Slovenija

Poudarki

  • Skotopični sindrom
  • Disleksija
  • Bralne težave
Ker branje nikakor ni steklo, so Dominikovim staršem že v prvem razredu osnovne šole predlagali, naj ponavlja razred. Na srečo so ga potem vseeno "spustili" naprej, pravi čudež pa se je po besedah njegove mame zgodil, ko je dobil folije in očala. Foto: Mojca Senica
Jaša ni nikoli opazil, da bi bilo z njim kaj narobe, mislil je, da počasi in slabo bere, ker ni tako "pameten", kot so drugi. Foto: Jaša Žnidar
Mnogi s skotopičnim sindromom vidijo tekst, kot bi čezenj tekle reke, zato delajo čudne premore, preberejo po dve besedi skupaj kot eno itd. Foto: Inštitut za skotopični sindrom
Polona Kelava je dejala, da ima kar tretjina oseb z "nekakšno disleksijo" v resnici skotopični sindrom. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       V Sloveniji imamo barvne zvezke za dislektike, a barva pri disleksiji dokazano ne pomaga, če imate dislektika, ki mu pisanje v zelen zvezek pomaga in mu zelo olajša zadeve, vemo, da ima skotopični sindrom, sploh pa ni nujno, da je zelena zanj najboljša barva, a je za marsikoga vsaka barva boljša kot bela.       
 O dislektikih in skotopičnem sindromu
Barvni odtenek, ki najbolj pomaga, je od osebe do osebe različen. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Inštitut za skotopični sindrom je prva Irlen klinika v Sloveniji, po svetu jih je okoli 170 v 50 državah. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Kako lahko besedilo, če ga učenec vidi takole, odločno in razločno bere pred celim razredom? Foto: Inštitut za skotopični sindrom
       Prva je težavo opisala učiteljica z Nove Zelandije Olive Meares, ki je leta 1980 opažala, da nekateri učenci veliko težje berejo z belega papirja. Zadevo pa je pozneje nadgradila ameriška psihologinja Helen Irlen, ki se je ukvarjala z opismenjevanjem odraslih z disleksijo, in nekega dne ugotovila, da črke, če prekrije tekst z rdečo folijo, ne "bežijo" več po papirju in njena učenka lažje bere. Irlenova je bila tudi prva, ki je skotopični sindrom opredelila kot težavo možganov pri procesiranju vizualnih informacij, ki se najobčutneje kaže pri branju.       
 Iz zgodovine skotopičnega sindroma
Kako naj bereš nekaj, kar ne vidiš dobro, ali pa je vse skupaj ena sama meglica? Foto: Inštitut za skotopični sindrom
       Testiranje za očala in stekla z individualnim barvnim filtrom, ki jih glede na ugotovitve diagnostika izdelajo v Irlen laboratoriju v Kaliforniji stane 375 evrov. Dodatno je treba še kupiti okvir očal po lastni izbiri in stekla vgraditi pri optiku. Za veliko družin je tak strošek velik finančni zalogaj, zato se trudijo pridobivati donacije in otrokom iz socialno šibkejših družin očala delno financirati. Največji donator do zdaj je bil Rotary Klub Ljubljana Center, a sredstva so že skoraj pošla, zato iščejo dodatne sponzorje.       
Včasih se zdi, kot da črke lebdijo nad papirjem. Foto: Inštitut za skotopični sindrom
Zgoraj fotografija možganov osebe s skotopičnim sindromom, ki se muči brati, spodaj možgani iste osebe, ki bere z očali z barvnim filtrom. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Dodaj v

Skotopični sindrom onemogoča branje in šolo spreminja v pekel

Jaša je mislil, da ni tako "pameten" kot drugi
9. november 2018 ob 06:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Ko se svetloba odbija od belega lista, me bode v oči, neprijetno je gledati vanj, črke se premikajo, oziroma črke, na katere se skoncentriram, so še nekako v redu, vse drugo okoli pa je zamegljeno in se premika."

Da ima Jaša, ki je zdaj že študent, resnejše težave pri branju, so opazili, ko je bil v sedmem razredu osnovne šole. "Specialni pedagog je ugotovil, da disleksije nima, pri psihologu pa so dejali, da ima pač slabo pozornost in fokus, da ne bo nikoli dobro bral," pripoveduje njegova mama Saša Žnidar. Kaj je v resnici narobe z Jašo, so ugotovili čisto naključno, med gledanjem televizije, ko je bil že v tretjem letniku srednje šole. "Profesorica dr. Ana Krajnc je imela na eni od lokalnih televizij intervju, v katerem je razlagala, kakšne težave imajo otroci s skotopičnim sindromom. Takoj se mi je posvetilo, ja, saj tako pa Jaša bere!" se je spominjala. Odpravila sta se na Inštitut za skotopični sindrom v Ljubljani, kjer so diagnozo potrdili. Najprej je dobil zelene folije, nato pa še posebna očala, ki mu pomagajo.

Ko je Jaša pred opravljanjem mature prosil, če mu jo lahko natisnejo na zelen papir, so na Republiškem izpitnem centru (RIC) to zavrnili. "V Jaševem strokovnem mnenju je sicer pisalo, da se priporočajo zelene izpitne pole, a te prilagoditve oni ne priznajo, dali so mu zgolj podaljšan čas reševanja," je dodala. O skotopičnem sindromu se po njenih besedah v družbi še vedno premalo ve, specialni pedagogi sicer vedo, da barvni listi pomagajo, da je otrokom potem lažje brati, malokdo pa ve za skotopični sindrom.

Jaša zase pravi, da nikoli ni opazil, da bi bilo z njim kaj narobe, ali da ima kakšne težave, mislil je, da ni tako "pameten", kot so drugi. Učitelji so ga, ko je bilo treba brati v razredu, bodisi "izpuščali" bodisi so bili "strpni".

Kako so videti črne črke na belem papirju?
"Ko se svetloba odbija od belega lista, me bode v oči, neprijetno je gledati vanj, črke se premikajo, oziroma črke, na katere se skoncentriram, so še nekako v redu, vse ostalo okoli pa je zamegljeno in se premika," je Jaša pojasnil, kako je zanj videti branje na belem papirju. Ko tekst prekrije zelena folija, pa se črke "umirijo" in branje veliko manj "bode". Še boljša pa so očala s posebnim filtrom, ker nevtralizirajo tudi belo tablo v razredu, belo mizo itd., je dodal.


Jašo jezi, da mu na RIC-u niso hoteli maturitetne pole natisniti na zelen papir, kar bi mu olajšalo pisanje maturitetnega eseja, ki ga je tako moral pisati na bel papir. "Pritožbo so zavrnili dva meseca pred maturo, pisalo je, da se lahko pritožimo na sodišču, to se mi zdi nepravično," je dejal. Za preostale maturitetne teste je na srečo že prišla odrešitev v obliki očal, za katera so stekla izdelali v Irlen laboratoriju v Kaliforniji. Maturo je uspešno opravil in je zdaj študent prvega letnika na Fakulteti za računalništvo in informatiko.

"Prvi razred nekako naredil"
Dominik, 8 let, trenutno obiskuje tretji razred osnovne šole, da je nekaj narobe, saj mu branje in pisanje nikakor ne steče, pa je njegova mama Mojca Senica opazila že takoj v prvem razredu. "Na sredi prvega razreda smo začeli opažati, da nekaj ni v redu, opismenjevanje ni šlo, grdo je pisal, mučil se je, tudi branje ni šlo, tudi dve črki skupaj prebrati mu je bilo zelo težko, že v prvem razredu sta učiteljica in vzgojiteljica predlagali, naj razred ponavlja," je dejala. Dominik je nato prvi razred vseeno "nekako naredil, so ga spustili".

V drugem razredu so opazili še več indicev, da se z Dominikom nekaj dogaja. "Med branjem si je z roko delal senco, ugašal je luči, pomislila sem, da on drugače vidi kot drugi, na list papirja sem z lepimi črkami napisala besedo drevo in ga vprašala, kakšne črke vidi, narisal je razpotegnjene zmazke. Črke so se meglile, bile razpotegnjene, poleg tega pa sploh niso bile pri miru," je opisala trenutek, ko so doma ugotovili, v čem je težava. Prvi odziv pediatrinje je bil, da ima Dominik "nekakšno disleksijo".

Dominika so najprej poslali k okulistu, češ da je nekaj narobe z njegovim vidom, dobil je očala z minimalno dioptrijo, ki "niso pomagala prav nič". Vse pogosteje je omenjal, da vidi megleno, zato je bil dvakrat tudi hospitaliziran, v Celju in Ljubljani. "Slikali so mu glavo, ker so sumili hujše možganske okvare, a niso našli ničesar, no, potem mi je pa mimogrede pediatrinja omenila, naj ga peljemo testirat na Inštitut za skotopični sindrom, mogoče ima pa to," je strnila Mojca Senica in navedla negativno izkušnjo predvsem iz Celja, kjer so jih zdravniki gledali, "kot da si malo izmišljujemo, težko nam je bilo". Tudi na nevrološkem oddelku v Ljubljani "ni nobeden od zdravnikov še slišal za kaj podobnega".

Na Inštitutu za skotopični sindrom so nato hitro ugotovili, da ima Dominik hudo obliko skotopičnega sindroma, pri umirjanju črk so mu takoj pomagale že barvne folije, še bolj pa očala z njemu prilagojenim individualnim barvnim filtrom, ki jih je dobil pozneje. "Brez folij in očal ne bi bilo nič, pravi čudež je, da je do te mere mogoče pomagati," je sklenila pogovor njegova mama.


Na Irlen kliniki v Ljubljani
Kaj skotopični sindrom sploh je in zakaj vemo tako malo o njem? "Pri skotopičnem sindromu gre za motnjo pri procesiranju vizualnih informacij, kar pomeni, da nam možgani prikazujejo drugačno sliko, kot je pred nami, ali pa jo celo uspejo prikazati pravilno, a v to vložijo veliko več energije, kot je običajno," je za MMC pojasnila direktorica Inštituta za skotopični sindrom, Irlen klinike v Ljubljani, pedagoginja dr. Polona Kelava. Posplošeno bi lahko rekli, da gre za preobčutljivost na svetlobo.

"O skotopičnem sindromu vemo malo, ker se ga na žalost še vedno tudi v svetovni literaturi preveč zamenjuje z disleksijo oz. z njo enači," je odgovorila na vprašanje, zakaj je omenjeni sindrom v Sloveniji tako neznan. V Sloveniji se je sicer zadnjih 20 let z njim ukvarjala zaslužna univerzitetna profesorica, andragoginja dr. Ana Krajnc, vendar takrat v Sloveniji ni bilo mogoče pridobiti spektralnih filtrov Irlen (barvnih očal), kar nam zdaj omogoča Irlen klinika v Ljubljani. Irlen metodo pa je v ZDA razvila in izpopolnila Helen Irlen, terapevtka in specialistka na področju težav z vizualno percepcijo. Nekatere raziskave so nakazale, da naj bi imela približno tretjina oseb z diagnozo disleksije zgolj skotopični sindrom, še ena tretjina pa naj bi imela oboje, je navedla Kelava.

Na šolah o sindromu vedo vedno več
Ozaveščanje javnosti in šolstva je še na začetku, pri tem pa po njenih besedah najbolj pomagajo učenci in dijaki, ki jim na inštitutu pomagajo z barvnimi folijami in očali, in ki vest o skotopičnem sindromu zanesejo na svoje šole. "Na šoli opazijo, da je razlika po obravnavi pri nas velika, takrat pa jih zadeva začne zanimati," je pojasnila.


"Že več let poskušamo vzpostaviti sodelovanje z zavodom za šolstvo, kjer skrbijo za strokovno rast učiteljev in svetovalnih delavcev v šolstvu, a pri tem nismo najbolj uspešni," je pristavila. Na nekaterih slovenskih osnovnih šolah so zdaj že certificirani presojevalci Irlen in na tistih šolah je testiranje dostopno brezplačno vsem njihovim učencem. Kelava je opozorila tudi na težavo, da se zgodi, da na kateri izmed šol njihove izvide zavračajo in nimajo posluha za pomoč učencem, češ da naš izvid ni del ostale specialnopedagoške diagnostike.

Šoli za ravnatelje oz. ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so ponudili brezplačno predavanje strokovnjaka za skotopični sindrom iz Velike Britanije, Alana Penna, direktorja Irlen klinike iz Anglije, a jih to ni zanimalo. "Tematsko in vsebinsko so rekli, da to ne sodi v njihovo letošnje srečanje ravnateljev," je pojasnila, da so neuspešno poskusili s sindromom sistematično seznaniti vse slovenske ravnatelje. Alan Penn je slovenskim učiteljem o sindromu prvič predaval leta 2015 in je eden izmed zaslužnih, da je Slovenija dobila svojo Irlen kliniko. Po svetu jih je več kot 170 v 50 državah.

Na Zavodu RS za šolstvo (ZŠ) se sicer premika v pozitivno smer, saj organizirajo predavanja na temo skotopičnega sindroma in bodo slej ko prej zanj izvedeli vsi člani komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Predava mag. Jana Kruh iz novogoriške enote ZŠ-ja, ki je tudi sama certificirana presojevalka Irlen.

Črke se premikajo, meglijo, bežijo …
Največkrat skotopični sindrom povzroča bralne težave, na kar je treba pomisliti, ko pri otroku zaznamo, da ima težave. "Črke se lahko premikajo, meglijo ali izginjajo, včasih se ne premikajo, pač pa je zgolj težko gledati v črne črke na beli podlagi. Ničesar od tega ne more povzročati disleksija, saj ta nima izvora težav v vizualnem delu možganov, ampak se dogaja predvsem v desni možganski polobli. Disleksija ravno tako lahko povzroči oteženo branje, zamenjevanje črk, tu sta si oba podobna," je navedla Kelava. Poleg bralnih težav so zaradi motenj v zaznavi svetlobe pri skotopičnem sindromu pogosti tudi glavoboli, vrtoglavice, človeku lahko postane slabo. "Praviloma je sindrom povezan z občutljivostjo na svetlobo, ta je lahko majhna, da je sploh ne opazimo, ali pa ogromna, kar pomembno vpliva na kakovost našega življenja," je dodala.

Pri skotopičnem sindromu gre za preobremenitev vizualnega korteksa, gre za težavo z zaznavanjem barvnega spektra. "Od bele površine, naj bo to šolska tabla ali pa list papirja, se odbija celoten barvni spekter svetlobe, ki potem skozi oko potuje v vizualni del možganov in sestavi se slika. Če so pri tem možgani preveč obremenjeni, to praviloma pomeni, da imamo skotopični sindrom," je pojasnila.

Nekatere nevrološke teorije po njenih besedah postavljajo tezo, da je branje v evolucijskem smislu relativno mlado opravilo, s katerim se ukvarjajo naši možgani. Možgani človeka se skozi evolucijo niso tako izpiljeno prilagodili na branje in pisanje, kot so se na primer na govor in hojo, ki sta mnogo starejša. "Del v možganih, ki ga uporabljamo za prepoznavo črk, temu sprva ni bil namenjen, saj je služil prepoznavi obrazov, z nevronsko reciklažo, kot se reče v nevrologiji, smo ga potem prekvalificirali, da nam je pomagal pri prepoznavi zapisanih črk," je pojasnila.

Po daljšem branju, če imamo zgolj disleksijo, nas ne začne boleti glava, ne postanemo nemirni, razdražljivi itd., je navedla še eno razliko.

Vsaka barva je boljša od belega papirja
"V Sloveniji imamo barvne zvezke za dislektike, a barva pri disleksiji dokazano ne pomaga, če imate dislektika, ki mu pisanje v zelen zvezek pomaga in mu zelo olajša zadeve, vemo, da ima skotopični sindrom, sploh pa ni nujno, da je zelena zanj najboljša barva, a je za marsikoga vsaka barva boljša kot bela," je poudarila. Omenjenemu šolarju bi morda še bolj pomagal zvezek z modrimi ali oranžnimi listi, vendar je do ustreznega odtenka treba priti s testiranjem. "Starši takšne zvezke naredijo kar sami, kupijo barvni papir in natisnejo nanj črte," je navedla primer iznajdljivosti staršev.

Očala z barvnim filtrom
Pomoč prihaja v obliki barvnih folij in očal. "Ugotoviti je treba, na katere barve se oseba odziva, kar določimo z individualno kombinacijo barvnih folij, najprej izvedemo osnovno testiranje (to opravljajo certificirani presojevalci Irlen po vsej Sloveniji), na katerem ugotovimo, ali je sindrom sploh prisoten, ter ali gre za blažjo, zmerno ali težjo obliko. Določimo tudi, katere barve folij pomagajo, izbiramo med približno 13.000 različnimi barvnimi odtenki," je pojasnila, da vsakemu človeku najbolj pomaga drugačen – njegov individualni odtenek.

Naslednja stopnja pa je testiranje za individualno določene spektralne filtre v prostorih inštituta, kjer je za očala na voljo praktično neomejeno število unikatnih odtenkov. "Odtenek barve folij in očal ni vedno enak, ker ni enako, če se svetloba odbija od folije na papirju ali pa če pride skozi očala v oko," je navedla in dodala, da so "najpopularnejše" modro-sive kombinacije, ki ustrezajo več ljudem kot nekateri drugi odtenki.

Matura na zelenem papirju ni mogoča
Republiški izpitni center (RIC) dijaku Jaši s skotopičnim sindromom, ki je uporabljal zelene folije in zelene zvezke, na maturi niso dovolili, da bi šola maturitetne pole natisnila na zelen papir in mu olajšala pisanje. "Dejali so, da takšna individualna prilagoditev ni mogoča, je pa to problem, ker med reševanjem testa barvne folije ne moreš uporabljati, dijak je moral pisati na bel papir," je pojasnila Kelava in dodala, da so se tudi sami obrnili na RIC, ki pa je odgovoril odklonilno z mnenjem, da zadeva ni dovolj raziskana, in s citiranjem člankov, ki dvomijo o sindromu in pomoči barvnih listov.

Ko ima učenec ali dijak očala s posebnimi filtri, običajno barvni papir ni več potreben, a v primeru Dominika, ki ima hudo obliko, ni tako, zanj so potrebna tako očala kot barvna folija čez "nadležen" bel papir.

Odgovori RIC-a
Zakaj dijaku Jaši Žnidarju ni bilo dovoljeno, da bi maturo pisal na zelenem papirju?
"V Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami otroci s skotopičnim sindromom niso opredeljeni in za to motnjo, oviro oziroma primanjkljaj ne morejo dobiti odločbe o usmeritvi. Prilagoditve pri maturi pa pripadajo le kandidatom z odločbo o usmeritvi in nekaterim drugim kandidatom v skladu s 3. členom Pravilnika o načinu izvajanja mature za kandidate s posebnimi potrebami in Navodili za izvedbo NPZ v osnovni šoli, med katerimi pa teh učencev in kandidatov ni," so za MMC pojasnili na RIC-u.

Prilagoditve gradiva na barvni papir državni birokratski mlini tako očitno (še) ne poznajo. "Sicer pa je barv in barvnih odtenkov, ki bi jih želeli učenci in kandidati izjemno veliko, pa tudi dijakov in kandidatov, ki bi to želeli, zato je tisk na barvni papir tehnično gledano neizvedljiv. V teh primerih običajno predlagamo uporabo barvnih folij," so še zapisali. V 21. stoletju z vso moderno tehnologijo, kar težko človek verjame, da je misija nemogoče natisniti nekaj rumenih, zelenih in oranžnih izpitnih pol, če bi učenci in dijaki, ki to potrebujejo, to sporočili vnaprej.

"Glede skotopičnega sindroma se mora najprej poenotiti stroka, domisliti se mora izvedljivost zunanjega preverjanja znanja za vse osnovnošolce pri NPZ-ju in maturante, šele potem pa je mogoče spreminjati zakone in pravilnike," pa so odgovorili na vprašanje, ali se kaj dela za to, da bo takšna prilagoditev v prihodnje na voljo. Dejstvo ostaja, da folije in očala z individualno prilagojenim barvnim filtrom Dominiku, Jaši in mnogim drugim močno lajšajo življenje, medtem ko stroka očitno še vedno išče načine, kako bi se poenotila.

Gorazd Kosmač
Prijavi napako
Komentarji
tuhtam
# 09.11.2018 ob 09:03
Tako, kot vedno, ste komentatorji blazno pametni, da je šlo preko vseh meja ipd. Ne zavedate se, da obstaja kup vzrokov za težave pri učenju in že ničkolikokrat se je pokazalo, da so tako starši kot ostali, mislili, da so otroci leni, imajo pa v resnici težave, ki jih ni mogoče odpraviti, lahko le lajšamo. Tisti, ki obsojajo otroke in jim tudi nočejo pomagati, so pa kratkomalo kruti do otrok!
rush1
# 09.11.2018 ob 07:43
Tisti, ki imajo takšne in podobne primanjkljaje, verjamem da jim je hudo. Ampak to, kar se danes dogaja v osnovnih šolah, je šlo prek vseh mej. Vsak drugi učenec ima neko odločbo o ne vem kakšnem primanjkljaju, pa takšne in drugačne prilagoditve. Učitelj pa ure in ure časa porabi za pisanje teh individualiziranih programov za vsakega posebej. V praksi pa potem vidiš, da s temi prilagoditvami bolj ali manj podpiramo lenobo učencev.
novi_xy
# 09.11.2018 ob 09:48
Ja, nekateri komentatorji so res vzvišeni nad težavami drugih. če jih oni nimajo, potem ne obstaja, če bi jo pa oni imeli, bi bila pa strašno pomembna.
Če vidiš samo svoj vrtiček, potem se norčuješ iz drugih.
Če bi njihovi otroci imeli take težave in bi ugotovili, da se jih da rešiti, bi hitro sprejeli vse ugotovitve, kako se da rešiti.
Ampak, če si egoist, si pač egoist.
kiliboy
# 09.11.2018 ob 08:09
Branje je cool. Omogočiti čimhitreje čimveč ljudem, da čimveč preberejo in po možnosti prebrano uporabijo v svojo korist in korist ostalih. Simple as that. Načinov kako to doseči, je pa celo morje in noben ni napačen. Samo prisile ne, prosim. Hvala.
Ljubinica
# 09.11.2018 ob 09:44
NOPCBS

# 09.11.2018 ob 07:37
Nekatere nevrološke teorije po njenih besedah postavljajo tezo, da je branje v evolucijskem smislu relativno mlado opravilo, s katerim se ukvarjajo naši možgani. Možgani človeka se skozi evolucijo niso tako izpiljeno prilagodili na branje in pisanje, kot so se na primer na govor in hojo, ki sta mnogo starejša. "Del v možganih, ki ga uporabljamo za prepoznavo črk, temu sprva ni bil namenjen, saj je služil prepoznavi obrazov, z nevronsko reciklažo, kot se reče v nevrologiji, smo ga potem prekvalificirali, da nam je pomagal pri prepoznavi zapisanih črk," je pojasnila.

ja pol pa najbolje da nic vec ne uporabljamo crk, pa gremo nazaj v jame?
niti pod razno, da bi raje imeli nek pozitiven selekcijski pritisk
--------------------------------------------------------------------------------------
Seveda. Če ni belo, je lahko samo še črno, kajne? Vsi barvni odtenki vmes so le izmišljotina.
Sveta preproščina.

Gospa ima še kako prav. Branje je "mlad možganski proces", ki je bil sprva še nekako "blizu narave", če lahko tako rečem. Zakaj? Sprva se je vse pisalo na naravno obarvano podlago (siv kamen, glinene tablice, bež papirus in pergament), šele dobrih 50 let (pri nas pa še manj) se piše na bleščeč bel papir, ki je večinoma plastificiran, kar mu daje še dodatno bleščavost, ki je sila moteča. Lahko samo primerjamo zvezke in učbenike, ki smo jih mi uporabljali, s temi, ki jih imajo danes naši otroci. To dejansko prav bliska.

Tudi svetloba danes (razen dnevne) je čedalje bolj umetna in belo žareča.

Jaz npr. lahko komot berem celo brez očal pri dnevni svetlobi, medtem ko zvečer ob luči skoraj ne morem brati več, ker se mi vrstice zlivajo, premikajo, podvajajo. Problem lahko rešim le tako, da na eno oko zamižim, torej da berem le z enim očesom, ampak dolgo človek tako težko bere.

Sicer pa se iz teh komentarjev spet potrjuje rek, da siti lačnemu ne verjame. O togosti našega šolskega sistema pa raje sploh ne bi.
rush1
# 09.11.2018 ob 11:12
Pa kaj vam ni jasno glede te Finske?? Mi mamo lahko identične šolske, davčne, zdravstvene,... sisteme, pa nikoli ne bomo na njihovi ravni. Če se jim hočemo vsaj približati, bomo morali najprej konkretno spremeniti svojo miselnost. Ste vi kdaj govorili s kakim Fincom?? Tam noben ne dvomi v njihovo državo, v njihov sodni sistem in ostale sisteme, nihče ne razmišlja o tem, kako bo državo pri davkih in dohodnini okrog prinesel. Zato pa so, tam kjer so. Pri nas pa so vsi pametnejši od vsakega, vsak se razume na vse in na koncu pristanemo tam, kjer smo.
Maggor
# 09.11.2018 ob 07:57
So se pa časi spremenili. Ko sem hodil v osnovno in srednjo šolo, smo tiste, ki imajo danes kup odločb in ne vem česa vse, preprosto imeli za fu..... Težko rečem, da je to bilo korektno, ampak pretirano zavijanje v vato (ne rečem, da včasih ni upravičeno) pa je šlo preko meje. Bil na praksi v srednji šoli par let nazaj. Več kot polovica jih je imela odločbe...
gebu
# 09.11.2018 ob 07:19
Verjetno ga ima moja mama. Pred 50 leti so ji v šoli težili zakaj je lena za brati in da se ne uči. Danes je vnuki govorijo, da bi ona morala postati zdravnica ali direktor in ne delavka v proizvodnji (z uničenim zdravjem).
ANUŠKA
# 09.11.2018 ob 09:15
luna nad oblaki in tuhtam, z obema se strinjam. Nekateri komentatorji se sploh ne morejo vživeti v drugega človeka. Ves čas samo kritiziranje, sploh ni več občutka za to, da je lahko nekomu zelo težko, če ne more brati, če se težko uči. Šolski sistem je tisti, ki ga moramo v celoti spremeniti! In se posvetiti vsakemu otroku posebej, ker vsak otrok je individualen. In to je tisto, kar bo vsakemu otroku prineslo, da bo videl, kakšne talente ima, ne pa to, kar se v šoli skoz išče - neznanje, nevzgojenost, neprimerno vedenje. Šola ubija otroke, resnično, vzame jim sanje in domišljijo.
luna med oblaki
# 09.11.2018 ob 08:29
Zdi se mi, da je kljub napredku medicine in znanosti vedno več bolezni in vedno več težav, ki jim nismo kos. Včasih sploh nismo vedeli za kaj takega. Kakor nismo vedeli za otroke z ADHD. So bili samo otroci, ki so bili bolj živahni, divji ali nevzgojeni, kot so jim rekli. Danes pa je vedno več diagnoz.
Upam pa, da bodo otrokom, ki imajo te težave z branjem pomagali z ustreznimi očali ali kakšno sodobno terapijo. Zelo hudo je, če ne moreš brati.
Ljubinica
# 09.11.2018 ob 11:06
MajaZmaga, pred kratkim je bil na Preverjeno odličen prispevek na temo šolstva, poudarek je bil na finskem šolstvu, in zakaj velja za najboljši šolski sistem na svetu. Morda ste si ga ogledali.

Nadalje, osnovna šola je namenjena pridobitvi osnovne izobrazbe za veliko večino populacije, kar pomeni, da bi morala biti prilagojena veliki večini. Žal, naš šolski sistem ni. Z uvedbo devetletke se je zgodil zločin nad slovensko mladino, kar se odraža tudi s tem, o čemer je pred vami pisala Grešnica. In to, da se nekomu prilagodijo zadeve glede na njegov hendikep, ni zavijanje v vato, ampak zgolj in samo človečnost. Da se slepim in gluhim pouk prilagaja, se nikomur ne zdi sporno, kajne? Zakaj bi torej bilo sporno, če se neko malenkost prilagodi tudi otroku, ki ima težave z vidom ali branjem ali kakšen drugi primankljaj?

Strinjam se, da vsak malo bolj živahen ali razvajen otrok še ne potrebuje odločbe, vendar se je treba vprašati, zakaj je do poplave tovrstnih odločb sploh prišlo.
Na Finskem v osnovni šoli ni merilo tekmovalnost, otrok se ne predalčka, kar je pa pri nas, žal, postala norma. In zanimiva posledica: finski otroci radi hodijo v šolo, naši jo sovražijo. Finci se uvrščajo med najsrečnejše ljudi na svetu, mi smo narod depresivcev in jamračev. Zakaj - ker non stop tekmujemo in smo posledično nenehno nezadovoljni. Zakaj? Ker je pri vsaki tekmi pač tako, da je zmagovalec en, na zadnjem mestu tudi eden, vmes pa pač povprečje, s čimer pa se ne znamo zadovoljiti.

Naš šolski sistem je žal zastavljen tekmovalno, tekma vedno ustvarja ekstreme, ekstremi pa nikoli niso dobri, še manj zdravi.
gicek007
# 09.11.2018 ob 09:59
@novi_xy: Lepo napisano!
firtoh
# 09.11.2018 ob 09:13
Kok pa je študent Jaša prišel do tretjega letnika srednje šole, če ni mogel brati?Predvidevam,da gimnazije, če se je vpisal na faks,oz. vsaj računalniško, s tem,da je moral opraviti dodaten izpit iz splošne mature.
Sem prepričan, da če bi Jaša bil otrok avtomehanika in šivilje,bi že sraufal avte z očetom
Tester123
# 09.11.2018 ob 10:44
toliko o šoli... vsa podjetja grejo v korak s časom, samo šola mora biti za vse enaka. čeprav na koncu ne opravljamo enakih poklicev, moramo vsi vse enako znati...
Grešnica
# 09.11.2018 ob 10:28
NEempatičnim komentatorjem (zlasti plačancem tipa "firtoh", ipd.) priporočam, da svoj čas porabijo konstruktivno in obseg šolskega načrta za OŠ primerjajo z leti 1980-90. Res me zanima:

- zakaj imamo čedalje več zaposlenih v šolstvu (člani sindikata?), demografski režim pa star;
- zakaj nihče ne upa raziskati, kolikor ur za učenje in priprave danes porabijo povprečni šolarji zadnje triade po regijah in kakšen je njihov uspeh;
- kako je lahko ena OŠ drastično bolj zahtevna in "uspešna", če naj to ne bi vplivalo na popoldanske obremenitve šolarjev/staršev in njihov prosti čas
- zakaj ministrstvo ne izvede strukturirane ankete zadovoljstva po šolah - nad učnim procesom, komunikacijo, obremenitvami in učnim uspehom;

Veliko zanimivih trenutkov vam želim...

...ker se o tem ne sme govoriti, imamo pa otroke z obupnimi hrbtenicami in smo v vrhu prihosomatskih motenj v OŠ ter "sovraženja" šole (npr. primerjajte s Finsko).
rush1
# 09.11.2018 ob 10:47
@Grešnica
- od kje tebi podatek, da število zaposlenih v šolstvu raste. Od sprejema ZUJF-a leta 2012, namreč število zaposlenih v osnovnem šolstvu vsako leto upada, v srednjem šolstvu pa upada že od leta 2010.
- dejstvo je, da so naši učni načrti in kurikulumi rahlo zgrešeni. Preveč faktografije, premalo uporabnih znanj. Naši učni načrti so dolgi po 50+ strani, učitelju puščajo zelo malo svobode pri kurikulumu. Učni načrti v Avstriji so recimo dolgi okrog 10 strani.
- s katerimi kazalniki bi merili zahtevnost in uspešnost OŠ? Povprečen učni uspeh je zelo subjektivna ocena, ker preveč dejavnikov vpliva na to ocena. Rezultati NPZ-ja pa niso nobeno merilo, dokler ne bo ta NPZ imel nekega smisla.
- problem pri anketah je njihova (ne)objektivnost.
Poklic učitelja je na žalost izgubil tisto spoštovanje, ki ga je nekoč imel in to se na žalost potem kaže v odnosu učencev in staršev do šole in pouka. Znanje ni več vrednota, motivacije ni, vsi samo poznajo svoje pravice, na odgovornosti in dolžnosti pa pozabljajo.
nitty30
# 09.11.2018 ob 10:44
Pozdravljeni,

glede na to, da je avtor članka pozabil dodati nekatere podatke, jih dodajam sam. Testiranje stane 40 eur na uro. Več o plačilu si lahko pogledate na uradni spletni strani Irlen klinike https://www.irlenslovenia.com/o-kliniki.

Pozabil je dodati tudi dejstvo, da kljub temu, da so sindrom začeli prepoznavati že v 80. letih, še ni enega članka ali raziskave, ki bi dokazoval, da zadeva dejansko deluje. Kljub temu da je po svetu 170 klinik. Ni nevroloških povezav, ni jasnega razlikovanja od drugih težav. (simptomi so mimogrede med drugimi utrujenost, apatičnost, prebavne težave...). Tudi Irlen strokovnjaki ne znajo povedati, kje je težava, vedo samo da je težava z vidom in da barve pomagajo. Nekaterim. Ravno tako ni objavljenih prispevkov z otroki, kjer so starši plačali po 375 eur za očala in ugotovili, da kljub ugotovljenemu sindromu ta nič ne pomagajo.
amigo
# 09.11.2018 ob 07:58
"Pritožbo so zavrnili dva meseca pred maturo, pisalo je, da se lahko pritožimo na sodišču, to se mi zdi nepravično

Iz šole so vse vrste strokovnjaki napravili štalo.
themetun
# 09.11.2018 ob 11:32
Članek o skotopičnem sindromu, komentatorji pa pljuvajo po šolstvu - verjetno zato, ker o tem sindromu nič ne vejo. Po mojih izkušnjah nekateri res imajo ta sindrom, ja pe velik problem, da se ga ugotavlja zgolj samoplačniško, v praksi to pomeni, da je kriterij postavljen tako nizko, da ga ugotovijo vsakemu - ker so potem starši zadovoljni ("Končno nekdo rzaume mojega otroka") in jim ni problem plačati. Prof. Kranjčeva bi si s svojim vplivom lahko prizadevala, da bi primeren presejalni preizkus delali v okviru sistematskih pregledov, ne pa da na privat inštitutu služi na račun nepoučenih staršev.
MajaZmaja
# 09.11.2018 ob 10:40
Vsakega, ki ni sposoben opravljati (osnovno)šolskega programa, se zavije v vato in dobi odločbo. Kup odločb, prilagoditve pouka njim (zakaj ne prilagodijo tudi nadarjenim?!) ... Kaj bo s temi ljudmi, ko bodo morali na trg dela? Bodo tudi tja prišli z odločbo, kjer bo pisalo, česa ne smejo delati, kako jih moraš pogledati, pozdraviti, jim osvetliti prostor, sodelavce poučiti, kako morajo biti oblečeni, da ga barva oz. model oblačil ne bo motil, kako glasno se lahko pogovarjajo itd.? Kdo bo zaposlil takega delavca? Če že osnovne šole niso mogli sfurati brez protekcije ...
Pri nas smo v razredu stalno imeli 1 - 3 neprilagojene sošolce. Divjake, pretepače, ponavljalce, skratka imenovali smo jih nevzgojenci, ki so dobivali motili pouk in dobivali podpise, ukore, cveke. Le-ti so bili ponavadi (naj)slabši učenci, ki so ponavljali razred ali celo šli iz šole. Danes imajo VSI poklic in so cenjeni delavci. Eden od njih je na obletnici komentiral, da bi danes 'ziher dobil odločbo,' takrat je pa v šoli ukor in še doma dve čez 'tazadnjo.' In da če bi dobil imel odločbo, bi danes 'gnil ves depresiven v svoji otroški sobi in se smilil samemu sebi, tako pa je vsaj kovinar s samostojnim življenjem in lekcijami, za katere bo poskrbel, da jih njegov otrok ne bo ponovil.' Njegov sin je sošolec moje nečakinje in vedenjski vzor celemu razredu.
NOPCBS
# 09.11.2018 ob 07:37
Nekatere nevrološke teorije po njenih besedah postavljajo tezo, da je branje v evolucijskem smislu relativno mlado opravilo, s katerim se ukvarjajo naši možgani. Možgani človeka se skozi evolucijo niso tako izpiljeno prilagodili na branje in pisanje, kot so se na primer na govor in hojo, ki sta mnogo starejša. "Del v možganih, ki ga uporabljamo za prepoznavo črk, temu sprva ni bil namenjen, saj je služil prepoznavi obrazov, z nevronsko reciklažo, kot se reče v nevrologiji, smo ga potem prekvalificirali, da nam je pomagal pri prepoznavi zapisanih črk," je pojasnila.

ja pol pa najbolje da nic vec ne uporabljamo crk, pa gremo nazaj v jame?
niti pod razno, da bi raje imeli nek pozitiven selekcijski pritisk

kdor se znajde naj ima barvna ocala, ce ne, pa ne..

itak se da pa v digitalni dobi enostavno spremenit barvo bralnega ozadja na zaslonu
vedno vec ljudi se uci ali "uci" iz Youtuba
astro
# 09.11.2018 ob 17:54
Sindrom z današnjega naslova je res velik problem za otroka in starše in vsaka pomoč je na mestu.
Res je pa tudi, da ima današnji učitelj/ica več dela s problematiko otrok kot s poukom. Prvi razred ene od ljubljanskih šol: par Kitajčkov, par Makedončkov, par Kosovčkov,par Bosančkov, četrtina sposobnih za drugi razred in več, četrtina še za v vrtec, prehranske motnje skoraj vsak drugi, štirje vedenjske težave še iz vrtca, cel kup alergij.....
...in zdaj naj se posveča vsakemu posebej po celo uro? Dajte no mir, lepo prosim!
Radoveden
# 09.11.2018 ob 11:59
@Magor in rush,
lačen sitega ne razume.

Najlažje je obsojat druge na pamet, če nimaš pojma o čem govoriš. Sistem se bo že stabiliziral in o tem kaj nek učitelj zmore in kaj ne zmore, bo presodil sistem. Dejstvo pa je, da me baš boli kako je bilo včasih. Kako pa je bilo še pred tem? In pred tem?

Zakaj enostavno ne pretepamo več žena doma in jih zapiramo v kuhinje in jih zažigamo na grmadah in zakaj nimamo sužnjev in zakaj imajo volilno pravico, zakaj ne zasmehujemo panktrov.... pa saj je bilo čisto v redu takrat. Kaj je bilo treba sploh kaj spreminjati?

Taki ljudje so tudi takrat bili proti spremembam in govorili kako se bo svet podrl, če se bo kaj spremenilo.

Če priznavamo da tisto včasih ni bilo korektno, potem ni bilo. To je dejstvo in zdaj gremo naprej korektno.

Ne, moj otrok nima odločbe. Imam to srečo, da mu nič ne fali, da ni tarča drugih pametnjakovičev, ki bi mu tupili naj se sam znajde kot da je sam kaj kriv.
KojotFranci
# 10.11.2018 ob 09:31
Dragi novinarji: kaj pa če bi prebrali vsaj Wikipedio: https://en.wikipedia.org/wiki/Irlen_synd
rome#Scientific_repudiation

BMJ je verjetno že preveč? "So called scotopic sensitivity syndrome, or Irlen syndrome, is being promoted to patients who are then sold products to improve their reading speed-but they have no published evidence of efficacy, says Gwyn Samuel Williams"
https://search.proquest.com/docview/1777
755994?pq-origsite=gscholar

Tako pa delate zastonj reklamo nekemu Irlen inštitutu, ki prodaja drage izdelke in storitve?

Edino prav, da RIC ne tiska v barvnih odtenkih, kot bi jih želel vsak posameznik.

Prebral sem link, ki ga predlagaš. Avtorica je specialistka za oči (oftalmologinja), ne specialistka za možganske motnje, kar ta sindrom v resnici je. Članek je napisan nestrokovno oz. preozko - s stališča oftalmologije, ki seveda ne more podati razlage za motnjo, ki ima vzrok v možganih, oči pa so popolnoma zdrave. Verjamem, da ta sindrom in učinkovita pomoč res potrebuje dodatne raziskave za zanesljivo potrditev in da so na tem inštitutu pohiteli in naredili biznis. Toda po drugi strani tole z barvnimi listi res deluje. Na naši šoli to nekaterim (ne vsem) dijakom z odločbami za bralne motnje res pomaga in jim teste in drug učni material tiskamo na barvne liste (malenkostno dodatno delo, njim pa to po njihovih besedah bistveno olajša branje).
KojotFranci
# 10.11.2018 ob 09:12
Tisti, ki ste proti olajšavam za tiste, ki imajo res kakega od sindromov otežkočenega branja, ne pomislite, da je med temi mladimi tudi veliko sicer zelo bistrih in sposobnih, ki se zaradi ene same težave težko in manj uspešno prebijejo skozi šolski sistem. In tako smo kot majhna družba lahko ob marsikaterega zelo sposobnega strokovnjaka, ki bi lahko z dodano vrednostjo svojemu delu več tisočkratno povrnil stroške za delo strokovnjaka za te sindrome in tiste špegle in par folij. Če že empatijo pustimo ob strani in gledano na stvar z ekonomskega stališča. Popolnoma jasno je, da je treba poskrbeti, da lahko vsak mlad človek v polnosti razvije svoje potenciale. Lenega brcniti v rit, tistim s specifičnimi težavami pa olajšati delo.
kislec
# 09.11.2018 ob 20:06
Kot prvo bi morali o tem sindromu podučiti vse dohtarje (seveda sploh vse pediatre) - ne pa da po 20-30 letih večina sploh še ni slišala za to (razen tistih, ki se sami "spletno" sproti izobražujejo.

PS Mimogrede - naj ena neodvisna institucija (magari računsko sodišče) podreza v nedotakljivi sistem obnavljanja zdravniških licenc!
Zdravniška zbornica samo komercialno fura vsemogoče seminarje. Pri tem sploh ni pomembna tema seminarja, ampak število točk. (Lahko si rentgenolog, pa ti dovolj točk iz seminarjev iz okulistike ali derme zagotovi podaljšanje licence).
Ker gre za odrasle osebe, se seveda niti ne preverja "fizična prisotnost", ampak zadošča plačan račun za seminar.
firtoh
# 09.11.2018 ob 12:32
Grešnica
Če se z menoj ne strinjaš, me ne rabiš zmerjati s plačancem(čigavim?)
Samo postavil sem normalno vprašanje.Kako prideš do mature, če imaš hude težave s percepcijo?Predvsem pa,kako boš programiral
Bivši uporabnik
# 09.11.2018 ob 12:32
V solski ucilnici se takim otrokom lahko postavijo prilagojene sitacije v katerih bo dal najboljsi rezultat od sebe. V realnem zivljenju zal tne bo tako. Si zamislite, da bi v sluzbi zahteval, da se vsi dokumenti taki osebi dostavijo na zelenem papirju ali pa kaj bo, ko se sbo srecal z navodilom za delavni stroj.
Tako pridemo do situacije, ko smo nekomu dali "potrdilo, da zmore in je prisel v cilj solanja" v relanem svetu pa se ne bo znasel (kljub temu da bo imel listek "opravil" )
Ljubinica
# 09.11.2018 ob 12:01
themetun

# 09.11.2018 ob 11:32
Članek o skotopičnem sindromu, komentatorji pa pljuvajo po šolstvu - verjetno zato, ker o tem sindromu nič ne vejo.
-------------------------------------
Članek je res o sindromu, ampak je hkrati poudarek tudi na nefleksibilnosti našega šolskega sistema.
Ne glede na to, ali ima nekdo potrjen ta sindrom, ali ima odločbo ali ne, bi moralo biti vsakemu normalno čutečemu človeku, kaj šele učitelju, takoj jasno, da ima otrok, ki se mršči od bolečin vsakič, ko bere, neke težave, in mu samoiniciativno ponuditi pomoč oz. stopiti naproti (ker tudi človeku na berglah pridržiš vrata in odstopiš sedež na avtobusu).
Ljubinica
# 09.11.2018 ob 11:54
+2
rush1

# 09.11.2018 ob 11:12
Pa kaj vam ni jasno glede te Finske?? Mi mamo lahko identične šolske, davčne, zdravstvene,... sisteme, pa nikoli ne bomo na njihovi ravni. Če se jim hočemo vsaj približati, bomo morali najprej konkretno spremeniti svojo miselnost. Ste vi kdaj govorili s kakim Fincom?? Tam noben ne dvomi v njihovo državo, v njihov sodni sistem in ostale sisteme, nihče ne razmišlja o tem, kako bo državo pri davkih in dohodnini okrog prinesel. Zato pa so, tam kjer so. Pri nas pa so vsi pametnejši od vsakega, vsak se razume na vse in na koncu pristanemo tam, kjer smo.
------------------------------------------------

Se absolutno strinjam. In verjetno je prav zato našim odločevalcem (še naprej) v interesu, da vzgaja kup tekmovalnih depresivnežev, ki svojo žalost utapljajo v šoping centrih in se kreditirajo do konca življenja, da imajo na dvorišču vsaj nekaj, s čimer se lahko pohvalijo. Boljši avto od soseda.

Drugače pa samo debatiramo, nobene obsedenosti s Finsko :)
Grešnica
# 09.11.2018 ob 11:29
rush1:
Siol (13.02.2018):
"V tednu velikega stavkovnega vala smo primerjali tabele zaposlenih v posameznih plačnih podskupinah iz januarja 2016 in oktobra 2017. Opazili smo, da je v tem času za skoraj 1.700 naraslo število profesorjev na višjih strokovnih, srednjih in osnovnih šolah."
(glede rasti zaposlenih; tudi Finance so poročale, da jih je SMC-vlada v šolstvu zaposlila 3000)

Glede objektivnosti pa takole:...
Učenje je ZLASTI stvar stimulacije in v sproščenem, dinamičnem okolju imajo možgani veliko večjo sposobnost pomnjenja. Če teorije ne uporabljaš na praktičnih primerih, jo pozabiš.
Zakaj torej subjektivno dojemanje učnega procesa za maso učencev in staršev ni objektivna raziskava za naše Ministrstvo/za neko šolo? Za Fince je pa bila?

V gospodarstvu je zadovoljstvo strank ključ za preživetje podjetja in tudi za njegov razvoj, ali pa mi želiš dopovedati, da gospodinja ni kredibilna za oceno - če ji popravljen stroj zdaj deluje ali še vedno slabo - ker pač "naj čevlje sodi le kopitar" (=do bruhanja zguljena fraza slovenskih šolnikov!)?

Zakon celo narekuje, da ima ta gospodinja pravico do reklamacije, čeprav ona sama ni strojnik!
Zakaj pa privat šole in nekateri državni univerzitetni programi izvajajo blokovne in letne ankete? Ker znajo bolje rudariti po podatkih in interpretirati rezultate ter se tako bolje približati študentom?

Kdo pa je po tvoje objektiven za oceno stanja? Šolniki naj ocenjujejo sami sebe? Spolitizirano ministrstvo?

Vprašajmo se torej ZAKAJ UČITELJI IZGUBLJAJO SPOŠTOVANJE? Morda tudi zato, ker so vsemogočni krojilci usod in političnega enoumja, ker politika šolstva ignorira stanje in povratne informacije iz gospodarstva, pa morda tudi zaradi učiteljev samih, ki starše suvereno pokličejo na govorilne ure ob 10h dopoldne (ker so verjetno kar vsi starši prosti, sicer naj pa vzamejo dopust...).
aaa
# 13.11.2018 ob 06:57

rush1

Vsak drugi učenec ima neko odločbo o ne vem kakšnem primanjkljaju, pa takšne in drugačne prilagoditve. Učitelj pa ure in ure časa porabi za pisanje teh individualiziranih programov za vsakega poseb


Res bogi učitelji, da morajo, če slučajno niso na počitnicah ali pa na štrajku, celo nekaj delati.
ozi
# 12.11.2018 ob 20:19
tole s pretiranim številom odločb nima nobene veze. pretirano število odločb je plod izkoriščanja sociale in psihopatov staršev. omenjena motnja je slabo poznana in ne vidim razloga zakaj se ne bi smelo pomagat takim ljudem? a tehnologija je dobra samo za podebiljat ali tudi za pomagat? da se pa vsepovprek izkorišča ter da je to 1x1, pa nima veze s tem člankom.
petert99
# 11.11.2018 ob 17:41
@Kislec: lahko da njima pomaga. Lahko bi jima pomagalo tudi to, da bi jedla borovnice, poslušala rock & roll, meditirala, igrala tenis, surfala po MMC, šla na magnetno resonanco.... Tudi placebo zelo pomaga.

Vesel sem zanju. Res.

Ampak nič od tega ni znanstveni dokaz.

Študije, ki ti jih citiram, naredijo analizo veliko večjega števila otrok. In ne pokažejo pozitivnega vpliva.

In zato je neetično promovirati tovrstne metode na javni televiziji. Vsak posameznik pa lahko seveda uporablja karkoli želi.
kislec
# 11.11.2018 ob 14:17
Peter, očitno je napaka v tem, da Jaša in Dominik (preberi v članku) nista prebrala tega, kar navajaš ( da ni dokazano!!??) - če bi, jima barvne folije ne bi nucale, ker ne bi verjela svojim očem oz. možganom, temveč nekim znanstvenikom...

PS Ali se vračamo v srednji vek, ko "znanstveniki" ob vprašanju, koliko seskov ima krava, niso pogledali krave, ampak v knjige : kaj je o tem napisal Aristotel!!!
petert99
# 10.11.2018 ob 21:45
Pa še p.s. https://sciencebasedmedicine.org/irlen-syndrome/

A quarter of a century later evidence is still lacking, and what evidence we do have that is reasonably rigorous is negative.

The most parsimonious interpretation is that Irlen syndrome is not real. The label is being applied to a heterogeneous group of patient who have many other conditions. Colored lens therapy does not appear to work.

In my opinion, given that this is the status of Irlen syndrome after 25 years it is unethical to continue to promote and offer this as a treatment. The burden rests heavily on proponents to conduct large rigorous studies if they wish to persist in their claims, and then to abide by the results of those studies.
petert99
# 10.11.2018 ob 21:43
Se opravičujem, če izpade, kot da napadam starše ali otroke. Nikakor ne.

Napadam inštitut,ki služi od teh staršev. In pa novinarja, ki ne preveri osnovnih dejstev in šimfa RIC pa še koga ter povsem nekritično povzema prcej nedokazane trditve Irlen inštituta.

Ker to, da barvni filtri delujejo, pač ni dokazano.

"On balance, systematic reviews to date indicate that there is not yet a reliable evidence base on which to recommend coloured overlays or lenses for the alleviation of reading difficulty or discomfort." ter "The use of coloured overlays and lenses for reading difficulty is controversial" in "coloured filters should not be recommended for this purpose"
(Suttle et al., 2018)
Glej tudi Kuster et al., 2018:
kislec
# 10.11.2018 ob 10:25
" Edino prav, da RIC ne tiska v barvnih odtenkih, kot bi jih želel vsak posameznik."

Peter, napisal si tako, kot da bi to bila modna muha - preberi si še, kaj je napisal kojot iz dejanske
šolske prakse.

Mimogrede - ali se je tako težko /preden se z vsemi kanoni udari po domnevnih simulantih in bleferjih/ - poskusiti postaviti v kožo takega (ali pa njegovih staršev) ?
petert99
# 09.11.2018 ob 22:41
Dragi novinarji: kaj pa če bi prebrali vsaj Wikipedio: https://en.wikipedia.org/wiki/Irlen_synd
rome#Scientific_repudiation

BMJ je verjetno že preveč? "So called scotopic sensitivity syndrome, or Irlen syndrome, is being promoted to patients who are then sold products to improve their reading speed-but they have no published evidence of efficacy, says Gwyn Samuel Williams"
https://search.proquest.com/docview/1777
755994?pq-origsite=gscholar

Tako pa delate zastonj reklamo nekemu Irlen inštitutu, ki prodaja drage izdelke in storitve?

Edino prav, da RIC ne tiska v barvnih odtenkih, kot bi jih želel vsak posameznik.
Ljubinica
# 09.11.2018 ob 16:47
Repec

# 09.11.2018 ob 12:24
Vse lepo in prav... Samo da ne pridemo do tega, da bodo za enake moznosti postavili kvote, ker tako prides do situacije, ko bos na operaciski, operirla te pa bo manj sosben kirurg, ki je dobil diplomo zato, da se je zagotovila kvota.
------------------------------------------

Zelo slabo poznaš človški razvoj in psihologijo.
Vsaka veščina potrebuje svoj čas, da se usvoji, prav tako vsak posameznik potrebuje svoj čas, da jo usvoji, eni prej, drugi kasneje, predvsem pa vsak slej ko prej najde način, ki mu pomaga, da neko veščino lažje usvoji.
Že če vprašaš povsem "normalne" učence, ti bo vsak povedal, na kakšen način se uči, kateri način mu je lažji in bližji. Le redki ga odkrijejo že v osnovni šoli, nekateri šele na fakulteti.Eni imajo fotografski spomin, eni faktografski, nekateri so vizualni tip, drugi kinestetični, tretji auditivni in v času razvoja posegajo po učnih strategijah v skladu s temi lastnimi posebnostmi.

Nadalje - večina ljudi si izbere svoj poklic ne samo v skladu s svojimi interesi, ampak podzavestno tudi v skladu s svojimi sposobnostmi. Nek dislektik si ne bo izbral poklica tv voditelja poročil, pa ne zato, ker mu ta poklic ne bi bil všeč, ampak ker podzavestno ve, da bi ob njem trpel in se sramotil. Izbral si bo poklic, kjer nima veliko stika z branjem besedil, kolikor pa bo že imel stika z branjem, do zrelega obdobja vsak dislektik že razvije določene tehnike in strategije, da čim bolj zminimalizira svoj primanjkljaj. Dokaz za to sta Gojc in Rac - oba super igralca in oba huda dislektika.
Ne vem, zakaj bi bilo eno gledališče prikrajšano, če bi jima morala besedila stiskati na barvni papir. Strošek je zanemarljiv, saj kot super in priljubljena igralca pomenita dodano vrednost in privabljata več obiskovalcev, kar prinaša večji zaslužek.
ANUŠKA
# 09.11.2018 ob 13:07
V solski ucilnici se takim otrokom lahko postavijo prilagojene sitacije v katerih bo dal najboljsi rezultat od sebe. V realnem zivljenju zal tne bo tako. Si zamislite, da bi v sluzbi zahteval, da se vsi dokumenti taki osebi dostavijo na zelenem papirju ali pa kaj bo, ko se sbo srecal z navodilom za delavni stroj.

Repec, grozno razmišljanje. Za brezvezne malenkosti se takoj da nekaj urediti, za tole pa se ne bi dalo v podjetju najti rešitve, a ne? Podjetje, ki stavi na svoje delavce, ki ve, da je delavec zelo pomemben, bo upoštevalo delavčevo idejo, od vsakega iskalo talente. Govorim o podjetjih, ki so odgovorna, prijazna itd.
ANUŠKA
# 09.11.2018 ob 13:04
Grešnica in ljubinica, zelo dobro napisano!
Bivši uporabnik
# 09.11.2018 ob 12:24
Vse lepo in prav... Samo da ne pridemo do tega, da bodo za enake moznosti postavili kvote, ker tako prides do situacije, ko bos na operaciski, operirla te pa bo manj sosben kirurg, ki je dobil diplomo zato, da se je zagotovila kvota.
Radoveden
# 09.11.2018 ob 11:48
In tako nastanejo internetni dohtarji, dragi moji, ko še šolani zdravniki ne vedo kaj ti je in iščeš informacije povsod, ti "bogovi v belem" pa ti vračajo s cinizmom.

Sem in tja pa se najde kak izobražen (ne samo šolan) in vedoželjan dohtar, ki je kaj o čem prebral tudi izven šolskih klopi. In lejga zlomka, malo manj vzvišenosti "češ pojedel sem vso znanje tega sveta" in malo več radovednosti in rešitve so tu. In veliko tega obstaja na internetu. Konkretno vključujoč tale članek.
malikaliber
# 09.11.2018 ob 11:21
MajaZmaja

Delno se strinjam s tabo!
A pri skotopičnem sindromu pa ne gre za potuho ali zavijanje v vato kot praviš! Pri skotopičnem sindromu gre za nevralno optični problem o katerem se v mojih in tvojih časih šolanha ni še nič vedelo, čeprav so ga nekateri že imeli. Svet in medicina napredujejo in tako se je začelo odkrivat tudi, da obstajojo ljudje s to teževo, tako kot daljnovidni in krotkovidni ljudje,... da ne nadaljujem z naštevanjem. Američani so pa najnaprednejši pri spoznavanju tega sindroma!
Naprej se mal pouči pol pa kritiziraj!
Kazalo