Pogled na Mummeryjevo rebro in Diamirsko stran Nanga Parbata. Foto: Viki Grošelj

"Sem postal obseden z Nango? Ne. In to rečem odkrito. Mislim bolj na Mummeryjevo rebro, in to inovativno smer. To so moje velike sanje, toda ne gre za obsedenost. Bolj za ljubezen ideje ali še bolje, sloga razumevanja gora in življenja," je lani decembra razlagal 42-letni italijanski alpinist, ko se je pripravljal na svoj peti zimski poskus na deveti najvišji gori sveta.

Mummeryjevo rebro. Foto: Viki Grošelj

Njegov cilj je bil znova Mummeryjevo rebro, ki si ga je ogledoval že leta 2008, ko je prvič osvojil 8126 metrov visoki Nanga Parbat. Nanga Parbat po “normalni” Kinnshoferjevi smeri, ki poteka levo od slavnega in nevarnega grebena v osrčju Diamirske stene. Po tem skalnatem rebru med 5700 do 7000 metri visoko vodi direktna linija, ki se na ledeniku v zgornjem delu pridruži klasični smeri in se konča na vrhu.

Mummeryjevo rebro je bilo prizorišče sploh prvega poskusa vzpona na Nanga Parbat leta 1895, a do danes smer proti vrhu ni potegnil še noben plezalec. Slavni britanski alpinist Albert F. Mummery, po katerem je greben tudi dobil ime, je dosegel zavidljivo višino 6100 metrov, nato pa zaradi težavnosti smer opustil in pozneje skupaj z dvema šerpama umrl pri poskusu vzpona na vrh s severne Rahiotske strani.

Leta 1970 sta se bila po rebru prisiljena spustiti Reinhold Messner in brat Gunther, ko sta vrha dosegla z Rahiotske strani, nato pa zaradi slabih razmer sestopila na Diamirsko stran. Potem ko sta z grebenom opravila, je v spodnjem delu, ki vodi že v dolino, plaz pokopal Guntherja, Reinhold pa je popolnoma izčrpan šele po šestih dneh prišel do pomoči.

Messsner odsvetoval smer
Nanga Parbat je tirolskega alpinista zaznamoval za vedno, tam pa je leta 1978 dosegel tudi enega od svojih vrhuncev s solističnim vzponom po prvenstveni smeri, ki se v desnem loku izogne Mummeryjevem rebru, a se ob njem spusti na poti z vrha.

Daniele Nardi in Tom Ballard sta se z goro začela ukvarjati že v prvih dneh januarja in se vseskozi spoprijemala s slabim vremenom. Foto: AP

V odzivu na tragedijo rojaka je iskreno povedal, da je Nardiju odsvetoval to smer že pred tremi leti, ko sta se pogovarjala o tej možnosti. Greben je pod pritiskom zgornjega ledenika nenehno na udaru snežnih in ledenih plazov, ki se usipajo po kanalih z obeh strani in ustvarjajo nemogoče razmere za plezanje.

Kritičen je bil tudi rojak Simone Moro, s štirimi zimskimi prvenstveni vzponi najuspešnejši osvajalec osemtisočakov pozimi, ki še v času iskanja Nardija in Ballarda ni varčeval s kritikami po njegovih besedah samomorilske smeri, po kateri padajo za avtomobil veliki ledeni kosi. Ob očitkih o pomanjkanju sočutja v občutljivem času je dejal, da si samo želi, da ne bi kdo naslednje leto poskušal v tej smeri, ki jo je označil za rusko ruleto.

"Mummeryjev greben je slavna, lepa in zgodovinska smer, a je samomorilska. Leto svojega življenja sem preživel na Nanga Parbatu in ta smer je bila nenehno na udaru snežnih plazov. Zelo sem žalosten zaradi Daniela in Toma, a lahko smo pričakovali, kaj se lahko hitro zgodi tam," je dejal Moro.

Snežni plaz se vali s pobočja Nanga Parbata. Foto: Viki Grošelj

Naval na "Nango"
Nardi je bil prepričan, da je pozimi zaradi nizkih temperatur nevarnost plazov manjša in zato prvenstvena smer po Mummeryjevem rebru lažje dosegljiv cilj. Na zimsko odpravo je prvič krenil leta 2013, ko je Nanga Parbat že postal cilj številnih alpinistov, ki so januarja in februarja prihajali pod goro v upanju na osvojitev lovorike prvega zimskega vzpona.

Po letu 2013 sta namreč "karakorumska kraljica" Nanga Parbat in "karakorumski kralj" K2 ostala še zadnja pozimi neosvojena osemtisočaka in želja številnih alpinistov. Zimski himalajizem je bil spet v razcvetu in spominjal na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila v poljski režiji osvojena prva polovica vseh osemtisočakov, druga polovica pa je (po)čakala na novo tisočletje.

Tom Ballard in Daniele Nardi. Foto: AP

Če K2 zaradi svoje odročnosti in posledično visokih stroškov še danes ostaja zunaj dosega majhnih odprav, tako poleti kot pozimi, pa se je pod veliko dostopnejšim Nanga Parbatom pred desetletjem zbirala druščina plezalcev z vseh koncev sveta, ki so se lahko skoraj pripeljali do baznega tabora in vrh naskakovali v lahkem alpskem slogu brez veliko dodatne opreme. Nekateri od njih so stroške odprav pokrili tudi z zbiranjem sredstev prek spletnih platform za množično financiranje.

Med njimi je bil tudi Nardi in za prvi poskus leta 2013 je združil moči s francosko alpinistko Elisabeth Revol, ki se je prav tako zagledala v "Nango". Revolova se je leta 2008 proslavila, ko je v 16 dneh splezala na tri osemtisočake Broad Peak, Gašerbrum I in Gašerbrum II, ne da bi se pri tem vračala v bazni tabor.

Z Nardijem sta zagrizla v Mummeryjevo smer in tam dosegla doslej najvišjo višino ‒ 6450 metrov. "To je bilo najbolj izjemno človeško in alpinistično doživetje v mojem življenju. Ker mi je prizaneslo z življenjem, mi pustilo okusiti grenkobo in sladkobo kraljice gora, ubijalske gore … Koliko sem se naučil? Več, kot lahko zdaj prebavim," je zapisal po prvem poskusu.

Naslednje leto je šel z majhno odpravo in v alpskem slogu poskusil sam. "V baznem taboru bosta kuhar in pomočnik, a na gori bom povsem sam. To bo bolj boj s samim seboj kot z goro," je sporočil. Na voljo si je dal mesec dni časa, od konca januarja do konca februarja, a ni prišel višje kot do 5450 metrov in spet se je za leto dni poslovil od gore.

Skoraj na vrhu
Najbližje zimski osvojitvi vrha je bil leta 2015, ko se je znova odpravil na solovzpon po Mummeryjevem rebru in v prvem tednu februarja izvedel napad na vrh, kjer je dosegel 6100 metrov. Baskovski alpinist Alex Txikon in pakistanski kolega Ali Sadpara, ki sta bila letos na čelu iskanja Nardija in Ballarda na Nanga Parbatu, sta ga povabila v svojo navezo, ki je proti vrhu krenila po Kinshoferjevi smeri.

Vrh bi takrat skoraj dosegli, saj jim je na 7200 metrih uspelo postavili četrti tabor, vendar so v zadnjem naskoku sredi noči ubrali napačno smer. Hoteli so poskusiti še enkrat, vendar so se obrnili in spustili v bazni tabor, potem ko je Sadpara začel kazati znake višinske bolezni.

1. Kinshoferjeva smer (izvirna linija leta 1962) 2. Smer sestopa bratov Messner leta 1970 3. Smer Messnerjevega sestopa leta 1978 4. Slovenska smer (2011) do zgornjega dela jugozahodnega grebena 5. Messnerjeva smer vzpona (1978) 6. Zgornji del Schellove smeri (1976) Foto: Viki Grošelj

Zamujena priložnost
Januarja leta 2016 je bila pod Nanga Parbatom že kar gneča in Nardi je bil del mednarodne odprave skupaj s Txikonom in Sadparo, ki sta znova naskakovala prvi zimski vzpon, čeprav v načrtih nista imela Mummeryjevega rebra.

Razmere so narekovale potek dogodkov in za vzpon na vrh so se dogovorili skupaj s sponzorsko dobro podprto italijansko odpravo, v kateri je bil skupaj s partnerico Tamaro Lunger sodobni zbiralec prvih zimskih vzponov Simone Moro, ki si je s Šišampangmo leta 2005, Makalujem leta 2009, Gašerbrumom II leta 2011 in Nango Parbatom leta 2016 prislužil naziv zimski maestro.

Nardi se v skupni navezi ni ujel in zaradi nesoglasij s z Morom ter Txikonom predčasno zapustil odpravo, ki pa ji je uspel podvig in izpolnitev želja tako veliko alpinistov, saj so Txikon, Moro in Sadpara 26. februarja prvi pozimi stali na Nanga Parbatu, medtem ko se je Lungerjeva zaradi izčrpanosti morala obrniti nekaj deset metrov pod vrhom.

Po opravljenem prvem zimskem vzponu je sledilo zatišje in zima leta 2017 je bila prva po dolgem času, ko pod Nango Parabatom ni taborila nobena odprava. Zimski vzpon ni bil več na seznamu alpinistov z izjemo peščice, ki jim je gora ostajala goreča želja.

Pozimi leta 2018 je bila v Diamirski dolini znova Revolova, za katero je bil to četrti zimski poskus, vrh pa je kot v dveh odpravah prej naskakovala skupaj s poljskim veteranom Nanga Parbata Tomaszom Mackiewicem, ki je to poskušal že sedmič. Cena za drugo zimsko osvojitev vrha je bila visoka, saj je Mackiewicz med sestopom ostal na gori za vedno, Revolovo pa so tudi ob pomoči Nardijevih informacij o steni rešili v dramatični akciji poljski alpinisti, ki so jih pod Nanga Parbat prepeljali iz baznega taboraa K2.

Izključno v čistem alpskem slogu
Nardi kljub novi tragediji na Nanga Parbatu ni opustil sanj o Mummeryjevem rebru, zato lanska napoved njegove pete zimske odprave ni bila presenetljiva. S smerjo je želel opraviti v čistem alpskem slogu ‒ brez fiksiranih vrvi, brez uporabe dodatnega kisika in z malo opreme. V odpravo je povabil britanskega alpinista Toma Ballarda, s katerim sta bila v Karakorumu leta 2017, ko sta poskušala z vzponom na 7041 metrov visoki Link Sar, tokrat pa šlo za njegov prvi poskus na osemtisočaku.

Dvanajst let mlajši britanski plezalec se je v alpinistično zgodovino vpisal kot prvi, ki mu je v eni zimi uspelo preplezati šest največjih severnih sten v Alpah (Eiger, Grand Jorasses, Matterhorn, Petit Dru, Piz Badile and Cima Grande). V zimi 2014‒2015 je ponovil dosežek svoje matere Alison Hargreaves, ki je s šestimi problemi Alp opravila v letu 1993. Njegovo življenje je bilo že od začetka zaznamovano z alpinizmom, saj je mati leta 1988, ko je bila z njim v šestem mesecu nosečnosti, sama preplezala severno steno Eigerja. Ko mu je bilo šest let, je Alison umrla pri sestopu s K2, potem ko je v istem letu že osvojila Everest in nameravala splezati še na Kandženzengo, da bi imela v eni sezoni tri najvišje vrhove sveta.

"Že od desetega leta je bilo plezanje vse, kar sem si želel. Še preden sem se rodil, sem preplezal severno steno Eigerja, zato ni neko presenečenje, da to počnem tudi zdaj," je pravil Ballard, ki je z očetom od leta 2009 živel v Dolomitih.

Nardi in Ballar sta v Pakistan prispela konec decembra, ko sta se jima pridružila še dva pakistanska plezalca Rahmat Ullah Baig in Karim Hayat. Januarja so začeli podvig in se že od začetka bojevali z obupnim vremenom z obilico snega. Ko so enkrat konec januarja znova prišli v tretji tabor na 5700 metrih, so ugotovili, da je vse izginilo pod snegom. "Šotor, vrvi za spuščanje, spalne vreče, hrana, gorivo in tehnična oprema, vse je izgubljeno," je takrat sporočil Ballard. Zaradi nemogočih razmer sta se pakistanska plezalca odločila zapustiti odpravo, in kot je Nardi povedal za ruski alpinistični portal Mountain.ru, je bil Hayat nekajkrat v taboru 3, toda po močnem sneženju se je v njem nekaj spremenilo in večkrat je dejal, da ne želi umreti na tej gori. Nardi in Ballard sta bila odločena, da nadaljujeta v začrtani smeri.

Sledili so dnevi nenehnega sneženja in slabega vremena, s tem pa tudi dolgotrajno čakanje v baznem taboru, ki se je zavleklo do petka 22. februarja, ko se je ponudilo vremensko okno in z njim priložnost za vzpon. Napredovala sta dobro in naslednji dan postavila četrti tabor na 6000 metrih. V nedeljo 24. februarja se je Nardi prek satelitskega telefona oglasil ženi v Italijo in ji sporočil, da sta na 6300 metrih, od koder se bosta spustila v četrti tabor, saj se je vreme poslabšalo. To je bilo njuno zadnje javljanje.

Naslednja dva dni podporna ekipa ni imela stika z alpinistoma, vendar so domnevali, da sta na območju brez radijskega signala. Iskalno iskalno akcijo so sprožili tretji dan in aktivirali za take primere predvideno helikoptersko reševanje, na voljo za pomoč pa je bil takoj tudi nekdanji soplezalec Sadpara, ki Nanga Parbat dobro pozna.

Konflikt z Indijo upočasnil iskanje
Zadnjo besedo v Karakorumu ima vedno vreme, a tokrat jo je imela vojska, saj so se napetosti med Pakistanom in Indijo močno zaostrile s sestrelitvijo indijskega lovca nad pakistanskim ozemljem. Oblasti so zaprle zračni prostor nad Pakistanom, in ker je Karakorum zaradi svoje bližine indijski meji še posebej občutljivo območje, je bil vojaški nadzor še budnejši. V nasprotju z Nepalom, kjer helikopterska reševanja opravlja kopica agencij in je to postal cvetoči posel z dobrimi in slabimi stranmi, je v Pakistanu na voljo le ena agencija, in ta deluje pod okriljem pakistanske vojske.

Kljub številnim osebnim poznanstvom zahodnih alpinistov s posameznimi generali na visokih položajih v pakistanski vojski pa je v tako občutljivem času vojaški postopek vseeno počasnejši kot bi sicer, kar je vplivalo tudi na helikoptersko akcijo.

Gola gora, kot Nanga Parbatu pravijo domačini, je deveti najvišji osemtisočak. Prvič se je nanj skušala pozimi povzpeti desetčlanska poljska odprava pod vodstvom Macieja Berbeke leta 1988‒89. Foto: EPA

Ko je helikopter le dobil dovoljenje za polet, je zaradi slabega vremena poletel z zamudo. Pod Nanga Parbat je pripeljal Sadparo, Baiga, ki je januarja zapustil Nardijevo odpravo, ter še enega pakistanskega plezalca. Ob preletu območja Mummeryjevega rebra so opazili šotor v taboru 3, a tudi sledi plazov. Pozneje so iz baznega tabora lahko opazovali nove snežne plazove, ki so se trgali s pobočja in se valili v dolino.

Pomoč pri iskanju so hitro ponudili člani odprave iz Rusije, Kazahstana in Kirgizije pod vodstvom Artema Brauna, ki so okoli 170 kilometrov stran skušali opraviti prvi zimski vzpon na K2 in bi jih s helikopterjem lahko prepeljali pod Nanga Parbat. Po premisleku so sporočili, da bi reševanje predstavljalo preveliko nevarnost za alpiniste, zato se je Nardijeva ekipa dogovorila za pomoč Txikona, ki je bil čelu druge letošnje zimske odprave na K2.

Iskanje z brezpilotniki
Txikon je s tremi rojaki iz odprave Felixom Criadom, Ignaciem de Zuloago in Josepom Sanchisom na Nanga Parbat prispel 4. marca, več kot teden dni po zadnjem Nardijevem javljanju. S seboj je imel tri brezpilotne letalnike za letanje na višjih nadmorskih višinah. Txikon, Criado, Sadpara in Baig so preplezali območje med taborom 2 in 3 ter z brezpilotniki pregledali še višje ležeče območje, vendar sledi za pogrešanima alpinistoma ni bilo. Med iskanjem na območju med taborom 1 in 2 so se komaj izognili novem snežnemu plazu. Iz zraka so pregledali še Kinshoferjevo smer, če bi jo mogoče izbrala za spust, toda brez uspeha.

Helikoptersko reševanje stane na dan okoli 50.000 dolarjev. Alpinisti se za take primere zavarujejo, a ob večkratnih poletih helikopterjev lahko zmanjka teh sredstev in prisiljeni so iskati druge vire financiranja reševanja. V primeru Nardija in Ballarda so iskali sredstva tudi s pomočjo platform za množično financiranje. Foto: EPA

V četrtek, 7. marca, je Txikon med opazovanjem iz baznega tabora z visoko zmogljivim teleskopom opazil dve silhueti, ki pa se nista premikali. Dva dni pozneje in po skoraj dveh tednih iskanja na nogah, s helikopterji in brezpilotniki je Nardijeva ekipa sporočila žalostno novico in potrdila, da gre za trupli alpinistov nekje na 5900 metrih. Domnevajo, da sta najverjetneje umrla v ogromnem plazu. Italijanski veleposlanik je v soglasju z družino Nardija objavil fotografijo, na kateri je videti oba alpinista in nižje od njiju še šotor. Trupli zdaj niso mogli prepeljati v dolino, niso pa izključili možnosti, da bodo to storili v prihodnosti.

Pakistanski alpinist in dober Nardijev prijatelj Karim Šah Nizari je za Explorersweb dejal, da je bil Nardi "nor" na nove smeri, še posebej na Mummeryjevo smer zaradi njene zahtevnosti. "Nardi je bil duševno zelo močan. Bil je visoko motiviran in se je v stališčih razlikoval od drugih plezalcev. Vedno je dejal, da je plezalec tisti, ki pleza nove smeri," se ga spominja njegov prijatelj iz Gilgita pri Nanga Parbatu.

"Trikrat je poskušal smer in se mu ni nič pripetilo, zanj ni bila nevarna. Nanga Parbat in Mummeryjevo smer je poznal bolj kot vsi drugi plezalci," pravi Nizari, ki je prepričan, da je bil Nardi sposoben preplezati smer in ni tvegal po nepotrebnem. V odziv na pogosto senzacionalistično poročanje medijev je prek družabnih omrežij še sporočil: “Ne imenujte je ubijalska gora, je počivališče izjemnih plezalcev.”

Tudi Ballard je bil pri svojih letih že izkušen plezalec, in čeprav so se mediji osredotočili predvsem na tragično usodo mame in sina, pa je imel za seboj že bogato plezalno kariero. Z dosedanjimi podvigi in odpravo na osemtisočak je nakazal, da ga zanimajo najdrznejši izzivi. Kot je dejal britanski alpinist Alan Hikes, bi brez dvoma postal velik, če ne največji britanski alpinist.