Španski gasilec:
Španski gasilec: "Rešujemo ljudi, ne bank!" Foto: EPA

Španski primer je še toliko zoprnejši za varčevalno logiko, saj po vrsti ukrepov, ki jih je tamkajšnja vlada sprejela v zadnjih dveh letih, preboja ni.

Klesanje proračunov po evrskem območju najbrž še nikoli ni bilo tako krepko pod drobnogledom, kot je v tem letu. Države skušajo skozi parlamentarna sita spraviti milijardne prihranke, odrekanja, s čimer bi nato ozdravili javne finance in gospodarstvo v tistem delu, ki zares šteje. Delo in plače. Eden najbolj znanih kolumnistov Paul Krugman je v preteklem tednu v časopisu New York Times pisal o evropski varčevalni norosti, pri čemer se med drugim sprašuje, kaj je dejanski problem Španije, kjer so bili med tednom priča protestom in spopadom s policijo zaradi novega varčevalnega svežnja ob predstavitvi proračunskega predloga za prihodnje leto. Krugman nato piše o bankah, nepremičninskem balonu in nesmiselnem žrtvovanju, ki ga prinašajo novi in novi varčevalni ukrepi. Španski primer je še toliko zoprnejši za varčevalno logiko, saj po vrsti ukrepov, ki jih je tamkajšnja vlada sprejela v zadnjih dveh letih, preboja ni. Grčija, Španija, Italija … Kako razložiti tistemu, ki mu jemljete pravice in denar, da je to v njegovo dobro? Ulica nori.

Včeraj je tudi postalo jasno, da španski bančni sektor potrebuje nekaj manj kot 60 milijard evrov, manj jasno pa je, kolikšna bo škoda zaradi recesije in varčevanja. Brezposelnost raste, gospodarstvo pač ne. Skoraj 25-odstotna brezposelnost v članici elitnega evrskega območja?! Prošnja za širšo mednarodno pomoč (govori se tudi o 300 milijardah) še naprej visi v zraku. Evrsko območje je za sanacijo bančnega sistema namreč že pred časom ponudilo prvih 30 milijard od dogovorjenih 100. Napovedi o prihodnosti španskega gospodarstva niso optimistične. Več kot 6-odstotni upad gospodarstva, dvig stopnje brezposelnosti do 27 odstotkov in dodaten, 25-odstotni padec vrednosti cen nepremičnin v letih 2012-14. Tako mednarodna svetovalna družba Oliver Wyman. Kot dodatek reviziji bank.

Francija lovi vlak, premožnejši sestopajo?
Uvodne stavke sem si sicer izposodil pri nemški kanclerki Angeli Merkel, ki je včeraj dejala, da so finančni trgi opažali, da so voditelji EU-ja obljubljali, nato pa razočarali. Pri tem je izpostavila nujo po verodostojnosti. Razočaranje se krepi na ulicah evropskih mest, kjer proračunski rezi resno spreminjajo način in standard življenja. Konfederacija evropskih sindikatov ETUC poudarja, da bi morali tisti, ki ustvarjajo evropske varčevalne politike, priznati neuspeh varčevanja in najti drugačen pristop.

Francoski predsednik Francois Hollande ga ponuja, a obenem pogled na javnofinančno sliko države kaže tudi, ali pa celo predvsem, na potrebo po ustavitvi zadolževanja. Javni dolg se je namreč zvišal nad 90 odstotkov BDP-ja, Francija pa ob tem lovi hitri vlak za zmanjšanje primanjkljaja. Proračunski predlog, ki ga je predstavila francoska vlada, gre v smer, ki jo je Hollande začrtal s prepovedjo besede austerity (v smislu varčevanja). Varčevalne ukrepe so bolj kot ne zamenjali zamrznitev izdatkov, okrepiti namerava prihodke prek davkov. Po besedah francoskega premierja Jean-Marca Ayraulta bo posledice višjih davkov čutila le desetina francoskih gospodinjstev.

Sliši se pravzaprav čudovito. A več ekonomistov je že opozorilo, da bi utegnile biti ocene rasti francoskega gospodarstva, na podlagi katerih je pripravljen predlog, preveč optimistične. Poleg tega delodajalci poudarjajo, da utegnejo višji davki zadušiti gospodarstvo, zmanjšati vlaganja in dohodke, posledično bi bili nato lahko tudi davčni prilivi manjši. Seveda gre pri Franciji tudi, ali pa predvsem, za ohranitev socialnega modela, na katerega so številni Francozi ponosni. Prava ali napačna smer? Ah, prihodnost …

Iz Bruslja za MMC,

Španski primer je še toliko zoprnejši za varčevalno logiko, saj po vrsti ukrepov, ki jih je tamkajšnja vlada sprejela v zadnjih dveh letih, preboja ni.