Opus one - slovenski prvenec enega najslavnejših vin na svetu
Degustacija štirih letnikov pri Danilu
Objavljeno: 24. april 2018 ob 06:31
Ljubljana,Oakville - MMC RTV SLO

Ko je prišel na trg leta 1984, je bil opus one nemudoma najdražje kalifornijsko vino. In to za 100 odstotkov. Steklenica je takrat stala 50 dolarjev. Foto: Opus One
Robert Mondavi, Philippine de Rothschild in njen oče, baron Philippe de Rothschild. Zadnji je umrl prvi, leta 1980. Mondavi je umrl leta 2008, baronica Philippine pa leta 2014. Foto: Opus One
Ena vizija, eno vino. Opus one združuje najboljše iz obeh svetov. Foto: Opus One
Gašper Čarman (na sredini) je tisti, ki je zaslužen za prihod opusa one v Slovenijo. Charlie Matthews, distributer opusa one za Evropo, je na desni strani. Foto: Instagram
Če boste v Kaliforniji, si lahko po predhodni najavi ogledate tudi vinsko klet opus one. Obisk je plačljiv, poleg ogleda pa degustirate še en kozarec vina. Foto: AP
Opus one je v 90. letih postal kultno vino. Foto: AP
Večerja z vini opus one v gostilni Danilo v Retečah. Na sliki uvodni letnik 2014 z žrebičkovim karpačem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Opus one je zdaj na voljo tudi v Sloveniji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Prisegate na bordojce ali kalifornijce? Zakaj ne na najbolje, kar ponujata oba svetova oz. vinski regiji, sta se leta 1970 na svojem prvem srečanju vprašala baron Philippe de Rothschild in Robert Mondavi in nastal je - opus one.

Baron de Rothschild, predstavnik francoske bančne dinastije Rothschild, ki je postal eden najslavnejših vinarjev na svetu, je v projekt vnesel tradicijo, bordojski "savoir-faire", svežino in eleganco. Mondavi, karizmatični kalifornijski vinar, ki je bil najbolj zaslužen za vzpon doline Napa, ki do takrat še ni bila tako velik igralec na svetovnem trgu, je s svojimi vinogradi v Oakvillu prinesel terroir in moč.

Cilj je bil eden: ustvariti bordojski tip zvrsti, temelječe na cabernet sauvignonu iz Nape, ki bi združevala dve maksimi: moč in svežino. Spoj novega in starega sveta v "veliki opus", opus one (sta bila le velika ljubitelja klasične glasbe).

In v resnici, kot nam je na petkovi predstavitvi vina povedal distributer opusa one za Evropo Charlie Matthews, Kalifornijci in Francozi sploh niso tako različni - "Oboji imajo radi dobro kulinariko, oboji so delavni, ampak tudi sproščeni."

Od Havajev do Oakvilla
Možakarja, velikana vsak na svoji strani oceana, sta se prvič sestala na havajskem Big Islandu in takoj se jima je porodila zamisel za skupno vino, a trajalo je skoraj desetletje, preden sta se zedinila za slog vina, vmes pa se je zgodila še "pariška sodba", ko so na slepi degustaciji leta 1976 kalifornijska vina prvič premagala francoska in s tem dodobra opozorila nase.

Mondavi in Rotschild sta leta 1980 potem le svečano naznanila skupen projekt in s tem povzročila pravi vihar v vinskem svetu. Da gre bordojski velikan, vinska avtoriteta, v posel z Američanom, da toliko zaupa v kalifornijska vina, da jim je pripravljen posoditi svoje ime, je pomenilo ogromno. Pomenilo je vse.

Mondavi je za potrebe opusa one namenil del svojega najboljšega vinograda v samem srcu Nape, prvi letnik pa je hiša izdala leta 1984 in nekaj časa je bil opus one najdražje kalifornijsko vino, ki je stalo 50 dolarjev v času, ko so se cene ostalih gibale pri okoli 25 dolarjih.

Danes so stvari malce drugačne, Napa je ena najprestižnejših vinskih lokacij na svetu, kjer se cene vin začenjajo pri stotici, v najboljše kleti navadni smrtniki sploh vstopa nimajo, opus one pa s povprečno ceno dobrih 300 dolarjev ostaja med dražjimi kalifornijskimi vini.

Obiskovalce v svojo prepoznavno, moderno, nizko vinsko klet sicer sprejemajo, uro in pol dolg obisk pa zajema še ogled vinogradov, a boste za obisk plačali med 85 in 140 dolarji, za degustacijo pa boste dobili en kozarec, običajno zadnjega letnika.

Kultno vino
Čeprav je baron Rothschild sadove svojega kalifornijskega projekta žel le tri leta (umrl je leta 1988, star 85 let, posle pa je prevzela njegova edinka, baronica Philippine de Rothschild), pa je opus one naglo postal kultno vino, statusni simbol tako v ZDA kot v Aziji in Evropi.

In čeprav klet v Oakvillu od leta 1993 proizvaja še eno vino, Overture (prav tako gre za bordojsko zvrst), pa opus one ostaja njihov paradni konj. Gre za, kot že rečeno, rdečo zvrst na osnovi cabernet sauvignona (običajno okoli 80%), z dodatki petit verdota, cabernet franca, merlota in malbeca.

Vinogradi so zasajeni na 55 hektarjih, v njih delajo organsko, na enem delu eksperimentirajo tudi z biodinamiko, čim bolj sonaravno skušajo delati tudi v kleti (beri: bolj evropsko, manj ameriško), a tega ne želijo izpostavljati ali se certificirati kot eko.

Velika vina
Vina imajo v povprečju 14,5 % alkohola in ta delež je višji kot je bil nekoč. Tu ne gre samo za globalno segrevanje in bolj vroča poletja, ampak tudi trgatev danes poteka precej pozneje, kot je ob začetkih vinske kleti.

Običajno trgajo sredi septembra, pa tam nekje do začetka oktobra, so pa že imeli kako trgatev tudi novembra, kot je bil denimo hladni letnik 2005, ki smo ga pokušali na petkovi predstavitvi v Gostilni Danilo.

Ker ni toliko neviht, je v Kaliforniji lažje puščati grozdje dalj časa na trtah, temperaturne amplitude so visoke, cilj Opusa One pa je, da vina niso marmeladasta, kot včasih rdeča iz Kalifornije so, ampak da še vedno ohranjajo kislino oz. svežino.

Po trgatvi maceracija poteka okoli 18-20 dni, nato pa gre vino za približno 18 mesecev v sode barik iz francoskega hrasta. Vsako leto pride na tržišče tri leta star letnik, trenutno zadnji letnik na trgu je tako 2014.

Največji tuji trg Japonska
V Opusu One letno proizvedejo 250.000 steklenic vina, pri čemer jih približno polovica ostane v ZDA, preostalo izvozijo, pri čemer prednjači Japonska, za Evropo pa ostane okoli 30.000 steklenic.

Kot je povedal Charlie Matthews, dajejo prednost državam z razvito kulinarično kulturo, vsa tržišča skrbno nadzirajo, kar pomeni, da ničesar ne prepuščajo naključjem, tako pa se tudi ne more pripetiti, da bi Kitajci, ki so v zadnjih letih postali nori na rdeči prestiž, denimo pokupili celotno azijsko zalogo opusa one. V Evropi prodajajo v 32 držav, vključno z zadnjo partnerico, Slovenijo.

Uvoznik pri nas je eVino Gašperja Čarmana, ki dobi približno 60 steklenic enega opusovega letnika, zadnjega (2014) prodaja po ceni 399 evrov. Največ, 20 steklenic, je takoj po slovenski premieri kupila neka zasebna stranka, letnik 2013, ki velja za enega najboljših, pa je bil razprodan takoj.

Treba je povedati, da je to pač tisti famozni letnik, ki ga je James Suckling ocenil s čisto stotico in je točno tak tip vina, kot sta ga hotela Rotschild in Mondavi ustvariti - moč Nape, svežina Bordeauxa. Vino, za katerega tudi strokovnjaki ne bi nujno vedeli, da ne prihaja iz Bordeauxa.

Poudarjajo zgodbo, ne ocen
Kljub vsem odličjem in visokim ocenam, ki se jih sicer pri opusu ne branijo, pa, kot nam je povedal Matthews, raje prodajajo svojo zgodbo, zgodbo vina, ki predstavlja dve državi, zato teh ocen tudi nikoli ne dajejo na steklenico, priznava pa, da se nedvomno ob vsaki stotici povpraševanje opazno poveča.

In kako sploh tržiti tako slavno znamko, kot je opus one, znamko, za katero se zdi, da že samo ime naredi vso promocijo?

"Biti slavna znamka je blagoslov in prekletstvo hkrati. Obstaja velika nevarnost vnaprej zgrajenih predsodkov," mi odgovarja Matthews. "So določene restavracije, ki opusa nočejo, ker gre za staro znamko, one pa iščejo trendi, naravna vina. Naš cilj je rušenje teh predsodkov, za kar je obvezna degustacija vina. Smo pa v lepem položaju, da je povpraševanja tako veliko, da ne silimo v restavracije, ki našega vina nočejo."

Kaj smo pokušali?

Po pozdravih iz kuhinje (gosja jetra z amareno, jajca z marčevkami) ob kozarcu šampanjca Pol Roger smo začeli z zadnjim letnikom opusa one, 2014. Tako 2014 kot letnik pred njim, 2013, sta bila v Napi izjemna letnika, opus one pa je z njima dosegel točno to, kar sta si ustanovitelja vinske hiše zamislila - enkratno kombinacijo kalifornijske moči in bordojsko svežino. Vino, ki bi ga brez težav zamešali za bordojca. Ker ni bilo prevroče, je v obeh letnikih dovolj kisline, ki pa je zbalansirana do popolnosti. Letnik 2014 smo pili ob žrebičkovem karpaču z granatnim jabolkom in hrenom, v njem pa so se prepletale arome gozdnega in rdečega sadja, višenj, na nosu celo malce arome marcipana. Alkohol je zaznaven, a ne zmoti, vino je res lepo zbalansirano, z zmehčanimi tanini, elegantno.


Letnik 2013, ocenjeno s čisto stotico po Sucklingu, vas pričaka v še živahnejši izdaji opusa one. Tanini so za odtenek višji, v ustih se prepletajo sadne arome višenj in sliv, zaznati je še sladki koren in usnje, bogato telo. Veliko vino, ki se je lepo ujelo s telečjimi jetrci z rdečo lečo, lešniki in japonskim dresnikom. Nato smo prešli na zahtevni letnik 2010, ko so bili vremenski pogoji v Napi muhasti, a jim je nazadnje le uspelo narediti izjemno vino. Sadne arome se prepletajo z zemeljskimi, višnje z oreščki, kakavom in tobakom. Idealna kombinacija z "ješproto" z mavrahi in priželjcem.


In še veliki finale - arhivski letnik 2005. Tudi poletje 2005 je bilo hladnejše, trgali so šele 2. novembra, zato je rezultat bolj evropski, bolj bordojski, elegantnejši tip vina. Vino, ki mu ne bi pripisali 13 let, saj je še vedno izjemno živahno, tanini se še čutijo, ohranja barvo. Krasno, s klasičnimi elementi opusa one, ki je bližje bordojcem kot pa kalifornijcem. Čarmanova kuharska zasedba pri Danilu je za k letniku 2005 izbrala jelenov file s korenčkovim pirejem in orehovim drobljencem. Mimogrede, cena vinske spremljave je bila 75 evrov na kozarec.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
krosnjar
# 24.04.2018 ob 10:10
Pri vinih je 90% nakladanja.
Lepo pogostis novinarje pa si zmagal.
Ocenjevanja pa so stvar individualnega okusa, ki z mojim morda nimajo nič skupnega. Usnje zacutila v vinu... Movia je nekoč, ko je bil v elementu izjavil, da ima vonj po dinozavru. In so mu modro prikimali. Če bi to izjavil jaz, bi me odpeljali v primerno ustanovo.. :)
seven7
# 24.04.2018 ob 08:20
Za vstopnino dobiš en kozarec vina :) da to narediš na štajerskem te pojejo.
slorest
# 24.04.2018 ob 10:04
Vseeno, bi bil vesel, če bi tako obširen članek pripravili še o slovenskih vinih. Po res številnih preizkusih, bi težko rekel, da slovenska vina zaostajajo za drugimi. Navsezadnje slovenska vina pogosto osvajajo najvišja priznanja in dobivajo najvišje ocene. Verjetno tudi v kakšni drugi reviji kot tej, ki jo verjetno sponzorira ravno omenjena rodbina.

p.s. Danes ne morem mimo občutka, da tudi rtvslo povzema plačljive vsebine. Ta članek, članek o menjavi stekel, kjer je zraven še oglas za carglass in začuda intervju s predstavnikom tega podjetja?
soc
# 24.04.2018 ob 10:32
@bilzerian
Lep latinski pregovor pravi Si tacuisses, philosophus mansisses. Ne vem kaj dosti o atomski fiziki, zato o njuej ne pišem. Vsak Slovencelj misli, da se spozna na vino in da odlično vozi avtomobil. Klavrno. Imam se za poznavalca brez narekovajev in ti jamčim, da boljših cabernet sauvignonov kot v Napi ni nikjer, vključno z Bordeauxjem, katerega zapriseženi ljubitelj in zbiratelj sem. Glede samega Opus one si pa ob koncu povedal vse o svojem dometu.
bilzerian
# 24.04.2018 ob 10:06
kalifornijask vina spadajo med najboljše na svetu samo zato, ker so vložili ogromna sredstva v reklamo.
in potem nihče od "poznavalcev" ne upa reči, da je kalifornijsko vino zanič in ga tudi hvalijo, ne zato, ker je dejansko dobro, ampak zato, ker je nekdo tako rekel, da ga je treba hvaliti.

sicer pa tole vino iz Nape evropskim ne seže do kolen.
zbiratelj slikic
# 24.04.2018 ob 16:24
Kakšno vino, kakšno pivo, kakšno žganje.......
....... voda je zakon.

Po vseh potovanjih sem namreč komaj čakal, da se napijem navadne vode iz pipe.
soc
# 24.04.2018 ob 11:23
@fago
Sem pravzarprav že vse povedal prejšnjemu "strokovnjaku". Le tipični Slovenec bo trdil, da je kjerkoli v Sloveniji moč pridelati enakovreden CabS Napi ali Bordeauxju. Klima v Napi je za to konkretno sorto pač optimalna, za recimo modri pinot pa absolutno prevroča - čisto blizu, severozahodno od Nape pa je ravno obratno. Na Slovenskem lahko pridelamo zelo soliden merlot (tisti Aleksa Simčiča 2009, ki ga je nato žal uporabil za Kolos, je bil na ravni obeh supervrhunskih toskanskih), kaberneta pač ne. Še najbliže oceni "čisto solidno" pridejo v kakem vročem letniku nekateri iz slovenske Istre.

Žal kvaliteta vina (in s tem povezana cena) nikakor ni stvar subjektivnega okusa, kot bi tule marsikdo rad verjel. Seveda pa tega nikoli ne bo dojel v praksi tisti, ki mu je škoda občasno odšteti denarce za kako res vrhunsko steklenico in se na ta rovaš odpovedati čemu drugemu. Vaja pač vedno in povsod dela mojstra.
kingeston
# 24.04.2018 ob 10:43
moderni in povsod promoviran cabernet souvignon ni pretirano dober iz slovenije ker je klima napačna za to trto.

drugače pa ima vsaka sorta svoj okus čisto različno od terroir-ja; neka sorta bo čisto drugačna na primorju kot v brdih, kaj šele v franciji...
zato je treba previdno in poznavat zadeve ko se reče če je neko vino/trta od nekod slabša kot od drugod...
Herr Flick
# 26.04.2018 ob 10:09
ADMIN: zakaj brišete komentarje, ki so kritični do vsebine zapisa?
brancin
# 24.04.2018 ob 10:51
@Kingeston

Kako ti ločiš Primorje od Brd?
Muza
# 24.04.2018 ob 10:05
več kot spijemo boljši smo
soc
# 28.04.2018 ob 11:16
Dragi fago, veliko preveč ceniš svoj okus, kar zelo jasno pokaže enačenje Marmorne penine z Dom Perignonom... Verjetno bi se tudi moj sin, ki ga vinska raziskovanja (še?) niso zagrabila, znebil kakšne podobne, a zanesljivo ne pri penečih se vinih. Kar se CabS na Slovenskem tiče, pa je edini, ki me je doslej prepričal, Satomasov letnika 2007. Mojo drago taščo pa resda kar vsi, na katerih piše Cabernet, od Čila do Brd. Primerjava kake vipavske rdečine z bordojskimi špicami je iz istega filma kot ona zgornja, pa še tole moraš vedeti - Bordeaux ne dela čistega CabS, niti levi breg ne. Pisati takole meritorno in prepričano o stvareh, ki si jih nekoč od daleč povohal, nima pravega smisla, se ti ne zdi?
fago
# 27.04.2018 ob 22:22
Eh, nekoč ko sem bil mlajši in zaletav sem tudi sam rad kupoval "pomembne" buteljke. Potem sem s prijateljem, ki je prevažal eno najpomembnejših "živin" tistega časa poizkusil vse pomembnejše letnike pijač, ki so jih kovali v nebo. Če zdaj primerjam Dom Perignon s Marmorno penino iz Sežane, bi rekel da dobiš kar enako dobro vino za približno 20x manj denarja, v Vrtovčah, katerih geografske lege @soc ne kuje v nebo, pa dobiš Cabernet Sauvignon okusa, ki ga premore le malo precenjenih in prehvaljenih Bordojcev. Skratka, vin ne ocenjujem po tem, kako hvaljena in draga so, ampak po tem, kako težko "odlomim" glaž od ust.
kingeston
# 26.04.2018 ob 11:39
ADMIN: zakaj brišete komentarje, ki so kritični do vsebine zapisa?

morda zato ker so neumni in plod izključno nepoznavanja? bebčki skratka?
PikiMiki
# 25.04.2018 ob 19:25
Grda flaša.
K_ris
# 25.04.2018 ob 09:06
@krosnjar

Movia je nekoč, ko je bil v elementu izjavil, da ima vonj po dinozavru.

Bolj verjamem v del o dinozavru, kot pa v to, da je Movia to izjavil. Kdo sploh je Movia?
kingeston
# 24.04.2018 ob 11:02
ajde, morda ni najboljši primer primorje-brda, raje vzami kakšno primorje in recimo haloze, belo krajino ipd. sorta čisto drugačna.
tema76
# 24.04.2018 ob 10:43
https://radioprvi.rtvslo.si/2018/04/marj
an-simcic/
fago
# 24.04.2018 ob 10:31
Za zelo dober Cabernet Souvignon ni treba do Bordoja, kaj šele do Kalifornije. Že v Vipavski dolini zna biti precej boljši od večine teh zadnjih - precenjenih, prehvaljenih, sploh pa preplačanih.
soc
# 24.04.2018 ob 09:10
Neumne ali fovšaritne komentarje vstran, povprečna maloprodajna (!!!) cena decilitra teh treh letnikov je cca 50 EUR. Vsekakor pri prezentacijah proizvajalca (če gre za vrhunski rang kot tule) le-ta izhaja iz največ lastne veleprodajne cene tekočega letnika, ki je manj kot polovica tega. Zato kozarca ne more zaračunati po maloprodajni ceni. No ja, če je dovolj interesentov, pač. Manj renomirani proizvajalci morajo vino seveda prispevati zastonj kot svoj marketinški strošek. In to v vse drugačnih količinah.
DrMatilda
# 24.04.2018 ob 16:05
Kaj dobimo, če križamo žirafo in pingvina? Žirapingo one verjetno.
zapravico
# 24.04.2018 ob 07:44
Najboljši je rumeni muškat