Kulinarika
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 66 glasov Ocenite to novico!
Aleš Kristančič med dekantiranjem lunarja chardonnay - vina, ki ga po 9 mesecih zorenja, ob polni luni, pretočijo v steklenice, brez dodajanja žvepla, brez filtracije in brez prešanja. Foto: MMC RTV SLO
Razgled s terase Movie na Kristančičeve vinograde in Gredič. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vhod v rezidenco Kristančičev na Ceglem 18. Foto: MMC RTV SLO
       Priznanja:       
 
- Veliko belo mu je leta 1999 prineslo uvrstitev med "50 vzhajajočih zvezd prihodnosti" po izboru Decanterja.
- Leta 2008 uvrstitev med 12 vinskih ustvarjalcev sveta po izboru Master of wine.
- Osemkrat uvrstitev med najboljših 100 vinskih kleti sveta po izboru Wine & Spirits, nazadnje lani.
- Vinski kritik James Suckling je tri njegova vina (veliko rdeče 2004, veliko rdeče 2003, veliko belo 2006) ocenil z več kot 90 točkami, kar ga je leta 2014 uvrstilo med 50 najboljših vinarjev.
- Njegovo veliko rdeče (96/100) in veliko belo (98/100) sta do danes najvišje ocenjeni slovenski vini
- Leta 2007 uvrščen med 12 najvplivnejših vinskih osebnosti sveta (izbor vinskih kritikov z Robertom Parkerjem na čelu).
- Leta 2011 Movia izbrana za mednarodno vinarno leta Wine & Spirits (najvišje ocene: puro rose 2002 92/100, veliko rdeče 2003 92/100, veliko belo 2006 91/100).
Nadstrešek, na katerem Kristančič rad akrobatsko pozira za najrazličnejše publikacije. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Odpiranje pura, edinstvene Moviine penine, štiri leta zorjene v hrastovih sodovih, ki ni degožirana. Tako vino živi skupaj z lastnimi -naravnimi kvasovkami v steklenici čisto do konca in je brez kakršnih koli konzervansov ali dodanega žvepla. V belem puru je 60 % chardonnayja in 40 % rebule, rose pa je iz modrega pinota. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Aleš Kristančič s soprogo Vesno in hčerko Elo. Foto: Dean Dubokovič
Posestvo Movia obstaja od leta 1700, v družinski lasti Kristančičev pa je od leta 1820. Skupno imajo 22 hektarjev vinogradov, od tega polovico na italijanski strani. Foto: Dean Dubokovič
V kleti z zdaj že nekdanjim srbskim predsednikom Borisom Tadićem, stalnim odjemalcem Moviinih vin. Foto: Movia
Na podelitvi enega od kar osmih priznanj revije Wine & Spirits v New Yorku. Foto: Movia
Beli puro, postrežen v posebej za Movio oblikovani liniji kozarcev iz Rogaške Slatine. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vesna Kristančič je zadolžena za Moviino pisarno, Aleš za klet. Porazdelitev dela deluje. Foto: MMC RTV SLO
Leta 2006 na terasi Movie z monaškim knezom Albertom in takratnim premierjem Janezom Janšo. Foto: Movia
Umetnikov portret. Foto: MMC RTV SLO
Če na festivalskih stojnicah Aleša Kristančiča osebno ne boste vedno srečali, pa ga več kot dostojno običajno zastopata Tanja Saksida (na sliki) in Polona Petrovič. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Osrednji del dnevne sobe Kristančičevih. Na klavirju portret Aleša s sinom Lanom. Foto: MMC RTV SLO
Kristančič je ob prihod iz prakse v Bordeauxu zdaj že pokojnega očeta Mirka prepričal, da zavijeta v radikalno drugačno smer vinarstva. Izplačalo se je. Foto: MMC RTV SLO
Fotoutrinki dolge in uspešne poti znamke Movia. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Vsakič, ki stvar skušaš razdeliti na neke nianse različnih okusov, v tistem trenutku uporabljaš telo kot debil. Ker namesto, da bi užival, se trudiš to stvar razložiti.       
ZDA so postale praktično drugi dom Kristančičev, kjer jim ustreza odprto tržišče, dojemljivo za malce bolj "eksotične" dežele in avtohtone sorte. Foto: Movia
Zanimanje za Movio je na festivalih vedno precejšnje - tudi, če šefa ni. Na fotografiji Polona Petrovič med dekantiranjem lunarja na lanskem festivalu Park Wine v Novi Gorici. Foto: Igor Kosovel
Pred svojim občestvom na festivalu oranžnih vin v Izoli 29. aprila letos. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Movia na Maldivih. Foto: Movia
Vesna Kristančič je Aleša spoznala pred 24 leti na otvoritvi vinskega bara v Novi Gorici. Nato sta se naslednjič videla v diskoteki in od takrat dalje sta nerazdružljiva. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
S pesniki, ko so v Medani še potekali dnevi poezije in vina. Foto: Movia
Aleš Kristančič pravi, da je vino nujno treba piti najmanj v paru. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
S švedskim kraljevim parom, ki je Slovenijo obiskal leta 2004, ter takratnim predsednikom Državnega zbora Borutom Pahorjem s partnerko Tanjo Pečar. Foto: Movia
Z Acijem Urbajsom, biodinamičnim vinarjem z Rifnika nad Šentjurjem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Aleš Kristančič ima Brda sicer srčno rad, a je tudi kritičen do dela nekaterih vinarjev. Foto: MMC RTV SLO
       Vsak, ki pije Movio, je kandidat, da postane pijanec. Ampak to velja za vsa vina.       
Kristančiča ogromno potujeta in promovirata svojo znamko. Na fotografiji z magnumom velikega rdečega, enega ključnih vin hiše. Veliko rdeče je zvrst merlota, modrega pinota in cabarnet sauvignona, v hrastovih sodih zori šest let. Foto: Dean Dubokovič
       Če je ena stvar, ki me je res ni strah, je, da bom umrl zaradi bolezni jeter ali kot pijanec.       
Uspešno odprtje pura. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Movia ima trenutno v svojem arzenalu 20 različnih vin, od tega dva peneča (puro in puro rose), dva lunarja (chardonnay in rebula) in dve desertni vini (esenca in esenca merlot). Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Če ljudje govorijo, kako sem domnevno uspešen zaradi tega, ker govorim veliko, ker sem tak, kot sem, to pomeni, da oni mislijo, da je tako in to pomeni, da oni padejo na to.       
Aleša Kristančiča je najbolje spoznati v živo, da boste res razumeli njegova vina. Foto: MMC RTV SLO
Posestvo Movia je služilo tudi kot kulisa serije Ena žlahtna štorija. Foto: Movia
Drugi obisk kneza Alberta - tokrat v spremstvu predsednika Pahorja. Foto: Movia
Movio danes strežejo v nekaterih najboljših restavracijah sveta, med drugim tudi v fat Ducku Hestona Blumenthala v Brayu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kristančič na eni od številnih predstavitvah Movie v tujini. Foto: Dean Dubokovič

Dodaj v

Aleš Kristančič, vinar, ki si je še s kralji na "ti"

Movia kot edina slovenska klet osemkrat med top 100 na svetu
12. maj 2016 ob 06:19
Ceglo - MMC RTV SLO

Pred nekaj leti sem sedela v edini restavraciji na otočku sredi odročne Nove Fundlandije. S kupčka revij o vinu in hrani vzamem v roke Food & Wine, ta pa se mi odpre na strani, kjer Aleš Kristančič skoraj bahavo hodi po nadstrešku svoje vile na Ceglem, oborožen z dvema magnumoma.

"Vinski genij iz Slovenije", se je bral naslov. Za Slovenijo na otoku Fogo nihče ni slišal, so pa prebrali članek o vzhodnoevropskem ekscentriku romanskega temperamenta, ki v referenčni ameriški publikaciji ni pristal po naključju, ampak po dveh odmevnih uvrstitvah – med top 100 kleti na svetu po izboru revije Wine & Spirits in med 12 "najvplivnejših vinskih kreatorjev sveta" po izboru uglednih vinskih kritikov in enologov s slovito Jancis Robinson na čelu. Ampak novinarja Raya Isla je takrat bolj začaral Alešev značaj, nastop in, ne nazadnje, vino samo, kot pa plakete.


Movio lahko degustirate na njihovem posestvu v Brdih, v vinoteki Movia na Mestnem trgu v Ljubljani, bodo pa tudi 18. junija v Deželi kozolcev v Šentrupertu, na kulinaričnem festivalu Izbor.


Kristančič se zna prodajati – to mu morajo priznati tudi tisti, ki ga ne marajo. Tistih, ki ga častijo kot utelešenje vinskega božanstva in odprtih oči vsrkavajo njegove strastne, doživete litanije o usedlinah in luninih menah, je vseeno verjetno več. Tako je tudi z njegovo Movio – za mnoge je recimo veliko rdeče (6 let v hrastovih sodih zorjena zvrst merlota, modrega pinota in cabarnet sauvignona), katerega cena se giblje okoli petdesetaka, še vedno znak ultimativnega prestiža, spet drugi v vinskem poslu ti bodo razlagali, kako se je Movia že davno prodala, tretji ga častijo kot umetnika in čarodeja. Osebnosti, kot je Kristančič, pogosto razdvajajo.

Lunar in puro – živi vini
Za nekatere sta njegov lunar, vino, ki ga po osmih mesecih zorjenja (devet, če gre za chardonnay), brez dodanega žvepla in praktično brez posredovanja človeške roke, ob polni luni brez filtriranja z drožmi vred pretoči v steklenice, in puro, lunarjev peničarski ekvivalent, vzorčna primera, kako se delajo naravna, biodinamična, še v steklenici živa vina, za druge vini, s katerima lahko "veliki šovman vinarstva" pač dela svoj – šov.

Penine so bile s svojim pokanjem zamaškov vedno pijače za slavnostne trenutke, a nihče ni iz odpiranja steklenice "happy bubbles", "veselih mehurčkov", kot imenuje puro njegova žena, naredil predstave, kot jo je Kristančič.

Obiskovalci vinskih festivalov se morda na koncu večera ne spomnijo, ali jim je bilo okušeno všeč, se pa vsi spomnijo, kako so z zadržanim dihom pričakali rožnati oblak usedline v posodi z vodo, kjer se puro, penina, ki jo hranimo nekaj dni na glavi, da se usedlina posede na zamašek, odpira. Še en njegov izum, vključno z dolgim odpiračem, ki spominja na ključ za menjanje avtomobilskih gum. "Človek brez pravil, filozof," svojega soproga opiše Vesna Kristančič, s pomočjo katere je Movia danes dobro utečen stroj, v katerem ni nič prepuščeno naključju.

Protokolarna terasa
Ura je bila 11.30, ko naju je Aleš s fotografom sprejel na svoji terasi, tisti, na kateri je gostil že vse od Alberta Monaškega do švedskega kraljevega para, od Janše do Pahorja - Movia je pač nadstrankarska. Pred seboj je imel odprto steklenico rebule ter krožnik sirov s hruškovo marmelado z mustardo, med pogovorom s svojim sosedom pa je tako vehementno krilil po zraku, da je steklenici grozilo, da poleti tja nekam do Grediča, kjer so tisti dan ravno snemali nove prizore Ene žlahtne štorije.

"Pozdravljena," mi z orjaško, delavsko roko, ki najbolj priča o tem, da je Aleš vseeno v prvi vrsti kmet, šele potem trgovec, seže v mojo in mi pomigne, naj si postrežem. "To je zdaj vajina hiša. Vzemita, kar hočeta, natočita si, kar hočeta. Mogoče bom vmes občasno skočil v klet, ampak naštimajta muziko, da jo bom slišal spodaj tudi jaz!"

Kristančičev "sound system" je lociran v ogromni dnevni sobi, kjer središčno mesto zavzema črn klavir z belo orhidejo, nekje med setom bobnov in perverznim razgledom na zelene briške vinograde pa visi še velikanski umetniški portret Aleša Kristančiča. Eden od dveh – na drugem mu v še večjem planu družbo delajo še žena Vesna ("moja miška", kot jo ljubeče kliče on) ter otroka Ela in Lan.

Od zadruge do olimpa
Zunanja podoba Movie, osrednjega dela 22-hektarske posesti, ki je v družini Kristančičev od leta 1820, je nedvomno impresivna – celo za briške razmere, kjer se je tamkajšnjim vinarjem od tistih socialističnih zadružnih let v 25 letih uspelo povzpeti na sam olimp vinarstva. Eden od peščice fantov, ki je voz strumno potiskala naprej, je bil Aleš, ki je po študiju enologije v Padovi in praksi v Bordeauxu prekipevajoč od pridobljenega znanja in navdiha dojemljivega očeta Mirka Kristančiča prepričal, da klet zapeljeta v za tiste čase namiznega vina povsem noro smer, smer barikov in zorjenega, vrhunskega vina. Bogata vina, v katerih se čuti značaj in terroir, pa tudi osebnost in (pre)drznost vinarja.

Movia se je s to potezo nato kaj kmalu razvila v težkokategornika, Aleš pa se je od tistih prvih šardonejev, ki so jih tuji strokovnjaki hvalili kot "identična francoska" ("Kasneje sem pogruntal, da to ni ravno pohvala. V vinu se mora čutiti terroir, to ni pivo, za katerega ni pomembno, kje ga zvariš. Ampak, ali bi mi takrat dal medaljo za briški chardonnay? Mi je ne bi."), razvil v prvega promotorja Brd, vin z briškim značajem, zemljo in soncem.

Petič med najboljših 100
Prav impresivna, da ne rečem pompozna, zunanja podoba je tista, ki lahko včasih pri Movii zavede, da je slog pred substanco. A le redki se lahko pohvalijo, da jih je revija Wine & Spirits že osmič uvrstila med 100 najboljših kleti na svetu. Saj zna Aleš šarmirati vse enologinje in sommelierke (v bistvu ima njegova magnetičnost enak vpliv na moške, če pomislim), ki pridejo na njegovo teraso, ampak med najboljše v izborih take ravni, na vinsko karto Hestona Blumenthala in Alaina Ducassa ne prideš (samo zato), ker si odličen, malce hiperaktiven pripovedovalec zgodb.

Danes Kristančič v tujino izvozi okoli 80 odstotkov svojih vin, ki jih streže v posebej za Movio oblikovani liniji kozarcev iz Rogaške, za hrvaški Jutarnji list je poziral gol pred svojo poletno rezidenco na Hvaru, samo z magnumom na strateškem mestu, za nedavni 50. rojstni dan je za darilo dobil dron in lahko si privošči, da zavije z očmi, ko mu Vesna sporoči, da ga zvečer pričakujejo visoki gostje iz Sarajeva. Zlatar Sead Sofić, katerega nakit med drugim nosi Angelina Jolie, od prejšnjega meseca pa tudi Vesna Kristančič. "Vsaj pol ure boš moral biti zraven, prihajajo zaradi tebe!" mu zabiča. "Pa, miška, v klet moram!" odvrne on.

Materni jezik – aleščina
Iz zvočnikov v tistem zadoni ravno dan pred tem umrli Prince. "O, Purple Rain! Porkaduš! Purple Raaaaaaain!" pritegne z globokim, raskavim glasom starega rockerja in konstantno preskakujoče misli mu znova odtavajo v povsem drugo smer od mojega vprašanja o politiki trženja Movie, ki obvisi nekje v zraku.

"Pogovor z njim je konfuzen – ne toliko zato, ker je Kristančičev materni jezik slovenščina, ampak ker je njegov dejanski materni jezik aleščina," precej točno povzame moja občutja Ray Isle. Drugi tuji dokumentaristi so šli še dlje: "norec", "popolni manijak", "ekscentrični genij", če povzamem zgolj nekatere, ki so se ne povsem pripravljeni odpravili k njemu z diktafonom.

Čeprav pri Alešu nikdar ne veš, ali bo med pogovorom pobegnil v svojo klet za pol ure ali do zore, so mi naslednji dan njegovi sosedje vedeli povedati, da je bilo tisti večer konec aprila pri Kristančičih nedvomno "precej živahno". Običajno je. Nagradam in priznanjem navkljub tako Aleš kot Vesna v vinu rada predvsem – uživata. Nobeden izmed njiju ne mara tistih, ki prihajajo k njima "vsi resni vohat vina" in v "rebuli iščejo marelice in banane", bosta pa rade volje postavila na mizo buteljko Movie še za poštarja, ki dopoldne dostavlja na Ceglo 18.

In še vnaprejšnje opozorilo: spodaj zapisano je zgolj poskus prepisa Aleševega toka misli. Fenomen, imenovan Aleš Kristančič, pa se precej bolje doživi, kot se bere.


Glede na to, da hočete pred napovedanimi gosti pobegniti v klet … Intervjuji vas pa nič ne utrudijo? Sicer je od tega že nekaj let, ampak novinar Playboya je prišel z intervjuja domov namesto ob 15.30 ob 23.00, novinarja revije Food&Wine ste povsem nenačrtovano med pogovorom zapeljali kar do Hrvaške in zdaj opozarja vse, ki bi si vas drznili prositi za pogovor, da moramo ljubiti nepredvidljivost. Kaj me čaka?

Ma, ne, mona, če ste vi fajn, me ne moti, sej ne delam z vsemi gosti intervjuja. Točno vem, kdo pride. Saj je neumno, da sodim, ampak gostu dam vse – dušo, hišo, vse, kar hoče, ne morem pa mu dati sebe, če ne uživam; ne znam se smejati umetno. Za to delo je ključno, da nisi žrtev tega poklica - ker od tistih, ki se v poslu žrtvujejo, ne pride nič dobrega, nič soka. Če vidiš kuharja vsega jeznega, ker mora delati v petek zvečer, njegovi prijatelji gredo pa v disko, ali misliš, da lahko skuha dobro? Ma, ni šans. Okus je nekaj takega, za kar potrebuješ energijo, v tem moraš uživati, sicer je konec. Tega me je že oče naučil. Z nekom bom lahko tudi do pojutrišnjem, če uživam, pri nekaterih me pa preprosto ne bo. Pa lahko napišejo, kar hočejo, naj bodo tudi oni iskreni. Sam sem običajno tako ali tako preveč iskren. Na živce mi gre to sprenevedanje, poljubi … zadaj je pa … Tega je preveč.

Pravijo vam šovman med vinarji. Vam ta oznaka ustreza?
Ne. Jaz živim, kakršen sem, tako, kot se zdaj pogovarjava - če temu rečete šov, potem ja, sem šovman. Ampak šov je zame takrat, ko ti bo vinar pred tabo dekantiral vino, ki je tako čisto, da bi videl zemljo skozenj. Vino, ki je bilo stokrat sfiltrirano, on pa pred tabo to dekantira. To pa je šov. Če je moje šov, je šov z razlogom. Več kot to ne morem dati, okus je pa vaš in za okus se je treba boriti. Tu je vojna dovoljena. Če ti kdo hoče dopovedati, da je to dobro, tebi pa ni všeč, ne popusti. Če boste kaj hodili okoli, ne skušajte okusa ubesediti in opisovati … Okus zadrži zase, lahko pa opisuješ vino. V vsaki stvari, če povoham to (povoha sir, op. a.), bom lahko našel … evo, lešnikova lupina! Seveda lahko vsako stvar analiziramo na prafaktorje, ampak zakaj pa potem glasbe ne poslušajo tako? Vsakič, ko stvar skušaš razdeliti na neke nianse različnih okusov, v tistem trenutku uporabljaš telo kot debil. Ker namesto, da bi užival, se trudiš to stvar razložiti. Vino z okusom marelice. Marelica je zelo dobro sadje, ampak če bi hotel Bog vino z okusom marelice, ne bi dal za to grozdja, ampak marelice. Včasih se sprašujem, če taki ljudje sploh znajo piti vino. Ker če znajo, potem naj molčijo in uživajo, mene ne zanima, kaj zaznavajo v njem! Misliš, da se narava odloči, da bomo imeli zdaj pa banane z okusom po jabolkah? Ne, ni fora v tem. Mi smo neumni, ker ne dopuščamo, da je okus lahko še brez imena. Ker takrat, ko si nekaj pojedel, kar je še brez imena, takrat sem ti nekaj dal. Sicer pa rečeš "zanimivo", ampak je v bistvu dolgočasno, ker si že nekaj podobnega okusil. Vino je res taka stvar ... Sicer bi raje delal gin tonic. V bistvu gin nameravam delati. Moj tata je delal grappe in je bil frajer, je držal obljubo partizanom.

(Nataka v kozarec gostljato usedlino lunarja) Vidiš to reduktivnost? Ta vonj? To je duh in okus življenja! To je tisto, kar drži vino pokonci! Veš, zakaj pa usedlino odtakam? Ker vseeno je to vino. Problem, če je vino malo motno, je, da ne pride v brbončice. Motno vino ne gre v te mikro brbončice in takrat degustiraš, kot da bi jedel. Lahko zaznavamo, da je okusno in bogato, ampak fines ne bomo zaznavali.

Z lunarjem in purom ste si nekoč prislužili vzdevek extreme winemaker, ekstremni vinar. Kako ekstremni ste pravzaprav danes, ko so naravna, biodinamična, organska, motna in macerirana vina v modi?
Vidiš, vidiš … Takrat sem jaz dobil naziv "ekstremni" ali pa "čudak iz Slovenije". Imel sem pet strani v Wine Spectatorju, tega ne bo imel nihče od nas več, pet strani! Danes je uspeh že, če imaš eno vino ocenjeno. Ampak tisto so bili na neki način poskusi. Saj so mi dali vse pohvale, ampak v bistvu sem bil ekscentrik. Vidiš, danes, da rečeš tistemu, ki dela taka vina, da je ekscentrik, morajo biti vsi tiho. Danes vsi opevajo oranžna vina, orange wines – veš, do pred kratkim so vsi ptiči žvrgoleli, da je to brez zveze. Danes pa tisti, ki imajo najbolj sfiltrirana vina, hočejo biti na Orange Wines. In se delati tam frajerje. In še zmeraj skušajo pametovati, niti toliko niso pametni, da bi bili tiho (smeh). Zakaj pa potem so tam?

Zaradi obešanja na trendovski eko-bio-oranžni vlak?
Danes je zelo popularno imeti naravna vina, imeti certifikacijo itd. Kot v živilskih panogah - če si lahko privoščiš, ogradiš del vinograda, narediš klet in dokažeš svetu, da si tudi ti lahko naraven. In narediš 1 % takega vina, ostalih 99 pa je nekaj drugega, a vseeno lahko s tem še bolj na veliko napišeš, kdo si. Jaz še nisem pil vina takih "eko" vinarjev, da bi se jim res posrečilo, pa tudi, če samo ena flaška. Jaz tega nisem delal, ko je bilo v trendu, jaz sem delal, ko je bilo še zelo ne v trendu, 20 let je od tega, ali pa še več, ko so še vsi čudno gledali. Danes vsi vedo, da ima lunar usedlino, da se puro odpira v vodi, pa si predstavljaš takrat, ko sem prišel s temi stvarmi ven? In nisem bil iz Šampanje, ampak od tu. Ampak sem v vso stvar verjel. Fora je v tem, da danes JE bistveno drugače. Ampak mislim, da bo definitivno še prišlo pravo obdobje - in mogoče imamo ravno mi, Slovenci, karto v rokah - ko bo sprejet zakon, da moraš na etiketi navesti vse tisto, kar ni iz grozdja. Če bo tak zakon stopil v veljavo, potem bo Klinec – frajer, Kabaj – frajer, Movia – bo tudi frajer! Velik frajer! Aci Urbajs bo pa misijonar. Ampak nikoli pa ti ne bo nobeden izmed teh tipov rekel, da ti mora biti to vino všeč. To pa ne. Ker okus je pa okus. Ampak, da boš ti eni stvari rekel vino, pa je samo neki hipni trend, na katerega si se priključil … Zapomni si, če v nekem vinu zaznaš stvar, ki je preveč podobna eni drugi stvari, potem se vprašaj, ali je mogoče, da je trta naredila tako napako. Po navadi je ne naredi. Jo naredi pa človek. Zelo enostavno je in ne potrebuješ tečajev – če bi bila vina taka, kot bi morala biti, šol ne bi potreboval – tričetrt vin bi verjetno identificiral, če bi poznal kraj in letnik. Pri šardoneju bi moralo zlato vedno na zeleno, pri rebuli pa zlato na rjavo. Tokaji so zmeraj zlato-zeleno-rumeni. In če nisi ravno Stevie Wonder, bi vedel, da piješ tokaj. Danes pa tega ne moreš več trditi.

Omenjali ste oranžna vina in nekatere ortodoksne bio vinarje. Ampak smo pa prišli do tega, da ortodoksni vinarji te festivale oranžnih, naravnih vin zapuščajo, češ da se mešajo hruške in jabolka (Movia je na festivalu oranžnih vin v Izoli vsako leto, op. a.).
Ja, saj je tako. Žal je tako. Ampak mislim, da moramo vztrajati pri tem, ker manifestacija takih vin je dobra, je blazna. Mi smo s to idejo naredili vrste v Avstriji! Ampak se strinjam z Aleksom (Klincem, op. a.), da če ne bodo nekaj naredili, je brez zveze, ker bo nazaj prišlo sporočilo – se je skrival. Sporočilo bi moralo biti, da navadimo ljudi spet na to, da je vino med zemljo in soncem. Tam vmes zraste. In če daš zemljo v usta, jo lahko poješ, če nisi seveda škropil, ni pa, da bi rekel, uau, kako je dobra, daj mi še eno kilo zemlje. Ne, ampak ni niti za bruhat. Vidiš, okus, ki pride iz zemlje, ne more biti tako pocestniško dišeč, in pri takih vinih se to točno vidi. Da začneš okušati neko novo stvar – morda ti je lahko čudna, ampak vidiš, da kar naenkrat lahko piješ, dobivaš slino, lahko ljubiš, lahko plešeš, lahko delaš, kar hočeš, lahko voziš avto. Poizkusi, pa boš videla.

Precej prepričana sem, da bi me policija ustavila.
Ne, ne bo! Telo ti bo samo povedalo, kdaj je zadosti. Ko ne boš več užival v pitju. Do takrat pa, če ti dam vino, lahko voziš in piješ in bo 0,0, zapomni si! In naslednji dan boš tudi videla razliko.

Zanimiva mi je bila vaša izjava, da pri tistih, ki zbolijo na jetrih, vino pri tem običajno nima kaj dosti opraviti – vsaj ne tako vino, kot ga delate vi. Če prav razumem – pijancev, ki pijejo Movio, ni, to so samo ljubitelji vina?
Poglej, vsak, ki pije Movio, je kandidat, da postane pijanec. Kar velja tudi za vsako drugo vino tega sveta. Kako pa ne postati pijanec? Prva stvar je, da piješ iz užitka. Da piješ in uživaš in ne iščeš napak, da piješ samo, če ti je všeč, da piješ in tikaš ženske, če so ti všeč – ali pa moške -, da piješ in plešeš, da piješ in tisto, kar vino da, uporabiš – bodi vesel! In zahvali se Bogu, da lahko piješ – ne zaradi tega, ker je Movia važna, ampak, ker si zdrav in živ. Poglej, mi smo zdaj tukaj in gotovo za kosilo pijem vino. In gotovo pijem za večerjo vino. In gotovo tudi vmes, prav? Mi verjameš nekaj? Če je ena stvar, ki me je res ni strah, je, da bom umrl zaradi bolezni jeter ali kot pijanec. In to lahko napišeš kot naslov.

Ob tem sem se spomnila anekdote, ki jo je pred leti na gostovanju v Sloveniji povedal portugalski vinar Cristiano van Zeller - njegov dedek je spil dve steklenici portovca na dan, pa je umrl pri 87 letih, ko je padel s tramvaja, Zellerjeva babica pa je spila kozarec portovca na leto, pa je umrla zaradi ciroze jeter.
(Kima) In – pomembna stvar – ciroza jeter ni spolno prenosljiva (smeh)! Prepričan sem, da je ta anekdota resnična. Res pa mislim, da žal izgubljamo ta fantastičen, edinstven položaj vina, ker imenujemo vse vino. Jaz ne bom nikdar napisal, da je to (pije svoj modri pinot, op. a.) naravno ali biodinamično ali kar koli že, to je samo vino. Tisti, ki pa ni tak, tisti naj napiše "rahlo industrijsko". Ljudje delamo napako, ker ko ti ocariniš, da je tisto vino, za katerega ne veš, od kod pride, in ga pri nas napolnijo v flaške, ga prodajo po taki ceni, da ne vem, kako si sploh upajo biti tako poceni, in imajo lahko žvepla do 200, morda celo do 250, če so namizna brez porekla, to je taka doza, da če daš pit konju, pade dol. In mi rečemo, da si dobil konjsko injekcijo!

Dobro, za pura in lunarja se ve, da sta brez žvepla, koliko pa ga dodajate drugim vinom?
Popolnoma brez dodanega žvepla so tista moja vina, kjer je usedlina. Malo žvepla je tako ali tako v vsakem vinu, ker se proizvede kot tercialni produkt. Primarni je seveda sladkor, glivice, fermentacija, prvi produkt vretja je alkohol + CO2 + SO2. Pri lunarju so žvepla zelo nizka – 5-8. To ni nič! Če imaš 50mg, je to super rezultat, ampak ne reci mi, da nisi dodal! Naša vina tudi z dodanim žveplom ne presegajo … (se obrne k Vesni) Miška, ti si delala zadnje analize za Vinitaly, koliko je zdaj minimum žvepla? 35? 40 naj bi še vedno pomenilo "brez dodanega". Po EU-zakonodaji pa je dovoljeno 200.

Movia je verjetno znamka, ki se je med vini pri nas znala najbolje tržiti. Nekaterim gre to verjetno v nos. Kako vi gledate na "komercializacijo" Movie in Aleša Kristančiča?
Ponavadi nikoli ne gledam v nos. Gledam, če je kakšna lepa ženska, gledam kaj drugega, nos mi je tudi pomemben, ampak nikoli pa ne gledam prav notri v nos. Si me dobro vprašala! Ne, me sploh ne zanima in manj, ko vem, bolje je, ker sem lahko bolj nevtralen do vseh ljudi. Veš, z leti … jaz se počutim mlad kot sto korenčkov, ampak malo se mi pa včasih zdi, da bi moral v življenju že spoznati eno stvar: da je brezveze biti takšen, kot sem, ker očitno ni treba, ker se sam sebi počutim kot klovn. Vsak, ki pride v mojo hišo, lahko vse naredi, mi vse reče in (se mu orosijo oči) … mu dam dušo in telo. Tu mu dam vse. In potem, ko mi včasih kdo reče, kako je nekdo rekel to in to o meni, o tem ponavadi niti nočem debatirati. Vesna je tisti del v meni, ki me prizemlji, mi da popravke, me opozarja, kdaj grem predaleč … Ampak včasih se mi res zdi vse brezveze. Čeprav ni to moj problem. Ker štos je, da če ljudje govorijo, kako sem domnevno uspešen zaradi tega, ker govorim, ker sem tak, kot sem, to pomeni, da oni mislijo, da je tako in to pomeni, da oni padejo na to. Vam pa od prvega trenutka pokažem vse – slabo, dobro, sebe, kakršen sem in vam povem, da je ta modri pinot lahko včasih brez mene celo boljši. Če pa nekdo misli, da jaz svoje vino naredim z govorom, da to naredim z opletanjem svojih rok, še umazanimi od brajde … Ampak, kadar jaz nekaj rečem, se ne lažem, pa če sem na stolu ali pod njim. Ne bom z vami resen pri mizi, ko pa vendar pijemo vino in vino moraš uporabljati z vsem srcem, z vso strastjo, z ognjem, ki ga dobiš v paru, ta je tisti, ki me navdihuje, ne pa zrenje v barike ali hrib pred menoj. Ko boste hodili po svetu, vam polagam na srce – tudi če boste na najbolj strokovni degustaciji vašega življenja, vina ne daste v žep, ampak ga daste v telo! In ven ne pride rezultat, kot da bi bili računalnik. Če ne uporabiš tistega, kar ti vino nudi, si nasrkal. Ker potem bo edina stvar, ki jo boste čutili, alkohol. Vino ne pomeni, da moramo biti resni, če je degustacija. Resno mora biti vino, šele takrat bomo mi postali dobre volje, bomo skakali, bomo neposlušni, kaj vse bomo delali. Ker če bomo resni po več kozarcih resnega vina, pomeni, da je "fake" resno. Vseeno, kako drago je. Vino je družabna stvar! Ljudska!

O Goriških brdih oz. briških vinarjih pravijo, da so ponesli ime Slovenije v svet. V praksi je sicer še vseeno samo peščica vas, ki ima svoja vina v najprestižnejših restavracijah sveta. Movia, Simčič, včasih še Klinec, pa Zamejci.
Brda, to je taka zemlja, to so taki okusi, mi imamo vse možnosti tu! Ampak okuse dobiš, kadar piješ taka vina (pokaže na svoj kozarec) – ta vina so tista, ki dajo okus. Ljudje se niso nikoli vprašali nečesa – če smo tako dobri, zakaj se moramo potem še vedno borit za pozicije v svetu? Veš, zakaj? Ker smo kandidati, da bi lahko bili tako dobri. Ampak je premalo takih vin, ki to izkazujejo. Če boš dal na mizo povprečje rebul, ne dobiš neke jasne slike. Dobiš od tistih, ki so zelo podobne sivemu pinotu, do tistih, ki spominjajo na chardonnay, cel spekter. Je možno potem, da nastane sorta iz Brd? Za vsako dobro restavracijo se ve, da mora imeti vsaj pet burgundcev iz Burgundije, zakaj? Ker imajo nek "fil rouge". Zakaj ni vsaj ene dobre rebule v vsaki Michelinovi restavraciji na svetu? Če bi to bilo, bi bili mi altroke frajerji. Veš, zakaj? Ker taka rebula ne obstaja. Ker ima samo par vinarjev tako rebulo, v kateri vidiš noto, v kateri vidiš hrib, na kateri je zrasla, ostalo pa je brez karakterja, pa je lahko brezhibno vino. Brezhibnost v okusu je nula, okus mora biti svojstven, okus mora biti duh po tebi, duh po tistem hribu. Tega manjka. In veš, kako lahko to narediš? Moraš imeti take roke (pokaže na svoje lopataste, delavske roke). Moraš biti tam, moraš j*** ježa in se veselit. Potem pa uživat, ko to odpreš! Je pa seveda lažje, če samo poškropiš s herbicidom in ti ni treba razmišljati. Letos je težka zemlja, neverjetno težka, noč in dan sem na kolenih, da sem jo malo prerahljal, en moj fant je že šel na injekcije za hrbet. Lahko pa si prižgeš marlboro, si nadeneš sončna očala, se povzpneš na traktor, daš muziko – to je na traktorju noro dobro, bolje kot avto - in špricaš. In prideš spočit domov. Veš, koliko časa bomo pa rabili mi? 14 dni po pet ljudi – verjetno pet zlomljenih ljudi na koncu. In to se v vinu vidi. Če živite zraven nekoga, ki spodaj, zgoraj, levo, desno škropi in ima umazano hišo, ali to pomeni, da morate imeti tudi vi umazano hišo? Ne, ampak vsak od nas se mora boriti za to, ne samo govoriti, kako so Brda edinstven kraj. Pa kaj še. Še par let, pa bomo taki kot Toskana – prazni. Namesto, da bi zdaj določili – v tem kraju so herbicidi prepovedani. V tem kraju ti odrežemo prst za to. Saj vidiš te vinograde, kjer je linija lepa, ravna, vse cak-cak, spodaj travica, ampak to ni čisto. To je kot v trgovini, ko vidiš lepa, pološčena, plastična jabolka in paradižnike – za tisto vemo, da v resnici ni za jesti.

Smo v letu ameriških volitev in vi ste imeli čast gostiti Hillary in Billa Clintona. Zanjo ste rekli, da za razliko od njega zna jesti, je gurmanka z afiniteto do hrane. Je tudi ljubiteljica vin? Nekako si je ne predstavljam na vaši terasi, kako bi nazdravljala pozno v noč in se mastila s pršutom …
Ne, ne, tako je bilo – Clinton sam je predstavil, malo džentelmansko, Hillary kot tisto, ki pri hiši zbira okuse. In če je rekel to s kozarcem v roki, ko je govoril z mano, je hotel reči, da pri vinih izbira ona. Ona je, če jo tako pogledaš, videti kakor tipična ameriška dama. Ampak, pri okusih, pismo, pa obvlada. Miška (se obrne k Vesni), se spomniš, ko smo spoznali vodjo Clintonovega kabineta, gospo, ki je prišla na degustacijo Wine Spectatorja, ko smo bili v Kaliforniji? Se spomniš, ko je rekla "I will never forget your wine, your atmosphere"? No, in je povedala, da so oni stalno kupovali Movio, česar sam sicer nikdar potem nisem oglaševal. Po tistem obisku Clintonovih je njegova vodja kabineta kupovala naša vina.

Sta bila prav pri vas, na Ceglem, ali na Brdu pri Kranju?
Ne, na Brdu sem jih spoznal (prvi par ZDA sta leta 1999 v protokolarnem objektu gostila takratni predsednik Milan Kučan in premier Janez Drnovšek, op. a.).

Pa se še spomnite, katero vino ste stregli?
Sivi pinot (šlo je za Moviin sivi pinot barik, letnik 1996, op. a.). No, bilo je več vin tisti večer, ampak Bill je nazdravljal s sivim pinotom. Zdravica je bila naša.

VK: Saj nam pošiljajo z Brda, kdo je kdaj pil Movio od visokih gostov – papež Janez Pavel II. tudi, denimo. In George W. Bush, pa španski kralj Juan Carlos.
AK: Veš, kako vidiš, kdaj gre kdo res globoko v poznavanje manir? Kakšno vino naj bi se streglo za zdravico pri omizju? Tisto, ki pride iz take flaške, da cela miza ne pije zgolj istega vina, ampak vino iz iste flaške. Ko je bil švedski kralj Gustav pri nas (leta 2004, op. a.) smo morali odpirati tri litrce, njegov butler pa je prišel vnaprej na ogled in vprašal: "Last, but not least, do you have the wine for king's toast?". Pismo, pa razmišljam, saj sem vedno magnume (1,5 l, op. a.) za tako priložnost stregel in sem jim sam rekel "kraljeve flaške", ampak on me je pa spravil v dvom. In sem rekel "Of course!".

VK: Dan pred tem smo bili na kraljevi večerji, ki jo priredijo, ko pride kralj v državo, in tam je bil nek njihov saksofonist, pa mu je Aleš kar rekel, naj pride kralj naslednji dan v Movio. In to je bilo tako lepo, mi smo mu za presenečenje pripeljali Katjo Pergar, ki je potem zapela s saksofonistom. In ko so odhajali, je Aleš rekel saksofonistu, naj še z našega okna enkrat v slovo zaigra. In je!
AK: Veš, kak žur je bil! Ker kralj Gustav je kar ubogi z vsem tem kraljevim protokolom, takrat sem prvič videl. Ni prijetno. Je pa malo poseben ta kralj, pozitivno poseben, drugačen človek, veliko bi rad vedel. Smo se sprehajali po Bledu in mi je šepnil po imenu: "Aleš!" In sem šepnil nazaj: "Yes, Gustav?"

Tu je bil tudi monaški knez Albert, mar ne?
VK: Ja, dvakrat! V drugo so se sami odločili za nas, ker so imeli nek dogodek, na katerega so povabili same mlade, uspešne Slovence – Tino Maze, Anžeta Kopitarja, Katarino Čas … Zdaj, ko je kriza, nam sicer tujih državnikov manj vozijo – nazadnje je bil tu nekdanji srbski predsednik Boris Tadić, ki si je sam želel priti, ker je pil naša vina, saj jih izvažamo tudi v Srbijo. Mi je pa lepo, ko pridejo, pridejo s helikopterjem, naredijo častni krog …

Vi preživite veliko časa v ZDA, kjer se Movia dobro prodaja. Kako Američani gledajo na slovenska vina? Govorila sem z japonskim uvoznikom slovenskih vin Yukiom Morijem, ki je dejal, da je na Japonskem zelo zelo težko podreti dominacijo francoskih vin. So Američani kaj bolj odprti?
VK: Naši največji trgi so Amerika, Italija, Japonska in Kitajska. Meni je Amerika všeč, ker imaš čudovite restavracije, veliko je mladih, ki jih vino zanima, ki živijo za to, in je lepo v tem svetu. Mi, ko pridemo v Ameriko, smo po toliko letih že v tem štosu. In oni so odprti – Anglija je recimo bolj zaprt trg, kjer je slovenskim vinarjem teže prodreti, medtem ko je v ZDA bistvo, kako dober produkt imaš. In tam je toliko narodnosti, da je važno samo srce. Je pa tudi v vinskem poslu tako – nekje se bolj začutiš, nekje manj. Kljub razliki med Ameriko in Japonsko pa nazadnje in newyorški in tokijski trg zanima isto - gledajo tokaj, rebulo, avtohtone sorte, skratka. Naša japonska uvoznica, ki uvaža samo bio stvari, mi je rekla zadnjič: "Zdaj je malo kriza na Japoskem, but no crisis for Movia." Naročajo lunarja, puro – samo se ga ne upajo odpirati v vodi.

Na Kitajskem je baje že pet vinskih barov z vašim imenom. Kaj je s temi Kitajci?
VK: Ja, to so vsi od našega uvoznika. Kitajci so fajn, taki, posebni. On nas je sprejel in zdaj vsako leto pripelje celo delegacijo.

Kitajci so relativno novi med kupci vin. S čim ste jih "kupili", z vinom ali Aleševim nastopom?
VK: Vam povem, da se Kitajci tako hitro učijo! Ko je naš uvoznik začel, se je ukvarjal z drugimi stvarmi, uvažanje vin mu je bil postranski posel. Zbirajo samo dvojne magnume (3 litre, op. a.), stare letnike … Klet ima neverjetno in ogromno naših arhivskih letnikov. Ima denar. In se blazno uči. Sedež ima v Dongguanu. Tam smo bili pred šestimi leti – danes mesta ne prepoznaš več, tako hitro raste. Učijo se o vinih, modi, z vsem gredo naprej. Take hitre rasti nisem videla še nikjer. Potem imaš pa Hongkong, Peking in Šanghaj, ki so pa že tako ali tako mednarodna mesta s toliko tujci, da ni razlike med njimi in Ameriko.

Od slovenskih vinarjev je bila Movia daleč največkrat med top 100 kleti revije Wine & Spirits. Očitno poznate ključ – gre res le za vino ali gre tu tudi za lobiranje, trženje …?
VK: Ja in Aleš je edini slovenski vinar, ki je imel štiri strani intervjuja v Wine Spectatorju. To je lepo priznanje, ker ni plačano, ampak te oni izberejo. Kako poteka izbor? Oni jemljejo vzorce iz bank in vedno jih moraš imeti toliko in toliko nad 90 točkami, potem si pa izbran. Mi smo bili prvič že pred kakimi desetimi leti. Seveda pa moraš ti tudi kaj pokazati. No, Aleš s tem nima težav, že ta njegova osebnost in ideje … Zame najlepše priznanje je bilo, ko je bil leta 2008 izbran za enega od 12 "wine creators" (vinskih ustvarjalcev) sveta, kjer so bila na srečanju v Rondi sama velika imena vinskega sveta, taki, ki so nekaj ustvarili. To je priznanje.

Vi ste na festivalih zelo prisotni. Kakšno filozofijo imate glede tega, se vam izplača?
VK: Saj nismo na vseh. V Ljubljani nas recimo ni. Veš, glede tega je tako – vedno oceniš, kam. Če začutiš energijo, če je prava zate, če lahko tvojim gostom nekaj pokažeš in ponudiš ... Potem se pa odločiš. Okej, kdaj sodeluješ zaradi regije, zaradi promocije Brd. Kar se tiče pa tujine, pa oceniš s svojim uvoznikom – v Ameriki smo že 20 let, jo dobro poznamo, tam imamo dobrega uvoznika, kar naredi, naredi v redu. Veseliva se že degustacije v Barceloni (na La Música del Vi 25. aprila, op. a.), tam bo lepo. Tudi tam imamo super uvoznika, ima še dva lokala samih krasnih mesnin, patanegre …
AK: V Barceloni si bom privoščil – pil bom, jedel … Ampak, ko pa grem na tak sejem, kot je Vinitaly (v Veroni, op. a.), sem na stojnici 10 minut, ne morem več, takoj je ogromno ljudi pri meni, ne da se delat in nihče nima nič od tega, tak naval je. Saj je vedno kdo od naših pri Movii, ampak jaz se raje umaknem. In potem mi prihajajo ljudje, kako jim nisem spral kozarca, ja, saj bi ti ga, pa ne gre! To je sejem. Če hočeš mehko posteljo, ne hodi taborit, pojdi v hotel. Če pa rad taboriš, ne vprašaš za mehko posteljo.

Vaš kolega iz top 100 kleti, Jean Michel Morel (Kabaj) meni, da v Brdih ni podmladka, da so družine vse manjše in da je prihodnost Brd ogrožena. Ampak vaša otroka se zanimata za posel, Simčič je po sinu svoje nagrajeno vino poimenoval, Ščurek ima pet sinov …
VK: Ja, je res, najina sta pridna. Saj midva ju nočeva siliti, ampak Ela sama od sebe pravi: Mama, koliko delaš, samo še diplomiram in pridem domov. Že ko je bila majhna, je govorila, da bo delala kot mama, Lan pa kot ata, v kleti, potem si bosta pa denar razdelila. Ela študira poslovni management v Rotterdamu, ker pa morajo na prakso, gre zdaj za pol leta v New York k našemu uvozniku, delat v trženje.

Vesna, vi ste iz Nove Gorice, Aleš je Bric, čisto iz radovednosti – kako sta se spoznala?
VK: Ja, Goričanka sem. Moja mama je bila zobozdravnica, oče župan (Rudi Šimac), z Alešem pa sva se prvič videla na otvoritvi vinskega bara v Gorici. Od takrat sva neločljiva. 24 let. Poročena 20. Ko so moji izvedeli, da se ženim gor, so rekli: "Ajoj, kaj bo delal z mestno punco?" Evo mene, še zdaj sem tu! Saj ni bilo lahko, ko sem prišla sem, pa smo tri dni zapored delali do 2h zjutraj, sem morala potem za dva dni proč, da se sprostim. Poročila sva se na hitrico, na Bledu, spala sva v Titovem apartmaju v Vili Bled, Aleš pa me je nosil 98 stopnic, kar je bil najlepši trenutek! Saj zdaj me ne bi več, po moje bi ga kap (smeh)!


*Izbor lokalov, restavracij in vinarjev v rubriki Kulinarika je uredniški in ne gre za plačane oglase. Prav tako RTV ali restavracije ne plačujejo avtorjem člankov za obiske, izbrani so po uredniški presoji, plačilo pa je v domeni avtorja članka.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
krosnjar
# 12.05.2016 ob 07:38
Kljucno pri Moviji in ostalih uspesnih vinarjih je bilo dejstvo, da so njihovi ocetje prepustili sinovom sanjati in iti za sanjami v tem poslu. V vecini primerov je bilo tako, da so starsi rekli: 'mulc, tiho bodi in pojdi okopavat. Kaj bos ti meni govoril!" Mulc pa je imel ze 50 let.....in sploh se ni vedel, ce mu bodo kmetijo sploh prepisali....Sedaj pa raste robida in grmovje, ket je "mulc" sel drugam, stari na smrtni postelji pa pravi: " sem vedel, da iz tebe ne bo nic in bo, ko jaz ne bom vec zmogel vse propadlo."
Morda netaktno povedano, a tako je pri nas....
ZIZITOP
# 12.05.2016 ob 06:56
Imel sem priložnost v njegovi dnevni sobi uživati v najboljšem izboru. Odlično in neponovljivo. če Aleša gledaš na tv, izgleda zelo samovšečen in domišljav, v njegovi dnevni kar 80% manj, v kleti in vinogradu pa garač in velik podjetnik.
Tako njega kot vse ostale uspešne Slovence je treba doživet na delovnem mestu in potem vidiš njihovo pravo vrednost.
Čestitke za uspeh.
exequor1
# 12.05.2016 ob 07:08
Moj poklon. Vsa čast in želim si več takih uspešnih zgodb v Sloveniji.
seven7
# 12.05.2016 ob 07:55
Poskusite v tem intervjiju videt življenske modrosti, ki joh Aleš trosi... To je point njegovega uspeha. Njegovo videnje življenje. Verjamem, da ne glede kar bi počel, bi s takšnim pogledom na življenje kot ga ima uspel. Od njega se lahko naučimo marsikaj, ne samo vina delat. Ampak živet. Živet srečno in polno življenje.
krosnjar
# 12.05.2016 ob 07:59
veza - tretja generacija je najbolj kriticna. Prva gara, zivi skromno in dela iz nule, druga to spremlja, to ceni in nadgrajuje, tretja pa ima postlano , garaska dela opravljajo delavci in kompasa ni vec pravega.
veza
# 12.05.2016 ob 07:43
krosnjar
# 12.05.2016 ob 07:38

drži, kar si napisal, je pa tudi res, da brez strašnega garanja pri vinu ne bi nihče uspel, tega pa ne zmore vsak, niti fizično niti psihično in vprašanje je potem, kaj bo naredila druga, tretja generacija, kot pravim, ni vsakemu dano!
veza
# 12.05.2016 ob 07:21
In na koncu, vsi slovenski vinarji nimajo pol toliko keša, kot nekdo, ki prodaja škart po telefonu, to je kruta resnica, a je tudi res, da ni vse v denarju, na zdravje!
OMNIC
# 12.05.2016 ob 07:35
Odličen članek, Kaja Sajovic.
Nalašč ""sončen briški", za to turobno deževno jutro.
gesan
# 12.05.2016 ob 09:16
On je enostavno NOR!
Ustvarjalno NOR!

Škoda, da takšni norci nimajo več vpliva na družbenost!
Bi bil svet mnogo bolj razumen pa čeprav NOR!

Nas pa vodijo neumni, ki ne vedo niti tega zakaj sije sonce in čemu služi dež!
AM
# 12.05.2016 ob 08:11
Čestitke Aleš in družina !

Le tako naprej !
veza
# 12.05.2016 ob 07:17
Sicer pa je znano, da se vina pretakajo ob polni luni, razen izjem, pa tega ni nihče znal tržno izpostaviti, kot ne znamo poudarjati, da je pri nas velika večina grozdja ročno obranega, zgodaj zjutraj, spimo spanje pravičnega!
Napetost
# 12.05.2016 ob 09:42
Ko bi le imeli več takih, pa ne samo v kemtijstvu.
Volcano
# 12.05.2016 ob 08:36
Krošnjar, v prvem komentarju si zadel v polno... Bravo!
HashTag
# 12.05.2016 ob 11:20
Zal smo ljudje taki, da vidimo samo uspehe. V tem primeru pac zelo prepoznavna vina, delegacije politikov in ostale smetane, lepo hiso ipd. Nihce pa ne vidi oz ga ne zanima koliko truda je moral v vse skupaj vloziti ta vinar in vse ure, k jih prezivi na traktorju in v vinogradih. Ljudje moji, tukaj so ure in ure trdega dela v vseh vremenskih pogojih in za vsak petek in svetek, trte ne pocakajo za vikend.

#VinarskaSmetana
#CimVecTakihVinarjevPriNas
#MaloTudiStajerskiKoncSpromovirat
7up
# 12.05.2016 ob 09:49
Čestitke za pogum, pri utiranju svoje poti. V času, ko je večina bricev še delala v lokalnih kolhozih se je lotil stvari početi drugače.

Na svoj način me malo spominja na Jobsa:) Tudi slednji je imel, (kar večinoma zamolčano) ogromno pomoči pri večini "zemeljskih" zadev. Isto velja tudi za Kristančiča. Mislite, da je slučaj, da hodijo politiki množično k njemu? :)

Pa čestitke avtorici za dober članek. Ko pusti ideologijo pri miru, lahko napiše odličen članek. S kilometrino - predvsem, glede poznavanaja vin, se bo še izboljšala.

Ne razumem, zakaj se nekateri tako obremenjujete s izbiro lokacije. Meni se zdi fascinantno, da je uspela pripraviti toliko člankov, v tako kratkem času. Ogromno "pisunov" v javnih medijih ne pripravi toliko gradiva v celem letu. Prepričan sem, da bodo na vrsto prišli tudi drugi "proizvajalci" - če bodo le rtv odločevalci to dopustili. Nekje je pač treba začeti. Brda so pač tukaj najbolj naraven izbor.
gesan
# 12.05.2016 ob 09:25
Zagotovo je bolje, da delajo reklamo takim norim ustvarjalcem kot pa neum,nim politikom!
veza
# 12.05.2016 ob 07:13
Brez zgodbe ni vina, je pa moral Aleš v Francijo, da se je naučil, kako in kaj je treba z vinom delati in kako ga tržiti, pri nas še vedno capljamo za svetom!
REsnica
# 12.05.2016 ob 16:54
kefig11:
@resnica, hvala za video. ko sem pri odpiranju flaše slišal besedo swarowski, sem se takoj spomnil, kako plehka je esenca movie... bolj plehko res ne bi moglo biti...


še en povprečen primerek poznavalca, pri vinu najbolj moti odpirač za penino... in iz njega se spomni na vso "esenco" movie.... tako kot da jo je nekoč poznal, potem pa zaradi bolj pomembnih zadev za nekja časa pozabil....

še dobro, da imajo na moviji poseben odpirač s kristalom Swarowski.... če ga ne bi imeli se ne bi spomnil tvojega bogatega vedenja o moviji.
Remix
# 12.05.2016 ob 09:58
Noro dobr clanek in intervju, cestitke!
ApolonDioniz13
# 13.05.2016 ob 22:24
IN VINO VERITAS

Že v uvodu članka je lepo predstavljeno, da je G.(z veliko) Kristančič oddelal prejšnjo noč, ker je slavil (zasluženo)...ergo "in vino veritas"--.Normalno, tako je povsod.

Rezultat, zelo iskreni odgovori in izlitje/razkritje samega sebe. Iskren intervju.

Dejstvo je, da g. Kristaničič trdo dela od vedno...kdor se spominja, začel je tako, da je še kot mladoletnik brez vozniškega dovoljenja, pripeljal svoje vino na Brdo pri Kranju in trkal (vztrajal) pri vratih dokler ga ni protokol, "odslolvil" tako, da je vzel par buteljk. (PR)avi Bric! Mislim, da se je tako začelo...

Vse ostalo je dokazano in zapisano, ne samo o Movii, tudi ostalih slovenskih svetovnih vinarjih. Ni jih veliko, zakaj večinoma Brici? Odgovor je v tem intervjuju, res. Brici tako živijo in taki so, neverjetno delavni, življenjski in pristni, to kar prodajajo, to so!

In vsi tisti, ki vpletate politiko v to (ne vem zakaj samo v SLO smo sposobni v vsak članek vplesti politiko)..To je je čista neoliberalna ekonomija, vinarstvo namreč. V smislu, če bi se vsi ti svetovni politiki in monarhi (vajeni vsega dobrega) počutili "slabo" (iz kakršnihkoli razlogov) se NE bi samo- iniciativno vračali v Brda (kot predstavljeno v članku). Torej nekaj mora biti na temu.

Za konec, zakaj toliko promocije Brd? Ker so enotni, delavni in perfekcionisti, kritični do samih sebe in sami sebi ustvarjajo konkurenco. Sami sebe izboljšujejo! To je formula za napredek in odličnost.

LP

Dioniz
REsnica
# 12.05.2016 ob 13:08
Če boste kaj hodili okoli, ne skušajte okusa ubesediti in opisovati … Okus zadrži zase, lahko pa opisuješ vino. V vsaki stvari, če povoham to (povoha sir, op. a.), bom lahko našel … evo, lešnikova lupina! Seveda lahko vsako stvar analiziramo na prafaktorje, ampak zakaj pa potem glasbe ne poslušajo tako? Vsakič, ko stvar skušaš razdeliti na neke nianse različnih okusov, v tistem trenutku uporabljaš telo kot debil. Ker namesto, da bi užival, se trudiš to stvar razložiti. Vino z okusom marelice. Marelica je zelo dobro sadje, ampak če bi hotel Bog vino z okusom marelice, ne bi dal za to grozdja, ampak marelice. Včasih se sprašujem, če taki ljudje sploh znajo piti vino. Ker če znajo, potem naj molčijo in uživajo, mene ne zanima, kaj zaznavajo v njem!

v tem se zelo strinjam s kristančičem. Podobno je v šoli, ko kak "bister" učitelj vpraša, kaj je hotel umetnik s tem povedat.

Če želiš uživat v poeziji, glasbi ali sliki, ne moreš hkrati razmišljat o umetnini.
Takrat uživaš v svojih čustvih in občutkih, ki jih umetnina vzbuja o tebi in se jim prešustiš... dlje ko ti to uspeva, večji je užitek.

Pri vinu je podobno.... tudi pri pivu, hrani, ročnem obdelovanju zemlje, lesa, kovine... ko se pa stik izgubi preko orodja, ki ti delo olajša in te odtuji od obdelovanca... pa se izgubi tudi užitek.
seeblue123
# 12.05.2016 ob 10:35
Hahaha,... 5 nergačev je ponovno začelo jamrati. Kaja, "keep on". Pa resno mislim. Tvoji članki o kulinariki so cool. Grem pa sedaj (oz čez pol ure) na kosilo v Sodexo menzo :( .
Lupo
# 12.05.2016 ob 08:55
kokainska opasnost
bilzerian
# 12.05.2016 ob 08:27
zanimivo, da so vina do danes imela vonj po banani, marelici, višnji, ananasu, zdaj pa naenkrat ne več.....
Loso
# 12.05.2016 ob 23:56
@kefig11
Kot vsak kleni slovenec tudi sam v sebi gojim njivico foušije. Žito na njivi ne zašumi ko se pripelje mimo fensi avto, ko zagledam oh in sploh bajto ali bejbe na jahti. Ne. Ko preberem nekaj,kar bi lahko napisal tudi sam,ali pa ko ugotovim,da sam ne bi znal najti tako dobre paralele,kot si jo s posnetkom z youtuba našel ti. Vrhunska je. Od zdaj te imam na sumu, da si kar posvečen v vinarskih krogih. No,res - u nulo.
REsnica
# 12.05.2016 ob 13:36
[b]Awesomeness
Težava je le vsakodnevno posiljevanje z članki o Brdih s strani določene novinarke. Enostavno mi že malo para živce, ko vsako drugo ali tretje jutro na naslovnici MMC-ja zagledam novico o Brdih.


vsaka medalja ima dve plati. jaz vidim v teh člankih ljubezen, trdo ročno delo, tudi znanost, izkušnje, utrujenost, filozofijo... in nagrado za to poštenje, ki je eno najboljših vin tega planeta.

ne bodi užaljen, ampak tebi podobni ne rabijo vrhunskega vina, ker se niste sposobni skoncentrirat ali pa zaznat bistva. OK si pošten do sebe vsaj do te mere, da prepoznaš v sebi odpor proti temu, da so kajini članki vezani na briške vinaje... ali pa da so časovno preblizu skupaj...

kot bi dva jedla orehe... en bi jih jedel z lupino in zraven sočno klel in se jezil... drugi bi jih odprl in tiho z zaprtimi očmi užival v jedrcu...

poklon modrosti, ki vodi v užitek in to s s čim manj balasta!
krosnjar
# 12.05.2016 ob 10:29
No, ker je nekdo omenil "zemeljsko" pomoc. Tudi h Katji Kavcic ( Tomazevi mami) je hodil Kucan proslavljat rojstni dan, ko je imela se skromno gostilno v Dornberku. Danes imajo restavracijo na dvorcu Zemono....in bili so marsikje pri protokolu. Tista gostilna se pa rusi na regionalno cesto.
Tako pac je...
kolnkista
# 12.05.2016 ob 09:15
Bravo! Take rabimo!
REsnica
# 12.05.2016 ob 13:22
bolj ko smo sposobni zaznavat svoj užitek in se mu prepustit, srečnejši smo lahko.

bi pa dodal, da ni potrebno da so zadeve vendo vrhunske, da bi v njih uživali. Tudi v marsikaterem domačem vinu, ki ni ravno oksidirano, prežveplano, nepretočeno, prekislo... se da prav lepo uživat. lahko pa izostriš zaznavaje užitka in se podaš po poti vedno boljših vin. Nekje na vrhu sveta so vina Movije.

vem da bom lahko deležen kritik... ampak priznam, da sem lani pil tak "teran" in to iz hrvaške istre, da nisem mogel verjet. ,meni je bil vrhunski!

dejstvo, da na hrvaškem sploh ne morejo pridelat vina z imenom teran, je sploh nepomembno. Važno je, kaj iščeš in kaj ti vino da.

Pogovora s kabajem in kristančičem lahko bereš in razumeš tudi kot filozofijo užitka/trpljenja. Blizu je filozofija briškega Alojza Gradnika (eros tanatos)... in tudi aleš kristančič je v članku omenil besede življenje, užitek in tudi smrt. Krog sklenjen.
ti_si_nula
# 12.05.2016 ob 09:47
Ne razumem tistih, ki pljuvate ali po članku ali vinarju. Mar znate bolje? Dokažite se!
Awesomeness
# 12.05.2016 ob 09:44
@REsnica

Jaz vem, da so vina Movia sinonim za kvaliteto. Niti predstavljam si ne koliko truda je bilo vloženega v njihov uspeh. Vsekakor jim privoščim. Tudi gospod Kristančič izgleda zelo prijete gospod, čeprav ga osebno ne poznam. Mislim tudi, da enostavno ne rabi dodatne reklame.

Težava je le vsakodnevno posiljevanje z članki o Brdih s strani določene novinarke. Enostavno mi že malo para živce, ko vsako drugo ali tretje jutro na naslovnici MMC-ja zagledam novico o Brdih.
krosnjar
# 12.05.2016 ob 14:30
REsnica - tudi Rupel je Lavrova redno vozil h Kristancicu... v bistvu politiki bolj rabijo razne Movie in Pipistrele kot oni njih. V koncni fazi pa gre za nekaksno simbiozo.
Nasi najuspesnejsi ljudje se ne definirajo eksplicitno za levo ali desno. To je domena tistih, ki s svojim znanjem in delom ostajajo povprecni in se prisesaio kot pijavke na politicne ustroje in zatirajo uspesnejse.
Politicna orientacija uspesnih je trdo delo. To pa z nasimi politikanti vseh barv nima nic skupnega.
Se pa najbrz pri Movii vcasih skupaj dobijo tako levi kot desni in se nam ob kozarcu Velikega rdecega, ki si ga vecina ne bo nikoli privoscila, druzno smejijo....
nocoment78
# 12.05.2016 ob 12:20
Faca je tale Kristancic karizma pa pou, Goriska brda pa Toskana v malem prelepo
Bahami
# 16.05.2016 ob 00:37
Za to uspešno zgodbo se ponavadi skrivajo leta garanja, odpovedovanja, dopolnjevanja znanja v tujini itd..
Vsekakor uspešen človek, ki zna prodajati tudi zgodbo in ve, kako pomemben je PR.
Čestitke.
veza
# 12.05.2016 ob 23:34
g46
# 12.05.2016 ob 11:05

Zanimiv je odgovor, ki se nanaša na žveplo. Če prav razumem prizna da ga vseeno doda, 35-40 ni in ne more biti terciaren produkt. Gre torej za birokratski izgovor če se po nekem predpisu ta vsebnost žvepla tretira kot "brez dodanega žvepla".

vina brez žvepla ni, še posebej v steklenicah mora biti prisotno!
Wasabi
# 12.05.2016 ob 10:19
Da se ti ga že zjutraj zlušta;)
zamudnik
# 12.05.2016 ob 07:02
Na fotografiji med dekantiranjem lunarja

Kaj čmo, takle mamo.
7up
# 13.05.2016 ob 16:16
veza

Si mogoče spregledal del, ki govori o npr. rasti kitajskega trga?

Ljudi na svetu, ki so pripravljeni odšteti npr 100 eur za steklenico vina je ogromno. Predvsem je pravo vprašanje, zakaj bi na vinski karti drage restavracije(npr V Tokiu) sploh imeli slovensko vino.
Palpatine
# 12.05.2016 ob 11:24
V vinu se mora čutiti terroir, to ni pivo

Na srečo res ne. Vino vsebuje do 200 aromatičnih spojin, pivo okrog 600 :-)
Voly
# 12.05.2016 ob 10:18
Peter F.
Če kdo živi na veliki nogi, so to kapitalisti, ki služijo svoj denar izključno na žuljih drugih!
veza
# 16.05.2016 ob 21:52
Bahami
# 16.05.2016 ob 00:37

se strinjam, hočem samo povedati, da njegove zgodbe ni mogoče kopirati, ostali vinarji si bojo morali izmisliti nekaj povsem drugega in prostora za take presežke je vse manj in manj...
gesan
# 12.05.2016 ob 14:20
REsnica
# 12.05.2016 ob 13:36

kot bi dva jedla orehe... en bi jih jedel z lupino in zraven sočno klel in se jezil... drugi bi jih odprl in tiho z zaprtimi očmi užival v jedrcu...
........................................
Očitno ni razumel in ti je dal minus.
Kaj češ, eni so nesposobni razumet in pač talajo minuse namesto, da bi dojeli, da so nesposobni razumet.
REsnica
# 12.05.2016 ob 13:55
dekantiranje in usedlina Lunarja:
https://www.youtube.com/watch?v=jkB-mqOE6Dc
REsnica
# 12.05.2016 ob 13:46
kako odpreti penino Puro pod vodo:

https://www.youtube.com/
watch?v=nUbaqbgMab8
REsnica
# 12.05.2016 ob 12:32
krosnjar:
REsnica - jaz pa zanalasc levicarje.
Znano je, da radi spijo in se sprehajajo. Delajo pa bolj malo. :))


zato pa obiskovalci modre krvi redno obdelujejo posestvo movie... desnih politikov in novinarjev pa tam ni...niso najbolj dobrodošli... "skrajna" levičarka katja pa očitno zelo.

se pa zelo strinjam tudi jaz s tvojim prvim komentarjem. Vendar je usopeh vse prevečkrat povezan z zlorabo politike in kapitala. Na moviji pa je povezan z vizijo in trdim delom, ki osrečujeta in prinašata tudi finančni uspeh.

če se ne motim, ima aleš kristančič tudi vikend na Hvaru, kjer si po končani trgatvi, ko je mošt v sodih, redno odpočijejo. velikokrat tudi s prijatelji, ki redno pomagajo na trgatvi.
g46
# 12.05.2016 ob 11:05
Zanimiv je odgovor, ki se nanaša na žveplo. Če prav razumem prizna da ga vseeno doda, 35-40 ni in ne more biti terciaren produkt. Gre torej za birokratski izgovor če se po nekem predpisu ta vsebnost žvepla tretira kot "brez dodanega žvepla".
ti_si_nula
# 12.05.2016 ob 09:45
Slovenska vina so odlična, le marketing in zakonodaja bi se morala pošteno posodobiti za več veljave/prepoznavnosti v svetu.
borchica
# 03.09.2016 ob 13:55
burgman
Briška ali vipavska vina so po kvaliteti daleč pod radgonskimi. Naj ta važič, ki mimogrede ni odkril prav nič novega enkrat proba traminca iz Apač, bo vsaj vedel, kaj je vino, ne pa neka mešanica, ki ji pravi veliko belo.


Hahaha, posrečen poskus trolanja.
veza
# 15.05.2016 ob 22:12
keka77
# 15.05.2016 ob 13:23

Kot da bi Kavcicevi sami ne bili sposobni tega kar so dosegli. Bodite resni..

ja, imaš prav, a nekaj ustrezne pomoči tudi nikoli ne škodi...
keka77
# 15.05.2016 ob 13:23
Veza, da so sedaj lastniki Rusi ne vem,niti ni bila to poanta.. sem pa bil v casu ko je Tomaz kupoval zemono pri njem in ob uspelem nakupu mu tudi čestital, sicer pa je moj post bil bolj namenjen natolcevanju raznih pametnjakovicev in fanatikov ranih zarot in konspiracij pa idiotizem o "zemeljski" pomoči ter raznih jajc v povezavi s Kucanom.. Kot da bi Kavcicevi sami ne bili sposobni tega kar so dosegli. Bodite resni..
Kazalo