Jim Donini pri 76 letih še vedno prisega na nedotaknjene vrhove in prve vzpone
“Vedno poskušam priti na vrh, sem alpinist, in to mi je pomembno,” pravi legendarni ameriški alpinist Jim Donini.
Pogovor z Jimom Doninijem
Objavljeno: 26. februar 2020 ob 07:16
Ljubljana - MMC RTV SLO

Prvenstveni vzpon na Cerro Chueco leta 2018. Foto: Jim Donini

Pred dvema letoma je Donini prvi stal na vrhu Cerro Chueco v čilskem delu Patagonije, kjer imata z ženo hišo in tam preživljata zime. Lansko poletje je bil spet v Karakorumu, kamor se vedno znova rad vrača, saj so to skupaj s Patagonijo zanj najlepši predeli na svetu. V njegovi več kot pol stoletja dolgi alpinistični karieri ga je vedno gnal raziskovalni duh, ki ga je največkrat popeljal v Patagonijo, Karakorum in na Aljasko, čeprav je plezal v 60 državah na vseh celinah. V zgodovino se je vpisal s prvim pristopom na Torre Egger leta 1976, še odmevnejša pa je bila odprava na Latok I leta 1978. Do vrha jim je zmanjkalo 150 višinskih metrov, saj so se obrnili nazaj, potem ko je eden od plezalcev hudo zbolel. Z Doninijem smo se pogovarjali med njegovim obiskom v Ljubljani, kjer na Festivalu gorniškega filma, ki poteka v Cankarjevem domu, sodeluje v žiriji, o svojih avanturah pa bo imel tudi predavanje.

Predavanje Jima Doninija na Festivalu gorniškega filma v četrtek, 27. februarja, ob 20. uri je že razprodano, zato bo predavanje ponovil ob 21.30.

Plezali ste že na vseh koncih sveta. Mogoče tudi pri nas v Sloveniji?

V Sloveniji še nisem bil, sem pa spoznal vaše alpiniste, kot sta Marko Prezelj in pokojni Tomaž Humar. Slovenske plezalce sem srečeval v Ameriki, na Aljaski in v Patagoniji. Vedno sem bil navdušen nad slovenskim plezanjem, in fascinira me, da ima država s samo dvema milijonoma prebivalcev tako veliko vrhunskih alpinistov. Po številu alpinistov na prebivalca je verjetno Slovenija prva na svetu. Želel sem priti v Slovenijo, a me je vedno zaneslo na odprave v bolj oddaljene kraje, kjer je bila možnost prvenstvenih vzponov.

Donini je najbolj domač v plezanju v razpokah granitnih sten. Foto: Jim Donini

Pa tudi sami ste verjetno bolj navdušeni nad granitom kot nad apnencem, ki prevladuje pri nas?

Seveda sem bolj plezalec v granitu, saj sem veščine pridobival v narodnem parku Yosemite, zato so me vedno privlačili granitni vrhovi po svetu, v Patagoniji, Karakorumu in na Aljaski. Granitne stene se mi zdijo tehnično zahtevnejše in strmejše. Ne zanima me namreč, kako visoka je gora, ampak kako težko jo je preplezati. Je pa tudi res, da v ZDA ni toliko apnenca.

Za vas alpiniste se mi zdi, da vam je veliko lažje plezati v steni, kot odgovarjati na vprašanje, zakaj plezate. Imata mogoče že pripravljen generičen odgovor na to klasično vprašanje?

Vedno se konča z generičnim odgovorom, ali kot je na vprašanje, zakaj pleza na goro, odgovoril George Mallory: Ker je tam (Because is there). Moj odgovor je, da me je vedno zanimalo raziskovanje. Rojen sem bil leta 1943 in odraščal v Filadelfiji daleč stran od gor. Oče je bil profesor zgodovine in tako sem prebiral knjige o raziskovanjih in si ob tem mislil, zlomka, rojen sem dvesto let prepozno, vse je že raziskano. A ko sem odkril plezanje, sem ugotovil, da se lahko na mikroravni ukvarjam s svojim raziskovanjem. Grem na goro, na kateri ni bil še nihče. Po smeri, po kateri ni plezal še nihče. Spim na skalni polici, kjer ni spal še nihče pred menoj. Z rokami sežem v skalno razpoko, v katero ni segel še nihče. In prav to je razlog, da se pri teh letih še vedno goreče ukvarjam z raziskovanjem gora. Tehnično sem pri svojih letih bolje podkovan, kot sem mislil, da bom, čeprav seveda ni tako kot na vrhuncu, a želja po raziskovanju ostaja. Sam imam rad alpinizem tudi zaradi tega, ker ni pomembna samo fizična pripravljenost, ampak še taktika, potrpežljivost in pripravljenost na napore.

Izuril se je v skalnem plezanju, te veščine pa so mu pozneje prišle prav v alpinizmu. Foto: Jim Donini

Ko ste imeli deset let, sta Edmund Hillary in Tenzig Norgay osvojila Everest, in kot ste že večkrat povedali v intervjujih, ste si takrat tudi vi želeli nekje stati prvi. Ta raziskovalni duh vas je popeljal na številne prve vzpone, nikoli pa vas ni zaneslo na osemtisočaka.

Pri desetih letih nisem vedel ničesar o plezanju, a ob prvem vzponu na Everest sem bil popolnoma navdušen. Najvišji vrh in nihče še ni bil tam. To me je očaralo. V 80. letih sem bil večkrat povabljen na Everest, ko je bil to še vedno velik izziv, medtem ko je danes to le še najvišja zavarovana plezalna pot na svetu. Eno od teh povabil v ameriško odpravo s ciljem nove smeri sem sprejel, a nato po razmisleku odpovedal. To enostavno ni bila moja ideja plezanja. Ko pomisliš na osemtisočake, je logično, da gre za najvišje vrhove, a niso najtežji. Ne pravim, da so lahki, toda vsak ima neko manj zahtevno smer. Sam pa sem bil bolj navdušen nad tehničnim plezanjem v skali in ledu. Zame so najtežji vrhovi sedemtisočaki, kot so Latok I, Ogre I in Ogre II. In ko pogledaš, kdo pleza na te redko preplezane gore, vidiš, da gre za najboljše plezalce. Če bi se odločil za kakšen osemtisočak, pa bi bil to zagotovo K2, saj je daleč najzanimivejši. Ker imam 76 let, pa bom to izpustil.

Torej ste že kmalu ugotovili, da niste za velike odprave?

V svoji karieri sem bil na več kot 40 odpravah in le dvakrat nas je bilo v odpravi več soplezalcev – štirje. Običajno sva bila samo dva, kar je najbolj demokratično. Če malo številčna odprava doseže vrh, ga dosežejo vsi člani, pri velikih odpravah pa lahko opraviš veliko dela na gori, na vrh pa pride nekdo drug. Veliko je tudi prepirov. Ko sem prebiral knjige o takih odpravah, se mi je vedno utrnilo vprašanje, kako to zmorejo.

Odprava na Latok I je štela štiri plezalce. Foto: Jim Donini

Mnogi alpinisti so vseeno ohranili lepe spomine na take odprave. Člani slovenske odprave na Everest 1979 še danes poudarjajo ekipni duh, ki je krasil odpravo in so vsi delali za njen uspeh. Tudi legendarni poljski alpinist Krzysztof Wielicki se je ob nedavni 40. obletnici prvega zimskega vzpona na Everest spominjal, da so bili vsi v poljski odpravi poenoteni za en cilj.

Ko vsi delajo za en cilj, da nekdo pride na vrh, se mi zdi to dobra ideja, je veliko bolj socialistično kot kapitalistično. Vendar smo imeli veliko primerov drugačnih izkušenj odprav, ki so jih na primer sestavljali plezalci iz različnih držav. Če pogledamo primer K2, ki je edini pozimi še neosvojeni osemtisočak. Za prvi zimski vzpon se ga moraš lotiti z več alpinisti, saj treba na goro znositi veliko tovora. Trenutno ni mogoče, da bi se ga lotila manjša skupina brez opremljanja smeri, mogoče čez 20 let. Za ta slog plezanja tako še vedno potrebujemo odprave. Sam sem si v življenju izbiral vrhove, ki so bili bolj smiselni za manjše odprave. Tako da pri meni ni samo odločitev za plezanje, ampak odločitev za slog plezanja.

Odraščali ste v Filadelfiji in tam hodili na univerzo. V središče ameriškega plezanja, narodni park Yosemite, ste prišli leta 1970, ko je bila tam še dejavna prva generacija ameriških plezalcev v znamenitem taboru štiri pod El Capitanom. Je bil kateri od teh plezalcev vaš vzornik in vas navdušil za plezanje?

S plezanjem sem se prvič spoznal v vojski, kjer sem bil v posebnih enotah, nato pa sem začel najprej plezati v narodnem parku Grand Teton v Wyomingu. Veliko sem slišal o Yosemiteju. Petdeseta in šestdeseta leta so bila zlata doba, ko so plezali Chuck Pratt, Yvon Chouinard, Royal Robbins in Warren Harding, ki so se osredotočali na velike stene.

Skalnega plezanja se je Donini naučil v Yosemiteju. Foto: Jim Donini

V Tetonih sem srečal Chouinarda na njegovem seminarju o lednem plezanju in odločil sem se oditi v Yosemite, kjer se je že začenjalo novo obdobje z navdušenjem nad prostim plezanjem. Tega sem se lotil tudi sam in se osredotočil na "crack climbing" (prosto plezanje v poči s pomočjo gvozdenja rok in nog). V zgodnjih sedemdesetih sem skušal dvigovati standarde v prostem plezanju. Preplezal sem seveda nekaj velikih sten, kot sta znani smeri Nose in Salathe na El Capitanu. Tehnično plezanje v velikih stenah je bilo pomembno zame, a me ni toliko navdušilo kot prosto plezanje. Iskreno povedano, se mi je zdelo prepočasno.

V sedemdesetih letih je prišla naslednja generacija plezalcev, poimenovana stonemasters, ki jo je poosebljal Jim Bridwell.

Bridwell je bil leto dni mlajši od mene in bila sva dobra prijatelja. Lani sva jaz in George Lowe v Patagoniji opravila prvi vzpon na nekiBridwella vrh, ki ni bil zahteven, a bila sva prva. S seboj sva imela Bridwellov pepel, in ko sva se na vrhu pripravljala, da ga raztrosiva, je pred naju priletel kondor. Bilo je prečudovito, tudi zato, ker je bil vzdevek Bird (ptica). V tej generaciji je imel Bridwell podobo nekakšnega odpadnika, in to mu je škodovalo, ko je vzniknila plezalna industrija, ki je potrebovala svoje ambasadorje. V tej industriji sem pristal tudi sam, ko sem ugotovil, da se ne bo dalo preživeti samo kot gorski vodnik. Bridwell je bil izjemen plezalec, a držal se ga je slab sloves. Za to je zaslužna tudi revija Rolling Stone, ki se je odločila za reportažo o njem, nad čimer je bil sprva navdušen. Toda to so bila hipijevska leta in novinar je pisal o “divjem” dogajanju v taboru štiri. Članek je tako še dodatno načel njegovo podobo. Vseskozi je bil tudi v sporu z gozdnimi čuvaji v dolini. Plezalci pogosto niso upoštevali pravil parka, zato je prihajalo do nenehnih napetosti s čuvaji, Bridwell pa si je z njimi vedno nakopal še dodatne težave. A naj povem, da ko mi je v tragični nesreči umrl dvajsetletni sin, me je Bridwell nekajkrat poklical v joku. Bil je veliko bolj čustven, kot so ga prikazovali. Umrl je brez denarja, zagrenjen in razočaran nad tem, kako so se odvile stvari. Bil je nekako tragična osebnost.

Slavni El Capitan v narodnem parku Yosemite. Foto: AP

Kmalu ste se odločili zapustiti Yosemite in se v nasprotju z drugimi tamkajšnjimi plezalci odpravili v svet. Zakaj ste se odločili za Patagonijo?

Vedno sem si želel raziskovati, Yosemite pa je bil bolj namenjen razvijanju fizičnih zmožnosti in plezalnih tehnik. In po pravici povedano, še vedno ne vem, zakaj si želijo ljudje stokrat preplezati Nose na El Capitanu, namesto da bi s svojim znanjem opravili kaj drugega. Zame je bil Yosemite kraj učenja in z naučenim znanjem sem se odpravil v kraje po svetu, kjer ni bil še nihče oziroma vsaj jaz nisem bil. V začetku 70. let je bilo veliko člankov o Patagoniji z lepimi fotografijami granitnih sten. In ker sem bil vešč plezanja v granitu, smo odšli tja in bili uspešni, uspešnejši od drugih alpinistov, ki niso imeli toliko izkušenj z velikimi granitnimi stenami.

Nato ste se leta 1976 lotili takrat še neosvojenega vrha Torre Eger in opravili prvi vzpon.

Ko sem bil tam, so name največji vtis naredili Cerro Torre, Torre Eger in Cerro Standhardt. Ob mojem prihodu je bil preplezan samo eden – Cerro Torre, preostala dva pa ne. Ker je Cerro Standhardt nižji in lažji, sem leta 1975 najprej poskusil s tem vrhom. Zaradi pokvarjenega plinskega gorilnika smo se morali vrniti po drugega, s tem pa izgubili ugodne vremenske razmere. Ko smo se vrnili, nam je uspelo doseči vršni greben, a so nas premočni vetrovi ustavili in vrha nismo dosegli. Na tej odpravi smo na ledeniku našli truplo Tonija Eggerja, ki je tam umrl pred 16 leti. S trupla sem vzel vponko in se odločil, da naslednje leto poskusim s Torre Eggerjem, ki je bil tudi poimenovan po njemu. Čez leto dni smo prvi splezali na vrh in v spomin na Eggerja tam pustili njegovo sponko.

Med vzponom na Torre Egger leta 1976. Foto: Jim Donini

Že čez dve leti ste bili v Karakorumu član legendarne odprave na Latok I, kjer ste vi, Michael Kennedy, Jeff Lowe in George Low na gori preživeli kar 26 dni.

Imeli smo 14 dnevi slabega vremena. Mislili smo, da so zahtevni tehnični deli za nami, a prišlo je hudo neurje. Kljub pomanjkanju hrane in goriva smo mislili, da bomo prišli na vrh, ker smo že opravili s težjim delom. Soplezalec Jeff Lowe, ki je bil takrat eden najboljši lednih plezalcev na svetu, je na gori resno zbolel. Obtičali smo v snežni luknji, ki naj bi bila naše izhodišče za napad na vrh. A Jeff je bil komaj zavesten in v deliriju, poleg tega pa je močno snežilo. Nekega dne je sneženje prenehalo, vendar je bilo nebo oblačno. Trije smo se vseeno odločili, da skušamo priti na vrh. Jeff nas je slišal in dejal, da gre tudi on. Nismo mu mogli reči ne. Vrsta za vodilno navezo je bila na meni in Jeffu, ki pa je potreboval uro in pol za en raztežaj. Nato je spet začelo snežiti in Jeff se je nezavesten zgrudil. Ko sta naju dosegla preostala soplezalca, smo se odločili, da obrnemo in se spustimo, saj bi lahko Jeff umrl in tudi mi z njim.

Čeprav na odpravi nismo osvojili vrha, pa menim, da ni šlo za neuspeh. V svoji karieri sem imel številne prvenstvene vzpone, toda ta odprava mi je najbolj ostala v spominu. Zdaj razmišljam, če bi nam uspelo osvojiti vrh, bi bili samo neki zapis v zgodovini Himalaje. Ker nam ni uspelo, pa je Latok postal zelo znan, in jasno je bilo, da bo vsak, ki se bo skušal za nami povzpeti po severnem grebenu na vrh, moral biti vrhunski alpinist, saj ne bo šel vse do Karakoruma, da splezal nekaj, kar je bilo že preplezano.

Jeff Lowe med plezanjem na Latok I. Foto: Jim Donini

Veliko neživljenjskih naporov in vrh na dosegu roke, a nato vrnitev zaradi oslabelega soplezalca. S tem ste poslali močno sporočilo, da so v alpinizmu prijatelji tako pomembni kot vrh.

V alpinizmu oziroma ekstremnem plezanju so odločitve zelo resne. Veliko ljudi je že umrlo. Imam 76 let, bil sem na veliko odpravah in sem še vedno živ. Verjetno je del tega posledica moje presoje, nekaj je znanja in velik del je sreča. A če želiš biti uspešen plezalec, se moraš res gnati. Vedno poskušam priti na vrh, sem alpinist, in to mi je pomembno. Enako zavzet mora biti tudi tvoj partner. Sam sem se zmeraj resnično gnal, a se tudi obrnil, ko je bilo to potrebno. Vrh bo tam za večno, ampak ti ne boš. Če se obrneš samo malo pred vrhom, si še vedno v položaju, da se lahko vrneš. Če se ne obrneš in umreš, nikoli več ne boš plezal. Velikokrat se ljudje obrnejo prezgodaj in pozneje ugotovijo, da bi lahko nadaljevali. Ženeš se lahko preveč in umreš, ženeš se premalo in obžaluješ. Ne vem, kje je ta linija, ampak nekako sem jo našel. Še vedno sem tukaj.

Leta 2016 smo imeli zadnje skupno srečanje z udeleženci odprave na Latok, saj je Jeff Lowe dve leti pozsneje umrl. Veste, če greš z nekom plezat za en dan, je to izkušnja. Vendar ni intimna izkušnja. Biti z nekom na odpravi je veliko intenzivnejše, zato tako prijateljstvo ostane. Tvoj partner je najpomembnejša stvar v alpinizmu. In vsakemu, ki me sprašuje, kako se lotiti alpinizma, odvrnem, naj si poišče dobrega partnerja.

Donini in napol zavestni Jeff Lowe v spalni vreči. Foto: Jim Donini

Znameniti severni greben Latoka je bil v naslednjih desetletjih tarča številnih odprav. Nazadnje je bilo na ledeniku Choktoi živahno pred dvema letoma, ko smo bili priča tragediji ruske odprave in prvemu vzponu prek severne stene v režiji Aleša Česna, Luke Stražarja in Toma Livingstona. Ste spremljali to dogajanje?

Seveda sem spremljal. Vsako leto spremljam dogajanje. Leta 2018 sem bil tam z Georgeem Löwom, ko nas je povabil Tomas Huber, ki se je trudil opraviti s severnim grebenom. Pod Latok smo prišli dva tedna po drami z ruskimi plezalci in po uspehu slovensko-britanske naveze. Tja pa sem se odpravil, ker sem se skušal prepričati, zakaj ta gora še ni bila preplezana.

Na letošnjem Festivalu gorniškega filma bo na ogled tudi kratki film Latok 1 o vzponu Česna, Stražarja in Livingstona.

Kakšna je vaša napoved za severni greben. S kakšno taktiko se ga je treba lotiti, odprava dveh, treh ali štirih alpinistov?

Slovenski podvig je bil izjemen uspeh. Vendar je nekako čutiti, da je Latok še nedokončan s severne strani, saj so Česen, Stražar in Livingstone v zadnjem delu prečili na južno stran in od tam dosegli vrh. Ruska odprava je sicer preplezala severni greben, toda ni dosegla vrha. Ko smo leta 1978 gledali severno steno, smo lahko opazovali snežne plazove, zato je ena od prednosti plezanja po severnem grebenu, da si zaščiten pred temi plazovi. Malce me preseneča, da je do zdaj med več desetim odpravam do naše višine uspelo priti samo eni. In pri tem moramo upoštevati, da imamo danes boljše plezalce z boljšo opremo.

"Sveti gral alpinizma je bil samo Everest na začetku 20. stoletja"

Vedno poudarjate, da vas je v alpinizem vodila želja po raziskovanju in odkrivanju novega. Se mogoče v tem razlikujete od kakšnih plezalcev, ki jih vodi pretežno adrenalin.

Zame je ta raziskovalna plat bolj osebna. Gre zame. Pomembno mi je, da sem bil nekje, kjer ni bil pred menoj še nihče. To mi je veliko pomembnejše od adrenalina. Tudi sicer alpinizem ni adrenalinski šport. Ne bom lagal, da mi tudi prepoznavnost nič ne pomeni. Plezam zase, a nimam nič proti prepoznavnosti. Poznam nekaj ameriški plezalcev, ki so prenehali plezati, ko so ugotovili, da ne morejo biti več najboljši. To je zato, ker jim je bila prepoznavnost pomembnejša od samega plezanja. Sam ne morem biti več znan kot dober plezalec zaradi let, čeprav zdaj ugotavljam, da sem prepoznan prav zaradi svoje starosti.

Večkrat ste dejali, da Karakorum in Patagonija za vaju predstavljata gorske katedrale, kar me je spomnilo na citat ruskega alpinista Anatolija Boukrejeva: “Zame gore niso športni stadioni, kjer bi zadovoljeval svoje ambicije za dosežke, ampak so katedrale, kjer prakticiram svojo religijo”. Kakšnim spremembam v prakticiranju te religije ste bili priča v zadnje pol stoletja?

S temi besedami se strinjam. Boukrejeva sem srečal kmalu po tragediji na Everestu in žal mi je, da ga ni več. Sam nisem veren, imam se za ateista, vendar sem poduhovljen. In to duhovnost mi dajejo gore, zato jih imenujem moje katedrale. In dve območji, ki me najbolj navdihujeta in kjer čutim, da sem blizu narave, sta območje pod Latokom in Ogrejom ter območje pod Cerro Torrejem in Fitz Royem. Glede sprememb lahko rečem, da se je spremenilo vse in nič. Spremenili sta se oprema in tehnika, a hkrati bistvo ostaja isto – začneš spodaj in se trudiš priti gor.

Torre Egger je za mnoge najzahtevnejši vrh na zahodni polobli. Foto: Jim Donini

V 80. letih se je pojavilo športno plezanje, na katero so skalni plezalci v tistem času gledali postrani. Kako ste vi takrat in kako danes dojemate športno plezanje, ki je doživelo velik razcvet in bo letos prvič tudi na sporedu olimpijskih iger.

Vedno imate starejše plezalce, ki se pritožujejo, da ni več tako, kot je bilo včasih. Sam nisem tak in pozdravljam vse vrste plezanja ter vse vrste plezalcev. Stvari so seveda drugačne zdaj, a to ne pomeni, da so boljše ali slabše, so pa drugačne. Športno plezanje je po mojem mnenju prineslo dve stvari. Demokratiziralo je plezanje in mu odprlo nova območja, kjer prej nisi mogel plezati. Naj razložim demokratizacijo. Ko sem v 60. letih začel plezati, so se s tem večinoma ukvarjali tisti, ki so hodili na univerzo, lahko bi rekli, da je šlo za elitno dejavnost. S športnim plezanjem pa je plezanje postalo dostopno širšemu krogu ljudi, še posebej v mestih z umetnimi stenami v telovadnicah. Če ne bi bilo umetnih sten v mestih, se veliko ljudi ne bi seznanilo s plezanjem. Sam se sicer nikoli ne bi odpravil nekam zaradi športnega plezanja, a ko sem doma v Koloradu, grem na športno plezanje za trening in zabavo.

Nekateri alpinisti popolnoma zavračajo družbena omrežja in objave na spletu, saj naj bi to pomenilo distrakcijo od osnovnega cilja. A prav splet danes marsikateri odpravi pomaga pri financiranju, od sponzorskih akcij do kampanj za množično financiranje. Z dejavnostjo na spletu so se alpinizem in odročni vrhovi približali tudi tistim, ki nikoli ne bodo plezali iz takšnih ali drugačnih razlogov.

Strinjam se z nekaterimi vašimi trditvami. Odprave v odročna območja so vedno finančni problem. Z razcvetom plezalne industrije in s tem sponzoriranja alpinistov se jih lahko več poda na odprave. To je dobra plat. Mladim alpinistom omogoča finančno podporo za podvige. Tudi vzbujanje radovednosti in zanimanja je dobra plat. A sam pripadam stari šoli in eden od razlogov, da grem v gore, je, da nisem priklopljen na internet. Tudi sam z ženo nenehno uporabljam nove aplikacije, da prek spleta najdem vrhove v Patagoniji, ki še niso bili preplezani. Včasih to ni bilo mogoče, in kako se stvari spreminjajo, je neverjetno.

Iskal sem kakšno vašo knjigo, a je nisem našel. Številni alpinisti so napisali knjige, mislite, da sami po več kot 50 letih nimate dovolj gradiva ali je kakšen drug razlog?

Rad pišem in napisal sem že veliko člankov. Vedno so me spraševali glede knjige. Pred leti sem imel že založnika, a sem stisnil rep med noge, saj je to res ogromno dela. Ker rad pripovedujem zgodbe, so me ljudje nagovarjali, da jih strnem v knjigo, in zdaj mislim, da jih bom.

Za Doninija je alpinistično najtežja gora na svetu Latok I. Foto: Luka Lindič/Planinska zveza Slovenije

Gregor Valenčič
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj