Težko ulovljiv je zato, ker je "v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet in se v slovenski javnosti prikazoval v različnih personifikacijah".

Kot preberemo v utemeljitvi, je skupni imenovalec teh nemara performans oziroma performativno v širšem smislu. Brecelj se enako dobro znajde na ulici kot v dvorani, najsi bo gledališka, javni prostor kot tak, prizorišče družbene ali politične manifestacije, gostilna ali podoben lokal. Tudi ulica je njegov naravni ambient, najsi gre za trg, ložo, pomol na morski obali ali cesto, so še zapisali predlagatelji.

"Brecelj je performativni avtor nenehnega prehajanja, lahko bi rekli tudi transformacije in transgresije. S svojim na videz pobalinskim nastopaštvom vnese v rutino performativnega dogodka motnjo, njegov potek se paralaktično odkloni od načrtovane smeri oziroma poti, rezultat sta, po vsem sodeč, negotovost in rahlo nelagodje prisotnih. V tem je morda najmočnejši estetski, etični in politični dosežek Brecljeve performativne aktivnosti: s svojimi simbolnimi akcijami, ki so hkrati tudi povsem konkretne, opozori na določeno motnjo, diskonsenz, disruptnost v družbenem in političnem funkcioniranju, brez verbalnega angažmaja."

Brezčasna ustvarjalna linija, ki nagovarja vedno nove generacije
V tem pogledu je Brecelj v našem, pa tudi širšem kulturnem prostoru edinstven, njegova umetniška in aktivistična moč pa se zdi še toliko pomembnejša, ker prihaja z obrobja, nezaznamovane slepe pege slovenske stvarnosti, v kateri je zlahka spregledana. Kot pri Franetu Milčinskem – Ježku tudi pri njem izstopajo za aktualni družbenopolitični prostor drzen slog, izrazna moč, ki jo uprizarja v glasbeno-performativnem slogu, skrajna neupogljivost in odločna drža ter unikatna, zimzelena ustvarjalna linija, ki postaja brezčasna in nagovarja vedno nove generacije, so še zapisali.

Marko Brecelj je na umetniškem prizorišču navzoč slabih 50 let, v tem času pa je med drugim objavil samostojni album Coctail, pri katerem je sodeloval z legendarnim Bojanom Adamičem, in tri plošče z rokovsko skupino Buldožer, v kateri je deloval kot pisec večine besedil in glavni pevec. Napisal je tudi glasbo za film Živi bili pa videli in zanjo dobil puljsko zlato areno. Leta 1991 je prevzel vodenje Mladinskega kulturnega, socialnega in multimedijskega centra v Kopru in ustanovil Društvo prijateljev zmernega napredka.

Na predlog skupine predlagateljev ga je izbrala žirija, v kateri so sedeli predsednik Slavko Hren ter člani Gabrijela Gruden, Goran Dekleva, Aleša Valič, Mitja Rotovnik, Branka Bezeljak in Gašper Salobir.

V želji po ohranjanju žlahtne Ježkove tradicije

Nagrado bodo Breclju podelili v nedeljo v oddaji Vikend paket v neposrednem prenosu ob 17.20 na TV SLO 1. Ježkovo nagrado podeljuje RTV Slovenija v želji, da bi spodbudila izvirne dosežke in nagradila opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha. Podelitvi bo sledil dokumentarni portret nagrajenca z naslovom Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj avtorja in režiserja Janeza Burgerja.