Izbor zabava
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.9 od 182 glasov Ocenite to novico!
Ana Roš na planini Medrje nad Tolminom, od koder Hiša Franko dobiva sir. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Skoraj 20-članska ekipa v kuhinji je mednarodna - Slovenec je samo eden. Foto: Reuters
Z junijskega menija - medved z jagodičevjem, prekajeno postrvjo in medom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ana Roš ob razglasitvi s svojo sous-chefinjo, Američanko Emily Warde-Harris (levo) in partnerjem Valterjem Kramarjem (skrajno desno). Foto: Instagram
       Prebirala sem lestvico 50 Best naprej in nazaj in, iskreno, katero koli višje mesto od 48. bi bilo narobe.       
 O uvrstitvi na rep lestvice 50 Best
Vseh 50 kuharskih mojstrov, ki načeluje najboljšim restavracijam sveta. Ana Roš je v sredini - in edina ženska, ki samostojno vodi kuhinjo. Foto: Reuters
Hiša Franko je bila svojčas priljubljena podeželska gostilna pod taktirko Valterjevega očeta Franka, pod Ano pa je postala svetovna gastronomska destinacija. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Tudi jaz sem glasovala za 50 Best in med svojih deset nisem dala nobene ženske. Ker, navsezadnje, ko ti ješ, te spol kuharja ne zanima, zanima te izkušnja, ki si jo doživel.       
 O odsotnosti žensk na seznamu 50 Best
Roševa na vrtu za Hišo Franko, kjer gojijo najrazličnejša zelišča, ključna za Anino kuhinjo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Ravioli s cvetačo, redukcijo škampa in telečjimi jetri. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Za Ano Roš stoji ekipa 40 ljudi, ki dela v kuhinji do 12 ur na dan in dela trdo, da ni razlike, ali jim gledam pod prste ali ne. Če sem v restavraciji in vam lahko stisnem v roko, toliko bolje, ampak to ne sme spremeniti vaše izkušnje v restavraciji.       
Vsakotedenski sestanek ekipe. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Meni se v hiši spreminja sezonsko, pri tem, da tu ne gre zgolj za letne čase, ampak tudi glede na to, kaj je v tistem mesecu na voljo na okoliških travnikih in v gozdovih. Foto: Reuters
       Mislim, da v večini slovenskih restavracij zmanjka ta navezava – biti ponosen na prostor, iz katerega prihajaš, in ga jemati kot navdih za tvoje delo.       
 O razliki med Hišo Franko in drugimi slovenskimi restavracijami
Valter Kramar v svoji sirni kleti, kjer stara tolminski sir s planin in fermentira albuminsko skuto. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Najnovejša jed na meniju - marelica s fermentirano albuminsko skuto in koktajlom iz vodke, čilija in mareličnega soka. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       V taki hiši moraš delati - fizično sicer ne delaš več kot drugje, moraš pa delati bolj predano. Kar pomeni, da si pod stalnim pritiskom, tega pritiska pa Slovenci ne prenesemo. Hitro obupamo, hitro smo prizadeti, hitro užaljeni … Imamo močan ego trip in želimo biti v središču pozornosti, v gostinstvu pa je v središču pozornosti gost.       
 O proti pritiskom neodpornih Slovencih
Roševa je lani dala kar 515 intervjujev. Foto: Hiša Franko
Jadranski škamp in češnje, kamilica, bovška ovčja skuta. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Komplimentov ne slišim več, slišim samo kritiko. Zdi se mi, da je to pomembno in konstruktivno.       
Hiša Franko je tudi to poletje polna skoraj do zadnje mize. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Poleg kuhinje, gostovanj in intervjujev Roševa to poletje piše še avtobiografsko kuharsko knjigo za ameriško založbo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Težko, ker ne moreš zapreti vrat ter reči: Tu se konča profesionalno in začenja osebno, ampak se ta dva svetova nehote prepletata in potem na koncu ni več osebnega, je samo še profesionalno.       
 O usklajevanju posla in zakona
Kuhinja Roševe je kljub avantgardnosti trdno zasidrana v lokalno okolje in surovino. Na sliki Anin oče Bojan Roš med lovom. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Hiša Franko leži v prelepi dolini Soče, ki presune vse tuje obiskovalce. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Ko Michelina in 50 Best ni, so pričakovanja nižja in goste razveseli vse. Ko pa si enkrat na teh lestvicah in imaš več zvezdic, pa napake niso več odpustljive.       
 O tem, kako s 50 Best ni več prostora za napake
Valter in Ana sta s Hišo Franko ustvarila skoraj neverjetno zgodbo o uspehu. Foto: AP
"Poližite prste" - kozliček in rakovica. Ana izjemno rada kombinira morske in mesne surovine. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Biti zvezda pa je, na neki način, biti Avicii ali Anthony Bourdain - zelo blizu tega si, da greš v hotelsko sobo in se obesiš.       
 O bremenu zvezdništva
Roševa s svojim nabiralcem in gobarjem, Miho Rustjo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Mislim, da je zgodba Hiše Franko v tem trenutku izjemna izhodišča točka za tiste, ki postavljajo turistično strategijo Slovenije. V pisanje strategije bi morali biti vključeni akterji. Ni teorije brez prakse! Kuj vroče železo, dokler je vroče, ker če se bo shladilo, boš tolkel po železu, ki se ne bo premaknilo niti za milimeter.       
Idilično okolje Hiše Franko. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Hiša ima svoj čar tudi v svoji sproščenosti - na sliki družinski pes Princ. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Postrv, sirotka, pražen mak, rdeča pesa v kisu tonke, divja vodna kreša. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Dodaj v

Ana Roš: Slovenci smo premalo ambiciozni in predani delu

Hiša Franko pristala na 48. mestu najboljših restavracij sveta
27. junij 2018 ob 07:19
Kobarid - MMC RTV SLO

Hiša Franko, dan po tem, ko se je ekipa z Ano Roš in Valterjem Kramarjem na čelu vrnila iz Bilbaa, kjer se je kobariška kulinarična institucija prvič uvrstila med 50 najboljših restavracij sveta.

Med osebjem ni čutiti nobene evforije, nasprotno – zaznati je več stresa kot v preteklosti. Uvrstitev na seznam 50 najboljših restavracij sveta je za kuharje izjemna čast, a pritiski, ki jih lestvica prinese, so ogromni. In zgovoren je podatek, da je Hiša Franko edina restavracija med 50-imi, v kateri kuhinjo vodi ženska.

Hiša Franko je vedno veljala za vrhunsko restavracijo, a med vrhunskimi restavracijami je izstopala po edinstvenem, domačem in sproščenem ozračju, ki veje iz vsakega kotička – iz koša na igrišču pred hišo, kjer se med obedovanjem gostov igra Anin sin Svit, s travnika, na katerem dela kolesa njena hčerka Eva Klara, iz sosednje hiše, kjer je nastanjeno osebje in se smeh razlega še pozno v noč.

Po restavraciji, v kateri meni stane 150 evrov (brez vina), se okoli nog gostov smukata družinski pes Princ in mačka Berta, izjemno povezano osebje pa poplesujoč pripravlja mize na pokriti terasi ob glasnih zvokih jugoslovanske poskočnice "Dečko, 'ajde oladi".

Brez prostora za napake
Občutek popolne sproščenosti je hipen – ko nastopi čas postrežbe, ni več prostora za napake. Osebje – mednarodna, izrazito mlada ekipa pod vodstvom Američanke Emily Walden Harris – deluje kot dobro utečen stroj. Šibkih členov si Ana na tej točki ne more več privoščiti, tako veliko je na kocki, ko enkrat veljaš za restavracijo, ki jo največji tuji kuharski mojstri postavljajo na sam vrh seznama, kje si najbolj želijo jesti.

Norija se je začela z Netflixovo Chef's Table maja 2016, se nadaljevala lani z Aninim naslovom najboljše kuharske mojstrice na svetu in traja še danes, saj zanimanje tujih medijev za "kulinarični čudež pri Kobaridu" kar ne pojenja.

Roševa, sicer po izobrazbi diplomirana diplomatka in nikdar šolana kuharica, se s pritiski spopada z mešanimi rezultati. Na dober dan bo s svojim kolumbijskim sous-chefom Leonardom in Švicarko Andreo sestavljala nov meni, ležeč na travniku pod košato lipo, na slab dan bo pretekla 10 dodatnih kilometrov do Nadiže in nazaj, da bi tako vsaj približno zdržala do konca dneva, ne da bi se psihično sesula.

Brutalen tempo
Njen tempo je brutalen – tisti dan je po najinem pogovoru peljala Svita na tekaško tekmo, pripravljala tri nove krožnike, zvečer je še do 23. ure stregla 13-hodni meni perujskemu novinarju, ob 2. uri ponoči se je že vozila do beneškega letališča, od koder je poletela proti Siciliji.

Med letenjem je simultano odgovarjala na še 250. intervju letos (lani jih je dala skupno 515, poletov pa je imela 150!) in napisala eno poglavje knjige, ki jo bodo drugo leto izdali Američani.

Kako zmore? Kdo bi vedel. Precej vpogleda v to pa dajejo njeni spodnji, skrajno iskreni odgovori, tudi taki, ki razkrivajo, kako blizu so vrhunski kuharji na Anini ravni, da končajo kot Anthony Bourdain.


Ko ste z ekipo odpotovali v Bilbao, ste že vedeli, da boste med 50-imi najboljšimi, niste pa vedeli, kako visoko. Vem, da ste ambiciozni, tako da, iskreno, ste bili vsaj za hipec razočarani, ko so razglasili, da ste na 48. mestu?
Res iskreno? Ko se je začelo odštevanje, sem odložila torbico na tla in rdeči šal, ki so nam ga dali, Emily pa me je dregnila, da sem prehitra. Res si nisem želela biti 50., ampak sem si mislila, da bomo, ker so okoli mene sedeli taki kuharski velikani, da je za nas vse priti med 50 velikanski uspeh. In potem so na 49. mestu prebrali Nahm Davida Thompsona, ki je moj idol … Moj Bog. Videli ste fotografijo mojega in Emilyjinega izraza, ko so prebrali naše ime – to je izraz čiste sreče in osuplosti. Niti sence razočaranja. Mislim, da ko delaš in živiš v tako odročnem kraju, kot je Kobarid, ne more biti drugače, kot da se tako iskreno veseliš. Biti med takimi velikani svetovne gastronomije … pozneje sem prebirala lestvico naprej in nazaj in, iskreno, katero koli višje mesto bi bilo narobe. Bilo bi prehitro in prevelik skok naprej. Ker sem kritična do drugih, ampak najbolj pa do sama sebe, vem, da bomo morali trdo delati, da bomo to mesto upravičili in ga ne izgubili, in še bolj trdo delati, če bomo hoteli drugo leto kako mesto pridobiti. Mislim, da je 48. mesto tudi super položaj, ker daje možnost za napredek. Če bi pristali na 30. mestu, bi lahko zlezli samo nazaj, tako pa imamo možnosti za še kak korak naprej. Poleg tega pa smo od lani napredovali za 21 mest, kar je tretji ali četrti najvišji skok – kako se tega ne bi veselili?

Pred leti ste v enem intervjuju dejali, da je v bistvu bolje kuhati v državi brez Michelinovih zvezdic, ker je manj pritiskov in več svobode. Priti na lestvico 50 Best je večji pritisk od zvezdic.
To je nedvomno večji pritisk. Na dan, ko sem se vrnila domov, smo končali servis, nato sem vso ekipo v kuhinji in strežbi posedla v jedilnici, jim iskreno čestitala, ker je to nagrada za celo ekipo, jim rekla, da upam, da so se tistega torka veselili, žurirali, odpirali šampanjce, takoj za tem pa sem jim rekla: Jutri je nov dan in želim, da smo boljši.

In kako je ekipa to navodilo sprejela? Ta teden sem dobila pri njih občutek, da so pod večjim pritiskom.
V bistvu se mi zdi, da smo edina ekipa med 50-imi, ki je ob vstopu med najboljše rekla "A!" in stopila korak naprej. Jaz bi si po eni strani želela, da bi se morda bolj veselili – saj se veselijo, ampak se tudi zavedajo, da je jutri nov dan. Evforije ni, to je res. Mi smo dali skozi Chef's Table (2016), naziv najboljše kuharske mojstrice na svetu (2017), vsi so videli mojo izčrpanost lanskega leta, ko sem sedela na 515. intervjuju in razmišljala, da je to kar veliko, tako da mislim, da je to 48. mesto zanje samo potrditev, da dobro delajo in da se zavedajo, da moramo biti še boljši, če si želimo to obdržati.

Hiša Franko je edina restavracija med 50 najboljšimi na svetu, kjer kuhinjo vodi ženska. Po razglasitvi je bil v Eaterju objavljen skrajno kritičen članek, ki je popolnoma raztrgal "diskriminatoren", "moško dominiran" seznam in se spraševal, kako je mogoče biti v letu gibanja #MeToo tako brez posluha. Članek je sicer napisal moški. Kako gledate na to opazno pomanjkanje ženskih kuharic na vrhu?
Ampak, poglejte, ekipa 50 Best tega ne more spremeniti! Ker 1.200 glasovalcev iskreno glasuje za najboljših deset obedovalnih izkušenj, ki so jih imeli v zadnjih 18 mesecih. In, brez zamere, tudi jaz sem glasovala in med deset nisem dala nobene ženske. Ker, navsezadnje, tebe kot gosta spol kuharja ne zanima, zanima te izkušnja, ki si jo doživel. In prepričana sem, da nobeden od teh 1.200 glasovalcev ob oddaji glasu ne razmišlja, ali je zanj kuhala ženska ali moški. Mislim, da je celo tak članek kot ta v Eaterju diskriminatoren. Ker želi ustvariti klub, ki ne obstaja in ne more obstajati. Kuhar nima spola. Mislim, da se ekipa 50 Best tega zaveda – več kot polovica glasovalcev je žensk, kar pomeni, da počnejo vse, da ne bi bili diskriminatorni. In še nekaj – na dan razglasitve smo imeli sestanek ekipe 50 Best s sedmimi najboljšimi kuharicami – Claire Smyth (letos najboljša kuharska mojstrica na svetu, op. a.), Elena Arzak, Pia Martinez, Kamilla Seidler … samo Dominique Crenn ni bilo, ker je bila užaljena, ker ni prišla med 50. Ekipa 50 Best je želela vedeti, ali naj obdržijo kategorijo najboljše ženske kuharice ali ne, in vse smo se strinjale, da naj jo, ker te nagrade ne vidimo kot diskriminacijo, ampak smo hvaležne, da nam dajo platformo, da govorimo o svojem delu. Nato so sklenili, da kategorijo obdržijo, dokler ena od nas ne bo zmagala na lestvici 50 Best. In na koncu smo si vse dale roke in se spodbudile, da bomo trdo delale za to. Ne moreš pa ti glasovalca, ki glasuje anonimno, prisiliti, da glasuje za nekaj, kar dejansko ni tako. Odstotek žensk v gastronomiji je nizek, odstotek nadarjenih pa je verjetno enak odstotku nadarjenih moških kuharjev. Kar pomeni, da je možnost, da je na lestvici več žensk, lahko samo prisilna. Ti pa ne moreš glasovalca prisiliti, da glasuje nekaj, česar ne verjame. Govor mora biti samo o kakovosti restavracije, obeda in strežbe.

Kako pa komentirate prvo mesto Osterie Francescane, glede na to, da se je šušljalo, da bi lahko bil letos prvi Gaggan iz Bangkoka, ki ste ga favorizirali tudi vi …
Sem dobra prijateljica z Massimom in Laro, mislim, da gre pri Francescani za super zgodbo in da ta hip na vrhu ne bi moglo biti boljšega, razlog pa je ta, da najboljši ne more biti več samo kuhar, ampak mora biti velik ideolog in zgled vsem drugim. In dokler se Rene Redzepi ne vrne (nova Noma se letos še ni kvalificirala za ocenjevanje, op. a.) in se kakšen nov ne rodi, v bistvu večjega ideologa v tem trenutku ni.

Kaj pa, če primerjamo Francescano s Hišo Franko – kje je ta napredek, ki bi vas lahko približal vrhu?
Mi imamo veliko gostov, ki jedo en dan v Francescani v Modeni, naslednji dan pa pri nas. Veliko jih reče, da jim je bila izkušnja pri nas precej bolj všeč in da jim je bila hrana boljša. Ampak restavracija je kompleksna izkušnja – tu ne gre samo za hrano. Skratka, prostora za napredek je veliko ali pa malo, odvisno od tega, kaj razumeš pod "vrhunska restavracija". Mi si še vedno želimo vzdrževati kondicijo neke podeželske restavracije, kjer se človek počuti dobro, kjer se lahko sprosti in je vse skupaj malo manj zateglo, kar sicer za Michelin verjetno ni najbolj primerno, čeprav tudi oni počasi spreminjajo standarde. Jaz vidim za nas resnično še veliko prostora za napredek – ampak počasi.

Kaj pa menite, kje je največja razlika med vami in drugimi slovenskimi vrhunskimi restavracijami? Zakaj ste vi zraven, druge slovenske restavracije pa ne? Ne govorim tu samo o seznamu 50 Best, ampak tudi o svetovnih kulinaričnih simpozijih, združbah ipd. Da vprašam drugače – kolikšen del vašega uspeha na svetovnem odru predstavlja vaša kuhinja/zgodba in koliko mreženje?
Mislim, da se je uspeh Hiše Franko zgodil brez vsakršnega mreženja, mislim, da je najpomembnejša hrana in morda tudi zgodba – zgodba, ki je vezana na določeno ozemlje in je iskrena. Kar pomeni, da ko ješ v Hiši Franko, lahko zapreš oči in popolnoma razumeš prostor, v katerem Hiša stoji. Pa morda tudi drugačnost zgodbe – včeraj je norveški novinar, ki me je intervjuval, na koncu dejal, da je to prostor, ki ni podoben nobenemu drugemu. Tako samosvoj, s tako samosvojo zgodbo in s tako drugačno hrano. Mislim, da v večini slovenskih restavracij zmanjka ta navezava – biti ponosen na prostor, iz katerega prihajaš, in ga jemati kot navdih za svoje delo. Ker vrhunskih kuharjev je na svetu ogromno. In vrhunskih tehnik je ogromno. Mi imamo samo v svoji kuhinji najmanj štiri kuharje, ki so šli skozi najboljše kuhinje sveta – dva sta delala dolgo v Nomi, dve sta bili dolgo v Maemu, ena dolgo v Alinei … in večina od njih je našla ta prostor kot idealen prostor za to, da ostanejo dlje, ker se jim je zdela kuhinja tako zanimiva in tako drugačna. Mreženje postane pomembno malo pozneje, a mislim, da ne moreš mrežiti brez neke substance. Je pa mreženje, jasno, tudi zelo pomembno. Brez tega ni uspeha. Osteria Francescana ima zaposlenih šest ljudi, plus zunanje sodelavce, ki skrbijo samo za mreženje.

Ko gledamo seznam 50 Best, beremo: Pariz, London, København, Bangkok, New York … Kobarid. Niste sicer edina podeželska restavracija na seznamu, a več kot pet takih ni. Če imaš restavracijo v velemestih, gostje že pridejo do tebe, Kobarid pa je še za mnoge Ljubljančane predaleč. Kako manevrirate med tem, da morate pritegniti goste, da pridejo v odročni kraj, hkrati pa je ravno ta odročnost in vaše okolje tisto, brez katerega verjetno Hiša Franko ne bi bila to, kar je?
Takole je – moja mama je vedno govorila - česar koli bi se Ana lotila, bi verjetno delala dobro. Kar pomeni, da če bi imela mestno restavracijo, bi tudi mestno restavracijo znala voditi dobro. Bila bi drugačna, ampak po mojem mnenju ravno tako zanimiva. Moja prva izjava po 50 Best je bila prav to, ko sem rekla, da smo v Kobaridu, v odročni dolini Soče, v Sloveniji, za katero večina sploh ne ve, kje je. Se lahko zato, prosim, veselimo 48. mesta, ker to ni New York, ni Pariz, ni København, ni Carigrad, kamor tako ali tako in prej ali slej potuješ. Mi smo morali ustvariti gastronomsko destinacijo. Mi ustvarjamo gastronomsko destinacijo, nismo pa gastronomska destinacija.

Lani ste imeli na krilih svojega naslova najboljše kuharske mojstrice 515 intervjujev – glede na vaš urnik, ki sem ga videla, se ne zdi, da bi zanimanje kaj upadalo, čepravste naslov najboljše aprila predali Claire Smyth …
Celo leto vzdržujemo zelo visoko kvoto. Praktično ni dneva, da ne bi imela intervjuja – včeraj dva, danes z vami … Moja asistentka mi skuša zdaj organizirati tako, da nimam več kot enega intervjuja na dan, ker dam toliko sebe v vsakega. Moji odgovori niso copy-paste iz včerajšnjega intervjuja, ampak skušam biti vsakič iskrena in izvirna, kar pomeni, da si na koncu intervjuja kar izčrpan.

Kako pa drugi slovenski kuharji sprejemajo vaš uspeh? Občutite kako dobro staro slovensko zavist na delu?
Iskreno – čutim je vedno manj. Zdelo se mi je, da je bilo pred leti, ko je Hiša Franko začela izstopati, veliko več zavisti in vprašanj, zakaj ravno mi. Jaz sem ostala zelo normalna in zasidrana v tla, in kdor me dobro pozna, ve, da trdo delam in se trudim, da bi svoji ekipi omogočala dobre delovne razmere, jih tudi slišim in poslušam in sem jim zgled kot nekdo, ki največ in najbolj trdo dela. In mislim, ko si tak in tvoja ekipa tebe čuti na tak način, potem težko zunanji ljudje, tudi kuharji, tebe dojemajo na drugačen način.

Na tej točki se je težko ogniti očitnemu – praktično popolni odsotnosti slovenskih kuharjev v vaši kuhinji. Tu imajo eno izmed najboljših restavracij sveta, finančno in z nastanitvijo je zanje dobro poskrbljeno, priložnosti za učenje in nabiranje izkušenj ogromno. Zakaj je v kuhinji samo en Slovenec?
Mitjo – tega enega in edinega Slovenca – je ena od novinark nedavno vprašala, zakaj je edini. In ta 20-letnik je tako iskreno dejal: Pa saj jaz poskušam prepričati vse svoje sošolce, naj se prijavijo, pa so preprosto premalo ambiciozni. Mislim, da je to kar najbolj iskren odgovor. Ker v taki hiši moraš delati – fizično sicer ne delaš več kot drugje, moraš pa delati bolj predano. Kar pomeni, da si pod stalnim pritiskom, z zavezanostjo h kakovosti, tega pritiska pa mislim, da Slovenci ne prenesemo, ker smo kar precej boemski in imamo radi "la bella vita". Pa niti ne italijanske bella vite, ampak avstrijsko, kjer imajo ogromno prostega časa, vikende na morju ali v hribih … Tega pa si, kadar delaš na tak način, kadar si gnan k uspehu, pač ne moreš privoščiti.

Ali ni ironično – ko smo bili v Jugoslaviji, smo se Slovenci vedno radi razglašali za "ta delavni narod" - danes pa imate vi v kuhinji precej več Balkancev kot Slovencev.
Res je – ta trenutek imamo v kuhinji štiri ali pet Hrvatov, tudi fant, zadolžen za sladice, je Hrvat, Dalmatinec. Tu imamo še dve Srbkinji, od tega je Tea priletela iz Beograda, nato pa prišla peš iz Ljubljane do Hiše Franko z nahrbtnikom in noži v njem, ker ji nismo odgovorili na njeno pisno prošnjo za staž. Z ekipo smo imeli ravno sestanek in zagledamo eno rdečo glavo, kako prihaja na parkirišče in vpraša – kje je šefica? Skušala sem se skriti, pa je prišla naravnost do mene in rekla: Prišla sem peš, niste odgovorili na mojo prošnjo, jaz bi rada delala za vas, v nahrbtniku imam kuharsko jakno in nože. In sem ji rekla – samo pojdi v kuhinjo. Tea je fantastičen kuhar, je pa predvsem deloholik in trdo dela, da bi kaj dosegla v življenju. In tega nam Slovencem zmanjka. Ker hitro obupamo, hitro smo prizadeti, hitro užaljeni … Imamo močan ego trip in želimo biti v središču pozornosti, v gostinstvu pa tega ni. V gostinstvu je v središču pozornosti gost.

Menite, da Slovenija oz. pristojne inštance dovolj izkoriščajo uspehe Hiše Franko? Vem, da ste bili v preteklosti precej kritični na to temo.
Začela jih je izkoriščati, nisem pa najbolj prepričana, če v pisarni lahko razumeš logiko in kolesje turizma in gastronomije. Danes je restavracija polna, ker ljudje gledajo Netflix. Danes je restavracija polna, ker sva z Valterjem verjela v svojo vizijo in garala in pripeljala Hišo Franko do zvezd. Zato je posledično polna marsikatera soba v Kobaridu in dolini, v Ljubljani, Brdih in na Bledu. Svet je nor na gastronomijo. Vsak dan neštetokrat slišim od gostov, da so prišli v Slovenijo, ker so videli Chef's Table in našo zgodbo in kako prelepa je Slovenija. A veliko od njih vidi Slovenijo samo za mizo Hiše Franko. Jutri bodo že v Modeni ali v Londonu. Bolj brezplačne promocije si težko zamislim, da bi obstajala. Koliko milijonov ljudi je videlo mojo epizodo Chef's Table? Takšna priložnost v življenju (tudi v življenju države) je samo ena. Sama sem človek akcije in rezultate hočem takoj. Zato bi se promocije države lotila na drugačen način, brez reklam in plačljivih oglasov; strategijo bi postavila na osnovi uspešnih zgodb in uspešnih ljudi. Njihovo delo je pravzaprav že promocija. Obstaja tudi natančen izračun: po kosilu, ki sem ga kuhala na Dunaju decembra, sem imela štiri celostranske intervjuje za največje avstrijske medije. Zakup tolikšnega oglasnega prostora bi stal približno 250.000 evrov. Enostavno, ne?

V strategiji trženja slovenskega turizma je izpostavljen cilj narediti Slovenijo za butično turistično destinacijo, pa tudi za kulinarično destinacijo. Kako priti do tega?
Mislim, da je zgodba Hiše Franko v tem trenutku izjemna izhodišča točka za tiste, ki postavljajo turistično strategijo Slovenije. V pisanje strategije bi morali biti vključeni akterji. Ni teorije brez prakse! Kuj vroče železo, dokler je vroče, ker če se bo shladilo, boš tolkel po železu, ki se ne bo premaknilo niti za milimeter, in je brez zveze zapravljati denar, ker bo prepozno. Mislim, da bi morali stopiti v akcijo takoj, danes in ta trenutek in izkoristiti vso medijsko pozornost in liste novinarjev, ki želijo priti v Kobarid in Slovenijo. Da okusijo ne samo Hiše Franko, ker mi vedno pošiljamo novinarje še na številne druge konce Slovenije. Ta lista novinarjev je dolga danes, jutri bo veliko krajša, čez dve leti pa nas bodo morda že pozabili. Tistih nekaj letalskih vozovnic je drobiž v primerjavi z denarjem, ki se bo plačeval novinarjem čez nekaj let.

Hiša Franko je vaš in Valterjev projekt – kako težko je usklajevati posel in zakon?
Težko. Sploh, če živiš v prostoru, v katerem tudi delaš (družina Kramar - Roš živi v stanovanju nad restavracijo, op. a.). Težko, ker ne moreš zapreti vrat in reči: Tu se konča profesionalno in začenja osebno, ampak se ta dva svetova nehote prepletata in potem na koncu ni več osebnega, je samo še profesionalno.

Tu je še en vidik – Hiša Franko je bila restavracija Valterjevega očeta. Zdaj ste zvezda restavracije vi. Za moškega, za nekoga, ki je ta hiša v bistvu njegova dediščina, tega morda ni najlažje požreti.
O, ja, mislim, da v tradicionalni družbi, kot je naša, je to velik moški problem. In mislim, da bi se moški morali bolj potruditi razumeti, da imajo ženske danes kariere - ne samo v naši industriji, ampak tudi v drugih poklicih. In čeprav smo ženske po naravi večopravilne in smo lahko hkrati uspešne v poslu, dobre mame in dobre gospodinje, a najpomembneje je, da ko ženska, ki toliko dela, ko stopi domov, naleti na toplo okolje. Beri: da najde doma potrditev za svoje delo. In v tradicionalnih družbah je to včasih zelo težko, zato ker še vedno gledamo na žensko kot na nekoga, ki je bolj potreben doma kot kjer koli drugje. Tako, da ja, v vsakdanjem življenju je to lahko velik problem.

Hiša Franko že kar nekaj let velja za vrhunsko restavracijo, ampak kako pa z nedavnimi uspehi videvate spremembo gostov? Ali postajajo zahtevnejši, so bolj pikolovski, se bolj vtikajo v meni – tudi glede na to, da imate pri vas veliko drobovine na meniju …?
Lani smo naredili celo strategijo glede teh novodobnih diet gostov, ki nam otežujejo delo, nas delajo na trenutke nore ter so tudi predmet ogromno napak, ki jih počnemo, in sporov med osebjem. Ker če bi dopustili, da gredo stvari svojo pot, bi ljudje upravičevali svoje brezglutenske in brezlaktozne diete, ne da bi bili zares bolni, ter nam pošiljali sezname sestavin, ki jih ne jedo. In potem se mi znajdemo na točki, ko ne vemo več, s čim naj kuhamo. Moje jasno načelo vsa ta leta je bilo, da ima Hiša Franko specifično kuhinjo, kuhinjo, ki izraža to okolje. In v tem okolju smo ljudje vedno jedli meso, ribe, mlečne izdelke. Če mi vse to vzameš, mi vzameš moje izražanje. Potem skoraj nima smisla, da prideš v Hišo Franko. Vse te novodobne diete so danes za kuharje velik izziv, pa tudi velik problem, ker včasih zaradi njih trpijo tudi tisti, ki so zares bolni. Ljudje, ki imajo res celiakijo, so manj resno jemani, ker tisoč ljudi danes reče, da ne bi jedli glutena, v resnici pa so od tega bolni samo trije. In zaradi tega potem gostinci morda vse skupaj kategoriziramo na napačen način. Včasih bi rada povedala ljudem, da imava tako jaz kot moj sin ogromno alergij – ampak vedno, ko gremo v restavracijo jest in nas vprašajo po intolerancah, rečem, da jih nimamo. Ker bi rada doživela polno izkušnjo lokala, kamor grem. Prave, resne alergije so ena stvar, ampak vse skupaj je postala prava bomba, ker ima vsak gost, ki pride v restavracijo, svoj seznam problematičnih živil in predpisov, ki naj jih mi spoštujemo. In če to pomnožiš s stotimi gosti na dan, dobiš sto različnih predpisov. Koliko ljudi naj zaposlim, da bodo ugodili vsakemu posebej? Zato je moj poziv – in sem ena redkih v industriji, ki o tem zares spregovori – ko greste v restavracijo in če niste zares bolni, se poskusite usesti in uživati. Če želite doživeti res prav izraz moje kuhinje, se prepustite. Jutri poskrbite zase, včeraj poskrbite zase, ko greste ven, pa poskušajte zares uživati.

V Hiši Franko so skoraj vsak dan tudi najvidnejši predstavniki mednarodne gastronomske sedme sile. Kaj je najlepši kompliment, kar ste ga slišali o svoji kuhinji v zadnjem času?
Veste, kaj je najbolj smešno? Da komplimentov ne slišim več, slišim samo kritiko, ker se mi zdi, da je slišati kritiko pomembno in konstruktivno.

No, pa naj poskusim drugače – katera kritika v zadnjem času se vam je zdela konstruktivna?
Na dan razglasitve 50 Best v Bilbau sem dobila e-pismo, ki ga na srečo nisem prebrala pred slovesnostjo, ampak na poti nazaj na letalu. Šlo je za kritiko nekega gosta, ki so ga motile sicer malenkosti, ampak so se zgradile v celo hišo, kritika pa je bila, po mojem mnenju, zelo osnovana in zelo verjetna. Gre za človeške napake, ki so na žalost človeške, kar pomeni, da jih nikdar ne boš mogel povsem odpraviti, ker več ljudi ko dela zate, več je možnosti za napake. Ampak ko gost rezervira mizo tudi eno leto vnaprej in tako težko čaka, da se usede zanjo, potem pa se napake zgodijo prav pri njem, te napake bolijo. Zato je mene včasih strah vsakega dneva posebej, ker če se vrnem na pričakovanja – ko ni Michelina in lestvice 50 Best, se z njimi skoraj ne ukvarjaš, ker vse, kar delaš, ljudi razveseli in tudi napake so upravičljive. Ko pa si enkrat na teh lestvicah in imaš več zvezdic, pa napake niso več odpustljive. Se pa bodo še vedno dogajale. Sem jih jaz opazila v treh michelinkah, ampak ker delam v tem poslu, jih razumem. Gost pa jih ne vedno.

Ste ena tistih, ki glasno opozarja na depresije v kuhinji, na pritiske, ki so jim izpostavljeni vrhunski kuharski mojstri. Kako vi to prenašate? Se vam zdi, da obstaja nevarnost, da pregorite?
(Dolg premislek). Včasih me ljudje vidijo in rečejo, čestitke, super, samo pazi nase. Mislim, da sem kar precej začela paziti nase in vse se je začelo z lanskim letom in psihičnimi pritiski, skozi katere sem šla. Svoje življenje sem uredila s tekom in jogo in do tega sem zelo dosledna – vsak dan imam zase približno eno uro in se zares posvetim temu, da ko tečem, tečem pravilno, ko delam jogo, diham pravilno, da sem sama s svojimi mislimi, da niti glasbe ne poslušam med tekom, ampak skušam osvobajati svojo dušo in telo in poslušati naravo. Če je kak dan, ko tek ali jogo izpustim, sem naslednji dan popolnoma izžeta in sesuta. In mislim, da če ne bi tekla en teden, bi pregorela. Tako pa mi tek pomaga, da lahko jasno razmišljam in se spoprijemam z vsemi težavami, s katerimi se človek na mojem položaju spopada. Ko ne gre več samo za odgovornost do gosta, ampak odgovornost za veliko ekipo, ki dela za teboj. Ne pravim pa, da je to rešitev za vsakogar – jaz sem pač svojo našla, sem tudi že 18 mesecev brez dopusta, kar tudi nameravam spremeniti.

Je pa tu še en zelo močen in težek vidik – vse od 27. maja 2016, ko je izšla moja epizoda Chef's Table na Netflixu, se je moje življenje spremenilo ne samo zaradi skokovitega porasta gostov in pritiska medijev, ampak ker me zdaj ljudje vidijo kot neke vrste zvezdo, biti zvezda pa je, na neki način, biti Avicii (švedski didžej, ki je letos storil samomor, op. a.) ali Anthony Bourdain, da si zelo blizu tega, da greš v hotelsko sobo in se obesiš. Ker narediš vsak dan 500 selfiejev z oboževalci in vsak človek, ki ga srečaš, ima občutek, da je on prvi in zadnji, ki si ga srečal tisti dan, in vsak želi s tabo iskreno deliti svoje občudovanje in svojo dolgo željo, da bi te spoznal. Ampak ker v tej naši industriji mi že tako vso svojo energijo dajemo gostom, moraš najti kanal, da to energijo dobiš nazaj.

Iskreno govorite tudi o nenehni razklanosti med kariero in materinstvom, o nenehnih pritiskih, da v vsem tem kaosu ostanete tudi dobra mama …
Enkrat je prišel v Hišo Franko italijanski novinar, sicer stalni gost restavracije in naš veliki oboževalec, ko mene ni bilo doma, in je naslednji dan napisal zgodbo, da je bila hrana sicer super, da pa sta bili dve stvari, s katerima se ni strinjal, a da ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko o tem pogovoril, Ane ni bilo. Po objavi tega članka sem ga poklicala, da bi mu pojasnila, zakaj me ni bilo – ker sta imela moja otroka italijansko državno prvenstvo v krosu in ker sta ostala brez prevoza, nisem niti za hipec pomišljala – zjutraj ob 4. uri sem ju naložila v avto in sama odpeljala v tri ure oddaljen Belluno, tam vpila, navijala in se veselila njunih visokih uvrstitev, potem pa ju posedla v avto in se za večerni servis že vrnila domov. In sem povedala temu novinarju, brez zamere, ampak svoja otroka bom vedno postavila pred tabo, pred gosta. Bil je povsem osupel, pa sem ga vprašala, ali res ni nikdar pomislil, da smo kuharji samo ljudje. Ali res misli, da je pravilno, da je njegovo edino pričakovanje, ko se usede v avto, da najde mene v restavraciji, namesto da bi užival v hrani, za katero ne dela samo Ana Roš, ampak 40 ljudi, ki morajo poskrbeti, da tudi če sem bolna ali pregorela, niti dlačica ni drugačna, kot kadar sem jaz v kuhinji. Če le lahko, sem tu in z vsemi, ampak moj dan ima samo 24 ur, imam dve roki, eno srce in eno glavo in vsega vedno pač ne zmorem. Zato srčno želim, da pridejo v restavracijo ljudje zato, ker se želijo veseliti hrane, vina in uspešnega timskega dela, ki ga dajemo. Za Ano Roš stoji ekipa 40 ljudi, ki dela v kuhinji po 12 ur na dan in dela trdo, da ni razlike, ali jim gledam pod prste ali ne. Če sem v restavraciji in vam lahko stisnem v roko, toliko bolje, ampak to ne sme spremeniti vaše izkušnje v restavraciji.

Zakaj potem točno že 18 mesecev niste šli na dopust? Se vseeno bojite, da bodo stvari razpadle, če odidete?
Ne morem, ker imam tako natrpan koledar!

Ampak to ste si ga sami natrpali!
Ne, se je natrpal (smeh). Saj bom šla decembra, to bo skoraj dve leti po zadnjem dopustu – naredila bom veliko južnoameriško turo, ki jo bom zaključila v Kaliforniji. Bo sicer povezana z delom, ampak bom vzela s seboj otroka, na vsakem delu poti pa se mi bo pridružil del ekipe. To bodo delovne počitnice, ampak bodo tudi počitnice. Se bom pa tudi poleti za nekaj dni umaknila, ker končujem svojo knjigo. Je pa res, da jaz v delu uživam! Tako lepo ekipo imamo, tako lepe mlade ljudi in včasih je že sedeti z njimi enostavno lepo. In biti s srečnimi gosti je lepo. Ne bom pregorela.

Ko sem nedavno govorila z Joškom Sirkom (lastnikom z michelinko nagrajene La Subide in dobrim Aninim prijateljem, op. a.), je dejal, da stvar, ki bi vam jo res položil na srce, ta, da si znate vzeti čas, ko pridejo lepi trenutki v življenju, da uživate v njih – pa naj bo to valeta vašega sina ali pa kaj drugega. Znate?
Veste, da sem človek, ki se ogromno smeje. Kdor me pozna, ve, da rada plešem, rada se zabavam, rada se smejim, imam ogromen smisel za humor in kamor koli grem, vedno skušam poiskati lepe trenutke in se veseliti. In rada sem z veselimi, ne črnogledimi ljudmi. In mislim, da je to ena mojih prednosti in tudi eden od razlogov, zakaj se ne sesujem tako hitro. Jutri odhajam na Sicilijo, kjer predstavljam eni novinarki svet kuhanja in bi se lahko še isti večer vrnila domov, pa sem se odločila, da prespim en večer, pa si mogoče en dan vzamem čas zase in za knjigo, v senci, z lepim razgledom. Še vedno bom sicer delala, ampak jaz res uživam v delu. Mogoče je to sporočilo Slovencu, ki je zamorjen in ima občutek, da mora po osmih urah nujno domov in da se mu dogaja krivica, če dela več kot pet dni na teden. Delo ne bi smelo biti tlaka, v delu moraš uživati. Dobre rezultate imaš lahko samo, če uživaš v delu.

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si

K. S.
Prijavi napako
Komentarji
severnik
# 27.06.2018 ob 07:23
Slovenci smo premalo ambiciozni in premalo delavni

Me je minilo branje.

Huda trditev, ki direktno napada veliko slovencev, ki trdo garajo cel dan, dobijo pa 600€. Nerealno je pa pričakovati, da bo kar vsak odprl svoje podjetje....
iluzionistka
# 27.06.2018 ob 07:28
Premalo ambiciozni zagotovo. In zagotovo prevec delovni
rubin
# 27.06.2018 ob 07:28
Če je vam go. Roš smisel življenja v celodnevnem garanju in pehanju za denarjem, ne rabite silit v to druge in vaše zaposlene. Pa še to, rad bi vas videl uživati v delu za 600 evrov poleti na asfaltu...
claudio21
# 27.06.2018 ob 07:29
Ko človeku udari slava v glavo, začne kvasit tumarije.
lfcfan
# 27.06.2018 ob 07:33
Zaradi mene lahko osvojiš vse nagrade tega sveta, ampak če tako podcenjuješ ostale ljudi, ti prav nič ne pomagajo.
rubin
# 27.06.2018 ob 07:36
Za Ano Roš stoji ekipa 40 ljudi, ki dela v kuhinji od 14 do 18 ur na dan in dela trdo... No, vidim da se je kar sama prijavila.. Kje ste, inšpekcija?
gr82
# 27.06.2018 ob 07:34
Vsako tele ima svoje veselje... mene pač bolj veseli ležat v senci.
samogledam
# 27.06.2018 ob 07:49
iz prve roke lahko trdim, da so Slovenci zelo pisani po delovnih navadah, tako kot Nemci, Angleži ali Francozi...predvsem je odvisno od vzgoje in značaja posameznika ali bo ambiciozen in koliko bo za svoj uspeh pripravljen žrtvovat. Danes je nemalo hudo zgaranih, da ne rečem pregorelih ljudi, ki vse atome vložijo za pohvalo in denar. Cena je visoka, največkrat ponesrečen zakon. Od tod tudi padec natalitete in porast psov.
aka29
# 27.06.2018 ob 07:44
Slovenci smo premalo ambiciozni in premalo delavni.

ZDR-1 postavlja omejitve z razlogom. Če nekdo zahteva 8 urni delovnik z nekaj nadurami, ni premalo delaven ampak je kvečjemu človek, ki mu zdravje pomeni več kot slava, denar, moč in vpliv.
Geres*
# 27.06.2018 ob 07:40
Draga Ana, pri nam se delo ne izplaca. Drzava ti ze pri 1.600 neto pobere 50% za davke in prispevke. Torej lahko velik del krivde za to, da se ljydem fucka za 200 eur bryto vec, pripisemo drzavi. In firmam, ki si mislijo, da ce ti dajo placo nad 1.500, te lahko zgonijo.

V Sloveniji se splaca zivet ce imas (po zaslugi starsev / zlahte) resen stanovanjski problem (a ne, Ana) in ce imas sluzbo, kjer delas z normalnim tempom in si doma vsaj do 16.30. Potem je kvaliteta zivljenja visoka.

Ce si moras sam prisluzit za stanovanje in po moznosti delas v kaki multinacionalki ali mini pravitniku, ki te goni cele dneve, pa je boljs it ven. Je zunaj razmerje med kvaliteto in placo potem bistveno boljse.
Uganka
# 27.06.2018 ob 07:53
Vse priznanje za promocijo Slovenije in njene kulinarike, ampak goviriti o delavnosti in o ambiciji je stvar vsakega posameznika, tako da naj kar dela po 20 ur na dan in ima 1000 intervjujev na leto, jest bom pa rajše živel bolj na izzy, ker meni pač tako paše...
exwannabe
# 27.06.2018 ob 07:44
Ambiciozna?
Za Ano Roš stoji ekipa 40 ljudi, ki dela v kuhinji od 14 do 18 ur na dan in dela trdo,


Prej bi rekel izkoriščevalska...delaj ti noč in dan če hočeš ostale pa spusti domov.....nismo vsi brez življenja izven službe v tem primeru kuhinje....
svabo
# 27.06.2018 ob 08:08
Med vsemi trditvami, urednik izbere provokativno. Čemu? Kuharica govori o svoji kuhi. Zakaj je potrebno provocirat? Z vsem spoštovanjem, do kuharice vendar v tej državici živijo in delajo ljudje ki garajo vsaj toliko to velespoštovana kuharica, pa si nažalost ne morejo privoščiti obiska slavne restavracije in zaužiti zasluženega obeda. Izpostavljati v poljudnem zapisu, ki paše v rubriko zabava provokativne karakterne oznake naroda je pač popolnoma deplasirano. Ali je potrebno, da že čisto vsak, ki pač deluje v polju odličnosti mora potrjevati ta Šenflorjanski mit.
avilest
# 27.06.2018 ob 07:45
Ko bom želel brati o naravi Slovencev, ne bom posegal po intervjuju s kuharico.
el CARTEL
# 27.06.2018 ob 07:40
Eaterju objavljen skrajno kritičen članek, ki je popolnoma raztrgal "diskriminatoren", "moško dominiran" seznam in se spraševal, kako je mogoče biti v letu gibanja #MeToo tako brez posluha. Članek je sicer napisal moški.

bwhaha
kaka bolanija je to?

ocenjuje se najboljše kuharje in kuhinje, ne glede na spol. a bi moralo biti 50-50%? kaj pa če niso najboljše te, ki jih vodijo ženske?

članek je sicer napisala ženska
123pepe321
# 27.06.2018 ob 07:30
Nevednost...
yoda
# 27.06.2018 ob 07:45
Predvsem pa Slovenci pričakujemo, da bo država vse uredila namesto nas.
topol
# 27.06.2018 ob 07:47
Sem se ravno vrnil iz delovne eu, natančneje iz Italije. V trgovini delata le še 2 blagajni, ker se čez pol ure zapre. Pred vsako po 10 ljudi, tretja blagajničarka pa šteje in zapira. Vmes pride pogledat še poslovodja, ki se tudi ne zgane. Pa smo čakali. Pri nas pa odpiramo blagajno, zapiramo blagajno, tam pa jih enostavno boli. Primerjamo lahko še bencinske črpalke, kjer so slovenske kot gradovi nasproti italijanskim kolibam.
V Sloveniji se trdo dela, strankam se posvetijo prav tako ali še bolj, kot drugje po kao naprednem svetu.
kolnkista
# 27.06.2018 ob 08:56
Na obrazu se vidi tako Ani kot Valterju, da sta na robu izgorelosti. Če njuni zaposleni delajo s takim tempom in delavnikom me po pravici to bolj kot ne odvrača od obiska te ''restavracije''.
Noben ne more dolgo časa zdržati 14-18 ur dela na dan, tudi če mu je le-to v osnovi v veselje.
Sicer pa pohvale Ani Roš za vse dosežke, upam samo da bo zdravje uspelo slediti njenemu tempu.
violencia
# 27.06.2018 ob 08:34
Res je njen uspeh rezultat pridnega dela, ne gre pa pozabiti na to, da je restavracijo že imela postavljeno od prej (piše v članku). Tako kot je prej nekdo omenil - malo težko boš postavil kuhinjo s 600€ plače, ko eno kuhinjsko korito stane 300€. Torej poleg pridnosti, delavnosti in sreče, potrebuješ še finančno ozadje. Pri vseh uspešnih zgodbah so v ozadju finance, le redki so tisti, ki so uspeli iz 0.
GoodFella
# 27.06.2018 ob 08:33
Premalo delavni, ambiciozni...kakor kdo, gre za težko posploševanje in stereotipizacijo vsepovprek. Sam sicer ne vidim smisla v tem, da bi 14-18 ur v dnevu porabil samo za službo, ampak to je samo moje skromno mnenje. Komur je v veselje zgolj delovni tempo, naj izvoli, mu sploh ne branim, drugi si bomo pač življenje malo bolj uravnotežili še z družinskimi, prostočasnimi in drugimi aktivnostmi. Vsakemu svoje.
Nikec3
# 27.06.2018 ob 08:52
na slab dan bo pretekla 10 dodatnih kilometrov do Nadiže in nazaj, da bi tako vsaj približno zdržala do konca dneva, ne da bi se psihično sesula.

In to se glorificira kot cilj v življenju? Pa da ne bo pomote, ji zelo privoščim vsak uspeh.
gre888
# 27.06.2018 ob 08:10
Kako hitro so nekateri užaljeni, ko se pove nekaj resnice. Dejstvo da smo Slovenci premalo ambiciozni, ne delamo pa premalo. Preveč delamo napačne stvari, ki nas ne zanimajo. Delo dojemamo kot garanje, ker izhajamo iz hlapcev. Ker nas je tako malo bi dejansko z več inovativnosti lahko vsi uživali v svojih poklicih.
mihče
# 27.06.2018 ob 07:47
Ni vsakemu smisel življenja delati od jutra do večera, 7 dni na teden, pa kupčkati denar
TESLO
# 27.06.2018 ob 07:37
Ja, res je. Hiša Franko ima že od vsega začetka zelo, zelo, zelo specifično kuhinjo za okuse in denarnice.
overtake
# 27.06.2018 ob 07:37
Narod je najbolj ogorcen ko se mu nastavi ogledalo
Uganka
# 27.06.2018 ob 07:59
Pohorjezeleno ena gostilna še ne vleče slovenije gor ampak manjša in srednje velika podjetja in slovenski start upi, pa nehi ga sračkat še z Lukatom..
Nikec3
# 27.06.2018 ob 08:57
In, brez zamere, tudi jaz sem glasovala in med deset nisem dala nobene ženske. Ker, navsezadnje, tebe kot gosta spol kuharja ne zanima, zanima te izkušnja, ki si jo doživel. In prepričana sem, da nobeden od teh 1.200 glasovalcev ob oddaji glasu ne razmišlja, ali je zanj kuhala ženska ali moški. Mislim, da je celo tak članek kot ta v Eaterju diskriminatoren.

Ana, čestitke za to stališče!
izo
# 27.06.2018 ob 08:38
mmc samo clickbait naslove nastavlja, kot ponavadi..

slovenci smo pod črto deloven narod, to mislim da ne more zanikat noben. glede ambicij pa tako, ambicije je v bistvu enako ego (sveti gral kapitalizma). in egostičen narod pa res nismo (spet, pod črto), po mojem. meni to ni nujno minus..

in glede egov: me je vsake tolikot zagrablo mogoče popeljat prijatelje ali družino za spremembo malo bolj "hoh" kaj pojest. niti me ne toliko moti višje cena ipd, ampak količina snobizma, ki ga v tako oštariji fašeš, me odvrne od vsakega nadaljnega pomisleka, da bi se kdajkoli vrnil kaj pojest tam ali kje drugje. žal.
angel2
# 27.06.2018 ob 07:43
Tut iz tvojih zvezdic lahko hitro menza zraste, pa se boš morala mal hitrejš obračat, boš pa tudi ti mal bolj efektivno delavna, za 600€
el CARTEL
# 27.06.2018 ob 07:42
glede delovnosti pa, me zanima če ima njeno osebje take plače kot bi imeli v tujini. aja, to pa ne.

le jamrat kako ne delajo nič, čeprav visijo tam verjetno več kot 8 ur na dan.

in ob cenah, ki jih ima, so predvsem njene stranke premalo delavne,bi rekel
johnsmith
# 27.06.2018 ob 07:53
Dušo in življenje je prodala hudiču (kapitalizmu), za par evrov. Če ji je smisel življenja biti suženj kapitala ni ravno vrlina s katero bi se hvalil.
Nikec3
# 27.06.2018 ob 08:46
Ana Roš: Slovenci smo premalo ambiciozni in premalo delavni

Zelo odvisno kaj ti je v življenju cilj. Ni vsaka ambicioznost želja po tem, da bi cel dan delal in dosegal karierne presežke. Na koncu se vedno vprašam, zakaj bi delal cel dan? In pametnega odgovora navadno ne dobim.
arhitektka
# 27.06.2018 ob 08:40
Vsi tisti, ki komentirate samo naslov...ste sploh prebrali intervju?!?!? Ker ona tega ni izjavila...pisunček je spet sestavil kontraverzni naslov za večjo branost.

Ona govori o ambicioznosti in delavnosti, a o sebi, svojih sodelavcih konkretno in kuharskem poklicu.
slovenecnadunaju
# 27.06.2018 ob 07:59
poskušam najti v intervjuju kje to izjavi, pa ne najdem, razen v naslovu.
Prizadet
# 27.06.2018 ob 09:12
500 intervjujev, vodi kuhinjo, kuha, potuje po svetu, ima družino, moža in otroke... Recimo ravno včeraj je starejšemu sinu pomagala pri domači nalogi iz matematike, mlajšega naučila voziti kolo, medtem ko je napisala 3 recepte za desert, sestavila jedilnik za 200 ljudi, dala intervju, ki ste ga zgoraj prebrali, peljala hči na ritmično gimnastiko in še je imela čas za ljubezen. :)
Skratka bodite vsi taki :D
STRD
# 27.06.2018 ob 07:59
V Sloveniji je veliko pridnih delovnih ljudi...samo en problem je.
Le kako boš začel z obrtjo če je enojno korito iz nerjavečega jekla brez pipe in odtokov 320€ plača je pa 600€
Meni nikoli ne bo jasno kje ljudem toliko denarja, da lahko opremijo takšno kuhinjo....
Prav tu je pa problem vsega. Kje so potem še vse ostale stvari, ki jih potrebuješ.
Vesel bom kakega odgovora v to smer.....
elGoyc
# 28.06.2018 ob 06:53
Slovenci se imamo za strašno delavne, ampak po mojih izkušnjah smo nekje v zlati sredini. Pri nas je resnično malo privatnikov, ki bi delali po 12 ali več ur na dan, medtem ko bi v ZDA, J.Koreji ali Japonski takšnega privatnika imeli za lenuha, tam se dela od zore do mraka.

In takšen preboj, kot ga je naredila Roševa lahko uspe le nekomu, ki za svoj cilj žrtvuje mnogo drugih stvari. Če je to vredno, naj presodi vsak sam, osebno ne bi zamenjal svojega življenja z njenim, vsekakor pa globoko spoštujem takšne ljudi.
borimovski
# 27.06.2018 ob 08:30
premalo delovni??? gospa ,predvidevam da so vam to povedali tisti, namesto katerih dela več kot polovica slovencev, da se lahko pri vas mastijo s pregrešno drago hrano in ne delajo skoraj nič .
grumpycat
# 27.06.2018 ob 08:22
Se zdi, da je kar zadela. Komentarji v slogu: raje lezim doma..., samo potrjujejo njeno trditev.
Slovenci se imamo za garace. Vendar garac ni tisti, ki po tocno 8ih urah (med katerimi si je privoscil malico in kar nekaj cik pavz) odide domov. To, koliko dobi za teh 8ur nima nic veze z delavnostjo ali povedano drugace: ce delas za minimalca 8ur to se ne pomeni, da si garac. Ampak si garac ko delas 10, 12 ur vsak dan in se kaksno soboto/nedeljo in v tem casu tudi veliko naredis. Za uspeh je nujno, da delas vec kot teh 8ur. Moras dati sebe v delo. In to je hotla povedat. Seveda pa ni uspeha, ce ni ambicije. In ce je tvoj cilj sedenje na kavcu, res nisi ambiciozen in ne delavn.
Komentarji pa kazejo se na nekaj. Slovenci ne maramo ljudi, ki izstopajo. In smo zavistni. Ker ji je z trdim delom uspelo. In njen uspeh je neverjeten.
Ona je res slovenski biser, nasa promotorka in odlicna kuharica. Kapo dol.
rubin
# 27.06.2018 ob 16:33
Sigurno pa je za pohvalit kaj je naredila iz gostilne, ni pa za pohvalit njen odnos do zaposlenih in aroganco
Žiga21
# 27.06.2018 ob 12:53
Ni tukaj nobenega zavidanja k njeni uspešnosti, delavnosti, AMPAK to eno samo stokanje iz intervjuja v intervju: koliko odrekanja, koliko nespanja, koliko dela,... ma to si je izbrala, nosi se naj s tem,... nihče nikogar v nič ne sili in potem ko ne najdeš somišljenikov, ki bi ti sledili v tvoji neki norosti, jih označiš za neambiciozne, nedelavne,... Niso vsi za vse. Tudi Ana Roš rabi frizerja (vsaj morala bi ga), trgovko, birokrata, smetarja, njeni otroci učitelja,... tako da nehajte nabijati da je delo Ane Roš in njej podobnim edino zveličavno. Ker ni. Je le eno od del, ki dela to družbo raznoliko. In če nekdo sadi rožice po krožniku s pinceto, ni to nič bolj na nivoju kot dobro posesati avto v katerem se vozijo štirje psi. Pa ta, ki je spravil vse dlake iz prtljažnika najbrž ne bo dobil članka na MMC vsake dva meseca.
TineB
# 27.06.2018 ob 10:42
Kapo dol, Ana! Res!

In ... "Kuhar nima spola" ... Še kako res. In le kuhar. Vsak poklic nima spola. Vsa fora poklicev je, da se delijo ljudje v njih na tiste, ki svoje delo opravljalo slabo, povprečno ali dobro. Spol, starost, rasa, nacionalnost, socilani status, spolna usmerjenost itd tu NIMAJO ZVEZE! Si dober ali pa nisi. Pika. Sploh, ko gre za sam vrh. Drugo vprašanje je pa enaka možnost dostopa do vrha - kjer te sistem lahko izloči na podlagi osebnih okoliščin, četudi kažeš potencial. Torej, enake možnosti uresničevanja potencialov - ne pa neke kvote pri izbiri najboljših. Meritokratizem potem zgubi ves smisel.
džeko
# 27.06.2018 ob 09:15
Tako je Slovenci smo glih prav..imamo lepo deželo, delavni smo, podjetni in pridni. Znamo delati in znamo uživati.
Kdor želi imeti tri službe naj gre v USA....veliko sreče.
Jaz pa ko oddelam 8 ur grem domov na kolo v hribe, na morje in rad dobro pojem in dobro pijem....in Slovenija je zame najlepša država na svetu in je ne bi zamenjal za milijon nagrad in vem česa vse.....če pa nekdo uživa v 24 urnem delu pa veliko sreče, sam ne mene s tem posiljevati.
mihaj1
# 27.06.2018 ob 08:07
Odličen članek. Za to pa pri njej delajo večinoma tujci. Ker njih ne moti da delajo 14-18 ur in vikende in praznike. Ker so se prišli učit da mogoče bodo oni imeli nekoč tako restavracijo. Če je prišla punca iz beograda samo z noži in se ni pustila odgnat potem veš da ji ni pomembno koliko dela ampak da se nauči. Vi bi pa inšpekcije klical. Bolan narod smo...
miško5lin
# 27.06.2018 ob 22:20
Ne vem zakaj mi nekdo vztrajno briše komentarje, saj nisem napisal nič takega.

Razen tega, da se ne počutim neambicioznega in nedelavnega vključno z mojo družino. Saj v članku smo VSI SLOVENCI okaraktezirani za takšne...

Zaradi tega sem se tudi oglasil. Največ zaradi tega. V začetku tudi nisem prebral celega članka, saj se mi je zdel nekoliko preveč samovšečen, čeprav je ga. Roš res uspešna v svojem poslu in tega ji nihče ne oporeka.

Vendar me pri vsem skupaj moti nekaj stvari, kot so obedovanje v njeni "kobariški kulinarični instituciji" skupaj v jedilnici z njenim psom in mačko, ki se verjetno ne sprehajata le tam. Tudi v kuhinji in še kje.
Kot, da za gospo Ano Roš ne obstojajo nobeni zdravstveni standardi, kakor tudi delovnopravni ne, saj s ponosom izjavlja, da njeni zaposleni delajo 14 - 16 ur dnevno.
Roko na srce, kar je preveč je preveč. Saj človek ni stroj, ki ga zamenjaš ko ga ne moreš več popravit. Pa si lahko še tako ambiciozen, ko pregoriš, pregoriš in je konec. Kot bi avto stalno gnal do konca... Ko zariba motor, je konec in pika!

Ravno tako sem napisal, da glede na njen urnik in nasploh prezaposlenost domnevno nima veliko časa za privatne stvari. S tem sem mislil tudi na družino. In napisal sem, da iz tega razloga rajši ne bi bil njen sin... Čeprav si staršev, sorodnikov in sovražnikov ne moreš izbirati... Na žalost. Lahko si samo prijatelje.

Glede na njen tempo ki je opisan v članku se mi zdi, da so nekateri komentatorji že pred menoj ugotovili, da izgorelost navkljub njeni ogromni energiji ni neka imaginarna stvar...
grumpycat
# 27.06.2018 ob 14:37
@veza

Ana Ros je ena redkih kuharskih zvezdnikov pri nas, ki niti slucajno ni nateg, ampak je vecerja pri njej res gastronomsko dozivetje. Seveda, ce si gastronom in zares znas uzivati v hrani. Po moje se Volcic pa Danilo paseta v ta krog - da ni nateg.

Smo pa razlicni. Jaz npr. ne hodim po menzah in ostarijah, raje sam kuham. Trikrat na leto pa si privoscim res kulinaricno razvajanje. Grem pojest nekaj cesar sam ne bi znal naresti. Ribo in dunajca pa prilogo znam pa tudi sam speci. Pa se vem iz cesa sem pripravil kosilo. Spet drugim pa je bolj vazno, da se je v druzbi in da je kolkr tolk dobro. Tretji prisegajo na en topel obrok, ker nimajo casa, ga pojejo iz prakticnosti v menzi...Stvar vrednot torej.
generusus
# 27.06.2018 ob 10:39
Poanta kakovostnega življenja kot ga dojemam jaz je v tem, da si vsaj v eni stvari, ki jo opravljaš službeno ali pa je tvoj hobi, izjemen, da pa imaš še nekaj preostalih interesnih dejavnosti, ki ti dajejo prepotrebno širino. Zame je največja degradacija človekove eksistence, če kdo 40 let dela več ali manj enako delo, gleda svet zgolj skozi to ozko špranjo, a hkrati ne prepozna pestrost vsega kar je.
štajerc64
# 27.06.2018 ob 09:17
ta izjava je čisto mimo.
dosti potujem po svetu in tako delovnih ljudi, kot so slovenci ni ravno na pretek.
tak ko pri nas šefi hebejo delavce, ti pa delajo dalje in še več, tega ne vidiš drugje.
mogoče japonci, korejci, ampak tam je že mentaliteta čisto drugačna.

s to izjavo si je naredila medvedjo uslugo.
v bistvu tiste, ki nimajo visokih dohodkov, obtoži , da so si sami krivi.
čisti neoliberalizem.

izpadla je zelo hoh in brez stika z realnostjo.

pa sem bil vesel, ko sem prvič slišal zanjo.
zdaj pa me tam ne vidijo.
samogledam
# 27.06.2018 ob 08:26
Jazst2
problem je na začetku, v njeni izjavi in tonu,da smo Slovenci premalo delavni in ambiciozni...deliti etiketo na celotno populacijo ljudi je neodgovorno in nesramno...jaz bi recimo pohvalil svoj team in pohvalil možnosti ki mi jo dajejo marljivi Slovenci, ne, to je za domišljavost prehud oreh...v tujini te naučijo vljudnosti, prijaznosti in lepega obnašanja tudi v medijih...oh, saj je Melaniji tudi uspelo ? sicer pa, jaz hrano smatram kot živilo za preživetje in ne kot celodnevno opravilo za deset minut uživaš za mizo.Meni tiste instalacije na krožniku nič ne pomenijo.sorci.
Kazalo