In v eni od nikoli preštetih majhnih trgovin je ena posebna zgodba.

A preden besedo dobi gospod danes redke sorte, na hitro o katarski zgodovini. Nafto dobre kakovosti so v državi našli leta 1940, njeno črpanje pa je zamaknila druga svetovna vojna. Da so se dvignili visoko v nebo, so jim sicer res omogočila fosilna goriva, a pred tem so živeli od tistega na morskem dnu.

"Sem bodibilder in nabiralec biserov," je uvodoma povedal gospod Saad Ismail Al Jasem, ki je pri 87 najstarejši še živeči potapljač za biserji v Katarju. "Sponka za nos preprečuje vdor vode v nos," je pojasnil.

Bolj dragocene kot biseri so danes njegove zgodbe: "Pred potopom globoko vdihnem."

Iz Perzijskega zaliva so pobrali na tisoče bisernih školjk in sem in tja našli kak biser, do štiri mesece v letu so potapljali od sončnega vzhoda do zahoda. "Zjutraj smo pojedli en datelj in popili kavo ter se potapljali do večera. Zvečer smo pojedli riž z ribo."

Pozneje so se sicer Katarci znašli v težavah, ker si je neki Japonec izmislil, da se da bisere gojiti. Na vrsto torej pride druga kariera. "Ste bili zelo močni? Še vedno sem močen. Se še vedno ukvarjate z bodibildingom? "Da," odgovori gospod, ki je pokazal močno utrjeno telo.

Za dober denar sicer naredi še marsikaj več: "Ulegel sem se na črepinje. Na desko so položili skale. Utrudili so se, nisem jih ustavil," pokaže gospod, ki je dragocena najdba med vsem, kar je danes verjetno uvoženo iz Kitajske. Še tradicionalne katarske ladje, ki so jih uporabljali potapljači, so danes narejene v Indiji.