha ima vsaj še enkrat toliko ljudi, vendar se za rehabilitacijo sluha s slušnim aparatom še niso odločili.

Nekdanji predsednik Svetovne zveze gluhih Dragoljub Vukotić kot enega največjih problemov gluhote posebej omenja prav slabo informiranost. Prof. dr. Miha Žargi, nekdanji predstojnik klinike za otorinolaringologijo, poudarja, da dosmrtna okvara sluha najbolj prizadene osebe v družbenem, komunikacijskem in intelektualnem smislu.

V 40 letih je nastalo približno 800 oddaj

V štirih desetletjih smo v oddajah nizali zgodbe in sporočali dejstva, ki bi sicer ostala skrita. Med njimi, na primer, da je bil znakovni jezik, edino naravno sporazumevalno sredstvo gluhih, več kot stoletje prepovedan. Leta 1880 se je stroka odločila, da je treba gluhe poučevati po metodi, ki spodbuja razvoj govora in poslušanja. Zato so tudi v Gluhonemnici, takrat edinem zavodu za izobraževanje gluhih, pričakovali, da se bodo gluhi učili po isti metodi kot slišeči otroci. Znakovni jezik so prepovedali. Če so ga otroci uporabljali, so bili kaznovani, tudi tepeni. Dejstvo je, da se prav veliko do danes ni spremenilo. Gluhi veljajo za najslabše izobražene med invalidi. Med njimi težko najdemo pisatelje ali izumitelje. Razlogi so tudi v ovirah, s katerimi se spoprijemajo med izobraževanjem. Ker težko pridobijo izobrazbo, pretežno opravljajo nekvalificirana dela za minimalno plačo. Večina jih prejema minimalno pokojnino.

Posebno pozornost namenjamo razvoju nove tehnologije, ki je izjemen. Tako se gluhi lahko dandanes na primer z uporabo videotelefonije pogovarjajo po telefonu, kar je bilo še pred nekaj leti popolnoma nepredstavljivo. Pravi medicinski čudež je polžev vsadek, saj nekateri gluhi lahko z njim slišijo – v državi jih je okrog 500.

Okvara sluha je nepovratna, zdravega sluha pa ne nadomesti noben pripomoček, zato posebno pozornost namenjamo tudi preventivi. Noben pripomoček namreč ne nadomesti zdravega sluha. Zato je pomembno, da z njim ravnamo skrbno in ga zaščitimo. Posebej izpostavljeni so delavci, ki vsak dan delajo v hrupnem okolju, pa tudi glasbeniki, motoristi in ne nazadnje mladi, ki so z glasnim poslušanjem po slušalkah in z udeležbo na glasnih koncertih in zabavah izpostavljeni tveganju za okvaro sluha.

Če do okvare sluha vseeno pride, je pomembno, da se ljudje odločijo za rehabilitacijo s slušnim aparatom, saj so sicer posledice vse prej kot zanemarljive. Ne samo da se ljudje začnejo umikati iz družbe, ampak predvsem tvegajo tudi hitrejši nastanek demence in drugih duševnih obolenj. Pri nas zavarovana oseba lahko dobi kakovosten slušni aparat, zato se nam zdi pomembno, da z zgodbami zadovoljnih uporabnikov spodbujamo ljudi k rehabilitaciji sluha, saj statistika kaže, da ljudje z odločitvijo za slušni aparat odlašajo tudi do deset let.

Pomembne se nam zdijo tudi zgodbe invalidov, ki so aktivni in pomembni člani današnje družbe. Pri ustvarjanju vsebin sem bila mnogokrat ganjena in hvaležna, da lahko ustvarjam to oddajo. Naj posebej omenim slepega Alena, ki se trudi, da bi dosegel normo za nastop na paraolimpijskih igrah v triatlonu, gluhoslepega Vita in njegove starše, ki rojstvo svojega otroka dojemata kot zadetek na tomboli, saj je družino sprva postavil na hudo preskušnjo, zdaj, ko so jo premagali, pa z nasmehom povedo, da jih je obogatil. Prav tako je Petra hčerkino trisomijo 13 sprejela z vsem srcem in danes z nasmehom na obrazu razlaga o svojem zavodu, ki naprej pomaga staršem otrok s posebnimi potrebami. Posebej občudujem Nina, ki pravi, da je v svojem novem življenju s tetraplegijo lahko srečen. In dela, kar ga veseli, pleše, plava, se potaplja, boksa, igra ragbi. Pa Anja, ki pravi, da ji osem odstotkov vida zadostuje, da je lahko samostojna. Za marsikoga nepredstavljivo, zanjo pa sta bila odhod na prakso v tujino in poletno delo v Kataloniji kot varuška otrok izziv, ki ga je sprejela in premagala. Emirjeva zgodba pa priča o tem, da se da preseči marsikatero oviro, ki jo prinaša življenje s cerebralno paralizo, čeprav starši niso verjeli vanj in so ga vpisali v šolo s prilagojenim programom. Emir poudarja, da se je vredno boriti, saj danes po končani fakulteti lahko dela v službi, ki ga izpolnjuje.

Pri nastajanju oddaje sodeluje vsaj 25 ljudi

Aleksandra Vokač je režiserka oddaje 23 let. Brez čudovitih novinarjev, snemalcev, asistentov, osvetljevalcev, napovedovalk, tolmačev, lektorice, Zlate Crljenko, ki zagotovi prevod in priredbo, in producentke Mojce Šegula te oddaje ne bi bilo. Vsak prispeva pomemben delež. Najbolj pa nas veselijo pisma gledalcev, njihove čestitke in pohvale. Uredništvo je veselo pozitivnih mnenj, da so oddaje koristne in poučne. Zato gre pri tem jubileju zahvala vsem, ki so pripomogli, da je postala Prisluhnimo tišini del vsakdanjika naših državljanov.