Mozaični izbor najboljših svetovalnih, zabavnih in informativnih vsebin iz oddaje Dobro jutro.
Boljše od Dobrega jutra je - Najboljše jutro!
Vsak teden premišljeno izberemo najbolj atraktivne in odmevne rubrike iz dnevne oddaje Dobro jutro. Sobotno jutro je Najboljše jutro!

Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov.

Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …

Bratje razmišljajo o lastništvu hiše, kar pa ne spremeni dejstva, da se morajo izselit. Vsi, razen Vikija, pospešeno iščejo nova stanovanja. Vikiju končno uspe spraviti Bojana na tečaj, tokrat joge. Tam se zopet sreča s svojo bivšo punco, ki ga ne pusti hladnega. Silviji ni pogodu Vikijev brezbrižen odnos do plesne šole in do nje, kar mu zelo jasno pove.

Dan selitve se približuje. Endiju uspe najeti manjšo sobo, Bojanu pred nosom uide garsonjera, Daša nima denarja za stanovanje in se odloči za vrnitev domov v Babno Goro. Endi pa se nikakor ne more sprijazniti z njeno namero in ji predlaga drugačno rešitev. Brigita pomaga Bojanu iz njegovega začasnega brezdomstva.

Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.

Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje.

Danes 6-članska kurdska družina Hasan Khalil je pred osmimi leti zaradi vojne zapustila domači kraj na severu Sirije. Ob spominih na Sirijo mami Romat privrejo solze v oči. Imeli so lepo življenje. Romat je bila vzgojiteljica, mož Ismail pa krojač.
Ko se je začela vojna, sta reševala gola življenja – s hčerko in sinom sta za sabo pustila vse – družino, hišo, prijatelje … 8 let so bili na poti v neznano: Irak, Turčija, Grčija. Na poti sta se rodila še dva otroka. Zdaj živijo v Sloveniji, kjer si življenje postavljajo na novo.
Pred tremi meseci so se preselili iz centra v vas na robu mesta. Hiša sicer stoji ob ravni prometni cesti, a je prostorna, z velikim ograjenim dvoriščem, kjer se otroci lahko varno igrajo, za hišo je zelen vrt. Z njimi živita še dve sirski družini z veliko otroki. Kljub različnim koreninam (dve družini sta kurdski, ena arabska) se odlično razumejo – druži jih skupna travma preteklosti. Pomagajo si med sabo, otrok je veliko in na dvorišču je vedno živahno. Za ograjo torej biva samozadostna sirska druščina, ki odprto in pozitivno sprejema slovensko kulturo, a več kot bežnega stika z okolico ne potrebuje.
Prijatelji, ki jim je uspelo priti do Nemčije ali Nizozemske, jih vabijo, naj se vendar preselijo tja – zaradi otrok in boljšega standarda. Vendar je mama Romat odločena, da bodo ostali tukaj. Dovolj ima življenja na begu – presrečna je, da so otroci tukaj varni, da se lahko zunaj v miru igrajo, da jih lahko brez strahu pošlje v šolo.
Otroci pridno hodijo v šolo in vrtec. Tekoče govorijo slovensko. V želji po samostojnosti se tudi starša učita novega jezika. Romat je zelo komunikativna in pozitivnega duha ter odlična kuharica. Zdi se, da uspešna integracija ne bi smela biti težava ... Če ne bi bila odvisna od vpetosti v okolico. Večjih zadržkov oz. predsodkov med sosedi in novimi prišleki sicer ni, vendar ne eni ne drugi ne kažejo potrebe po bližnjem srečanju. Stopiti iz varnega zavetja ožjega socialnega kroga in narediti korak k novim poznanstvom – to bo izziv za sosede tako na eni kot na drugi strani ograje.
Jim bo uspelo vzpostaviti stik in razviti sosedske odnose?

Arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig je ikona slovenskega industrijskega oblikovanja, svetovno znan predvsem po znamenitem »rdečem kiosku«.

Saša Machtig je “rdeči kiosk” K67 ustvaril leta 1967 v duhu šestdesetih let in prvega poleta na Luno. Vizionarski univerzalni montažni sistem in modularno sestavljivi Kiosk K67 je zaznamoval urbana okolja in življenjski slog v našem prostoru in drugod po svetu. V novem stoletju je ponovno oživel na dveh pomembnih dogodkih v New Yorku, na razstavi ”H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948 -1980" v letu 2018, in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN na Times Squaru leto kasneje. Navdušil je številne strokovnjake in obiskovalce.
Filmski portret sledi Saši Mächtigu na delu vznemirljive in navdihujoče kolesarski poti Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in preko Krasa. Ta skupni in soodvisni prostor kulture in zgodovine je tudi prostor ustvarjalnih inženirskih duhov prednikov. To in pa študij pri profesorju Ravnikarju ter znameniti jugoslovanski rdeči potni list, ki mu je dal občutek svobodnega odločanja in radovednost, so ga oblikovali že v mladosti za velike podvige. Z organizacijo prestižnega svetovnega kongresa industrijskega oblikovanja ICSID “Na križišču/Svet sprememb” v Ljubljani leta 1991 je želel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegov moto je, da je z domišljijo in voljo vse mogoče. Novi projekt K21, interaktivni samooskrbni večnamenski kiosk za enaindvajseto stoletje, z naprednimi tehnološkimi rešitvami udejanja zamisel da je oblikovanje “snov za spremembe” (matter of change) in že riše sliko prihodnost in hkrati brezčasnosti v Mächtigovih delih.
Scenaristka in režiserka filma je Jasna Hribernik.

*****

Bi namesto novega avtomobila kupili obnovljenega? Torej, rabljenega, ki pa ga je proizvajalec vzel nazaj in ga po tovarniških standardih popravil, da kljub nekajletni rabi deluje kot nov. Avto je zato nekoliko cenejši, a garancija je tovarniška. Blizu Pariza je Renault staro tovarno predelal ravno s takšnimi nameni in pravijo, da je potencial že zdaj velik, z naraščanjem cen avtomobilov pa se bo samo še večal.

Najbolj priljubljen in najslavnejši prebivalec mesta Maastricht Andre Rieu je priredil še enega v vrsti svojih znamenitih poletnih koncertov. Gre za koncert iz julija 2019, ki je bil prav poseben, saj je Andre Rieu praznoval svoj stoti koncert na Vrijthofu, kot se imenuje trg, ki je prizorišče dogodka. Koncert je bil zato še prav posebej čustven in slovesen.
Tokratni naslov koncerta 'Shall We Dance'' vabi na ples. Na osupljivo lepem srednjeveškem mestnem trgu bo Andreja spremljal njegov 60-članski orkester Johanna Straussa, s katerim potuje po svetu že več kot 30 let, predstavila se bo tudi zasedba več kot 100 plesalcev in številni gostje. Andre Rieu je ob koncertu izjavil: »Veseli me, da lahko znova pozdravim oboževalce iz vsega sveta v svojem rojstnem mestu Maastricht! To je čaroben trenutek in zame vsako leto čudovita priložnost! Letošnje leto bo zaradi jubileja sploh posebno, vabljeni na večer valčkov, glasbe mojega srca.”

ANDRÉ RIEU: SHALL WE DANCE / Nizozemska / 2019 / Režija: Michael Wiseman

V zaspani vasici nekdo na cerkvena vrata pritrdi seznam vaščanov, ki naj bi si zaslužili smrt. Ko zagori avto Marianne Treu, katere ime je tudi na seznamu, se primera loti specialna enota z Dunaja. Najočitnejša osumljenka je županova žena, Ingrid Kleeberg, povsem nedolžen pa ni niti vaški župnik. Kmalu po prihodu kriminalistov v vas se zgodi prvi umor.

SOKO Wien (XIV.) / Avstrija / 2018-19
Scenarij: Natalia Geb, Sónke Lars Neuwöhner, Sarah Wassermair, Peter Dammaschk, Ralf Leuther idr.
Režija: Holger Barthel, Olaf Kreisen, Holger Gimpel, Sophie Allet-Coche
V glavnih vlogah: Stefan Jürgens, Michael Steinocher, Lilian Klebow, Dietrich Siegl, Maria Happel, Helmut Bohatsch

*****

Drama. Lara praznuje šestdeseti rojstni dan. Prav na ta dan ima njen sin svoj prvi koncert kot skladatelj, čeprav se je izobrazil kot vrhunski pianist. Namesto materinskega ponosa in sreče Laro prevevajo povsem drugačna čustva. Ozre se na svoje (izgubljeno) življenje, na neizživete sanje, in obžaluje, da sama nikoli ni postala slavna pianistka. Še posebej, ker prav na svoj rojstni dan izve, da je bila v mladosti talent, ki pač ni vztrajal na začrtani poti. Nekoliko zmedena in razrvana zaradi te novice tudi sinu vcepi dvom o njegovem skladateljskem talentu, saj je vendarle postal vrhunski pianist … Sin se zato tistega večera odpove vlogi skladatelja in namesto svoje kompozicije zaigra eno od Chopinovih klavirskih bravur in tako samo še potrdi svoje mesto vrhunskega glasbenega izvajalca.
Scenarij za film je napisal slovenski ustvarjalec Blaž Kutin.

LARA / NEMČIJA / 2019
Režija: Jan Ole Gerster / Scenarij: Blaž Kutin / Igrajo: Corinna Harfouch, Tom Schilling, Volkmar Kleinert, André Jung, Gudrun Ritter, Rainer Bock …

V okviru Videonoči si boste lahko ogledali široko ponudbo slovenskih glasbenih videospotov vseh zvrsti. Z njimi noč ne bo tako dolga ...